Nekaj dogodkov od petka si moram
še razjasniti. Hočem reči: osvežiti. Naslikati. Prebuditi. Povrniti. Bil sem
tam, to vem. Kabaret. Pevka oblečena v mornarja, občinstvo, naša družba. Na
neki toči te bizarnosti trkov se je vse zamenjalo. Kabaret za črno mašo.
Plesali smo, zvirajoč se v kretenskih kretnjah. Nekaj sem se režal in ob oknih
so sedeli duhovi – plastika, vosek, zunanji opazovalci drame na vozu drvečem v
prepad. Večji pijanci kot mi, z večjim odporom do življenja, do veselja. Ni
res. Jaz vem, zakaj sem bil tam. Prišel sem utrgati svoj delež smrti, ki mi
pripada. Igra. Ti-pa-pojdeš-VEN. Zarezal sem v čelo in prežagal lobanjo. Pustil
polovico sebe doma na pisalni mizi. Da se ne bi sprl s kurcem, ker stvari se pač
ne vnamejo zgolj z iskro.
Potem je bilo vse lahko – prelahko.
Skozi lobanjo je vlekel lebič, tista mornarka me je požirala s pokloni fovš
petja, jaz pa sem krilil z rokami in se režal tej predstavi vibrirajočih kosti.
Na nek način je bilo vse prav. V bizarnosti doživljaja sem se zlil z
resničnostjo. Dovolil sem biti človeku žival in vse sem postal jaz. Jaz-vse. Boben, bas,
C akord, tišina, aplavz, poklon.
Sedemo. Kaj zdaj? Nekaj doni.
Nekaj smo odkrili. Odkrili smo košček zgodovine in postali smo živi glasniki
nostalgije. Naprej, bas, čez. »Tam nad gozdovi bele pečineeee …« Čudež
harmonije nas preseneti, zato je pavza pred naslednjim verzom daljša. Kot da je
vse odvisno od teles. Komu na čast mi to? Ves ta hrup? To kabarejsko sranje v
petek, ta cirkus izobčencev, ta karavana odvečnih, nedelavnih, nedoprinosnih,
nepotrebnih, nevidnih, neslišnih, neposlušnih – glasbenikov, pevcev, piscev,
modrecev, kvartopircev.
Mi, ki strmimo v brezno minevanja
in ga za nobeno ceno nočemo priznati. Mi, ki se upiramo minevanju s tem, da
skušamo ustvariti neminljivo. Nič ni neminljivo. Kurba bo že jutri svetnica.
Tisočletni spomin bo že jutri dvom in pojutrišnjem pozaba. Obrnem se v sebi,
pod nekim čudnim kotom prelomljen, in nisem več jaz. Jaz, ki je včeraj prisegal
na srce – takó pristno, s katerega se cedi kri, v dlan stisnjeno. Danes se že
hranim s tem istim srcem – edini obrok, ki me ohranja živega. Potem se bo zopet
nekaj zgodilo in zopet ne bom več včerajšnji jaz. In če sam sebi ne morem biti
stalnost, če sam v sebi postajam nenehno nekdo drug – jaz, za katerega danes
ne vem – potem moram(!) stopiti v to povorko in stopati z njo v paradi apostolov noči.
Ja, ja … saj nas veže na človeški
rod morala in ves ethos, ampak danes se vsak kurec požvižga na to. Frilu,
frilu, frililu! Vsi skupaj sviramo kurcu (pozor, to je: tistemu, ki kuri).
Hočemo ogenj v strahu pred tem, da so naša srca zamrznjena. Pa niso. Okamnela
so – granit. Skorja čez skorjo doživljajev življenjske bizarnosti. Pod pritiskom
stresa, s katerim se danes ne znamo in niti ne moremo (smemo?) soočiti, pa dobimo
diamant. To je resnična ironija! Dva kilograma težak diamant nosimo v prsih, a
vse to je le oglje v angelski preobleki. Po petih, šestih pirih, pa vpiješ »aufbiks!«,
žgoliš ljudske pesmi in prijemaš kabarejko za rit. Misli si, sine. Čutil si
njeno klofuto že samo ob misli na njeno rit.
Kuriš. Vidiš, da kuriš, ti kurec
necivilizirani! Vse boš, le da bi nekaj gorelo. Nič ne boš spremenil, kar se ne bi
tako ali drugače spremenilo. Ko bi le vedel, da je dovolj, da dihaš … ti pa
nalagaš na kres, da žge skozi tebe. Da žge skozi diamant v ostanek mesnate kepe
ožilja in te le bežnost utripa tako iztiri, da si drzneš reči: več-človek. Jaz. O, res je, vidiš njihove diamante, vidiš tudi njihovo oglje in VEŠ, da tam ni ničesar več, kakor oklep, ničesar več od fasade, ki je zapolnjena sama s seboj. Vendar ti ... ti si v sebi zopet vnel plamen življenjskosti. Uspelo ti je nekaj in to si dosegel zaradi sebe, zaradi lastne volje, lastnega truda, lastne odločitve, da stopaš po svoje. A tudi končni račun, bo izstavljen tebi.
Kdo je plačal potem v petek? Vem,
da smo šli pod trnovski most. Nekaj v zvezi z akustiko. Potem sem prehodil pet
kilometrov do brloga na drugi strani Ljubljane in si čestital, ker sem tokrat
razbil le svojo glavo in nič kriv improviziran znak ob cesti. Nobenega strahu,
nobenega obžalovanja. Kuril sem, dokler se ni vžgalo.
In ne, ne želim umreti kot
diamant ali kot kepa oglja. Vem, da bom svetilnik le, če bom v sebi nosil žar
življenja. Sprejel sem svojo vlogo. Zato grem naprej, zato ostajam. Vem, da bom
sit. Vem, da ne bom žejen. Razočaral se bom le, kadar ugasnem in izgorim.
Nikogar drugega ne morem razočarati. Vem, da bodo nenehno vsi od mene nekaj hoteli.
Vem, da se tudi marsikaj pričakuje od mene. Meni pa je trenutno važno le, da ne
ugasnem. Ker sem že tlel v ugašanju in nisem bil ne oglje in ne diamant … le kepa
tlečega pepela … in dim, ki se je valil s pogorišča me je dušil. Organizem pa
vedno teži k živetju in preživetju. Tam, tam se bomo vsakič srečali.
