Strani

nedelja, 31. avgust 2014

Kurec

Nekaj dogodkov od petka si moram še razjasniti. Hočem reči: osvežiti. Naslikati. Prebuditi. Povrniti. Bil sem tam, to vem. Kabaret. Pevka oblečena v mornarja, občinstvo, naša družba. Na neki toči te bizarnosti trkov se je vse zamenjalo. Kabaret za črno mašo. Plesali smo, zvirajoč se v kretenskih kretnjah. Nekaj sem se režal in ob oknih so sedeli duhovi – plastika, vosek, zunanji opazovalci drame na vozu drvečem v prepad. Večji pijanci kot mi, z večjim odporom do življenja, do veselja. Ni res. Jaz vem, zakaj sem bil tam. Prišel sem utrgati svoj delež smrti, ki mi pripada. Igra. Ti-pa-pojdeš-VEN. Zarezal sem v čelo in prežagal lobanjo. Pustil polovico sebe doma na pisalni mizi. Da se ne bi sprl s kurcem, ker stvari se pač ne vnamejo zgolj z iskro.

Potem je bilo vse lahko – prelahko. Skozi lobanjo je vlekel lebič, tista mornarka me je požirala s pokloni fovš petja, jaz pa sem krilil z rokami in se režal tej predstavi vibrirajočih kosti. Na nek način je bilo vse prav. V bizarnosti doživljaja sem se zlil z resničnostjo. Dovolil sem biti človeku žival in vse sem postal jaz. Jaz-vse. Boben, bas, C akord, tišina, aplavz, poklon.
Sedemo. Kaj zdaj? Nekaj doni. Nekaj smo odkrili. Odkrili smo košček zgodovine in postali smo živi glasniki nostalgije. Naprej, bas, čez. »Tam nad gozdovi bele pečineeee …« Čudež harmonije nas preseneti, zato je pavza pred naslednjim verzom daljša. Kot da je vse odvisno od teles. Komu na čast mi to? Ves ta hrup? To kabarejsko sranje v petek, ta cirkus izobčencev, ta karavana odvečnih, nedelavnih, nedoprinosnih, nepotrebnih, nevidnih, neslišnih, neposlušnih – glasbenikov, pevcev, piscev, modrecev, kvartopircev.
Mi, ki strmimo v brezno minevanja in ga za nobeno ceno nočemo priznati. Mi, ki se upiramo minevanju s tem, da skušamo ustvariti neminljivo. Nič ni neminljivo. Kurba bo že jutri svetnica. Tisočletni spomin bo že jutri dvom in pojutrišnjem pozaba. Obrnem se v sebi, pod nekim čudnim kotom prelomljen, in nisem več jaz. Jaz, ki je včeraj prisegal na srce – takó pristno, s katerega se cedi kri, v dlan stisnjeno. Danes se že hranim s tem istim srcem – edini obrok, ki me ohranja živega. Potem se bo zopet nekaj zgodilo in zopet ne bom več včerajšnji jaz. In če sam sebi ne morem biti stalnost, če sam v sebi postajam nenehno nekdo drug – jaz, za katerega danes ne vem  potem moram(!) stopiti v to povorko in stopati z njo v paradi apostolov noči.
Ja, ja … saj nas veže na človeški rod morala in ves ethos, ampak danes se vsak kurec požvižga na to. Frilu, frilu, frililu! Vsi skupaj sviramo kurcu (pozor, to je: tistemu, ki kuri). Hočemo ogenj v strahu pred tem, da so naša srca zamrznjena. Pa niso. Okamnela so  granit. Skorja čez skorjo doživljajev življenjske bizarnosti. Pod pritiskom stresa, s katerim se danes ne znamo in niti ne moremo (smemo?) soočiti, pa dobimo diamant. To je resnična ironija! Dva kilograma težak diamant nosimo v prsih, a vse to je le oglje v angelski preobleki. Po petih, šestih pirih, pa vpiješ »aufbiks!«, žgoliš ljudske pesmi in prijemaš kabarejko za rit. Misli si, sine. Čutil si njeno klofuto že samo ob misli na njeno rit.

Kuriš. Vidiš, da kuriš, ti kurec necivilizirani! Vse boš, le da bi nekaj gorelo. Nič ne boš spremenil, kar se ne bi tako ali drugače spremenilo. Ko bi le vedel, da je dovolj, da dihaš … ti pa nalagaš na kres, da žge skozi tebe. Da žge skozi diamant v ostanek mesnate kepe ožilja in te le bežnost utripa tako iztiri, da si drzneš reči: več-človek. Jaz. 
O, res je, vidiš njihove diamante, vidiš tudi njihovo oglje in VEŠ, da tam ni ničesar več, kakor oklep, ničesar več od fasade, ki je zapolnjena sama s seboj. Vendar ti ... ti si v sebi zopet vnel plamen življenjskosti. Uspelo ti je nekaj in to si dosegel zaradi sebe, zaradi lastne volje, lastnega truda, lastne odločitve, da stopaš po svoje. A tudi končni račun, bo izstavljen tebi.
Kdo je plačal potem v petek? Vem, da smo šli pod trnovski most. Nekaj v zvezi z akustiko. Potem sem prehodil pet kilometrov do brloga na drugi strani Ljubljane in si čestital, ker sem tokrat razbil le svojo glavo in nič kriv improviziran znak ob cesti. Nobenega strahu, nobenega obžalovanja. Kuril sem, dokler se ni vžgalo.

In ne, ne želim umreti kot diamant ali kot kepa oglja. Vem, da bom svetilnik le, če bom v sebi nosil žar življenja. Sprejel sem svojo vlogo. Zato grem naprej, zato ostajam. Vem, da bom sit. Vem, da ne bom žejen. Razočaral se bom le, kadar ugasnem in izgorim. Nikogar drugega ne morem razočarati. Vem, da bodo nenehno vsi od mene nekaj hoteli. Vem, da se tudi marsikaj pričakuje od mene. Meni pa je trenutno važno le, da ne ugasnem. Ker sem že tlel v ugašanju in nisem bil ne oglje in ne diamant … le kepa tlečega pepela … in dim, ki se je valil s pogorišča me je dušil. Organizem pa vedno teži k živetju in preživetju. Tam, tam se bomo vsakič srečali.