Kraja

Kolikor si želim zatiskati oči pred resnico ali prelagati breme odgovornosti s tem, da si ponavljam, da krivda nikakor ni moja, toliko bolj me grize vest. Zakaj? Ker si potem toliko bolj intenzivno zastavljam vprašanje, ali več njih, kdo za vraga je potem kriv, da smo kjer smo in kje pravzaprav smo.

In ko se tako intenzivno skorajda vsako jutro, ko vstanem v kakršnokoli že pač lublansko vreme in vsak večer, ko ležem v svojo mehko posteljo v svoji topli sobici v centru Lublane, sprašujem to dvoje niti ne opazim, da med tem čas dobesedno drvi mimo mene.

Vendar se mi zdita vprašanji vseeno na mestu in očitno sta mi zaradi nekega – meni verjetno še neznanega – bistva zelo pomembni. Drugače bi jih že razrešil ali pa opustil. Zanimiva je izmenjujoča dinamika obeh vprašanj, ki mi otežuje odgovor, saj ne vem, katero od dveh je bolj pomembno.

Ko tako zjutraj mečem koščene noge spod odeje na tapecirana tla, se zadnjih nekaj mesecev najprej vprašam: »Kje za vraga smo?« In, da ne bo izpadlo patetično, dejstvo je, da poznam mnogo vrstnikov, ki jim enake težave verjetno odpirajo podobna vprašanja. Tako ob jutrih sedim v postelji, gledam na uro in si skorajda v času kosila mislim, kaj vse bi lahko sedaj že storil, če bi imel, kaj za delati.

Pa si potem prisolim eno zaušnico z besedami, da »saj je dela že dovolj, vendar to ni delo, ki bi ga želel opravljati in si z njim graditi kariero, poklicno pot«. Torej si priznam, da delo je. In priznam tudi tako na glas, da ko bi želel imeti službo – to je delo, ki bi ga opravljal zgolj zaradi denarja, bi jo lahko že imel. Prav tako verjamem marsikdo izmed vas, ki to prebirate.

Težava nastopi, ki bi želel najti delo in poklic, ki bi ga opravljal znotraj svojih znanj in kompetenc in – utopično – želja in za katerega verjamem, da bi ga opravljal srčno, častno in zavzeto, ker bi se v njem našel.

Nenehno mi po glavi odmeva: boš moral prejemati kuverte, če boš želel napredovati, boš moral lesti v rit, skratka opozorila, ki mi dajejo vtis, da v kolikor bom želel kjerkoli(!) graditi svojo kariero, bom moral opustiti vsa svoja krščanska načela in postati eden izmed tistih pohlepnih, podlih, nizkotnežev, ki se povzpenjajo po lestvici ozirajoč se le na svoj položaj in jih niti malo ne zanima koga vse na tej svoji poti potlačijo v drek.

Ker bo konec koncev vsak posameznik odgovarjal za svoja dejanja pred Bogom. Do takrat prepuščam moralno presojo dejanj takšnih posameznikom njim samim in Bogu. Zase si želim, da ne bi podlegel takšnemu vsegliharstvu, melanholiji in svetobolju v kolikor mi uspe dobiti resno delo.

In, ko ugotovim, da je dejansko stanje stanje popolne neetičnosti, če ne morda celo proti-etičnosti, ki je – po mojem opažanju – nemalokrat zavestna in ljudje, ki izvajajo tovrstna dejanja zoper prav in dobro, za takšno ravnanje celo iščejo prav podle izgovore, se mi porodi drugo vprašanje: kdo mi je ukradel državo? Kdo je kriv, da smo tu, kjer smo?

Da je razmerje med plačami in stroški bivanja bizarno nesorazmerno.

Da sploh ni pomembno, kako srdito se trudim ostati etičen in dokazovati, da sem vreden za delovno mesto, ko pa vem, da ga bo dobil nekdo, kateri bo - ali kateremu bo očka – dal debelejšo kuverto.

Da se sprejemajo nešteti zakoni, ki so sami sebi namen in odvračajo pozornost od resničnih težav.

Da nas neetični mediji in njihovi novinarji držijo v tem statusu quo.

Da se še vedno delimo na te in one, navkljub neštetim dokazom in zgodovinskim revizijam z novimi viri, ki so jih nekdaj prikrivali. Da ne razrešimo te narodne travme in si drznemo reči bobu bob.

Da se dogaja korupcija na popolnoma vseh(!) ravneh naše družbe! Ne zgolj na institucionalni ravni, ampak med nami vsemi. Quid pro quo smo postavili na glavo in sedaj z glavo butamo ob tla.

In tudi, ko bi tako dolgo tulil z govorniškega odra, da smo za stanje krivi sami, sleherni posameznik, ki že samo pomisli na to, da bi z nekim neetičnim dejanjem prišel do osebne koristi,  da bi ostal brez glasu, me ne bi čakalo drugega kot nerazumevanje zavedenih množic ali pa šus v glavo nevidnih klik, ki so nam ukradle državo.

Polagam vam na srce: nehajte se slepiti. Naša država je ukradena. Z vsako krivico, ki se godi vašemu bližnjemu, z vsakim dejanjem, ki vam vsaj malo smrdi, z vsakim politikom, ki vam prodaja prazne obljube in jim nasedate, z vsakim pristranskim člankom, katerega požrete brez kančka kritične presoje, z vsakim poskusom razdvojevanja, potvarjanja resnice in preteklosti, z vsakim očitnim nastopom zoper dobroto kristjanov, z vsako malo lažjo v šolskem sistemu, z vsakim izpuščenim kriminalcem in vsakršnim omejevanjem svobode udeleževanja javnih razprav in oznanjanja, vam je država bolj in bolj ukradena.

Resnično me skrbi dan, ko se bodo množice tega zavedale in bodo iskale krivca. In se bodo spraševali, ker bodo dojeli: »Kdo nam je vzel državo!?« In bodo našli krivce, vendar takrat, to vam zagotavljam, njihovi krivci ne bodo resnični krivci. Ti »krivci« bodo šolski primer žrtvenega jagnjeta po Girardu.

Prave krivce iščimo v sebi. Vsak v sebi in pri sebi in svojih dejanjih. Kolikokrat in v kolikšnem obsegu dopuščam, da se okoli mene ali da sem celo vpleten v neetična in sprijena opravila. Ko bomo sposobni tega, bomo dobili tudi nazaj državo. Državo, kakršno si pošteni ljudje zaslužijo. Do takrat pa bomo imeli državo, kakršno si zaslužijo pokvarjeni ljudje. Sedaj pa se vprašajte, kakšni ste vi in kakšna je vaša država …

Jesenska - VI. del

Gledal sem v zrcalo in nekaj iskal. Ugotovil sem, zakaj gre vse tako hitro, med tem ko jaz popolnoma mirujem. Čas … dejansko drvi. Od rojstnega dne slehernika dalje se giblje v dvoje smeri. V preteklost, ki beži proč in prihodnost, ki drvi naproti. V resnici je tako preprosto razumljivo, da me zaboli, ko se mi utrne.

In jaz? No, če se čas giblje horizontalno po premici in jaz nisem čas in niti ne morem zasesti časa, mi potem preostane le vertikala. Lahko se vzpenjam v nebesa ali zlomljen drvim v brezno. Dlje pa kot sem od premice časa, bolj oddaljen sem od bežeče preteklosti in ne vpet v njen beg. In dlje kot sem od premice časa, daljšo pot potrebuje prihodnost, da me ulovi in tako šibkeje občutim, da se mi približuje. Le dokončni postanek na enem od skrajnih točk moje vertikale ustavi to drvenje preteklosti in prihodnosti.

Zrcalo je začelo zreti nazaj in podoba v njem postajati tuja, zato sem odvrnil pogled. Morda je bil sram, morda strah.

Iz omarice sem vzel deodorant, ga rahlo poškropil po redkih dlačicah pod pazduho in odložil nazaj na svoje mesto na polici. Vse na polici je bilo na svojem mestu. Ščipalec za nohte je imel svoje mesto, rezervna zobna ščetka in celo nova rezervna varčna žarnica, čeprav ne vem, kaj je počela v tej omarici.

Ob enajstih sva bila dogovorjena v Tivoliju. Še vedno si je želela moje družbe in ni me motilo. Spal sem bolje. Še vedno sam, vendar bolje. Nekdo je hodil z mano na kosilo in v knjigarne in na prebranec in pelinkovec in končal sem z nenehnimi monologi v glavi, ki so mi redčili lase in povzročali glavobole in na trenutke sem bil prepričan, da sem zblaznel. Vendar blazen nikdar ni tisti, ki je prepričan, da je zblaznel.

Sedel sem zraven Kocbeka. Ah, tragični mrtvi literat. Dva. Trije. Pogledal sem, če na kateri mojih ram počiva tudi moj mali-jaz. Ni ga bilo. Dvomim, da obstaja mali jaz. Morda, ko v klopčič zvit zaspim pod toplo odejo ali prižet na njeno razgreto telo ali oboje. Večino mojega bivanja pa obstaja le en velik vsiljiv in sam sebe poln Jaz, ki je hkrati tudi jaz.

Oksidiran zelenkast baker je bil kljub toplemu novembrskemu soncu ledeno hladen in moj debeli črni plašč se ni mogel več upirati mrzlim atomom, ki so se želeli prebiti v varno zavetje moje kosmate zadnjice. Vstal sem in pogledal na uro. Bil sem točen. Če to pomeni deset minut prej. In zame pomeni biti točen, biti deset minut prej.

Prišla je z Rožne doline, ki že dolgo ni več dolina. Temno moder plašč ji je segal do sredine beder. Skozi debel volneni šal sem videl nagajiv mladostniški nasmešek, ki so ga razkrivala rahlo dvignjena rdečkasta lička. Lase je spustila in si na glavo poveznila pleteno baretko.

Prikupno, sem pomislil. In lica in baretka in njena pozibavajoča hoja in drobcena stopala v drobcenih čevljih in čudovito nekričeče urejeni nohti in ona in lica in njen skrit nasmešek, ko me je videla. Stopil sem ji naproti.

»Dan,« sem jo pozdravil, se rahlo priklonil, jo nežno prijel za desno dlan in jo blago poljubil. Malo za šalo, malo zares.

Vključila se je v mojo igro dunajske šole, prijela rob plašča in se tudi sama damsko priklonila.

»Me veseli,« je rekla, ko sem pustil, da ji počasi dlan spolzi iz mojega prijema.

Zravnala sva se in zasmejala. Naboj, ki se je za trenutek ustvaril, je popustil in vrnila sva se v svoji vulgarno dolgočasni osebnosti enaindvajsetega stoletja.

»Kako si?« sem jo vprašal. Ne tako vljudnostno, ampak tako iskreno, ker me je resnično zanimalo, kako je.

»Meeeeh … gre. Počas se začenjajo kolokviji in izpiti in te fore. Pa neki štrajkam s telovadbo zadnje čase in se počutm k en krof.«

Nasmejala me je. Rad sem jo poslušal. No, rad sem slišal njen glas. Včasih sem jo tudi poslušal.

»In, kam me potem pelješ?«

»Prid.«

Namignil sem ji in korakoma mi je stopila ob bok. Še dobro, da sem hodil z ležernim korakom brezpotnega bohema in ji ni bilo potrebno drveče stopicati ob meni, kot moram jaz pogosto ob drugih.

Odločil sem se, da jo peljem v živalski vrt. Želel sem nekaj banalnega in posebnega hkrati. Ne vem, zakaj, ampak od nekdaj sem čutil veselje v tem, da sem smel dekleta zabavati na preprost način. In sprehod je resnični nekaj precej banalnega in opazovanje eksotičnih živali pa nekaj, česar ne počneš ravno vsak dan.

Resnično posebni dogodki imajo v sebi vedno jedro popolne banalnosti. Tako se ti vedno znova prikradejo v misli v najbolj vsakdanjih situacijah. Kot na primer nočno kopanje. Kopanje kot kopanje, le da skrivnostnost noči in teme dodata svojo misteriozno noto in naredita iz banalnega posebno.

Všeč ji je bilo, da greva v živalski vrt in otroško nestrpno je z nogami odmetavala listje s poti, ko sva hodila po pločniku pod utrujenimi in starimi kostanji Rožnika.

Po pogovoru o moči etiketizacije in mojem dodatku o mimetičnem plazu po Girardu v filmu »Jägten« sva za trenutek umolknila, nato pa:

»Je res, da gledaš na ženske zviška?«

Želel sem ustreliti jasni »ne«, pa me je prehitela lastna misel: »Ženska, preveč razmišljaš in govoriš neumnosti,« ki mi je podala odgovor, zato sem si vzel – verjetno preveč – čas za razmislek. Zagotovo preveč.

»Od kje ti to?« sem uspel izpljuniti. Ajde, Blaž, neki je.

»Govori se. Da daješ ženske v nč.«

»O … ne, ne. To večinoma počnejo same, tle nimam nč zravn.«

»Kako to mislš?«

»Simpl. Začnem lahko že s tem, da se jih večino oblač al kot cirkusantke, slabo plačane prostitutke al pa kot neposrečene maškare. Ker pa nisem tak in mi videz pač ni vse, dam sem in tja kakšni tud možnost, da z mano kkšno besedo spregovori. No … to … je pa boleče. Zame.«

»Zakaj?«

»Ker ne berem ženskih revij in ne vem, kakšen naj bi bil sodobni moški po ženskih standardih. Ker ne vem, katere kremice nanašati v katerem delu dneva in me roko na srce boli za to. Ker nisem pogledu zadnga filma v katerem igra Jennifer Aniston in ker mi dol visi, katero dieto so ti tokrat prodal in kolk solate poješ na dan, ker vem, da vseen ne boš premaklna svoje ritke in sem preveč prjazen, da bi ti povedu, da potem nima smisla imet diete.«

»A vi moški ste pa kej boljši?«

Nisem se hotel prerekat o neumni temi v katero itak nihče od naju ne spada, zato sem se odločil zaključiti.

»O, ne, ne, ne, ne … ne me narobe razumet. Večinoma niti ne prepoznam več razlike med moškim in žensko. In, če so nekateri vsaj na zunaj različni od žensk, so si vsi v bistvu tako strašljivo podobni.

Praznih glav, plitkih misli, materialistične zavesti in brezbrižni do kvalitetne ustvarjalnost ter obratn, nekritični do totalno gnilih stvaritev. Boleče je, ampak pustva to njim in njihovi povprečnosti, ki nima veze s spolom.

Naju čakajo opice in sloni in želve!«

Z glave sem ji potegnil kapo in ji skuštral lase. Nato sem dvignil kapo visoko v zrak in se smejal, ko se je, čeprav sem podpovprečno nizek, trudila, da bi jo dosegla in mi jo vzela iz rok.

Obstala je in zaigrala jezno užaljen izraz na obrazu. Nato je počasi potisnila roke pod moj odpeti plašč, jih sklenila na mojem hrbtu in se privila k meni. Skozi vse sloje njenih in svojih oblačil sem začutil toplino njenega telesa.

Utrip mi je podivjal in nisem vedel, kaj storiti. Gledal sem v liste tisočerih barv okoli naju, ji nerodno previdno poravnal razmršene lase in ji skrbno poveznil baretko nazaj na glavo. Preden me je tako prikupno od spodaj pogledala, sem za trenutek zakopal obraz v njeno teme, zamižal in globoko vdihnil vonj sveže umitih las.

»Pejva,« sem ji rekel, ko sem počasi oprl oči in z navideznim zasukom trupa poslal sporočilo. Razumela je in me počasi spustila iz objema.

Nerodna tišina mi je pokrila srce in nisem čutil ne novembrskega mraza, ne sonca, ki naju je iskalo med kostanji. Vse skupaj je bil en velik skok na slepo in na meni je bilo ali bom skočil, ali pustil njo samo padati v neznano. Ker ona je očitno že skočila.

Jesenska - V. del

Tisti večer sva napravila dolg postanek v Guinessu. Kolikor je pač dopuščal delovni čas. Nikakor se še nisem navadil svoje starosti in vse skupaj se mi je zdelo bizarno. To, da je bila toliko let mlajša od mene in to, da bom pihal že več kot trideset svečk na torti, ko bo stara toliko kot jaz sedaj.

Vendar alkohol marsikaj izbriše. Včasih je dovolj že, da zgolj zamegli. Gube, telesna nesorazmerja, tike, starostne razlike, madeže pod pazduho.

Slovo je bilo nenavadno. Nikdar se nisem tako poslavljal. Tujčevsko. Brezbrižno. Hladno. In ne zgolj zaradi novembrskega hlada ob dveh zjutraj, ampak zaradi tega, ker se je poslovila kar tako, nenadno. Med hojo proč je med lublanske fasade zaželela: »Čau.« Jaz pa sem obstal na mestu in čakal vsaj pogled. Vse kar sem vedel o njej, je bilo njeno ime, to da pozna Roka in sem in tja obišče kak literarni večer.

Čez slaba dva tedna sem šel na Marnovo branje. Bil je moj anonimni mentor. Sem in tja sem si ga drznil vprašati za kak nasvet glede pisanja, glede branja, glede avtorjev, glede pijače, glede tistih, ki so mlade in imajo rade boheme in glede tistih, ki jih ne bomo nikdar videli ob sebi. Ni dojel, kaj mi pomeni, niti ni dojel, kako drobnega in nepomembnega se čutim ob njemu.

Bil je zakoten lokal, vendar prijaznejši od marsikaterega prostora, kjer se je po navadi prebiralo svoje izlive črnila. Sedel sem za šank ob steno in naročil pivo. Počutil sem se varno in domače. Ne da bi vedel, kaj od tega bolj, sem se začel spraševati, kdaj se je to zgodilo. Moj dom naenkrat ni bil več dom. Bil je le večerno pribežališče pred mrazom, dežjem, nesramnimi psi, ki te zamenjajo za neuporaben hidrant. Moj dom ni bil moj dom. Bil je moja omara, moj pralni stroj, moja pisalna miza, vse, le dom ne.

Kljub vsemu nisem imel občutek, da sem brezdomec. Kajti sedaj je bil lahko moj dom marsikje. In ne brezdomec, postal sem domoiskalec. Zdomec. Popotnik. Vendar ne ravno popotnik, ker ta rabi pot. Morda tudi popotnik, če je pot v pekel tudi pot. Prosti pad z zanko kot edina rešitev. Pa vendar pot ni cilj in takšna rešitev ni del poti.

Tako sem se tisti trenutek, v tujem in tamčnem kotu zanikrnega šanka, ko sem iz pločevinke pil napol hladno pivo in si zdaj z eno, zdaj z drugo roko podpiral glavo, bolj doma in bolj domačega kot kjerkoli drugje v zadnjem času. Postajal sem senca in bilo mi je vseeno kdo stopi name in kako daleč padam. 

Po branju sem stopil na zrak. Roko na srce, nisem razumel, v čem naj bi bil Marn boljši od mene. Zdelo se mi je, da smo vsi skupaj najmanj blazno zanič in popolni amaterski pisuni. Videl sem izstopati sebe in videl sem kup samovšečnih poetov zaprtih v majhen krog en(ak)omislečih, ki so se v spodbudo nekritično tolkli po ramenih in drug drugemu pihali blage sapica v mala jadra egoistov. Jaz pa sem sam stal na ogromni čezoceanki in čakal, da napoči čas, da se napolni in bom izplul in jim vsem po vrsti pokazal, kje je njihovo mesto. Ali vsaj končno ugotovil, kje je moje.

Presenetila me je. Očitno je bil to njen modus operandi. Zdrznil sem se in zaklel. nisem bil več doma. Nisem bil več varen.

»Kako si? Ti je blo kul?«

»Bo kul, k se umirim.«

»Marn, bedak … ti je bil kul?« je ponovila. Očitno ni dojela, da se namerno izogibam vprašanju.

»Ja. Pa ne. Teb?«

»Men je odličen. Taprav poet. Nastop, metafore. Hud je.« Očitno ima res vsak pes svoj hidrant.

»Kul.«

»Ooooooooo, a slučajno zaznavam foušijo?«

»Ne vem. A hod papež srat v gozd?« Nič od tega ni imelo smisla. Niti ta pogovor. »Ej, jest bom šel počas,« sem ji rekel in za vsak primer z roko v žepu preveril, če imam še vedno orodje med nogami. Tako očitno se mi je ponujala, jaz pa … nič.

»Te pospremim? Na Viču si, ane?« Kako je to vedela?

Iz žepa sem vzel prisrčnico in naredil požirek.

»Boš?«

Vzela je brez oklevanja in naredila dolg požirek. Bilo je vseeno. Bilo mi je vseeno. Koliko let ima, koliko let imam jaz, kako dober je Marn, kako ve, kje živim, kam greva, zakaj greva. Prikimal sem ji in viteško ponudil levico. Oklenila se je je in zakorakala sva v jesenski hlad lubalnskih oranžnih noči.

Nekje na pol poti je iz mene šibko pobegnil in v stisku glasilk izdahnil najšibkejši delec ustvarjalčeve krhke duše. Pesnikove vice.

»Kaj pa moja poezija?«

Nekje sem slišal pisk vlaka. In lajež. In popevanje fantov z vasi, ampak petje je prihajalo iz centra mesta. Zavohal sem pečen kostanj, čeprav so bile vse ute že zaprte, in hladen piš Lublance in ribarnic pod lublansko tržnico. Zvonovi stolnice so odbili polnoč in vsak ton donečih zvonov sem slišal jasno razločno. Mačka je zapredla nekje nad nama in nekje, verjetno blizu Prešerca, se je pričkal mlad parček, ki v resnici ni bil mlad. Vse sem slišal, le ona je molčala. Predolgo molčala.

»Po pravici?« je vprašala. Ne, po navadi veliko raje poslušam laži, ampak zate naredim izjemo.

»Ajde. Da vidm. Prenesem udarce na gobec, bom pa še to.«

»No … ammm … tvoje pesmi mi niso preveč všeč.«

Nič nisem rekel. Tiho sem hodil dalje in čakal na naslednjo rundo. Zdelo se mi je, da čaka, da bom nekaj rekel in dobil sem občutek, da moram dejansko nekaj reči. Zato sem izustil prvo, kar mi je padlo na pamet. Po navadi ne preveč pametna odločitev.

»Kaj pol delaš tle? Z mano … ob men. Hodš že drugič z mano prot bloku in me držiš pod roko?«

Prišla sva do Kongresca. Bil je prazen. Osvetljen z oranžnim sijem, ki je prodiral lebdeče meglice. Lublanski grad je kot angel bdel nad mestom, midva pa sva – dve izgubljeni duši, ena zagotovo – sedla na klopco sredi parka.

»Vseeno mi je za tvojo poezijo in tvoje blodnje, k v resnici niso ti, ampak tvoj beg pred samim sabo.«

»Mhm …« Poslušal sem jo. Zadnje čase so me rade secirale. Dajale v nič, se napajale z mojo patetiko, iskale temne prostore mojih misli in upale, da bodo kdaj zapisane v nesmrtnosti. Morda celo mojih pesmi.

»Zanimaš me ti. Kot človek, kot oseba. In upam in verjamem, da ti loh pridem tolk bliz, da mi boš dovolu, da ti snamem tudi zadnjo masko.«

Pogledal sem jo. Verjetno prvič naravnost v oči, vendar ne v oči. Verjetno je govorila resnično in iskreno. Pomislil sem, da morda po dolgem času zrem v obraz osebe, ki mi vrača poglede zaradi mene in ne zaradi moje javne persone.

Zajel sem sapo in se zazrl navzgor proti gradu. Počasi sem izdihnil in pustil, da se neštete misli usedejo. Mogoče upal, da se zgostijo v eno. Mogoče, da izginejo.

»Blaž,« sem jo slišal v blagem šepetu, »kaj se je teb zgodil, da si tako zjeban?«

Razmišljal sem. Ne to, kaj bi rekel. Ampak to, ali bi izrekel. Pustil sem tišini, da odgovori, vendar je postala prehrupna.

»Veš, včasih daš vse in vse zgubiš … in pol se ti zdi, da nimaš več česa dat.«

Vstal sem in ji z dlanmi prekril lica.

»Hvala za spremstvo. Se vidva, k se vidva,« sem ji rekel, se na petah obrnil in odkorakal proti stanovanju. Mogoče tudi domu.