Pamflet ali »Kako napisati polizdelek in ga objaviti kot blog samo zaradi klikov.«

Očitno so znova prišli časi apologije in naš vek nujno potrebuje apologete. Svoj čas sem svojo pričevalsko pot opravljal srčno in goreče, vendar sem ugotovil, da je bilo vse, kar sem želel povedati v bran krščanstvu in Cerkvi, že neštetokrat povedano in zapisano, zato sem se raje podal v knjižnice in hodil domov s kupi knjig cerkvenih očetov, cerkvenih učiteljev in velikih apologetov. »Know you Bible,« pravijo Američani in to sem nameraval storiti.

Sledeči zapis ne bo apologija, ampak si bom drznil spisati polemiko. Po tem, kar sem prebral v TEM SPLETNEM ZAPISU, na katerega se nanaša moj zapis, se mi niti ne zdi vredno izgubljati besed, ki jih avtor ne bi želel(!) razumeti. Apologijo bom prihranil za naslednjič. Sedaj pa k polemiki.

Duh časa je na žalost tak, da zahteva neštete deviacije in nas sili k ekscentričnosti, v kolikor želimo biti opaženi. Ni več dovolj, da je tvoja misel prodorna, da so tvoje roke žuljave ali da je tvoj spanec zreduciran na slabih pet ur. Ljudje opazijo zgolj dekadenčne, enoumne ali celo brezumne bedarije. Ali gre to pripisati splošni aroganci, neukosti, lenobi ali enostavno zavrti sposobnosti mišljenja je lahko tema zopet nekega drugega zapisa. Dejstvo je, da se množično bere le sranje. Bere se povprečnost. Ceni se primitivizem. Sprejema se najnižje od najnižjega, ker se višje nikomur ne zdi vredno povzdigniti.

Cerkveni očetje so si drznili splezati na ramena velikana in so svoj pogled razširili. In enako so storili cerkveni učitelji in apologeti ter veliki teologi, ko so se potem povzpeli na ramena teh velikanov - cerkvenih očetov. Danes vsi stojijo pod velikani. Pravzaprav so jih ti velikani tako zelo prerasli, da ne vedo, da se gibljejo okoli njih. Ne zdi se jim vredno videti več, ker je za to potreben napor(!) plezanja do ramen. Vendar pogled od tam je krasen.

In v tem duhu časa povprečnežev v mišljenju, redukciji na materialno in nezmožnosti transcendenčnega umevanja stvarnosti, se najdejo avtorji, ki so za svojo publiciteto pripravljeni pisati o najbolj nizkotnih in primitivnih zadevah, da bi le kdo ošvrknil njihov blog in bi tako dobili samopotrditev. Vendar o fuku, joškah in kurcih lahko pišeš le tako dolgo. Potem ti zmanjka tem in moraš napisati nekaj provokativnega. Seveda najbolj priročna boksarska vreča vseh vekov je Rimskokatoliška Cerkev (v nadaljevanju Cerkev).

Seveda je lahko pisati zoper Cerkev, kajti nihče več ne ve, kaj točno Cerkev je. Sočasno omeniš v prvem stavku domobrance in slovenska ovčad bo brez premišljevanja požrla tvoj zapis. Pisati o grehih Cerkve pa je točno tako, kot bi pogledal v ogledalo in se začel opisovati. Kajti Cerkev je točno toliko grešna, kot je grešen svet v katerem obstaja in točno toliko sveta, kolikor je sveto občestvo v katerem obstaja.

Avtor članka sam sebi meče pesek v oči z očitnim neznanjem svetovne zgodovine in zgodovine Cerkve. Tudi teologija mu je popolnoma tuja, saj si za začetek drzne omenjati svete knjige(!?) Cerkve. Cerkev pozna le eno sveto knjigo in to je Sveto pismo. O tem, kako je nastal kanon katoliške svete knjige ne bom pisal. Avtorju zapisa in bralcem priporočam »schnellkurs« patrologije.

Nadaljuje s kritiko dogem in hierarhije ne vedoč, da dogme in hierarhija ohranjajo trdno in homogeno katoliško skupnost in v nered vnašajo red. Ponovno v oči bode strašno nepoznavanje in aroganca do cerkvenih dogem in hierarhije na podlagi katerih sklepa, da je namen Cerkve ustvarjanje vojske(?) po lastni potrebi.

Tudi kritika pokristjanjevanja in izzvanih vojn in pobojev s strani Cerkve izzveni v prazno, ker (kot mnogi kvazi kritiki Cerkve) uporablja besedno zvezo »v imenu« (drugega jim tako ne preostane), kar a priori sporoča, da tega ni(!) počela Cerkev, temveč so to (vedno) počele posvetne oblasti, ki so za dosego svojih ciljev izkoristile skupnost (ekklesio) ljudi. Dalje drzno nadaljuje o grešnosti ne vedoč, da je ravno Cerkev tista, ki opozarja na dejansko grešnost ljudi in svari pred morebitnimi posledicami, kadar se oddaljimo od Boga, od »podobe« ideala, ter zapademo v greh. Cerkev mora svariti pred grehom, ker svet drugače greha ne bi poznal in bi se mu ne mogel ogniti. Kogar moti svarjenje pred peklom, ki je prispodoba za trpljenje v grehu, se mora vprašati ali ni mogoče tisti, ki se sam boji pekla zaradi zavedanja svoje grešnosti?

Roke Cerkve so krvave ravno toliko, kot so krvave roke ljudi, ki so Cerkev izrabili. Kajti Cerkev smo ljudje. In ljudje smo grešni. Vendar imamo Boga, ki nas vodi iz greha, zato si tudi poskušamo umiti roke in se kesamo svoje grešnosti in si želimo poboljšanja. Zanimivo je, da ne obstaja nobena druga skupnost, ki bi ne bila povezana s krščanstvom, in bi se bila pripravljena pokesati za svoje precej bolj okrvavljene roke. Vendar ti isti ljudje, ki brez sramu pljuvajo po Cerkvi, takšne miselne tokove in morilske ideologije še vedno častijo in idealizirajo.

Najpogostejša kritika Cerkve je v njenem bogastvu. Češ, da Cerkev zagovarja skromnost, sama pa je bajno bogata. Mnogi duhovniki živijo v pomanjkanju. Večina bogastva se steka za vzdrževanje cerkva, ki so potrebne za obhajanje bogoslužja, prav tako ogromno bogastva gre za misijone in ostale karitativne ustanove, ki jih vodi Cerkev. Za razliko od resnično človeških organizacij, Cerkev, kot skupnost božjih otrok, svoje bogastvo deli in upravičeno in pravično, kot zahtevamo njeni pripadniki, ohranja status največje karitativne ustanove na svetu.

Cerkev je daleč od škodljivega elementa naše družbe. Cerkev je še kako potreben kažipot, ki ga potrebuje ves svet. To pa zato, ker je Božja. Kar pomeni, da znotraj te skupnosti deluje Bog s Svetim duhom, ki deli svoje darove. In vsakokrat, ko se nad človeštvo zgrinjajo temni oblaki in človeštvo prežema dekadenca, nastavi Cerkev svoje lice in pogumno nosi Kristusov križ, ki nam je naložen. Ni naša krivda, da se svet odvrača od svetega, od zapovedi, od telesnih in duševnih del usmiljenja! Naša krivda bi bila, če bi kot del ene, katoliške in apostolske(!) Cerkve prenehali za vsako ceno stati za dogmami in bi prenehali s pričevanjem v Svetem duhu s katerim nas blagoslavlja Oče in sledenjem zgleda, ki nam ga je dal v Sinu Jezusu Kristusu. Tudi za ceno sramotenja, nerazumevanja, ne nazadnje ceno izobčenja ali celo življenja. Nam kliki ne pomenijo nič in zato nas ni sram pisati o Resnici. 

Na, pa sem spet zašel v apologijo... Pa, kaj bi še govoril, poslušajmo raje, kaj nam pravi Bog:

»Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« Mt 5,3-12