Uporabljajte milo za roke. Zopet
tisti letni čas in tisti dan v tednu, morda tisto vreme, morda tisto vlečenje
živcev in ožemanje spominov, ko me stisne cmok v grlu že samo, ko sedim na
avtobusu in vidim Tonya Soprana, ki mi ves neuničljiv s plakata teži, naj mu pridem,
kar imam za povedat, povedat v obraz. No prav, ti bajs neumni, naj ti bo! Debel
si in zato si umrl! In res je bilo bedno, da si umrl, ker ti še ne bi bilo
treba. Jezen sem in ne vem ne na koga, ne zakaj, niti čemu. Nad Rožno se
vlečejo sivi oblaki, po mestnih cestah siva srca, po mojih žilah prah in
odpadli lasje, ki nikakor ne razpadejo.
Nekam sem namenjen. Zadnje čase
me že ob prvih požirkih energijske pijače stiska pri srcu. Neprijetno je to
trganje tkiva, ki se pretvarja, da je čvrsto, da je kamen, granit. Spodobno se
oblečem in pred ogledalom pomerim masko, ki jo bom nosil ta dan. Zaljubim se v
jezik, v vzvišene besede, v ves kič umetnega besedila. Še vedno iščem nekaj ali
nekoga za katerega bi si odsekal, odrezal, morda celo odgriznil mezinčka.
Enega. Čeprav ne vem, kaj bi sploh s tem prstom počel. V nos, pa v ušesa, pa po
pomoti v usta, pa za to, da dosežem tiste oddaljene črke na tipkovnici? Pa kaj
potem? Nič. Bom tipkal z osmimi prsti.
Stopim z avtobusa in iščem
prostor. Svoj prostor. Do Kongresnega, nekaj korakov proti Univerzi, stojim in
gledam v grad in v neko resničnost, ki se morda ravno ta trenutek dogaja nekomu
v letu 1300. Neki perici, ki se spotika na poti od Ljubljanice do vlažnega
stanovanja na Mestnem trgu. Ne pozna »lajkov«, edini »follower« je po vsej
verjetnosti oseba, ki jo bo posilila in/ali ubila. Niti sanja se ji ne o »sebku«,
njen miselni tok ne bremeni spraševanje smotra virtualnega bivanja. Njene misli
niso okupirane z idejami izvirne kompozicije in primernega filtra, s katerim bi
navdušila Instagram občestvo. Spat`, vstat`, prat`, k` maš` pa spet spat`.
Morda se nekje na poti zaljubi, morda ji ljubezen in tiste prvinske hormonske
motnje, ki ji dajo občutek zaljubljenosti omogočijo, da spregleda vse napake in
hibe prvovrstnega kretena, zato, da se lažje odloči zanj, se z njim poroči in
odide dve ulici bolj levo ali desno živeti v upanju, da bo imela lepe in pridne
otroke in ji ne bo potrebno več prati od jutra do večera … le še nekaj ur
dnevno. In jaz se smilim sebi, ker ne verjamem več plešočim celicam? Ker ne
verjamem, da še zmorem biti ves od nekoga, ves za nekoga? Vem, kaj bi danes ta
perica počela. Pridna administrativna delavka, preskakovalka na poti iz
srednjega v višji družbeni razred, ker bi dolge ure preživela v pisarni in si
dokazovala, da je materialnega ugodja vredno bitje. In kje bi bil jaz v njenem
času? Tisto ubogo bitje, ki ga zjutraj zbrcajo s praga ali dvorišča
malomeščanske večstanovanjske hiše. Tista senca, ki se opoteče do znane krčme
in se zlije z usodo, ker drugega kot garač ali sanjač ne moreš biti. Ne takrat,
ne danes.
V glavi razvijem idejo. Poslovni
načrt. Odkar varim pivo, ga niti 5% toliko, kot sem ga spil pred tem, ne
spijem. Varčevanje. Ne upam si. Niti nimam energije. Nekam moram, neko mesto
moram zasesti, nek prostor zapolniti. Biti nekdo. Mimo mene hodijo brezbarvne
sence polne mavričnih odtenkov. Približaš se mi po desni, ob telesu spuščeno
roko malce dvignem in iztegnem prst, da bi se te dotaknil. Nič več nima vonja.
Mladost je dišala po sladki nedolžni polti. Stvari morajo imeti vonj. Moram se
prepričati, da obstaja nek smisel. Saj ni res vse samo pisanje in pesnikovanje?
Po nekaj dneh potreba preraste v nujo. Opravim pot stare barke od Poljan do
Livade. Kostanj, buržuji, pisana izložba, pletenine, pobegli pes, knjigarna –
ne hodi notri!, pes na vrvi, vrv brez lastnika, vodim se in vlečem plašč k
sebi, da bi pregnal mraz, ki skače z brega na breg mirne Ljubljanice.
Zdaj sem zopet na začetku.
Prehodil sem neko razdaljo in šel od cilja do cilja, pristal pa pred tistimi
bakrenimi vrati pred Nukom. Kakšno jalovo početje! In za koga? Noge so mi
hvaležne, srce verjetno tudi. Neke misli uredim in koža se počuti krasno na
svežem mestnem zraku. V tem času bi lahko … kaj, no kaj bi lahko? Zopet isto:
kaj napisal. Napisal to, napisal tisto. Potem bi se vrgel v naslanjač v kotu
malomeščanske kavarne, vrgel na mizo kup knjig, dal vtis intelektualca in
umetnika, zapravil en kup denarja za rumeno scalino in mrzel postan sendvič in
namesto pisanja praskal po zaslonu telefona.
Sploh mi ne uspe bivati v tem
času. Tu in zdaj. Vem tudi, da nisem edini. Padam pred Gospoda, bežim pred
preteklostjo, skrivam se pred prihodnostjo. Življenje slavim v hrupu, strast
zamenjujem s poželenjem, ljubezen s strahom pred samoto, osamljenostjo. Na kup
mečem neke besede in jim pravim pesmi. Potem se mi verz razlije in mu pravim
odstavek. Gledam v tisto razvlečeno greznico; v resnici spominja na kratko
zgodbo, pa ji rečem kratka zgodba. Nobenih likov, nobene narave, nobenega
smisla. Avtobiografija laži. Sam svoj antijunak v svetu, ki ne obstaja niti v
moji glavi. Kadar nimam pri sebi pisala, se mi utrnejo čudovite stvari, verzi
vredni brezmejnih delitev po spletnih omrežjih. Kadar sedem za mizo, da bi
pisal, se mi zdi bolj produktivno zariniti tisti kuli v dlan ali v oko ali
skozi sence do možganov! Prebadam se z obstojem, govorim modro, pišem prazno.
Zadnjič sem imel literarni večer.
Prišlo je dobrih deset ljudi. Polovica je bila domačih, druga polovica je bila
popolnoma frapirana nad tem, da sem pesnik. In to bojda dober! Ker … pač človek
mojega »kalibra« ne more biti (dober) literat, ko pa se ve, da sem nek vaški
posebnež, farški nebodigatreba, diplomant neke tretjerazredne fakultete,
brezposelni luftar in propadli politični ambicioznež. Po branju pa vsi k meni
in: »Zares sem presenečena!« ali pa: »Danes sem te spoznala v čisto drugačni
luči! Ne bi si predstavljala, da si tak pesnik … ne!, več … tak UMETNIK!« In
sem si malo bruhnil v usta in požrl, ker drugega ti v takem primeru pač ne
preostane. Mnogih, ki bi jih želel videti tam, sicer ni bilo. Nič
presenetljivega. Za spodbudo sem dobil čokolado in liter Lidlovega rosé vina.
Nisem vedel ali bi se jokal ali smejal. Potem sem šel na pir in z jokom počakal
do doma. A vse to je že druga zgodba …
