Pobeg

Po službi moram nujno na ljubljanski grad. Ne zaradi gradu – tistih za kos kruha in kozarec vina tisočkrat preloženih kamnov. Vzpenjam se po stari poti in pod stopali lovim tlakovce. Kar tako. Mogoče stopim skozi korak tisočletnega trubadurja, vpijem njegov odtis in najdem tisti jaz, katerega hodim iskat, ko se po službi odpravljam v tisti starodavni breg, ki trmasto kljubuje času in se pne nad grdo spako pod pretvezo mesta pod njim.

Vse skupaj je v resnici prestrašeno bežanje. Tudi, če si rečem: »Soočil se bom s strmino,« ali pa govorim o poti kot o izzivu, se vse skupaj v ničemer ne razlikuje od plahega pobega tistega malčka, ki je nekoč tacal po sosedovih gredah, v varno zavetje maminega krila.

Dve vrsti mam. »Vse bo v redu moj malček, a če boš tiščal glavo v moja stegna in si zatiskal učke, težava ne bo izginila.« »Pridi, greva po sladoled.«

Vse je pobeg. Hrib, gora, morje, postelja, blagajna, papir, papir, papir, njeno mednožje, hrib, gora, morje, ljubljanski grad. Kadarkoli odpreš oči, sestopiš z gore, se zvališ z nje na hrbet, s hrbta na rob postelje, pretegneš vrat znad papirja. Vedno bo pred tabo, kar te čaka in vedno te čaka, kar ti je namenjeno spoznati. Vedno boš vedel, kam bežiš. Nekje si pač bil in temu lahko rečeš – tu. Imaš pričakovanja in podobe. Na vrhu gore so kamni, to veš. Ne veš pa, kaj bo v tebi, ko boš stopil na tiste kamne. Njena stegna poznaš in vmes te pričaka vedno isti slad s priokusom železa. Tja bežiš vedno znova in znova, ker te spominja na neko iskanje, ko še nisi vedel, kaj je tam, in si okusil življenje, za katerega si verjel, da te bo napajalo. Pozabil pa si na omamo, ki opravičuje patologijo pobega. Pod pretvezo pospešenega utripa, hormonov in nadobremenjene prekrvavitve. Ne veš pa, kaj te čaka, po zadnjih trzljajih in zasoplih poljubih. Vedno v istem vrstnem redu: čelo, nos, vrat, vrat. Potem pa …

Po službi moram nujno na ljubljanski grad. Vem, za kaj gre. Roke sklenem na hrbtu in pod pretvezo šepavosti racam po prodnati poti. Doživljaj mi je edini cilj. Ker je tako neskončen. Nimam drugega strahu, kot pred smrtjo. Ki je tako dokončna. »Oče, daj, da gre ta kelih mimo mene.« Enkrat, trikrat, sedemkrat, sedem krat sedemkrat. Vsakič lepši. Vsakič bolj bleščeč kelih. Zvrhan. Vse, kar vem, je, da moram izpiti. Do dna. Vsak dan, z vsakim korakom na poti do gradu.

Pomembna je tudi teža pisala. Besede pač ne tečejo samo in nekdo jih mora voditi. Dokler pa govorim o teži pisala in o barvi črnila – ki je praviloma črno, sicer bi ne bilo črnilo, danes pa je že vseh možnih barv – in o razmaku vrstic v zvezku in o barvi papirja, ostajam zgolj pisun. Pisatelju pa se zgodi le dvoje. Ali ena izmed neštetih oblik samouničenja, ker ne uspe ubesediti tistega, kar mu govori zatilje, da bi moralo biti ubesedeno. Ali pa z zobmi in nohti in trepalnicami vreže v les in kamen in v srce, na vsak način dopovedati svetu, da na koncu pobegov zeva praznina. Da se skriva življenje točno tam, kjer ga ne pričakujemo, da smrt je in da je treba živeti tako (po)polno, da se je istočasno brez strahu vdajamo ter na vso moč solzavo izogibamo.

Z obzidja obzidje nič več ne vabi. Sedaj sem tam. Grad je nekaj, kar je, in jaz sem nekaj, kar je grad osvojilo. Nenehno o treh dimenzijah. Prisotnosti, transcendenci in prihodnosti.

Sedaj sem tu. Jaz sem grad. Lahko zrem v svoje kamenje. Ali v svoja stopala. In na koncu se zazrem v neskončnost banalnosti kamenja, ki je iz doma fazanov postal grad.

Lahko grem vase. Namesto stopal vidim, kako je do pasu potopljena v morje. Z lasmi spuščenimi preko ramen. Če bi ji rekel, bi odvezala zgornji del in razkrila svoje polno, mlado oprsje. Smeji se mi, ko stojim na obali in strmim v stopala. Stopala, na katera se zlivajo otoki smeti, milijoni let trupel, vonj njenega telesa od bokov. Razmišljam, kako zelo je hladno morje. Kako zelo bi rad zakorakal proti njenim ozkim mačjim obrvem. A vseeno stojim vkopan in se zavedam začetka konca, brez ene same uresničljive rešitve v mislih. Nato se vrnem na grad in skozi sebe najdem še nešteto poti v svetove, ki so obstajali le delno, četudi sem bil tam.

Na koncu še o prihodnosti, čeprav vse nenehno soobstaja v dinamiki nerazložljivega. Vse, kar vidiš z gradu, z gore, na stropu, ko ležiš na hrbtu, ali globlje od njenih oči, ko si domišljaš, da se ljubiš z njo. Vse, kar vidiš z otoka dvesto metrov od obale. Vse, kar ni tu, je prihodnost.

Na obzidju se ustavim ob topolih in drznosti s katero sem jo vodil tja v tisti breg, kadar sem ji dovolj dolgo težil. Toliko, da je končno rekla, da ima uro ali dve časa. Mene so izmenjaje stiskale in trgale dimenzije. Ona pa je gledala tiste kurčeve topole in tako dolgo govorila o njih, da sem si moral izmisliti eno prisrčno zgodbico. O drvarjih in nastanku imena tega predgrajskega drevesa. To pol.

Neosvojena trofeja. Edina resnično vredna triumfa, ki sem ga po njeni zaslugi slavil nad svojo mesenostjo. Moral sem govoriti o Bogu, njen bog pa je obstajal v nadzvočnih trkih zablodelih eksplozij sinaps. Želela je, da ji govorim o Bogu, jaz pa sem govoril zgolj toliko časa, dokler nisem zaprepaden ugotovil … da je Bog umolknil. Ko sem v molitvenik vpil »Pater noster!« in »Sanctus, sanctus …« in se (pre)hrupno trkal »Mea culpa … mea maxima culpa!«, sem oglušel od tišine in odmeva lastne grešnosti, ki je zasedla mesto Božjega molka. Po službi moram nujno na ljubljanski grad.

Vreme

Teža korakov je popolnoma neodvisna od izmenjujoče igre sončnih žarkov in priprtih radovednih oči plahih deklet. To hormonsko napako sem zatrl. Človek se mora nenehno upirati človeku v sebi, da ne postane žival. Posije sonce razpršeno po neskončni brezbarvnosti in se zaženejo v bregove in parke in na rečna obrežja in v plezališčih le hrupni: »Štrik!« Povsod so – mravlje in mravljinčarji. Sonce. Vse, razen mravljinci.

Upor zoper vročino zbere kaplje in jih odcedi na zemljo. In pravijo: »Za dežjem posije sonce,« meni pa se zdi, da vedno za soncem pride dež. Brez ovinkarjenja, tako je: tri dni je jasno, ptice čudno letajo in v kolenu me ščipa, dež bo. Najpogosteje se pripravi preko noči. Gospod je resnično milostljiv. Kot bi ne pustil, da nas čez dan ujame nepripravljene. Vse skupaj je tako ali tako nepomembno: tistim v pisarnah – vseeno, tisti na poljih in v gozdovih, pa vedo pred oblaki, kdaj bo deževalo.

Voda je od nekdaj pomenila smrt. Pade nekaj kapelj na okno, na glave, in postanejo vsi zdrizasti, norijo v zavetje pločevine in stekla in besno udarjanje po volanu. Sive ceste, pod sivim nebom, sivo bojišče sivih duš. Dokler ne zapiha od drugod in na kavi v nakupovalnih centrih pravijo: za dežjem posije sonce. Beg, migracije. V hribe, na obale, v parke. Neizbežno. Davek na sonce, ko hodijo drug po drugem, da lahko objavijo fotografijo svojih stopal. Ne vedo pa, da je sivino barvati z zeleno, skrajno neumno.

Sonce ne vpliva več na korake. Na njihovo težo. Na tisti udarec, ki je pri meni vedno isti – sklonjenih ramen, z desno malo bolj  močno, z levo bolj odločno. Da vem, da je zemlja še moja, da sem njen. Vedno udarec – korak. Vse ostalo je spotika. Dež, sneg, zelena, rdeča, trubaški ansambel, osamljeni flavtist, pesek, antično obzidje, cenene ploščice med cenenimi oglasi – akcija! Kupi! Umri za pisalno mizo, da boš živel! Glej šefu v stopala, glej sodelavcem v stopala. Glej in tehtaj. Niso tu. Drsajo, vsakič drugače, ritem propadlih časopisnih hiš, rumenega tiska in spletnih strani polnih brezskrbnih pornografskih vsebin.

Nekje sem te že videl. Zato sem se ustavil in gledam vate. Lepota. Dolga črta obrvi, jantar – koža, oči, ustnice, ušesni mešički, čop, pika na vratu. Ne lepota, podoba iz nekih lepih spominov. Ne poznam te, a podobna si vremenu iz dni, ko je vreme še obstajalo. Dež kot dež, sonce kot sonce. Najemo se tega vremena in slej ko prej pademo v zimski spanec.

V dežju srkamo njeno bližino – kamin, odeja, nezdrava hrana, poljub, poljub, poljub, dotik, odeja, preskakovanje isker, ogenj, jambski trohej na oknu, objem megle, poljub, ogenj, nezdrava hrana, oddaljenost od vsega, »mmmm …«, tišina, tup-tup tup-tup, poljub, iskanje; v soncu zanjo lovimo naravo - vrhove, globeli, smrečje, zmrznjena gozdna jezerca, plodove različnih časov, stranpoti, kolovoze, gozdne jase, Tupperware, palačinke, imena dreves, imena plodov, veter, brezvetrje, rečne rokave, ruševine, ovčji sir, pašnike, »do kam se potopiš«, »preskoči to, če lahko«. Trofeje narave. Za sonce. Žrtev za priprte oči in jantarni poljub. Dež – popolna transcendenca v popolni bližini, sonce – popolna distanca v popolni transcendenci.

Potem pozabiš na vreme. Korak postane vsakič enak. Pozabil si na davek na sonce in na dež. Vsak plača svoj davek. Na sonce in na dež. Vreme ne vpliva na korake. Vreme. Senca. O senci. S senco. Vsa se vedno plača za nazaj. Ali ve prašič, da bo postal klobasa? In ko postane, plača za vsako vedro pomij, ki ga je smel pojesti. Za nazaj. Plača, davek. Konec meseca, za prejšnji mesec. Korak pa ostane isti, ne glede na dež ali sonce. Hrib hrib, reka reka, ogenj ogenj, megla megla. Prideš na vrh, pa ga nimaš komu podariti. Najdeš osamljen smaragden rečni rokav, zreš vanj, da bi se našel, pa vidiš samo prod in še te ti uhaja iz pogleda. Slediš mu s pogledom. Spomin na pesek v smaragdni reki, ki ga odnese.

»Pozabi na kamen.« Moj kamen je bil. Davek. Ne bi smel gledati v reko. Voda te ubije. Zbaši si tisti pesek v usta in zagrizi v naslednji hrib. Korak mora biti vedno enak, ne glede na vreme. Vseeno je kam ti reka odnese kamen in komu, če sploh komu, bi želel pokazati – poglej, moj vrh. V resnici si svoboden. Bežiš v hrib, ko ostali bežijo v vrste – moja vrsta, moj voziček, moj kos kruha, nimam za kruh, kupi še pivo. V dežju se smejiš in čakaš, da spere s tebe spomine. Dež ti postane popolna oddaljenost v popolni transcendenci. Njihove besede ti ne pomenijo nič. Vlada - ne vlada. Bes. Spet ni sonca, spet je dež, to močno sonce, suša, nič ne bo letine, trgovinam je vseeno za letino, McDonald`s ima vedno hamburger. Gorivo. Zakon, ki iz študentov dela študente, kateremu nasprotujejo vsi študentje. Brezposleni, ki bi delali samo kakšno uro na dan, ker potem ostane pivo brez pene in škatilca cigaret, pa roka, evo.

Za razliko od njih si žrl pesek, ko si zrl v tisto reko. Oni so zrli v pesek in si ga natirali v oči, ko so pili iz tiste reke. Premagal si vreme. Vreme. Koliko rim. Resnice. S koraki trdno na tleh, da si zagotoviš oprijem. Tu sem. Zemlja, čuti me, sliši me, moja zemlja. Odvržeš vse, spomine, podobe, vreme, da postaneš svoj korak med koraki, četudi veš, da se ne sliši pesmi zgolj spod enega para nog. Vse ostalo pa bo vedno imelo svoj davek. Takrat, ko bo vreme zopet vreme in boš svoj davek plačal z nasmehom, boš začutil, da ne čutiš več korakov.