Prvi šolski dan

Evo, deklice in dečki, možje in žene, sosedove krave, potepuški psi, lublanski brezdomci, stare nune in pobegli duhovniki, pa smo ga zopet dočakali. Prvi šolski dan. Obeh svojih se spomnim, kot bi bilo včeraj. No, tudi zdi se mi, kot bi bilo včeraj, ampak ni bilo včeraj. Ne bom povedal, kako dolgo nazaj sem šel "prvič prvič" v šolo, ker se vas to prav nič ne tiče.

Bilo je pa lepo. Obakrat. V osnovno šolo sem zakorakal v domačem kraju. Skoraj nikogar nisem poznal, ker so vsi prijatelji in vse prijateljice iz vrtca šle v B razred, jaz sem bil pa A, ker sem tako prosil ravnatelja, ki je bil ravno takrat pri zdravnici, ko sem se šel cepit in sem rekel:

»Bom se cepil, če bom lahko A.«

Od takrat dalje verjamem, da sem zato prišel v A razred. Čeprav verjetno ni to razlog. Ampak pustite otroku veselje.

Kakorkoli. Spomnim se dolge mize, pred sabo smo imeli nekaj za jesti, pa rutke smo imeli okoli vratu. To je pač to, kar se (trenutno) spomnim od tistega dne. Karkoli več bi napisal, bi si že izmišljeval in verjetno fantaziral, ne pa navajal resnice.

Drugega prvega šolskega dne se spomnim precej bolje. Zopet sem šel v šolo v domačem kraju. Pa ne mi zdaj zavijati z očmi pa cmokat, ker ti bom sam eno plesko spustu! Očitno je, da živim v kraju, ki je tako odličen, da mi ni bilo potrebno hoditi ven, da bi dobil odlično gimnazijsko izobrazbo. In sem jo. Več kot odlično. V domačem kraju. 

Ob 8:00 je bila maša v domači župnijski cerkvi. Imamo eno večjih cerkva in bila je nabito polna. Nabito – polna.

Šel sem sam. Velik fant, odrasel. Konec osnovne šole sem to dokazal s tem, da sem se po valeti do mrtvega napil, pustil, da so me trije pavijani nalomil k cucka in potem po moško prenesel mukotrpno vožnjo na hrvaško morje z materino prepovedjo, da bi med to vožnjo zaspal. Like a boss!

Skratka, polna cerkev . Danes grem lahko celo pokazati kje sem sedel, tako dobro se spomnim. Uvodna pesem je bila »Gospod je moj pastir«. Orgle so donele, zbor je čudovito prepeval, zvonovi so zvonili, kot bi bil sodni dan, vstopili so ministranti, somaševalci, škof Uran, vsi odeti v svečane baročne kazule. Jaz pa sem tam stal, sam, na poti v neko novo dogodivščino za katero sem vedel, da bo čudovita, in telo so mi oblivali mravljinci in kurja polt.

Po maši smo odšli na gimnazijo v veliko dvorano. Poslušali ravnatelja, se razdelili po razredih in potem odšli na podroben obhod šole, da smo se seznanili z glavnimi prostori. Izza vogalov so na nas prežali drugi in tretji letniki. Četrti so se imeli preveč odrasle za te fore.

Med prvim daljšim odmorom so si nas privoščili. Nekatere bolj, druge manj. Verjetno je bilo dovolj hudo, če si moral narediti kakšno neumnost. Na primer voziti formulo na stranišču. Nobene agresije. Dečko in nekaj njegovih pomagačev, ki so mene »krstili« kot fazana, je še danes moj odličen prijatelj in vsa gimnazijska leta smo preživeli bolj ali manj kot družba.

In, da ostanem pri bistvu, to je bilo to. Moj spomin. Lahko, da se kdo spomni drugače, lahko, da je kdo trpel Tantalove muke. Jaz tega občutka nisem dobil. In kolikor mi je znano sta v tistih letih imeli tudi Šentviška gimnazija in Gimnazija Bežigrad lepo formalno in svečano organizirano »fazaniranje« oziroma »krst fazanov«.

Poteeeeeeeeeeem … pa skočimo na leto 2013 in jutranji sprehod skozi center Lublane. In se mi skoro ustavi srčece. Nebogljeno deco hormonsko podivjana in nebrzdana drhal napada z moko in jajci. Sredi najbolj prometnega dela Lublane. In to ne tako, na kakšen simpatičen način, da bi se imel kdo lepo in se čutil sprejetega. A-a! Evidentni so vsi elementi psihopatske agresije! Gledam okoli sebe in vidim barbarsko divjanje najstniških psihopatov. 

Pri izživljanju ne zbirajo spola niti sredstev. V rokah namesto orožja, kar bi bilo sicer čudovito – le na drugačen način, držijo pisala, alkoholne flumastre in z njimi po vseh razgaljenih površinah kože čečkajo F-je, ko pa se naveličajo F-jev, pa začno čečkati kar tako vse povprek. Rišejo brčice, barvajo nosove, na koncu pobarvajo ves obraz, roke, vrat … VSE.

Kot se je izrazil kolega tviteraš:

»Ljubljana je polna predatavnikov čudnega plemena, ki svoje predstavnike označujejo z alkoholci in jajci. Jebeš civilizacijo in te fore.« - @komunalc

V njihovih očeh ni empatije. Najhuje in za področje mojega akademskega udejstvovanje pa je dejstvo, ki me je zbodlo v srce, da njihovo početji nima nobenega smotra, z izjemo izživljanja latentne agresije, katere je naša mladina danes prepolna.

Njihovo početje potrdi vse definicije človeka kot obrednega bitja. Njihovo početje je obred, ki ga mladi pogrešajo. In v naravi ljudi je, da opravljamo obrede. Tudi obred iniciacije, ki se praviloma na ravni družbe, skupnosti, opravi v obdobju odraščanja. Zoper to naravo je primerno le eno sredstvo: formalizacija.

Ta obred, kateremu je bila danes priča širša slovenska javnost, je kaotičen. Idealno sovpada s tezo postmoderno, kot vekom anomije – družbe brez zakonov, brez vrednot, vekom nebrzdanega nihilizma in potrdi tudi zmoto permisivne in liberalne vzgoje. V duhu časa opravljajo mladi, ki čutijo nujo po opravljanju tega obreda, ta obred brezglavo, nasilno, brez omejitev, brez sočutja.

Popolno zrcalo družbe. Snelo se nam je. Vse nam je ušlo z vajeti. Tako zelo smo se ustrašili skrajnega in strogo zapovedanega reda v nacizmu, komunizmu in fašizmu, da smo se ob »osamosvojitvi« odločili, da bodo naši mladi lahko počeli kar bodo želeli.

Obredom smo vzeli formo – obliko, ogrodje, skelet, jedro in stvari so kakršne pač so. Pa da ne bodo mladi mislili, da se spravljam (samo) na njih. Problematika neformalne obrednosti, obredov brez forme in obredov s katastrofalno formo, še huje pa miselnosti, da so obredi nepotrebni, je vseprisotna in v škodo vsem. Verniki brezglavo blodijo po svetu in iščejo Boga tam, kjer ga ni, ker so maše (večinoma) katastrofalno izvedene in raztresene, pari se ne poročajo, ker to »nima smisla«, ali pa se z lahkoto ločijo, ker poroka (kot obred in zakrament) nima nobene teže. Volitve naših vodij so zasmehovane, enotnega vodje tako ali tako nismo sposobni imeti, proslave, kot širši družbeni obredi, pa so porazna avtofelacija vladajoče garniture.

Zato vas, moje bralce, prosim: ne zgražajte se nad mladimi. Njihov krivda je minimalna. Kar ne pomeni, da zanemarimo njihovo odgovornost. Dejanja so bila storjena, obnašanje je bilo primitivno in vsak udeleženi lahko le s sramom zre na to, kar je danes počel. Pa vendar je skrb na nas, da to preusmerimo. Mogoče z zavedanjem, da je človek (tudi) obredno bitje in da potrebuje obrede. Obred pa nujno potrebuje formo. Obliko. Regulacijo. Le tako ima lahko veljavo, težo, pomen, smoter in pravilen učinek.