Esad

Štiriindvajset tisoč sedemsto dvainosemdeset besed. Slabih sto šestdeset A5 strani. Izbrisal. Vse. Od prve črke, do zadnje pike. Pravzaprav je bilo zelo preprosto. Izbrisal sem tistih nekaj datotek, po katerih sem imel zapisano razpršeno in desni kazalec ležerno naslonil na gumb z napisom »DELETE« in potrdil.

No, potem je bilo treba izbrisati še iz koša. To, upam, da vam je jasno, je bilo vse na prenosnem računalniku. Torej, koš. Brez oklevanja, brez premišljevanja, niti ene miselne, čustvene, racionalne zavore ni bilo. Desen gumb, izprazni koš, potrdim in moja super navita mašina je v trenutku izbrisala vsakršno digitalno sled za mojimi zapiski, ki so bili kratki roman v nastajanju.

Naslonil sem se nazaj, se pretegnil in prepletel prste za glavo. Umirjen, sproščen, brez kančka dvoma.

Tisto popoldne sem poslušal Esada Babačića, kako je bral svojo poezijo. Povprečno, površinsko, banalno poezijo. S tistim ležernim tonom lublanskega Bosanca in problematiko delavskega razreda, ki je še vedno ujet v nekem veku, kateri je za ceno navidezne blaginje kratil vse človekove pravice. 

Lepo je biti hrček v krasni barviti kletki, z vedno dovolj vode, žaganja, hrane in pošteno namazanim kolesom, da se lahko vsak dan, večkrat na dan, konkretno zgoniš in dobiš občutek, da si dejansko nekam šel. Na izlet ali nekam pač. Čeprav te v resnici grize zavedanje, da pravzaprav nisi nikjer bil.  In tako si na koncu dneva še vedno le hrček v lepi barviti kletki. Z vsem in hkrati z ničemer.

S takšnim entuziazmom ujetega hrčka je Esad, sedeč na nizki knjižni omarici, s hrbtom proti Lublanici, govoril o svojih izkušnjah, preteklosti, o tem, kako je hodil v Pordenone po kavbojke in sočasno o tem, kako smo sanjali zahod, ki ga nismo imeli, bil pa je tam, takoj za mejo. Neskončen in pravljičen. Kot Narnija. In Trst je bila tista omara, tisti prehod v ta čarobni svet z imenom Zahod.

Danes ga imamo. Ampak ta Zahod, v katerega bi morali vstopiti po zasluženju in previdno, kot skozi zaraščen kamnit obok sredi gozda, je vse prej kot Narnija. Ta Zahod je butnil v nas kot cunami. Še včeraj smo bili hrčki v lepih pisanih kletkah, kar naenkrat pa smo ostali brez kletke. Popolnoma svobodni. In, logično, se nam je zmešalo od vseh neskončnih možnosti, ki jih ponuja ta pravljična dežela.

Esad je tako govoril in debatiral z nami in Blaž ga je poslušal.

»Rekli ste, da imate dober občutek, ko pišete. Da se dobro počutite,« je začela starejša gospa poleg mene, »A potem takem hočete reči, da ste vi sami merilo za to, ali so vaše pesmi dobre ali ne? Ali kako?«

Nisem je razumel. Niti je ni Esad. Mislim, da tudi sebe ni popolnoma razumela. Bila je ena tistih tipov ljudi, ki pač morajo v takšnih debatah nekaj vprašati, da izpadejo vpeti v debato, intelektualci, misleci, karkoli. Gledal sem njo in Esada in njo in Esad ji je po krajšem premisleku odgovoril:

»Zdej, govoril smo neki čist druzga, »je začel s svojim južnjaškim naglasom in njega melosom, ki te kar pritegne k poslušanju, »ampak bom probu odgovort vsaj glede kvalitete. Velik pesmi … tko … fuknem stran. Zmečkam. Po treh verzih že veš, a je pesem za kej. Mora bit tist flow. Recimo ne vem, kaj od tega, kar napišm je dobr, ane … vem pa, k napišem kej slabga. To se ve. To ve vsak k piše.«

Sedel sem tam, na klopci trnovskega pristana, nekoč plaže, in gledal tega Esada. Sonce se je spuščalo za mojim hrbtom za trnovske bloke in mimo nas so po reki noreli in z vesli besno tolkli po vodi lublanski veslači. Nekaj je govoril še dalje, vendar jaz sem odtaval. Bilo je lepo. Skoraj katarzično.

Zdaj vem, kaj je to lepo in kaj je sreča. To je takrat, ko človek brez kančka dvoma ve, da mora nekaj storiti. Kot na primer pustiti neke prijatelje za sabo in iti dalje. Ali pa poljubiti deklico, ki stoji nemo pred tabo in si jo želiš poljubiti že pol leta. Ali pa vstati v razredu in nekaj povedati jasno in glasno, brez zadržkov, brez obžalovanja.

Vse kar mi je šlo po glavi, je bil tisti moj ubog izgovor za pisanje, ki sem ga skupaj pacal več mesecev, vanj vložil pojma nimam koliko ur in mi je, kadar sem se ga lotil urejati in pisati dalje, s svojo profanostjo in eksplicitno seksualnimi vložki obračal želodec.

Sedaj sem tu za računalnikom, udobno naslonjen v svojem stolu in zrem v napis na namizju. »I don`t hate people, I just feel better when they aren`t around. - Bukowski« Počutim se … razbremenjeno. Nad mano ne visi več tista utež kratkega romana, ta giljotina v podobi črk zmečkanih v kup sranja. Niso pač vsi za vse.

In slovenski literarni prostor se lahko zahvali Esadu Babačiću za eno literarno prozno delo manj. Eno delo manj na katerega bi literarni kritiki zlivali svoj žolč in projicirali svoje nerešene prededipalne konflikte. Eno delo manj s katerim bi pohlepni distributerji in založbe imele dela ter eno delo manj, ki bi bremenilo našega veselega slovenceljskega potrošnika.

Če pa bi morda delo imelo kakšno literarno težo in veljavo, pa še toliko bolje. Mnoge generacije zanamcev so lahko Esadu in meni hvaležne, saj se jim tako ne bo potrebno učiti o tem delu in mizernem, pritlehnem, zbeganem in popolnoma kaotičnem življenju, pornografskih podvigih ter srčnih zastojih nekega Blaža Komana z lubalnske periferije. 

Godine prolaze

Sedel sem za mizo in gledal tisto ubogo tortico. Bil sem nekje na meji med tem, da se zjokam kot malo nebogljeno detece – tako, kričeče, na ves glas, s hlipanjem in potoki solz – in tem, da primem to kurčevo torto in jo z vso silo zabrišem v strop v upanju, da tam tudi ostane.

»No dej, zažel si kej.«

»Dej mi mir pa tih bod.«

»Kako govoriš!?«

»Tih bod.«

V mislih sem močno upal, da je katera od tistih petindvajsetih svečk dinamit, zato sem čakal s pihanju v želji, da jo bo zdaj zdaj razneslo in bom odrešen vsega tega sranja in trpljenja.

»Blaž, dej k se nam mudi v mesto, ata pa mama morata pa na njivo.«

Zamižal sem in postopoma vedno močneje pihal svečke na črni čokoladni torti, katere sploh ne maram. V zavedanju, da je za mano že petindvajset let življenja, da vstopam v trideseta, da sem zadnje leto ali dve preživel bolj ali manj v leru, mi po licu steče solza, v glavo pa mi vdrejo tisoči spomini dosedanjih doživetij.

Ne bi točno vedel, kateri je bil prvi, ali tisti iz vrtca, kjer je vse pisano in v njem nastopa tovarišica Jelena ali tisti, ko v kuhinji stojim na pručki zraven mame in mečem začimbe v malo »džezvico«, mama pa zraven v umivalniku čisti posodo.

»A to dam lahko notri?«

»Ja, lahko,« mi odvrne.

In sem veselo stresal.

»Kaj pa to? Kaj je to?«

»To je rožmarin.«

»A dam še mal tega?«

»Ja, lahko.«

Pa sem previdno po ščepcih stresal in se šel znanstvenika, iščoč neko popolno mešanico tega, kar mi je v tisti stari kuhinji prišlo pod roke, v upanju, da bi iz tega nastal čarobni napoj.

No, kmalu po tistem v vrtcu ni bilo več tovarišic, ampak učiteljice. Ampak so nam rekle učiteljice, da njim še lahko rečemo tovarišice, tistim v šoli pa bomo morali kar lepo učiteljice govoriti. Nekaterim je to delalo precej težav. In še danes imajo nekateri s tem probleme.

S tistimi zvarki sem se ukvarjal še nekaj let, potem pa vse skupaj opustil, razočaran, ker sem vedno dobil le neko smrdljivo čorbo namesto čarobnega zvarka. Takrat sem naredil prvi korak pri večanju distance med mano in kuhinjo. Res pa je, da sem kasneje to kuharsko žilico v sebi spet obudil.

Spomnil sem se tudi vseh tistih pozno-avgustovskih dni, ko sem nestrpen pričakoval začetek šole. Tisto leto pred vstopom v prvi razred sem, star pet let, mnogo večerov preživel pod odejo, v medli svetlobi baterijske svetilke, kjer sem se učil brati iz Prvega berila. Branje in pisanje sem tako hitro osvojil in v prvi razred zakorakal pismen, radoveden in navihano brihten. Med poukom sem se dolgočasil, ko smo delali naloge, in po mizi cedil sline ter vsrkaval znanje, ko smo spoznavali novo snov.

Vmes je usekal tisti spomin prvega izmed mnogih pretepov. Bil je nek David in bili smo v vrtcu. Čakali smo v vrsti, naslonjeni na omare in ta klovn je nenehno skakal iz vrste in se pačil. Nekajkrat sem mu rekel, naj gre nazaj v vrsto in čaka kot vsi ostali, potem sva se pa kar zravsala. Malo sva se metala po tleh, malo davila, malo vlekla za lase – ampak tako, po moško, sem in tja je priletel tudi kakšen udarec odprte dlani, ampak so naju dali hitro narazen.

Spomnil sem se vseh osnovnošolskih simpatij in raznih igric, ki smo se jih igrali v odkrivanju teles. Bili smo pač generacija, ki je v nekem obdobju prehitro odrasla. Ali pa ravno prav hitro odrasla, kdo bi vedel? Deklice so zgodaj dobile prsi – no, vsaj večina, ostale so si reve uboge tlačile robčke za prevelike modrčke – fantje smo se pogosto ravsali, tarok smo hitro osvojili, prav tako je v petem ali šestem razredu že dobra četrtina sošolcev kadila.

Poleg osnovnošolskih, so bile tudi poletne simpatije. Ena Anita, ki sploh ni bila Anita, ampak mi je bilo preveč nerodno vprašati jo, kako ji je v resnici ime, zato sem jo kar Anita klical. No, nekaj poletij kasneje sem izvedel njeno ime in jo za roko vodil na skale v sosednji kamp, kjer sem jo učil francoskega poljubljanja. Sam sem bil namreč že velik mojster. Jeseni tisto leto sva šla narazen.

Poleti konec osmega razreda sem prišel iz kina deset minut prepozno. Sploh ne po moji krivdi.

»Blaž!?« sem slišal mamin glas že od zgoraj, ko sem stal pod stopnicami našega stanovanje, »gor prid. Takoj.«

Vedel sem, da bo sranje. Ni bilo prvi in imela je ničelno toleranco, do zamujanja. No, mojega zamujanja.

»Kje si bil?«

»Ča -« Nisem prišel do besede. Priletelo je, tako, pač od nekje.

»Kolk je ura?« gledal sem v tla, pa njo v oči, pa malo v zid za njo, »odgovor, če sem te vprašala!«

Spet je udarila. Takrat sem že nekaj let aktivno in tekmovalno treniral taekwondo in sem avtomatizirano dvignil levo roko v obrambo. Udarila je po uri in iz dlani se ji je ulila kri. Nekajkrat je še udarila izmenično z levo in desno, kar tako vsepovprek, potem pa sva sedla vsak na svoj tabore.

»Lej … kaj si naredu …« Bila je objokana in razburjena.

Nekaj trenutkov sem še počakal, nato pa končno prišel do besede. »Telefon mi je crknu in od Leona mami je zamujala. Dvejst minut smo jo čakal.«

»Bi pa z Leonovga sporoču …«

»Tud njemu je crknu!« Jezen sem bil, ker sem bil po neumnem tepen in tudi meni so se ulile solze. Ko sem se malo umiril, sem jo vprašal: »Si v redu?«

»Jebem ti ta tvoj tekvando … preklala sem si, lej …«

Gledala sva tisto malo krvavečo ranico in ostala brez besed. Pogledala sva se in zaradi komične absurdnosti situacije mi je šlo na smeh. Solznih oči sva se začela smejat na ves glas in še danes se v smehu spomniva tega neumnega dogodka.

Spomnim se tudi enega sončnega zimskega dne, ko sem težek frajer - takrat v prvem letniku »elitne« gimnazije – boardal po strminah Svete Krvi in imel v stranskih žepih nahrbtnika zvočnike in nabijal Blinkiče ter Mos Defa. Totalen kreten. Pa sem stal v vrsti za sedežnico, nabijal glasbo in za sabo slišal hihitanje in popevanje na mojo glasbo.

»A ti je kdo dovolil pet na mojo glasbo?« sem se obrnil in frajersko zasikal. No, v trenutku, ko sem končal stavek, se je moj svet zožal na par najlepših oči, kar sem jih videl v življenju. In v njih sem videl nekaj več, kot zgolj najstniški pogled. Zvečer smo šli skupaj na pivo in kolega se ga je koma nacedil.

Potem se spomnim tisoče sprehodov, smsov, nasmeškov, hormonskih eksplozij, izletov z njenimi, izletov z mojimi, najinih skupnih izletov, zmenkov, skupnega ustvarjanja, objemov, poljubov, filmskih večerov, vikendov, prepirov in končno slovesa.

Spomnim se Japonske in tega, da sem sedel v novem Porscheju Kazuyoshi Funakija. Pa dominikanske republike, Tenerif, Mehike, Mallorce, Pariza, Londona, Grčije, Tajske, Maldivov, Korzike, Nemčije, Rima, Bruslja, Strassbourga, Dubaja, Budimpešte, Nadiže, Logarske doline in še tisočih drugih kotičkov, ki sem jih imel možnost obiskati in raziskati.

Spominjam se vseh batin, ki sem jih prejel na gobec, v trebuh, kamor so pač priletele in vseh udarcev, ki sem jih dal trezen, jezen, pijan, v obrambi, v navalu besa, v pomoči drugim, v brezglavem izzivanju.

Spomnim se zvinov na skejtu, polomljenih očal na boardu, tri številke prevelikih majic, hlač za dve osebi, obrite glave, bularjev, kravat, pomembnih funkcij, mahanja s karantanskim panterjem, mahanja s slovensko zastavo, komiranja po litrih popitega alkohola na plažah Pinete, na ležalniku na terasi, objemajoč straniščno školjko, padanj s klopce na trnovski Plaži, sedenja na kup peska in scanja na Celovške dvore, ko jih tam sploh še ni bilo, te in one rojstnodnevne zabave, smejanja do solz in z razbolelimi trebušnimi mišicami, iskanja sebe, iskanja ljubezni, iskanja Boga in še neštetih drugih norih spominov, ki jih bom raje opisal in izdal v kakšni knjigi pod popolnoma neznanim psevdonimom.

Molče gledam v ugasnjene svečke iz katerih se še vedno vali sivkast dim. Po licih mi nebrzdano tečejo solze in v ozadju slišim pridušeno petje tiste stare »kol`kor kapl`c«, nato pa pridušeno ploskanje.

In vem, zakaj jočem. Ne zato, ker se staram, ampak zato, ker sem doživel že toliko čudovitih, stresnih, božanskih, norih, nepredstavljivih, čudnih, zabavnih, srce parajočih in srce pojočih trenutkov in se, zreč v to grdo gmoto imenovano čokoladna torta, sprašujem s čim sem si zaslužil vse te blagoslove in – v kolikor mi bo Bog dal dolgo življenje – koliko jih bom še doživel.

»Kaj si si zaželel?« vpraša tamala in me zbudi iz transa.

»Da se mi …«

»Ne povedat!« prekine mama vraževerno, »se ti ne bo uresničlo.«

»Da se mi ne bi nikdar več strgale hlače, ko se bom pijan vozil s kolesom,« vseeno dokončam. Na, pa je šla krasna želja v tri pirovske.

Vsi skupaj se smejimo in v srcu se najgloblje zahvalim Bogu za tako prekrasno družino in najlepše življenje. Amen

Fotr

Zmenjena sva bila v Kavalu. Veliko se je spremenilo. Ljudje, ki me pred leti niso niti pogledali, so me pozdravljali in se obnašali, kot da smo dobršen del svojega življenja trpeli iste muke. Še bolj so se mi gabili kot včasih.

»O, legenda!«

»Kje si zvezda?«

»Koman! Lejga stari, bravo, super pišeš.«

Resno? Ti boš to govoril, ko vem, da je zadnja knjiga, ki si jo prebral Lukec in njegov škorec.

Ne vem ali namerno simbolično ali pa zgolj naveličan njihovega sranja, sem odzdravljal zgolj z ležernim dvigom desnice. Hitler stajl.

Sedel sem v kot in iz žepa vzel zvežček. Nekaj dni nazaj sem šel domov na obisk in ga našel v svoji stari sobi. Precej ohranjen. Ne vem, kdaj sem ga uporabljal nazadnje. Prebirati sem začel tiste pradavne zapiske in pesmi in se čudil sranju, ki sem ga uspel skupaj spacati.

Ena je šla nekako takole:

»Izbrana kri vre,

v kotlu jeza brbota,

pomočim roke, obraz,

tema me objame,

neskončno prija,

ko končno brez skrbi

čutim,

da nič več ne čutim.«

»Hej,« slišim za sabo. Nek pozabljen a znan glas iz preteklosti.

»O… zdravo,« vstanem in si seževa v roke.

Natakarica je bila v trenutku pri nama. Očitno je obdržal status stalne stranke. Vedno je kazal potencial.

»Kratko kavo z mal mleka pa kozarec vode. Kaj boš ti?«

»Zeleni čaj,« se naredim finega. Pred njim sem bil vedno nekdo drug. Ali pa sem bil samo pred njim jaz jaz? Majhen in prestrašen.

Zazre se vame. Nekaj v meni se zgane. Občutek imam, da zrem v ogledalo, vendar odsev odseva neko drugo resničnost. Neko drugo pot. Pot na katero nisem stopil. Ali bolje, pot s katere sem zavil.

Precej se je zredil. V obraz. Roke ima shujšane. Lica ima upadla in pepelno siva polt ga dela precej strašnega. Podoben je bolj senci kot pa človeku. Zrem vanj in ne premorem besede.

»Pisatelj, a?« končno spregovori.

»He…« se nasmejim, sramežljivo kot kakšen otrok, »kdo bi si mislu, a?«

»Sej govoru si vedno velik. Sam bl mal pametnga povedu.« Oh, ta njegov čudoviti humor.

»Mogoče pa samo nisi razumel.«

Ni se mi dalo jebat s temi igricami. Sedaj, ko je bil led prebit, se šle besede lažje z jezika.

»Zakaj si klical?« sem prešel k bistvu.

Resda nisem imel doma nič pametnega za početi, Jera je non-stop nergala in menjala razpoloženja kot oportunistični politik stranke in stres mi je blokiral pisanje, ampak tega, kar sem videl pred sabo, se mi pa tudi ni dalo dolgo gledati. 

Ni ovinkaril. »Dva tedna nazaj sem zaključil s terapijo. Operacija ni več možna, ker je preveč razširjeno. Rekl so dva do pet mesecev.«

Nisem takoj dojel. Zavedno. Nezavedno mi je bilo vse jasno. V bistvu je bil živi mrtvec.

»Kdaj si zvedel?« sem izgovoril z manjšim pomanjkanjem sape.

»Osem, devet mesecev nazaj. Ne vem, novembra enkrat.«

»Kje?«

»Kaj misliš?«

Pljuča. Stoposto. Kreten je kadil kot Turek. Ne vem, zakaj, sem ves čas pričakoval, da se mu bo nekaj takega zgodilo.

»Zakaj nisi poklical? Kje si dobil denar za kemo?«

»Nisem imel kemoterapije. Nisem imel denarja.«

»Zakaj… nisi… poklical?!« sem skozi stisnjene zobi krotil krik.

»Zakaj bi?«

»Točno. Kreten! Kako sem lahko sploh pomislil? Če nisi klical niti za rojstni dan, zakaj bi takrat, ko… hmmm, ne vem, umiraš?!«

»Kaj bi imel od tega? Pač izpadl bi, k da fehtam…«

»Ne bi blo prvič in tokrat bi bla popolnoma drugačna situacija. Dobr veš, da denar ni težava. Pokličeš, da mi poveš, da boš umrl, nisi pa mogel poklicat, da rabiš denar, da ne bi umrl?!«

»Bil sem zihr, da me boš odjebal, brez da bi ti uspel razložit.«

»Kreten!« sem se grizel za jezik in držal ton na sobni jakosti, »zadnji cent bi dal. Brez pomisleka.«

»Zakaj? Po vsem, kar sem oziroma nisem naredu zate…«

»Zato, ker si moj fotr. Moja družina. Moja kri. Zato!«

Obsedela sva. V tišini. Bil sem razpizden. Sovražil sem ga in itak sem ga poznal zgolj kakšnih dvanajst let svojega življenja, ampak vseeno je bila med nama tista vez, ki nastane med očetom in sinom. Med staršem in otrokom.

Vstal sem. Zmeden. Jezen. Na vse. Če ti gre dobro, ti gre res dobro. Če ima hudič mlade, jih ima pa veliko. In ta hudič jih je kar delal!

»Moram pičit.«

Bil mi je tujec, a vseeno sem imel cmok v grlu.

Vstal je. Skomignil je z rameni in razprl roke. Spodnja ustnica mu je divje trzala. Videl sem, kako se bori z jokom, s solzami. Poskušal sem gledati skozenj, da ne bi podlegel mimetiki.

Stopil sem do njega in ga objel. Nosnice mi je zapolnil tisti znani vonj iz otroštva. Mešanica kolonjske in cigaretnega dima. Večinoma pa zgolj cigaretnega dima. Po radiju se je vrtel dobri stari Bruceov »Glory days«. Jebena ironija.

»Oče bom,« mu še zašepetam na uho, ko sva objeta.

»Sem slišal.«

Popustiva objem.

»Kakšen nasvet?« trapasto vprašam. Ne vem, če mi je že kdaj dal kakšnega.

»Bod boljši fotr k jest.«

»Brez skrbi.«

Iztegnem dlan in seževa si v roke. Oči ima solzne, jaz pa vem samo, da je bil nekoč moj oče in da se verjetno zadnjič vidiva. Obrnem se in odkorakam. Med korakanjem se spomnim nekaterih lepih in manj lepih spominov iz otroštva, ko je še bil ob meni. Ozrem se. Sedi za mizo. Obraz ima zakopan v dlani.

Čez slab mesec je umrl.

Pozaba

Sprehod med zgodnjo popoldansko siesto je bil točno to, kar je potreboval. Ozke kamnite ulice je napolnjeval vonj sivke in pomarančevcev. Sonce je pripekalo z brezoblačnega neba, a pripeka ga ni motila in z vsem bitjem je vsrkaval dotike žarkov. S komode je vzel nekaj bankovcev, zataknil pisalo v srajco in v zadnji žep hlač potisnil manjši zvezek. Odgrnil je zagrinjalo na vhodnih vratih in se odpravil z vrha griča, ki se je pel nad vasjo in kjer je imel svoje stanovanje, proti mestni plaži. Brez načrta, poln misli.

Bosonog je izbiral korake. Stopala so se hitro privadila razbeljenih kamnov in bila vesela tistih malo hladnejših. Hodil je počasi, vsrkaval blag mediteranski zrak skozi vsako poro zagorelega telesa, priprtih oči in odprtega srca poslušal besno življenje, ki ga je obdajalo v skritih svetovih obmorskega mesteca.

Vedel je, zakaj je odšel. Zakaj je tisti dan pustil doma sleherni predmet, ki je imel maso in ga je silno priklepal na domači kraj. Vedel je, da človek dovolj težko živi že zgolj pod bremenom križa, kaj šele, da bi si na pleča še dodatno nalagal breme materije, ki ga konec koncev pušča praznega v samoti in osamljenosti.

Redno je zahajal na mestno plažo. Ni se še navadil na siesto in popoldanski počitek mesteca je izkoristil za reflektivne in kontemplativne sprehode. Žgoče sonce ga je pomirjalo, prav tako rezki zvoki škržatov in mešanica tisočih vonjav morja, sadnih dreves in zelišč. Razgrete noge je zakopal v hladno mivko, katero so vzdolž neskončne obale nežno zalivali dolgi šumeči valovi turkizno zelenega morja.

Tokrat se je odločil, da bo, po treh letih kar je tu, odkorakal še malce dlje kot po navadi. Vsakokrat je prišel do mesta, kjer se je končala peščena plaža in so se valovi divje zaganjali v razbrazdane skalnate pečine. Vsakokrat se je tam usedel v senčni hlad, vzel zvezek in pisal. Pogled pa mu je nenehno uhajal k tistim pečinam in v njem prebujal radovednost, kaj neki se skriva za njimi.

Po plaži je hodil slabo uro, ko je prispel do skalovja, ki je presekalo peščeno plažo in s katerega se je proti notranjosti razraščalo gosto grmičevje pomešano z drevjem. Dan se je prevešal proti poznemu popoldnevu, saj je sonce že prišlo iz nadglavišča. Za trenutek je sedel pod granatno jabolko in naslonil glavo na deblo.

Šum besnih valov je hitro preglasil manjši dvom, ki se je v zadnjih korakih znašel v njegovih mislih. Spomnil se je časov, ko je plezal po domačih gorah, vstal je in pogumno zakorakal na pečino. Previdno je preprijemal skale in iskal ugodne police za stopanje. Vzpenjal se je kakšnih petnajst minut. Dlani so se mu potile in čutil je rahlo utrujenost rok in nog. Vmes si je odrgnil kolena, vendar z nekim notranjim zadovoljstvom kljub vsemu nadaljeval z nasmeškom na obrazu.

Vrh skalovja se je pela dolga popolnoma ravna kamnita ploščad. Ozrl se je naokoli in uspel v oko ujeti konec pečin. Ni bil daleč od mesta, kjer je stal, zato se je odpravil dalje. Pozoren na razpoke, škorpijone in kače je previdno stopal po ploščadi. Od razburjenja nad odkrivanjem novega mu je po telesu poganjal adrenalin in mu vlival pogum, da je nadaljeval s potjo. Ugotavljal je, da se, osvobojen vsega, pravzaprav ne boji konca in tega, da ne ve, kaj tam na koncu je.

Metre pred koncem je opazil, da se skalovje ne nadaljuje v neskončnost. Ko je prišel do roba, je presunjen obstal. Pod njim se je razprostiral najlepši zaliv, kar jih je videl v življenju. Skorajda popolnoma prozorno morje je v dolgem loku poljubljalo snežno belo peščeno plažo, ki so jo z dveh strani objemali ogromni nanosi skal, proti celini pa je rasel redek gozd, ki se je vedno bolj zgoščeval in se kot dolga zelena reka vil proti obzorju celine.

Desno pod sabo je začuden opazil, da do zaliva vodijo nekakšne v skalo vklesane stopnice. Ozrl se je, vendar okoli ni opazil znakov civilizacije. Korak za korakom, stopnico za stopnico je bil bližje nežni peščeni plaži. Zadnji dve stopnici je preskočil in sonožno pristal v prijetnem objemu sipke mivke. Razgledal se je in počasi stopal do sredine zaliva. Tišina. Obalo so zalivali dolgi in umirjeni valovi, kot bi ne prihajali z istega morja, ki se je maloprej srdito zaganjalo v skalnate pečine. Iz goščavja so prihajali blagi zvoki ptic, ki so druga drugo vabile k druženju.

Prišel je na sredo plaže in sedel v pesek. Zadovoljen je zrl proti morskemu obzorju. Naslonil se je nazaj na roke in zakopal dlani v hlad pod razgreto površino. Pesek ga je od nekdaj privlačil in sproščal. V misli se mu je prikradel nek pradaven spomin vezan na pesek, vendar ga je hitro pregnalo neznano v vodi.

V daljavi sredi zalivske vode je opazil drobno piko in takoj prepoznal, da gre za človeško podobo. Bila je glava, ki je nekaj časa plavala nad umirjeno gladino, za trenutek izginila pod njo in se nato ponovno prikazala. Obris je postajal vedno večji in dojel je, da se mu, karkoli že je, približuje. Od začudenja je ostal vkopan na mestu. Kako ni ničesar opazil, ko je stal na vrhu pečine?

Sedel je slabih petnajst metrov od morja, ko je podoba prišla do obale. Končno se je prepričal, da gre za človeško bitje. Razločil je dolge lase, ki so prekrivali glavo in, videl, ko je vstala iz vode, segali do začetka zadnjice. Bila je ženska podoba. Gola. Začaran je strmel v njeno zagorelo polt, priprtih ust in popolnoma odprtih vek. Drobne kaplje so odtekale z nje in ji naključno polzele po telesu. Bronasta polt je odsevala vsako kapljo posebej in opazil jih je nekaj, ki so zapustile goste črno-rjave lase, se pri prsih družile, spolzele mimo popka do rahlo poraščenega venerinega grička in se združene zgubile v črnem gozdičku. Pogladila si je bujne skodrane lase in jih ožela z obema rokama. Razprla je prsni koš in izbočila popolne čvrste prsi. Nato je stresla z glavo in mezeč skozi lasišče razmrščila lase. Zravnala se je in zazrla naravnost vanj.

Ostal je brez sape. Pravzaprav je bil prepričan, da drži dih že vsaj dve uri. Z lahkotnim korakom dolgih nog, zibajoč ozke boke, po katerih so še vedno polzele kaplje bisernega morja, je stopala proti njemu. Nemočen je popolnoma negibno sedel na tleh. Obstala je pred njim in se mu brez kančka sramu gola nasmehnila. Priklonila se je k njemu in utopil se je v njenih rjavih očeh. Njene golote niti ni opazil, ko je z očmi raziskoval njen popoln obraz, drobnih a bujnih ustnic, nežne kože, dolgih trepalnic in nagajivega nosu.

»Stamatia,« jo je slišal izgovoriti z glasom angela, ko mu je ponudila dlan.

Pripravil se je, da bo iztegnil dlan in začel: »B…«

»Blaž! Blaž!« se je zaslišalo v daljavi. »Blaaaaž! Mister Blaž!«

Odprl je oči in se prijel za razbolel vrat. Na tleh okoli njega so ležala od padcev obtolčena sveža granatna jabolka.

»Mister Blaž,« je zasoplo hitel gosto poraščen možakar temne polti in nižje rasti, »I came very fast as I could. The police come. They found out you are not dead. You must return home.«

Bil je lastnik stanovanja. Še vedno zmeden in med obema svetovoma, razmišljujoč o popolni podobi videnega, je tiho vstal, potrapljal možakarja, ga objel preko ramen in se mu nasmehnil. Neobremenjen.

»It was a great adventure. Thank you Aristos, it was a privilege.«

Brez besed sta odkorakala proti vrhu, ki se je vzpenjal nad mestecem. Bosa, poslušajoč valove in počasno prebujanje ribičev, sadjarjev in trgovcev. Bilo je lepo…

Obisk

Vedno je lepo iti domov. Kjerkoli že pač tvoj dom je, vedno se je lepo tja vrniti in se vračati. Pa ne zgolj zato, ker se tam veliko lažje opravi potreba št. 2 ali zato, ker je tam vedno poln hladilnik, ker itak ni, ali pa zato, ker ti tam ni treba plačati vode in elektrike in se lahko polivaš z vročo vodo, dokler je pač ne zmanjka, ampak predvsem zato, ker je lepo obiskati domače in reči, zdravo, kako ste. Pa vidiš ata in mamo in vohaš tisti vaški zrak, mešanico podeželske miline in gnojnice ter naravne mešanice z gozda.

V nedeljo sem se tudi sam odpravil domov. Malce pozdravit, izropat hladilnik, klasika. No, po pravici, sem šel po denar. Je zmanjkalo za najemnino. In za hrano. Ker sem julija kupil pet knjig preveč, popil 20 litrov piva preveč in pojedel 10 čipsov preveč. Pa še na morju sem bil tri tedne in za en teden sem šel v hribe, kjer so me še posebej dobro obrali.

Zapeljem na ulico, kot sem to storil že tisočkrat. Veste, naša ulica je prav čudovita. Preden začnete težit, ker vas že slišim, naj povem, da nisem relativist in pač mi ne boste prodali tega, da je vsaka ulica lepa. Zadnjič sem se na poti do Leclerca zgubil na Rakovi Jelši. Tam ulice niso lepe. Ali pa tiste ulice v okolici Metelkove. Pustmo stat. 

Skratka, naša je zares čudovita. Prvič, ker je naša. Dobesedno. Naša. Drugič, ker je res čudovita. Tako estetsko. Z začetka ulice se vidi zelen gozd na koncu, z leve te pozdravi velik oreh in neko drugo grmovje, na poti do naše hiše pa se zelenje počasi redči, kot bi se postavljalo v strumno in te – prišleka – pokončno pozdravljalo.

Peljem po ulici, razmišljam o otroških letih, ko sem jo prehodil neštetokrat, ko sem šel po vasi s prijatelji zganjat bedarije, ko smo šli do skakalnic razmišljat, kaj bi neumnega naredili ali pa, ko sem odhajal z mamo v trgovino sredi vasi po karkoli sva pač že takrat potrebovala.

Včasih je bila stara ulica, danes je posodobljena. Hiše imajo visoke ograje, ker se sosedje pač ne družimo in tako niti ni potrebe po tem, da bi se tudi videli. Ker potem je potrebno mahati, pa pozdraviti, pa se nasmehniti in vse to človeka obremenjuje, ker res ni časa za drugega, kot pa zase in za »svoje«. Tako imamo lepe visoke ograje in potem se kurčimo, ker ne moremo normalno obračati avtomobilov na dvorišču. Zdravo pamet je človeštvo pač za kakšnih 50 let pospravilo v klet.

Stiskam gumb na daljincu, ampak očitno me že toliko časa ni bilo doma, da se ograja noče odpreti. Nekajkrat usekam s tem prascem po armaturi in potem končno prime. Stara in preverjena metoda. Tako sem svoj čas popravil marsi kak domači PC... potem smo pa sem in tja kakšnega en dan morali peljati na servis. Matična je bila popolnoma uničena. Baje, da je nekdo brcal v škatlo. Pojma...

Zapeljem na prašno peščeno dvorišče in parkiram na »svoje« staro mesto. Traktorja ni in tudi ostalih avtov ne. Očitno ni nikogar. Ura je 14:53 in vsi so še v službi, ata pa je zagotovo v gozdu. Pokošeno imamo vse, na njivi je pa tako ali tako vse zažgalo od te suše. Ampak zažge itak vsako leto.

Ključe novega bivališča sem dal na obesek ključev od doma, tako se lahko kadar koli vrnem domov. Odklenem in vstopim v hladno preddverje. Veža pravimo. Smrdi po čevljih in sočasno diši po krasnih rastlinicah, ki jih goji naša mama. Čeprav bolj smrdi po čevljih.

Odpravim se dve nadstropji višje, mimo svoje stare sobe do kuhinje. Kruli mi v želodcu in nekaj moram pojesti.

»Daaaaan!« zavpijem pod stopnicam. Nič. Očitno tudi tamale ni doma. Ali pa še spi. Itak spi cele dneve.

Nekaj v meni se noro veseli polno založenega hladilnika. V stanovanju je pač prazen. No, ena suha klobasa je notri, pokvarjeni feferoni, ragu v konzervi in točno 10 pločevink piva. Skorajda stečem do hladilnika. Kot razburjen majhen otrok na božično jutro odprem vrata hladilnika in onemim. Prazen. No, ne popolnoma prazen. Delno prazen. In v kolikor je že bil poln, je bil poln nepotrebnega sranja. Vložena na kocke narezana zelenjava, nekaj jajc, pljunek kokakole, pet majonez - PET MAJONEZ!? Kdo rabi pet majonez? - milijon paštet za tamalo, ki jih itak ne upam vzeti in to je nekako to.

Vzamem mleko. Razpizden. Človek se doma doma še najesti več ne more. Razmišljam o tem, kako bi sedaj, kot kakšno leto in pol tega, zmešal zmrznjeno sadje, banane, mleko, oreščke in spil tisto kalorijsko bombo. No, ostanejo mi kosmiči. Avtomatsko iz omare vzamem manjšo skledo, natočim mleko, iz druge omare vzamem posodo s kosmiči in stresem v mleko. Žlica, check.

Grem v dnevno, se počim na pručko pred čajno mizico in pustim televizor izklopljen. Nisem gledal tega nebodigatreba že vsaj pol leta in tudi sedaj ne bom. Zajamem pošteno žlico zajtrka in blažen nesem v usta.

»Jebemti!« sem se zadrl sam nase in na prebivalce tega usranega stanovanja, ki mu pravim dom. Vse izpljunem nazaj v skledo in skoraj bruham. »Kdo daje pasjo hrano v omaro s ČLOVEŠKO hrano?!«

Ker se nisem prišel domov zastrupit niti nimam še toliko poln kufer tega sicer patetičnega življenja, sem vse skupaj zlil v stranišče. Dober tek podganice moje.

Po stopnicah zaslišim tisto lenobno vlečenje copat.

»Daaaaaaaan!« Tamala.

»Daaaaaaaan.« Jaz.

»Alen?« Mami.

»Kako smo?« vprašam.

»Kaj pa ti doma?« me vpraša, objame in poljubi na lice.

»Pa nič evo. Pršu mal okol pogledat. Ej, katera od vaju budal je dala pasjo hrano v omaro s kosmiči?«

»Kreten,« se začneta režat, »a si se najedu?«

»Drugič vama vse skupaj zlijem pod povšter. Babe neumne.«

»Ej, mimo grede, še mal pa boš imel rojstni dan,« začnejo mati debato, »imaš že kakšne želje? Zdej, k si na svojem…«

»A je to eksistencialno vprašanje?« vprašam.

»Dej ne zajebavej. Resno te vprašam. Al nič ne rabiš?« Tečka. Ne razume fore. Ženske. Filozofija in intelektualno so jim pač španska vas.

»Okej, če govoriš o materialnih stvareh bi bil seznam nekako tak: gramofon, po možnosti vintič, kakšno lepo nabožno sliko za na steno, nove zavore za avto, zbirko Cohenovih pesmi, zbirko Tolstojeve proze. Ajde, pa še kolo. Vedno je dobr imet novo in popolnoma delujoče kolo.« 

Dejansko. Sploh, če živiš v centru. Mobilen k nič.

»Si se najedu?« vpraša tamala.

»Tiho ti.«

»Dej starina, od mene letos ne dobiš nič, ker palico itak že imaš, kozmodisk je pa predrag.«

»Ti kar zajebavej. Mi slediš, da veš.«

Med pogovorom pospravim posodo v stroj in kosmiče nazaj v omaro.

»Nč, grem počas. Danes spet nimam nobene stranke… grem vsaj kakšno poglavje napisat, mogoče kaj dobrega prebrat.«

»A rabiš kaj denarja?« Mami. Mamica zlata mamica.

»Am… ne, ne… bom že.« Ma bom ja. Jokal najemodajalki, če smem malo kasneje plačati najemnino.

»Povej, koliko?«

»Lej, dobr je. Res.«

»Blaž…«

»350?«

»Jutri ti nakažem. Bolš, da si men dolžen, kot pa najemnici.«

»Najemodajalki. Hvala, zlata si« jo poljubim na lice, »zdej pa pičim v Meka nekaj konkretnega pojest, ker tuki nimate čist nič človekovega dostojanstva vrednega.«

Počasi grem po stopnicah proti veži in razmišljam o tem, kakšen luzer sem. Pol leta na svojem in že fehtam za denar za najemnino. Moral bi je reči, da mi ne sme dati niti centa. Kvečjem eno okol kepe... S tem, da večino časa grizem kuli, bulim v prazne strani zvezka in razmišljam o verzu ali stavkih, da bi nekoč bil literat. Kakšen literat, kreten neumen. Zguba, največja. Lenuh, brezdelnež… Ampak najprej, sedaj, ko imam spet nekaj denarja za zapravit, grem na enega hladnega Taka v Petkovška. 

Zjebano*

(*OPOZORILO: zapis vsebuje ogromno necenzuriranih kletvic. Občutljivim priporočam kozarec, dva ali več rakije, travarice, vodke ali katerega drugega močnega žganja.)

Vse je zjebano. Ni hudo, ni slabo, niti ni težko ali nemogoče ali kakšen drug umotvor, ki si ga radi izmislijo nesposobni, lenuhi in obupanci. Nič od tega ni. Vse je preprosto zjebano. Vse. Ne zgolj tiste velike stvari, ki so zjebane že od nekdaj, ne, ne, zjeban je ves sistem. Vsak detajl, vsaka najmanjša podrobnost, ki bi jo morala trdno na mestu držati zdrava človeška pamet, je zjebana.

In nisem eden tistih črnogledih apokaliptikov, ki se ogibajo vsem dobrotam življenja, da si ga zmorejo potem napolniti z vso bedo večernih, jutranjih in opoldanskih novic, z vso patetiko rumenega tiska, vaških zgodb in z lastnimi bolnimi fantazijami, ki so plod njihove človeku škodljive zavrtosti. Odpri jim ventil, daj jim v roke flašo piva, pelji jih v naravo in zrecitiraj Lermontova, pa se jim odpelje. Ves njihov gnev izgubi smisel in vsa resničnost poročil se izkaže za podlo iluzijo. Strelski pohod zagotovljen. V najboljšem primeru se jim zgolj popolnoma odrola v svet alkohola in hedonizma, kjer škodijo zgolj sami sebi in nikomur drugemu.

Ne, nisem eden takšnih. Vendar priznam, da sem svoj čas okoli sebe videl le dekadenco. Propad. Videl sem najgršo možno poezijo, hrupno in primitivno glasbo, zgražal sem se nad luftarskimi študenti in razuzdanimi študentkami, nad lublanskimi postopači, nad telesno zanemarjenimi lenuhi in nad pohlepnimi materialisti. Povsod je bila, le tam, kjer sem bil jaz ne, ker mene ni bilo v njej. Verjel sem v njen obstoj, vendar sem jo zavračal. Zavračal, kot zavrača podivjani najstnik darove Svetega Duha, kot zavrača ozdravljen alkoholik mrzlo pivo. Zavračal, kot zavrača poštena mlada devica postavne snubce, kot zavračajo založbe slabo poezijo ali kot zavračajo sindikati vladne predloge in obratno.

Popolnoma nesmiselno. In, kot sem že rekel, zjebano ni od danes. Ali mogoče od včeraj, ko sem to v polnosti spoznal. Ne, ne, vse je zjebano že precej dalj časa. Ampak tokrat je pa RES vse zjebano. In sedaj to vem. Kako? Ker sem svoj čas videl dekadenco in jo grajal in skušal zdraviti, hipno spoznanje pa me je prizemljilo kot macola. Postal sem vse, zoper kar sem pridigal. Sicer ne vem veliko, vendar si drznem reči, da če je bilo kdaj vse zjebano, je vse zjebano točno sedaj, točno v tem trenutku. In ne more biti bolj očitno, da je vse zjebano, kot tako, da sem tudi sam postal poosebljena dekadenca. Od svetnika do grešnika v utripu očesa.

Zjebano je to, da se bi marsikdo veselil, ko bi smel ob petih zjutraj vstajati in odhajati na delo, jaz pa sem vesel, če smem ob desetih za zajtrk spiti prvo pivo. Še bolj zjebano pa je to, da imava tako tisti, ki dela deset ur na dan kot živina, kot jaz, ki večino dneva preživim v gatah za računalnikom in si ga na štiri ure vržem na slab pornič, popolnoma enak življenjski standard.

Zjebano je to, da ljudje nimajo centa, s katerim bi plačali vrtec za otroke, a jih vseeno štemajo kot po tekočem traku. Ampak vrtci so kljub revščini polni in ljudje ne vedo več kam z otroki. Stare mame pa vse dni nimajo nič za početi, žene se paranoično pritožujejo, da nimajo časa za svoje kariere, kot da jim je materinstvo v breme (zakaj si potem zanosila?!), moške pa žele popolnoma kastrirati in nas pošiljajo na porodniški dopust, kot da smo mi devet mesecev nosili dete in nato v strašnih mukah rojevali in sedaj nujno potrebujemo porodniški dopust? In to je zjebano. Zelo.

In ljudje nimajo za najemnine, za šolske potrebščine za vse nezaželene otroke, za dar za Cerkev, za nove čevlje ali za popravilo pokvarjenega hladilnika, vsi koncerti pa so razprodani. In v Zvezdi je kepica sladoleda 2,20€(!) in jaz vozim BMW-ja. In večina študentov potuje po svetu, kmetom pa gine pridelek, ker je naš luksuz popolnoma uničil klimo in zjebal podnebje. Me zanima, kaj bodo ti svetovljanski študentje jedli, ko bo šla vsa koruza in vse žito v kurac in, ko bo zmanjkalo celo krompirja? Verjetno ne čudovitih fotografij s svojih duhovno-prebujajočih in iščočih se potovanj v tri pizde matrne. Ali pač?

Še najbolj zjebano pa je to, da me prav nič več ne gane. Šesto pivo spijem brez trohice obžalovanja. Če ni dovolj hladno, ga vrnem in zahtevam novega. V meni zeva velik vijolično-turkizen in zjeban Nič in se mu za vse jebe. Brez sramu se opotekam od zadnjega puba do doma, vmes poščijem vogal vsake pete lublanske malomeščanske ute, se zbruham s Tromostovja in potem še enkrat na Rimca, tulim v Luno in na vse grlo vreščim Mumforde – ali pa Slaka. Na politike se poserjem. Prav tako na ekonomiste, managerje in ostalo pohlepno drhal. Toliko strokovnjakov, pa gre vseeno vse skupaj rakom žvižgat. Kul, jaz pravim. Pa si bom žvižgal še jaz. Repertoar imam obsežen.

In drug dan ponovim. Vmes se grem pisatelja in poeta in živim v svojem zjebanem svetu bohemske iluzije. Renčim na vsako roko, ki me želi pobožati po moji zjebani skuštrani glavi. Deklic ne zanimam, kar pa je še najbolj zjebano, je to, da tudi one mene vedno manj. Vidim jih kot neželeno in nepotrebno skušnjavo v preobleki najčistejših angelov. Satanova spotika katere edini namen je, da jo v polnosti vzljubiš, se ji predaš z vsem bitjem in nato v smislu "stisni zube i budi muško" (čeprav v resnici vekaš več tednov in do meje dehidracije točiš krokodilje solze) pustiš oditi z drugim jebačom, ki bo smel uživati vse o čemer si ti kdaj sanjal. 

S takšnim okamenelim srcem veliko lažje kakšni povem, kako čudovito si je trebiti smeti med prsti na nogah, med tem ko gledaš Moto GP ali pa jo gledati v joške in si misliti, kako krasen sendvič bi znala narediti, kot pa, da bi kakšni rekel, kako čudovite lase ima ali pa, da so njene oči kot najdražji dragulji ali pa, kako bi ji z veseljem do smrti v posteljo nosil za zajtrk sveže stisnjen sok njenega najljubšega sadeža in palačinke z njenim najljubšim namazom . Če je ljubezen, naj bo vsaj vzajemna. In če je prezir, bo tudi ta vzajemen.

Potem spet pijem in pišem in bentim in vem, da je vse zjebano, ker sem dokončno zjeban tudi jaz, in vem, da je vse zares popolnoma zjebano, ker v meni ni niti najmanjšega trzljaja, ki bi želel karkoli spremeniti. Vso to zjebano situacijo, ves ta zjeban svet, objemam z milino zaljubljenega najstnika in se brez pomislekov vdajam nagonom, ker je tako presneto lažje biti žival kot pa človek.

Ena z roba

Dobro, niti ni tako slabo živeti na robu. Prejšnji dan sem prespal na klopci, ker mi pač ni uspelo najti prave smeri do bloka. Nisem se ubadal z mrazom, niti s kakšno kapljo, ki je priletela sem in tja name. Preprosto sem se ulegel in zaspal. Bilo je nekje med Petkovškovim nabrežjem in Poljansko.

Po glavi mi je iz daljave šumela Lublanca, pa še nekaj drugega je bilo, ampak sem vse gladko zavrnil. Vsako hipno misel, vsako občutenje, vsako čustvo, vse je ostalo na dnu tistega zadnjega kozarca, ki sem ga itak vzel s sabo in je prav tako neobremenjen, kot jaz, počival ob meni pod klopco.

Zjutraj so mimo začeli voziti tisti ta pridni. Ta delavni. Ta pošteni. Ta zamorjeni. Ta zgubljeni. Ta stresni. Ta zafiksani. Tisti, ki ne bodo nikoli vedeli, kako je spati na klopci, ker ti dol visi a boš prišel do svojega bloka ali ne. Bodo pa vedeli, kako se je vsak mesec jebati, da plačaš vse obroke za kredite, ki si jih vzel, da se lahko udobno voziš, da lahko gledaš Slovenija ima talent v celotnem barvnem spektru, da lahko spečeš zrezek na najboljši indukcijski plošči in si ohladiš pivo v najnaprednejšem Gorenjevem hladilniku. Brezveze.

Ura na Stolnici je odbila pol sedmih in nisem mogel več na silo zatiskati oči. Na jetra so mi šli s svojimi črnimi Lexusi in Mercedesi in v svojih zlikanih oblekah. Ob pogledu na kravate pa sem se tako ali tako spraševal, kakšen perverznež se prostovoljno pol dneva davi? Jebeni mazohisti.

Mimo pripelje nek japi s spuščenim steklom in nabija tazaden komad Severine. Vozi prav počasi in skrbno prečesava okolico, če ga slišijo in vidijo vsi v radiju 100m. Ne da bi uporabil eno samo nevronsko povezavo sem prijel kozarec za ročaj, se spravil v sedeč položaj in ga zabrisal kretenu v avto. Odbil se je od zadnjega stekla in padel na tla. Cel. Mater…, sem se začudil. 

Gume so zacvilile in Mečka se je v trenutku ustavila. Tipo z vso silo odpre vrata in ga skatapultira iz avta.

»Alo! Kreten! Kva ti ni jasn, budala jedna!?«

Sproščeno vstanem.

»Pušuš… pušuš tola…«

V trenutku se znajde pred mano in obstane kakšen meter stran. Šminka poženščena. Na smeh mi gre zaradi tega, kar bi mu rad povedal in zaradi njegovega butastega frisa, vendar ostanem resen. Zavoljo družbeno sprejemljive ustreznosti reakcije v takšni situaciji.

»Kva nej poslušam? Si ti normalen?! Kdo bo to plačal? Ne moreš metat kozarcev okol, budala klošarska!« Njegov glas je cvileč in resno se mi ga ne da več poslušat. Uboga mama, ki je namesto sina vzgojila hči.

»Pušuš no…« mu še vedno želim lepo razložiti.

Tip naredi korak in me useka na gobec. Prehiter za moje reflekse ob tej uri in po taki noči, ampak še vedno preveč poženščen, da bi lahko usekal tako kot se za moškega spodobi. Iz ustnice se mi ulije kri, vendar ostanem trdno na mestu.

»Pušuš ti pezde,« ga primem za tisti njegov vozel in mu v trenutku spustim tri konkretne klofute z desnico.

»Ej, ej, dobr je, dobr…«

Ne poslušam ga več. Dobro namerim in mu privoščim eno kepico na »fafico« za dobro jutro. Noge mu popustijo in obvisi pod mojo levico obešen za svojo rdečo kravato. Na rahlo ga klofnem, da se zave.

»Pušuš,« nadaljujem, ko pride k sebi, »piše cigankica teti Justi:

Draga teta Justi, stara sem enajst let in sem še vedno devica. Ali je moj očka peder?«

Umiram od smeha. Držim buzeranta za kravato in ga stresam kot obseden. Ne smeji se z mano. Očitno ni dojel vica.

»Dej ustan pa stoj, posrane. Sramota si za moški spol.«

Dvignem ga na noge in mu pomagam, da se zbere. Za trenutek se mi zavrti in okus krvi v ustih mi obrne želodec. Nagnem se vstran in izbruham konkretno porcijo kebaba od prejšnjega večera.

»Spel se v avto, zapri šipo in stišej to pedersko glasbo, ker nobenga ne zanima, kako poženščen si.«

Odrinil sem ga proti njegovi konzervi, stopil po kozarec in se čudil, kako je mogel ostati cel. Pogledam naokoli in delno trezen prvič pomislim, da bi kdo lahko poklical taplave. Nobenih prič. Čudovito. In kako krasno jutro, si mislim. Bruhanje, batine in dober vic. Kaj več bi si taprav dec želel?

Svetloba dneva mi omogoči, da poiščem pravo smer in se odpravim proti domu. Nekje med Petkovškovim in Poljansko. Prešine me misel: sem bil s kolesom, ali sem bil peš? Toliko neznank, toliko lukenj…

Radostno veselje

Odsoten sem bil. Vzel sem si kvalitetnih deset dni in sem šel. Najprej na Triglav. Štart je bil petek 19:00 iz domačega kraja. Prva postaja: pivce pr` »Dolfetu«. Kdor ve kje je to, ve kako to gre, kdor ne ve, naj se pozanima. Sta padla dva hladna mešana in nato pot do Vrat. Spalke smo počl na tla zraven avta in okrog pol enih zaspali. Delno. Vmes so po nas skakale lisice in scat nas je tiščal in na sploh ni blo preveč toplo.

Štart z Vrat je bil 4:15. Budnica seveda 3:30. Na glavo sem poveznil pinč, naložil nahrbtnik in via Triglav. Prva postaja tega dne: obisk stranišča pri Aljaževi koči. Opravimo tadrugo in zagrizemo v hrib to Tominškovi poti. 10:15 smo bili na vrhu. Z nami tovariševa psička pasme huski z imenom Apache, Bevog Ond in majica Prošport. Razgleda se nisem naužil. V kolenih me je trgalo, pomanjkanje spanca mi je usekalo tudi na možgane.

Kam naprej? Pogačnikov dom na Kriških podih, itak. Dva od ekipice sta se ločila in šla po svoje. Midva, oziroma mi trije – z Apache, pa po svoje. Čez Plemenice dol na Lukno. Ne bom zapisal vseh sočnih, ki sem jih ponavljal ves čas spusta, delno na glas, delno v glavi, lahko pa zatrdim, da je bil seznam precej dolg in izbor kletvic neomejen. Izčrpani možgani so noreli od navdušenja, ko so se igrali z mojo vztrajnostjo. Edina motivacija je bila jota na Kriških in postelja. Pa to, da bom smel sezuti gojzarje in razbremeniti kolena. Ta so me iz minute v minuto bolj bolela.

Prideva končno do Lukne, po tistih zajlah sem se naje**l kot kreten, in zahtevam 45 minut počitka. Ne je**em žive sile! Vreme je bilo idealno. Pripekal je v tri pirovske in z mene je lilo. Majici sem imel – dve. Eno za gor in drugo za spust. Rabil bi jih pet. Prjatu hoče nekaj ugovarjat, ampak sem mu povedal naravnost, da ga bom usekal na gobec, če mi ne da 45 minut počitka.

Usedel sem se v travo, vzel iz nahrbtnika zasilni Red Bull in »doručak«. Tamala je bila totalno uničena in je v trenutku zaspala zleknjena na soncu. Jaz bi tud! Pojedel sem narezek, spil energijsko bombo, si pretegnil noge in 45 minut je bilo okoli. Po moje najhitrejših 45 minut mojega življenja!

Pot sva nadaljevala preko Bovškega Gamsovca do Kriških podov. Še slabe tri ure hoje. Dve uri sedemintrideset, če sem natančen. Štopal sem. Ker sem sumil tipa, da mi laže, koliko je še do vsakega cilja. Zato sem vsako etapo štopal. In vsakič je zadel skoraj v nulo. Dečko obvlada in vem, zakaj sem mu sledil v hribe. Vsa čast.

Končno Kriški podi. Lep razgled na dolino Trente. Za dobrodošlico dobim pšeničnega Paulanerja. Spijem dva, pojem golaž in padem v posteljo. To je bilo okoli šestnajste ure. Zbudim se okrog osmih, grem do kuhinje in se pridružim kolektivu. Pomagamo pripraviti ležišča in večerje za dobrih sto obiskovalcev. Kolena me bolijo kot prasica in komaj stojim. Ampak, ker vem, da bom »brezplačno« nastanjen, nahranjen in odžejan, se po vseh močeh trudim, da bi se vsaj nekako oddolžil.

Naslednji dan štartamo okoli dveh. Kolena me še vedno noro bolijo. Predvsem desno. Hvala Bogu za palico, ki sem jo dobil med potjo, na katero sem se lahko opiral. Gremo mimo bivaka V1 in se dobimo v Aljaževi koči na ledeni pivički. Tradicija je še eno mešano pr` »Dolfetu«.

Pot naju je s prijateljem – kot načrtovano - nato vodila proti Uskovnici, kjer sva se skupaj še s približno 90(!) mladimi udeležila 2. tedna na Uskovnici. Gre za program Salezijancev, kamor pridejo mladi (dijaki, študentje, mladi v poklicih) in se vsako leto za en teden zberejo ter duhovno in prijateljsko poglabljajo vezi ob vsakokrat drugačni temi. Tema letošnjih tednov je bila »S teboj me je veliko več«.

Govor je bil o odnosih. Sprva sem bil skeptičen do teme, ker sem ravno v odnosih popoln analfabet. Predvidevam. Drugače bi imel vsak dan na vratih trume prijateljev, ki bi si želeli moje družbe in končno eno simpatično deklico, ki bi strpno prenašal moj ego. Pa temu ni tako, torej je moje predvidevanje mogoče delno resnično. Ali pa celo v celoti… Bog ve.

Prvi dan smo govorili o odnosu do sebe. Spoznanja bom zadržal zase. Vzdušje je bilo krasno. Resnično se mi je radostilo srce, ko sem videl toliko mladih, ki so se veselili v družbi ostalih kristjanov, ki so skupaj z mano vsakodnevno častili Boga pri svetem bogoslužju, ki so brez zadržkov in sramu vsakokrat pred in po jedi molili in se zahvaljevali za to, da smemo uživati vse te darove in blagoslove, ki nam jih podarja Bog.

Hitro se je izoblikovala čudovita in kohezivna skupnost. Razdeljeni smo bili v pet skupin in vsakodnevno so nam bile dodeljene različne zadolžitve – od priprave molitev, priprave hrane, pomivanje posode do priprave svete maše in veselih večerov. Prepirov ni bilo. Tudi ne nejevolje. Sveti Duh je deloval v polnosti. Imeli smo čudovito vreme. V prostem času smo se družili v manjših skupinah in debatirali o teh in onih vprašanjih. Predvsem pa bodrili drug drugega in si dajali moči, da bi zaupali v Božjo previdnost pri naših poteh skozi življenje. Vsak s svojimi izkušnjami in svojimi težavami. Brez obsojanja, brez zasmehovanja. Ti si moj bližnji, sprejemam te takega kot si v polnosti.

Med pomivanjem posode je dežurni glasbenik raztezal meh in prepevale so se lepe domače pesmi, ljudske in cerkvene. Nobeno delo ni bilo težko, vse smo počeli z radostjo in zavedanjem, da je vsak od nas gradnik te čudovite skupnosti. Dopoldne smo imeli predavanja različnih pričevalcev na temo odnosa do sebe, do drugih, do fanta/punce ali moža/žene in zadnji dan seveda odnosa do Boga. Popoldne smo po skupinah predebatirali dnevno tematiko in odkrivali smisel, način in pomen odnosov. Izjemno bogastvo je biti del takšne skupnosti in ne predstavljam si, kakšen manko imajo tisti, ki jim je življenje prikrajšano za tako čudovito izkušnjo.

Ob večerih smo se zbrali v velikem šotoru in se skupaj poveselili ob zabavnih in butastih igrah ob katerih smo se do srca nasmejali. Po koncu programa je vsakič še za kakšno urico ali dve zadonel glas harmonike in zasukali smo se v ritmih polke in valčka. Kakšna radost! Gledati in biti del krščanske in narodno zavedne mladine, ki jo kar razganja od sreče, radosti in veselja do življenja! Prečudovito!

V soboto smo zaključili s programom in sva se vrnila v dolino. Zame je bilo slovo težko, vendar sem to skrival. Navezal sem precej odličnih poznanstev in prijateljstev ter so od marsikaterega s težavo poslovil. Ne maram sloves. Nisem si vzel veliko časa. Nahrbtnik sem vrgel nase, pomahal v slovo, se zadrl: »Fajn bodte! Se vidmo!« in se odpravil do avta. Pot naju je nato vodila v Bohinj.

Vso pot sem razmišljal le eno. Kako zelo mi je Facebook, s svojim vsiljenim prikazovanjem življenja drugih, zmaličil podobo resnične radosti in veselja do življenja. Pogosto sem enostavno obsedel pred računalnikom in se smilil sam sebi, kako burna in doživetij polna življenja imajo mnogi moji »prijatelji«, jaz pa posedam v tej svoji sobici, se potim in si izmišljujem neko kvazi poezijo. 

Tokrat sem dojel popolnoma nasprotno. Moje življenje je polno doživetij. Vse kar je potrebno je to, da stopim vem in ga (do)živim. In vso bogastvo sreče imam skorajda na pragu svojega stanovanja. Ni mi potrebno iti v Indijo, Anglijo, Španijo, Tenerife, Mehiko ali na kak drug oddaljen konec sveta, da živim življenje v polnosti. Dovolj je, da grem v naše prelepe gore in se podružim z vrstniki, ki so tako kot jaz veseli kristjani, z enakimi težavami in enakimi radostmi.

Presrečen sem se odločil to ugotovitev podeliti z vami in vas spodbuditi, da – v kolikor vas to mori – se ne ozirate na (mogoče dostikrat tudi lažna) doživetja vaših znancev in prijateljev na spletu. Če se vam zdi, da vam življenje polzi skozi prste in hiti mimo vas, obujte gojzarje, vzemite v roke vodnik po naši lepi deželici, stopite v kakšno cerkvico, se udeležite kakšne krasne veselice, kulturnega dogodka, mladinske ali navadne svete maše in živite življenje po vaši meri v polnosti radostnega veselja. Jaz sem za to ugotovitev moral stopiti na Triglav in se udeležiti Uskovnice 2013. Bilo je prečudovito in upam, da ponovljivo.