Veliko pokopališče človeškega rodu

Včasih se tako godi, da neka premišljevanja dalj časa v nas tlijo, se gnetejo in pilijo. V tem procesu kakšni delci odpadejo, spet drugi se primejo prvotne misli in tako razpletajo in ustvarjajo mnogobitno a enojedrno misel. Pomembno pa je tudi, da sem in tja odložimo to misel kakršna je v tistem trenutku in pustimo, da v miru vzhaja. Počasi, naravno, brez gnetenja in v primernem kotičku srca, kjer je temperatura ravno pravšnja. In, ko čez čas prebiramo kakšno dobro čtivo ter ob tem premišljujemo, se v nas oglasi zvonček, ki nas opomni, da je misel primerno vzhajana in jo moramo razvaljati in spraviti v pravilno obliko, v obliko zapisa. Pri meni je vzhajano misel kot zvonček obudilo prebiranje Kantovega zapisa z naslovom »K trajnemu miru«, prvotna misel pa se je porodila že dolgo tega in vzhajala kar nekaj časa. Naj najprej opišem prvotno misel, ki jo je ustvaril moj um v trenutkih čisto konkretne življenjske izkušnje, dalje pa so jo gnetli prihodnji življenjski pripetljaji in čustva mojega srca.

Nemirna mladost in v določenih pogledih tudi travmatično otroštvo sta me oblikovala v osebo, ki nenehno in skorajda nezavedno deluje po psihološkem obrambnem mehanizmu nadkompenzacije. Veliko najstniških izkušenj je pripeljalo do tega, da sem kasneje – in še danes – počel stvari, ki mi jih marsikdo ne bi pripisal. Tako sem se tudi v duhu samodokazovanja in patriotske zvestobe odločil, da bom pri dvajsetih odšel na prostovoljno služenje vojaškega roka. Namerno sem izbral zimski čas, zakaj predpostavljal sem, da so takratni pogoji bolj neusmiljeni in tako večja preizkušnja duha, telesa in uma. Kar delno drži. Je že res, da samo služenje, ki v zimskem času traja slabe štiri mesece s prazniki in odhodi domov, ni pretirano zahtevno, vendar so trenutki, ki te morejo zlomiti in prav je, da so. Kajti vojaško urjenje mora biti najboljša simulacija resnične vojne.

Glede vprašanja vojne obstaja troje ljudi: tisti, ki nasprotujejo vojaškemu delovanju in posredovanju v konfliktih; tisti, ki so brezbrižni do te tematike in tisti, ki si jo želé. Zase bi rekel, da spadam med tiste, ki nasprotujemo vsem vojnam. Zakaj? Kant piše, da je naravno stanje stanje vojn in vojskovanja. Vendar je mir možen in nujno potreben, kar ugotovimo, ko vključimo um, ki preko premišljevanja in izkušenj pomaga doumeti zakaj je temu tako. Pri meni sta za takšno stališče odločilna tako premišljevanje kot izkustvo. Izkustvo kratke bojne simulacije na terenu v izredno nehvaležnih vremenskih pogojih.

Tistega dne smo pri slabi stopinji nad ničlo in v močnem nalivu več ur izvajali taktične manevre po delno zasneženih, delno zamrznjenih in delno blatnih gričih Bloške police. Manevri so trajali več ur. Na sebi smo imeli polno bojno opremo pehotnega vojaka z izjemo neprebojnega jopiča. Izvajali smo dve vrsti manevrov: napad na točko – po hribu navzgor in obrambo točke – ležeč v zaklonilniku, ki smo ga v tem času morali izkopati v  zamrznjena in blatna tla. Adrenalin nas je hitro prevzel in v njega navalu pozabiš na težo opreme, na do spodnjega perila premočena oblačila, na od mraza otopele prste, ki morajo držati puško, na pekoče oči v katere ti teče maskirna barva. Pozabiš na to, da bi zastokal vsakič, ko je treba vstati in storiti pretek. Niti se ne oziraš na to, kam se boš vrgel, ko bo potrebno zaleči; včasih je to blatna luža v kateri brez pomislekov obležiš, včasih trdo kamenje, ki ti potolče kolena in komolce. Pozabiš, da po tebi pada leden dež in da bo tvoje telo kljub hladu zdaj zdaj pregorelo. Ob napadih streljaš s slepimi naboji v smeri v kateri misliš, da se nahaja tvoj navidezni sovražnik, četudi ga ne vidiš. Zaščita za bobenčke ti je že zdavnaj padla iz ušes in vsak strel ustvari tako hrupen žvenket kovine, da ti še nekaj ur odzvanja v ušesih. Vse skupaj traja kakšne tri do štiri ure. Nobenega pohoda dolgega več deset kilometrov, nobenega večdnevnega stradanja. »Le« nekaj ur simulirane bitke v izredno težkih pogojih mraza, dežja in teme noči.

Ko se v nočnih urah vrneš v skupno barako in si nekako očistiš in urediš opremo, urediš in očistiš sebe, se ves uničen vržeš v posteljo in zaspiš kot top. Vendar izkušnja pusti vtis. Vsaj na meni je. Marsikdo si je že ogledal kak vojni film, vendar večina ostane ravnodušnih. Sam pa sem kasneje mogel nekatere prizore povezati s svojo izkušnjo in z umom iti še globlje v globine izkustva vojne preko lastnega premišljevanja. To je bila samo ena simulirana bitka! Kaj, če bi bilo za več let takšnih bitk? Nad in okoli mene niso švigali (pravi) naboji, moji tovariši okoli mene niso umirali. Ni jim trgalo udov, niso se dušili v lastni krvi, niso jih počasi ubijale zagnojene in nezaceljene rane, dehidracija ali podhladitev. Ni nam bilo potrebno več dni ali celo tednov ležati v jarkih ob takšnih pogojih. Nismo stradali in razmišljali o tem, kaj ali celo koga(!) bomo užili naslednjo noč za večerjo. Vendar vse to in še več(!) je vojna. Trpljenje, stradanje, jok, umiranje, izguba, žalost, smrt, slovo.

Človek s širokim umom in/ali (delno) izkušnjo vojne si le-te nikdar ne bo želel. Zato pa bo večno delal za mir. Kajti mir ni naravno stanje, vojna je. Mir pa je potrebno ustvarjati. Ustvarjati znotraj univerzalnih etičnih meril in morale, ljubezni do slehernega sočloveka in s čutom soodvisnosti. Vendar zakaj potem so vojne? Kdo so tisti, ki si jo žele ali pa jim je celo vseeno ako vojne so ali ne? Vojno je treba preprečiti tako, da ustvarjaš mir. Vse ostalo je že dejanje zoper človečnost. In tu mi pride na misel sleherni, ki mu ni v interesu, da bi storil vse, da bi takšna dejanja preprečil. Da pa bi to lahko storil, mora mir ustvarjati in graditi, ne pa biti zgolj pasivni opazovalec. Zakaj v kolikor ne ustvarjamo miru in aktivno stopamo po tej poti, že dopuščamo vojno. In kaj je resnična vojna? Verjamem, da ima Kant v mislih vsak konflikt (predvsem med državami, ki so takrat začele nastajati), ki pripelje do najhujšega. Do množičnega, sistematičnega in brezvestnega jemanja človeških življenj. Do spozabljenja, da na drugi strani cevi naših orožij stoji človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi in nad čigar življenjem ima nadzor le On! Človeško bitje, ki ravno tako kot jaz želi ohraniti naziv »bitje«, ki želi bivati ravno tako, kot želim bivati jaz. Kdor tega ni doživel ali tega ne more doumeti z lastnim umom, ta ne bo nikoli razumel teže bremena, ki ga nosi vojna. Vsaka vojna, vsaka bitka...

Zakaj vojne se morejo končati le takrat, ko ena stran popolnoma nadvlada drugo. Kant to poimenuje »vojna do iztrebljenja«. In žalosten bodi rod človeški! Trkaj se po prsih in glavi, ako ne razumeš, kaj vse se je moralo zgoditi, da se je vojna končala! Milijone smrti, milijone trpečih življenj, mučenih mož, jokajočih in v posilstvih razčlovečenih žena, zapuščenih, osirotelih, pohabljenih in smrti prepuščenih otrok. Kot pravi Kant iz takšnega odnosa do (ne)miru sledi, »da bi vojna do iztrebljenja, kjer se morata obadva dela ugonobiti in z njima tudi vse pravo, ustvarila večni mir samo na velikem pokopališču človeškega rodu.« O razumni človek, ponavljaj si to v mislih, nenehno si to ponavljaj! V sodobnem času jeze, nasprotij, naprednih tehnologij in orožij za množično ubijanje pa je tvoja dolžnost, da še toliko bolj razmišljaš o »večnem miru na velikem pokopališču človeškega rodu«.

In vendar, o človek ubogi, ubogi človeški rod nesrečni, ki zaupaš bolj jezi in brezbrižnosti do umrlih, praznuješ dneve zmag v vojnah, kot bi bil to nekak veličasten dosežek! Pomisli, bitje umsko, kaj praznuješ in nad čim se veseliš! Praznuješ nad trupli vseh umrlih, vseh, ki morali trpeti in umreti, ki so svoja življenja predali na veliko pokopališče človeškega rodu, da je mogel nastopiti zgolj navidezni(!) mir! A naš rod, naši umrli, niti po »koncu« vojn ne poznajo miru. Koliko jih je še po vojni moralo trpeti in umreti, da so si oblasti željni klavci zagotovili mesto na prestolu minljivih zemeljskih kraljestev! Na koncu pa so tudi oni umrli in pred Očetom še danes prosijo, da bi smeli bivati v Nebeškem kraljestvu z onimi, ki so jih metali v jame in rove in njih trupla zakrivali s smetmi! In njih zemeljski tron je danes že davno gnil… 

Ponovno te torej vprašam, tebe, ki to prebiraš, kaj praznuješ ob dnevih spomina na konce vojn? Neuspeh! To je vse, kar smeš praznovati ob vsakem spominu zgolj na kakšno bitko. Neuspeh! Zakaj vsaka bitka in vsaka vojna sta neuspeh! Neuspeh, ko tvojemu in mojemu rodu ni uspelo ustvariti in ohraniti miru, ki bi prizanesel neštetim. Zato vse, kar smeš in moreš(!) početi in izkazovati ob teh praznikih so jok, sram, žalost, kesanje in pokora. Vsi prazniki vojnih zmag so v resnici prazniki največjih porazov! In te dni smeš početi le to: s solzami v očeh in bridkostjo v srcu delati pokoro za vse grehe in neuspehe slehernega, ki je prispeval zgolj eno življenje na veliko pokopališče človeškega rodu. Na ta dan smeš edino Očeta prositi odpuščanja za nazaj in milosti za prihodnost, da boš znal ustvarjati mir. To je vse, kar smeš početi ob dneh vojnih »zmag«…

Intermezzo misli ali: O edini obljubi

Edina obljuba, ki si jo moreta dva zaljubljenih src obljubiti je, da se bosta prizadela. 

In kolikor bolj se bosta ljubila, tem bolj iskreno in tem preje si morata to priznati. Vendar pa si mora tudi vsako od src dati osebno obljubo, da bo to dejanje odpustilo in še močneje ljubilo v odpuščanju. Zakaj slepo zaljubljeno srce ne ve, da bo enkrat tudi prizadeto. To dejanje, ko bosta drug drugega prizadela, se pač mora zgoditi, saj Bog stvari utrjuje v preizkušnjah in nagradi v blagostanju. Kot hrast postane trdnejši po neurjih, peščene obale nebeško lepe po tisočih udarcih valov in kamen pod hudim pritiskom diamant, tako se tudi vsaka zveza utrjuje v preizkušnjah.

A hrast ne zameri neurju, temveč ga sprejme in še več, hvaležen mu je, ker ga neurje dela močnejšega. Tudi peščene plaže ne odslovijo valov. Pustijo morju, da v nežnem ritmu prihaja in odhaja. Premetava vsak delček njihove biti, jih včasih pusti, da se pregrevajo na vročem soncu, spet drugič jih prijetno zaliva in ohlaja s svojo kristalno čisto vodo. In tisti kamen, ki je smel po sili preizkušenj postati diamant, hvali naravo in Boga za te preizkušnje in to čudovito preobrazbo tako, da tiho in potrpežljivo v zemlji čaka dan, ko bo smel v najlepšem sijaju krasiti telo čudovite Božje stvaritve – ženske.

Tako se mora tudi zaljubljeno srce pripraviti, da bo dano na preizkušnje in si priseči, da bo hvaležno za vsako preizkušnjo, zakaj mogočen hrast nudi boljše zavetje, peščena plaža mir in spokoj ter diamant najlepši sijaj šele po vseh težkih preizkušnjah.

Zato: edina stvar, ki si jo more dvoje zaljubljenih src obljubiti je, da se bosta ranili in prizadeli, a tudi, da si bosta nenehno odpuščali in drug drugemu celili rane.

Trenutki

Redki so na svetu trenutki, ki resnično prebudijo v moškem tisto pravo strast. Tisto željo, potrebo, tisto iskreno in presežno čustvo, ki nam pravi: tu je, pred teboj je, tvoja je, vedno bo tvoja. Samo bedak ali revež spregleda ta blagoslov. Četudi nisem doživel vseh teh trenutkov, bi v svojem hrepenenju upal zbrati pogum in jih našteti ter opisati.

Gre za vsakokrat različne trenutke, z različnimi dražljaji, v različnih časih, ki pa v moškem vedno zbudijo tri občutja: občutje potrditve, občutje hrepenenja in občutje nadzemeljske miline. Prvi je občutek potrditve, ki mu verjetno pravimo tudi ljubezen. Ta občutek mora biti sprožen ob vsakem teh trenutkov. Občutek potrditve ga imenujem zato, ker v moškemu sproži potrditveni signal, ki pravi: ona je ta, ona je prava, ni dvoma. Gorje tistemu, ki dvomi v to, kar čuti močneje, kot karkoli drugega.

Občutje hrepenenja je izvir potrditve, je izvir resnične in pristne ljubezni. Edino iz nadčutnega in preko razumskega hrepenenja more vreti ljubezen. Tista ljubezen, ki vse premaga, ki vse odpušča, ki vse upa, ki vse prestane. V tem vrelcu kipi vsako sekundo, večinoma nezavedno, vendar ob teh izbranih trenutkih prevzame to nedoumljivo čutenje, to gonilo vseh gibanj celotno bitje. Ni dela, ki ob teh trenutkih ne bi čutil drugega kot noro, nebrzdano, slajše od vseh sladkosti, boleče od vseh bolečin in bolj trpeče kot vsako trpljenje, čustvo, ki ne hrepeni po ničemer drugem kot po dekletu na katerega je popolnoma osredotočeno.

Nadzemeljska milina je občutje, ki nastopi sočasno s potrditvijo iz hrepenenja, vendar je v polnosti prisotna le v teh izbranih trenutkih. Te miline ni možno opisati. Je kot najbolj sveža sapa pomladi, ki v tvoje nosnice zanese vse blagre prebujajoče se narave. Vonj, ki omrtviči celotno telo, sproži mravljince na skrajnih koncih udov in jih ponese po celem telesu, nato pa z vso silo udari v možgane in te pusti srečno otopelega v blaženi zamaknjenosti veselja in nebeškega ugodja.

Prvi tak dogodek je prvo tvoje srečanje s tistim Dekletom. Ne gre za srečanje s katero koli deklico, ampak dekle ob kateri se v polnosti in popolnosti izrazijo tri zgoraj opisana občutja. Ko srečaš in spoznaš takšno dekle enostavno veš, da moraš narediti nekaj, da jo boš osvojil. Čutiš tisto noro, najmočnejšo silo hrepenenja, ki ti pospeši utrip srca, ki te z vso silo brcne v zadnjico in te pripravi do najbolj norih, otročjih, smešnih stvari, ki si jih pripravljen brez pomislekov storiti, samo, da bi te opazila. Tisti trenutek ti je vseeno, kako neumen in bedast vtis daješ, ker se vse potrjuje v ljubezni do tega dekleta. Občutek nadzemeljske miline ti vzame vse govorne in motorične sposobnosti, nad katerimi bi lahko imel oblast.

Drugi občutek se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Je dokončna potrditev in največji blagoslov potrditve. Zgodi pa se nekako tako:

Vrata spalnice so delno odprta. Veš, da je ravno prišla izpod tuša. V sobo najprej previdno pogledaš, ker je ne želiš motiti. Vendar še isti trenutek, ko tvoj pogled pokuka izza vrat, se ti pospeši utrip. Dihanje ti zastane. Ne moreš verjeti svojim očem. To najlepše, najčistejše in najbolj nedolžno bitjece leži popolnoma golo v postelji. V trenutku tvoj oči pošiljajo možganom vse najmanjše podrobnosti. Vsaka krivulja na njenem telesu je oblikovana v popolnosti. Njeno dihanje je sproščeno, njen um je umirjen. »Varna je,« pomisliš. Njene popolne prsi ji kipijo in rahlo se dvigajo ter spuščajo v počasnem in nedolžnem ritmu dihanja. Koža ji sije kot najlepši dragulj. Vendar ne čutiš potrebe, da bi se je dotaknil, hrepeniš po dotiku! V mislih čutiš, kako mravljinci norijo po telesu, ko se navidezno sprehajaš po njeni kot najnežnejša tkanina mehki koži. Obraz je prečudovit, nobene gubice, vse je točno tam, kjer mora biti. V kotičkih ustnih lahko zaslediš tisti igrivi nasmešek, ki ga ima samo ona. Bujne ustnice in gosti lasje so nekaj najlepšega, kar lahko krasi tvojo deklico. Naenkrat odpre oči, ker je zaslutila, da si skoraj na pol že v sobi. Še vedno jo nemo opazuješ. Ležeča na hrbtu se počasi obrne na bok proti tebi. Svetloba nežno objame njeno celotno telo. Svoje oči, ki so kot dva najčistejša bisera, zazre v globine tvojega srca. Zaljubljeno se ti nasmehne v potrditev: ljubi te, po njej hrepeniš, tvoja je… za vedno. V zamaknjenosti miline še nekaj trenutkov zreš vanjo, presrečen, ker obstaja.

Tretji in verjetno zadnji tak trenutek je trenutek, ko te oseba, ki ti pomeni vse na svetu, zapusti. Za vedno. Po dolgem in čudovitem skupnem življenju, ko sta že oba postarana, vendar istih src kot ob prvem srečanju. Ko klečiš ob njeni postelji vedoč, da sta skupaj preživela najlepše življenje. Držeč jo za roko, s solzami v očeh  in tiho hlipajoč se spominjaš vseh vzponov in padcev, ki so se vama dogodili na tej poti. Spomin uide k prvem trenutku. Trenutku, ko si jo zagledal to čudovito dekle, tega angela iz Nebes, za katero si vedel, da je prava in edina zate. Kristalno čisto se ti tudi prikaže njena podoba s trenutka, ko si prvič blaženo zrl v njeno golo telo. Ko se ti je igrivo in ljubeče nasmehnila in je tvoje hrepenenje za vedno ostalo pri njej. 

Zadnja solza slovesa je potrditev, da boš za vedno hrepenel po njej, vedoč, da zate ne bo nikoli odšla, dokler se spet ne srečata. V zamaknjenosti nadzemeljske miline se še zadnjič ob njej, držeč njeno toplo in mehko dlan, spomniš vseh čudovitih trenutkov, ki so se zgodili med tistim prvim in tem zadnjim. V tišini se ji zahvališ za vse, kar ti je dala…

Sprehod

Izredno rad imam dolge sprehode po puščavi. Dolgi kilometri ničesar, razbeljen pesek ti prijetno cvre bosa stopala, nenehna napetost v zraku kdaj te bo pičil kak škorpijon...

Pot prijetno hladi pregreto, potemnjeno in ožgano kožo. Nima smisla nositi majice, kajti udobje je "all inclusive". Pljunek v pesek je stran vržena tekočina, zato z užitkom pogoltnem vsak višek sline v ustih.

 Oaz se izogibam, ker so prijetno zelene in zavajajoče. Gledam jih med mojimi sprehodi in zavidam tistim, ki si drznejo vstopiti v ta svet čiste blaženosti in užitka. Po pravici povedano, se oaz bojim. Svoj čas sem bival v eni. Čudovito zelenje, poležavanje v senci, osvežilni izviri vode. Nudila mi je vse, kar si lahko srce poželi v neskončni puščavi, ki ga obdaja.

Vendar nekega dne je izvir usahnil. Ostal sem na istem mestu in iz dneva v dan kopal v ista tla upajoč, da ponovno najdem izvir. Moral bi vedeti, da ga tam ne bo nikdar več... prepozno sem to spoznal.

Ni hujšega kot ostati sam sredi puščave. Zares sem se boril in se nenehno učil življenja v puščavi. Brez oaz, brez svežih izvirov, brez čudovitega zelenja in zavetja hladne sence. Vendar sčasoma se človek tudi tega navadi.

Kljub več oazam, grem raje naprej po samotni, neprijazni, peklenski puščavi. Oaze izginejo, izviri usahnejo, senčni hlad odide in ostane le hrepenenje in bolečina po vsem kar je bilo. Puščava me ne more več prizadeti. Spoznal sem jo točno takšno, kot je v resnici. In nikamor ne bo šla in ne bo me zapustila begajočega. V najboljšem primeru se lahko vsa spremeni v oazo...

Rad imam dolge sprehode po puščavi...