Odplakne naj mlačne!

Sem zadnjič eni kolegici na njeno prošnjo poslal prvih par poglavij svojega kratkega romana, čigar pisanje se na moje in vaše veselje bliža koncu. Bilo je tako, da smo sedeli ob pivu in so se spet vsi k**ci pritoževal nad mojimi neštetimi statusi na Facebooku in se zgražali, češ, kok imam preveč časa in bla bla bla.

Ker imam že pripravljeno svojo apologijo za primer takšnih podje***anj, sem jim razložil takole: prvi razlog je ta, da zelo rad pišem in hkrati tudi uživam v pisanju. To sem najprej izpostavil, ker se navezuje na drugi razlog.

Ta pa je: v meni namreč še vedno živi en tak majhen otrok, ki se nenehno čudi svetu okoli sebe, ki zre v Stvarstvo s široko odprtimi očmi in želi o življenju zvedeti VSE. Ta entuziazem v meni in ta notranja srčna težnja po pisanju me potem vodita do tega, da pogosto svoje misli, opažanja, vprašanja in čudenja zapišem in delim v obliki kratkih statusov na Facebooku.

No, pa, ker je kolegica ravno slavistka, je – vsaj meni se je tako otroško naivno zdelo – z vzhičenim navdušenjem vprašala:

»A reeees? A pišeeeeš? Kaj paaaa?«

Me ima, da bi vsakemu, ki me kolikor toliko pozna ali spremlja na katerem od družbenih omrežjih in me to vpraša, zabil eno konkretno šako na gobec. Budale se hkrati pi***jo nad oblico mojih statusov in mi ponosno v obraz mečejo, kako so me blokirali, kot da naj bi me to zabavalo, potem pa se čudijo in me sprašujejo kaj pišem in kje objavljam in zakaj nič ne vejo. Ma pejte u ku**c!

Ampak sem se zadržal, zbral in odgovoril:

»Mam blog, tko za daljše misli za sprot zapisovat, pa poezijo (KLIK) pišem, k jo mam na enmu drugmu blogu, pa prozo. Zdele končujem en kratki roman, pa vzporedno še eno štorijo pišem.«

»A bi mi poslal? A je vredno brat?«

In ker je ravno zelo dober kolega, ki je že prebral nekaj odlomkov in ki odkrito in brez zadržkov vedno kritizira moje ustvarjanje, sedel zraven in rekel, da se splača brati, je potem vztrajala, da ji pošljem.

»Okej,« sem si rekel. Izkušnje so me sicer naučile drugače. 95% ljudem se gladko je*e za »nekaj več od lajfa«. Koliko zanimivih knjig sem že posodil kolegom v upanju, da jih bodo dejansko prebrali in bomo potem debatirali o zapisanem, o naših idejah, o naših pogledih. Ma, ku**c. Tiste knjige so pri nekaterih že več let in na njih se (verjetno) samo prah nabira. Ker se jim jih ne zdi vredno brati. »Kaj pa imam od tega?«

In o tem sem želel pisati.

Kolegici sem potem poslal prvih sedem poglavij in še danes, skoraj teden po tem, si ni vzela časa, da bi prebrala. Njen slavistični entuziazem je očitno splahnel še isto sekundo, ko je prišla tisti večer domov. To je to veselje nad ustvarjalnostjo sočloveka in izvirnimi idejami. Zato pa smo v tej ku***vi krizi.

Veselje do življenje in entuziazem nista to, da se zapreš v svoj majhen kozmos. V svoj majhen svet povprečnosti in skrbno paziš, da se tvoje življenje slučajno ne obregne ob sistem koga drugega. Daleč od tega!

Veselje do življenja je hrepenenje po več! Po zastavljanju tisočih vprašanj, po postavljanju neštetih tez, po odkrivanju vseh skritih kotičkov, predvsem pa v tem, da gorečnost svojega srca deliš z drugimi in svoja navdušenja apostolsko oznanjaš in si želiš dialoga.

Mi pa imamo politike, ki pač so politiki in ne politiki, ki bi želeli biti politiki. Takšni, ki bi jih razganjalo od idej, kako naš narod prebuditi iz melanholije in nečimrnosti in ljudem ponovno ponuditi nek smisel življenja!

Imamo tudi glasbenike, a to so glasbeniki, ki gredo sem in tja malo nastopat na kak tretjerazredni talent šov in tam se njihova kariera zaključi. Nimamo pa glasbenikov, ki bi si pulili lase v iskanju veličastne simfonije ali stremeli k nastopu na nivoju na primer velikih Queenov! 

Imamo učitelje, ki so pač učitelji in to je za njih to. Zjutraj v službo, popoldne domov. Iz dneva v dan drdrajo eno in isto sranje in ni čudno, da jih mulci je**jo od spredaj in zadaj. Takšne tudi sam zaničujem in je**m v mozak. Zakaj?

Zato, ker vse našteto ni nič drugega kot nepotrebna in nezaželena mlačnost, ki si zasluži edino posmeh in kritiko gorečnosti, ki jo bo odplaknila!

Potrebujemo ljubimce, ki bodo prepevali podoknice, učitelje, ki bodo goreče predajali svoje znanje in razgledanost učencem, starše, ki bodo jasno in odločno vzgajali svoje otroke v ljubezni in omejitvah, potrebujemo podjetnike, ki bodo tako močno verjeli v svoje zamisli, da bodo za to, da jih spravijo na trg, prodali tudi svoje zadnje gate!

In, se vam ne(!) opravičujem, v kolikor se ne strinjate z mano, potrebujemo tudi goreče moraliste, kristjane, ki bodo goreče oznanjali pravi nauk vere, upanja in ljubezni. Brez ovinkarjenja in konformizma z mlačnimi množicami!

Zakaj, tudi ljubezen ni nikoli mlačna in polovičarska! Vedno zahteva VSE! Je goreča in se v polnosti kaže in razdaja! Drugače pa je ni. Tudi tu lahko vidimo nek manko in potrebo po »reformi«… ali pač?

Cecco del Caravaggio - Christ Expulses Money Changers Anagoria

Trije tedni na svojem

Mokre sanje vsakega bedaka, ki rine z glavo skozi zid in noče izkoriščati široko odprtih rok domačih in bivanja v »mama hotelu«, so se mi končno uresničile. Dobro, uresničil sem jih sam. Kako? Tako, da sem nekajkrat preveril ali imam zadosti jajc, ugotovil, da so kar konkretna in šel od doma.

Sicer ne daleč in ne popolnoma na svoje – stanovanje si delim z dvema cimroma, ampak šel sem. Imam svojo sobo, katero sem s pomočjo svoje čudovite družine opremil v pravo majhno bivališče, s cimroma pa itak živimo precej en mimo drugega, tako da imam občutek, kot da je stanovanje moje.

Sedaj pa mogoče malo napotkov za novopečene samostojneže ali pa zgolj za lastno refleksijo:

Okej, posteljo imam, posteljnina verjetno že malo smrdi, ker ne vem, na koliko časa se te stvari perejo, vendar (pogosto) hodim čist spat. No, edino zadnjič sem popoldne zaspal oblečen, ker sem ponoči spal samo štiri ure in sem potem ves mačkast šel na sprehod po Lublani in ko sem se vrnil nazaj, sem se samo ulegel, pokril in zaspal. Kakorkoli, če ima kdo nasvet, na koliko časa prati posteljnino, se priporočam. Hvala.

Sobo imam minimalistično opremljeno. Vam povem, da res ne rabite drugega, kot posteljo, pisalno mizo, omaro in blazine po tleh, če mogoče kdaj pride kdo na obisk. Mogoče… kdaj… kdo…

Pisalna miza je big deal, okej? Tam se stvari dogajajo. No, drugje se pač itak nič ne dogaja. Se pa tam na mizi zato toliko več in je res kul, če imaš veliko pisalno mizo. Moja je ogromna. Na njej se že pridno nabirajo kupi knjig, leksikonov, romanov, zbirk esejev in tako dalje. Po treh tednih zgleda nekako takole:

Največji – in verjetno edini – problem je hrana. Hladilnik imam večinoma prazen, ker itak ne vem, kaj jesti, ko pa je na bone vse tako okusno, relativno ugodno in, ker živim v centru, tudi hitro dostopno. Če odprem shrambo imam na polici vrečke riža in eno glavo čebule. Pa flašo domačega belega vina, ki mi jo je zadnjič kolega podaril. V hladilniku ni velike razlike. Uncle Ben`s omaka, en paket hrenovk, en jogurt in Mercator Cola. Ostale prostore v hladilniku zapolnjujejo pločevinke piva. Dober vir kalorij. Pa še uspava.

Najpogostejši obrok doma je sestavljen iz teh kombinacij: lešniki in voda, lešniki in jogurt, lešniki in kola, lešniki in pivo, kokice in voda, kokice in kola, kokice in pivo, kokice, čips, čips in hrenovke, čips in voda, čips in kola, čips in pivo, pivo, kola, hrenovke in kola, hrenovke in voda, jogurt. Ampak po vzoru Simsov že pridno širim svoje izkušnje na področju kuhanja in vsak teden dopolnim svoj seznam kuharskih veščin s kakšno novo jedjo ali kombinacijo. Kar ne pomeni, da še vedno ne iščem kakšne deklce, ki bi mi prišla sem in tja kaj skuhat! Da smo si na jasnem. 

Kako je drugače po treh tednih bivanja na svojem? Zakon! Ne bom nič ovinkaril ali olepševal. Res je zakon in ni mi žal. Zaenkrat. Večinoma vstajam pol ure do uro prej, kot sem vstajal doma. Ha! Lublanski utrip mi je na dosegu roke. Ob sredah hodim k študentski maši k frančiškanom in mi je res zakon, ker tam srečam mlade vernike in spoznavam njihov pogleda na svet. Tudi nedeljske maše tam so odlične.

Počasi spoznavam lublanske hip lokale in oni mene. Na primer, ko pridem v nedeljo ves mačkast na toast ali v sredo ves blažen na pivo, me ponekod že prav prijazno in s tistim »tebe pa poznamo« nasmehom pozdravijo. Četudi ne živim bogato, se trudim, da vedno pustim napitnino, kjer se mi jo zdi vredno pustiti.

Sicer sem računal, da bom imel več obiskov, zato tudi kupil kavč in stole, in se bomo večkrat družili pri meni, ampak je**t ga, ni vsak zvezda, pa lahko še tako močno sveti. Mi pa ostaja zato več časa za zvezek in pisalo. Okej, no, pa za učenje… khm.

Za konec bi rad povedal to: lepo je na svojem in imam en tak krasen občutek, da najlepše šele prihaja. Poletje je čas zatišja in se ne dogaja veliko, vendar jesen in zima bosta prinesli nove izzive, ki jih potrebujem, da lahko rastem. Do takrat bom verjetno že kuhal kot Rudolph, pisal kot Rožanc in pesnil kot Kosovel. V fitnes pa bodo ponovno prišli lenuhi, ki mislijo, da poleti ni treba nič trenirati in bodo potem jeseni vsi zanemarjeni želeli od mene čudež v treh mesecih.

Nekje v nekem kotičku srca pa celo slutim in čutim, da zna po tihem v moje življenje znova vstopiti kakšna simpatična deklica in mi prevetriti srce. Mogoče tokrat ostane…

Tempus fugit

Sedel je na tleh v sobi in brskal po škatli z legicami. Naposled je le našel, kar je iskal. Veliko sivo podlogo je potegnil ven in premetavanje kock je proizvedlo tisti značilen zvok trkanja neštetih plastičnih kock. Podlogo je dal na tla, spodvil nogo podse in razmišljal, kaj bo ustvaril. Začel je z belimi, sivimi in rjavimi šestkami. V škatli je bilo zmešanih polno različnih kompletov iz različnih obdobij.

Temelji gradu so bili trdni in baza velika za tri manjše sobice. V eni je naredil siv kamin in vanj postavil rdečo štirico. Za ogenj. Pred kamin je dal rjavo ploščato dvanajstko, kao preproga. Druga izmed sob je bila orožarna in tretja dvorana ali jedilnica. Za mizo je posedel gusarja, policista, astronavta, motorista in viteza. Amazonka je sedela pred kaminom.

Okoli in okoli gradu je postavil dva trakova modrih. Grad potrebuje obrambni jarek. En vogal je utrjeval obrambni stolp. Vhodna vrata, že oblikovana iz kompleta vitezov, je postavil na sredino ene izmed štirih stranic. Most preko dvižnega jarka je bil dvignjen. V zraku je dišalo po bitki in obleganje je bilo le še vprašanje časa.

Pred sivo ploščo je položil malo manjšo zeleno. Trkanje plastičnih kock se je spet razleglo, ko je začel iskati konje. Našel je zgolj tri. Kje so vsi konji? Postavil jih je na zeleno podlago in na njih posedel dva trooperja in gusarja. Gusarjev je največ. Vitezi manjkajo. Našel je še nekaj navadnih stričkov in jim dal v roke različna orožja ter jih postavil v vrsto levo in desno od konjev. Naj se obleganje prične!

Obed v dvorani je bil zaradi obleganja prekinjen. Možje so odhiteli v orožarno po svoja orožja, ščite, čelade in oklepe in se odpravili na stražna mesta. Oblegovalci so uspeli zgraditi pontonski most in so že trkali na vrata. Z druge strani so lahki pešaki preplavali kanali in se po vrveh začeli vzpenjati na obzidje.

V desetih minutah je bil grad osvojen. Nihče ni bil ranjen niti ubit. Vsi so se zbrali v glavni dvorani – jedilnici – in oblegovalci so zaukazali prinesti vso pivo, ki so ga letos menihi pridelali in ga je nekaj imel lastnik gradu shranjenega v kleti. Zdravica življenju, vitalnosti in veselju!

Sedel je na kolenih in se sklanjal nad gradom. Zravnal se je in se zavedal, da ima cmok v grlu. Po licu mu je pritekla solza. Ni je obrisal. Nasmehnil se je, se usedel na pete in pustil, da so pritekle še ostale. Že dolgo ni tako močno jokal.

Zaslišal je, kako so se odprla in zaprla vhodna vrata. Danes je bil doma precej pred najmlajšim vnučkom in je pozabil, koliko je sploh ura. Dan prej je imel zadnji delovni dan v lastnem podjetju. Predal ga je sinu in se umaknil mlajšim rodovom, on pa, da bo užival v pokoju…

Še včeraj sem iskal mamičine po hiši skrite namige, ki so vodili do škatle lego kock ob svojem rojstnem dnevu. Ali pa trgal z njih svetlikajoč pisan papir ob božičnih obdarovanjih. In nedeljske popoldneve preživljal v neštetih domišljijskih svetovih. Ko bi me sedaj videla…

Evangelion - uvod

Svet pozna veliko zgodb. Zgodb z različnimi začetki, različnimi konci. Vendar svet pozna še eno zgodbo. Zgodbo, ki je večja od vseh zgodb. Zakaj vse zgodbe, ki smo jih kdaj slišali, naj bi imele začetek in konec. Ta zgodba, ta velika Zgodba, ima začetek tako daleč nazaj, da nihče ne ve, kako se je začela. Prav možno je, da traja že od nekdaj. In njen konec je zelo verjetno neobstoječ.

Nobena prava zgodba, zgodba življenja, nima resnično svojega začetka, saj je vsak začetek neke zgodbe, konec druge, ki se je začela mnogo prej. Prav tako, pa je vsak konec neke zgodbe hkrati tudi začetek druge. In vsaka zgodba je tako le del ene velike Zgodbe. Zgodbe, ki jo piše en sam Avtor. Avtor nam pusti, da oblikujemo svojo vlogo v Zgodbi in svoje male zgodbe sami, vendar so naše zgodbe le del Njegove Zgodbe.

Resnično vam povem, da ne obstaja samo vaša zgodba. Obstajajo zgodbe drugih, katerih del ste vi. Vi ne veste, kdaj se je vaša zgodba začela. So bili to vaši starši? Njihovi starši, njihovi stari starši in tako dalje? Verjemite mi le, ko vam povem, da smo vsi del ene velike Zgodbe.

Del te Zgodbe so bili tudi dekle, vojak, filozof, rokodelec in menih. Vsi so mislili, da živijo svoje zgodbe in na koncu so vsi ugotovili, da v resnici obstaja le ena Zgodba.

Jacob wrestling with the angel - Gustave Dore

Nočne temne

Omenil sem ji, da sem ravno pršu z dveh piv s kolegicama, k sem jih prvič spoznal in da sem sedaj doma odprl tretjega, ker sem ugotovil, da sem še malo žejen. Ker ni bilo odgovora sem jo poslal v tri pi**e in nadaljeval klepet na Twitterju. Nekej o Jasmini Pongrac in o tem, kako so ji shekal Facebook profil, kjer so sedaj vsem na voljo njene fotke na katerih si rine zelenjavo in sadje tja, za kamor pač zelenjava in sadje v osnovi nista namenjena.

Prišla je nazaj na klepet in omenila, da ji je maček nekaj težil. Malo v šali, delno pa tudi resno, sem ji odgovoril, da sem prejšnji teden imel dvakrat težave z mačkom. Vse kar je imela nato za povedati je bilo: »Alen, resno me skrbi zate.«

Ma evo, pejt u k**ac. Kaj si jaz mislim o tej vaši skrbi zame? Če bi bil dovolj jebivetra, bi si slikal jajca in jih objavil. To si mislim o vaši skrbi zame. Je nekako tako fiktivna, kot Higgsov bozon. Sem in tja se mogoče res prikaže, ampak za to so potrebni trki silnih moči. V glavnem pa je vaša »skrb« zame ena totalna fikcija.

Vsak pezde, ki si mi drzne govoriti o skrbi zame, lahko utihne takoj, če vem, da se še enkrat ni sponatno oglasil pri meni, šel z mano spontano na debato in pijačo ali na sprehod po Tivoliju. Nimaš kaj govorit o skrbi zame, če nimaš časa niti za en spontan sms. Jaz imam pač dovolj štuljenja.

Pa sem potem začel spet razmišljat. Razmišljal sem predvsem o tistih dveh perih z deklcama v Brooklynu. Debata je tekla o vsem možnem. Na nekem mestu je nanesla tudi na depresijo. In pravi deklica, da včasih res razmišlja o sebi in o tem, kaj je njeno mesto, ali dela prav ali narobe stvari, ki se jih loteva, katera je njena pot in podobno.

Predvsem je hotela izpostaviti to, da kadar razmišlja o sebi, gre »vase« in išče vprašanja in odgovore na življenje, da takrat totalno zabluzi in jo takšno razmišljanje zabedira, ker odpre več vprašanj kot odgovorov, predvsem pa – vsaj zdi se mi tako – izpostavi njeno majhnost in šibkost v tem svetu neskončnih možnosti.

Enako se dogaja meni. Kadar mi gre jebivetrovska filozofija tekoče, mi gre tudi življenje kot po maslu. Stvari so in potem jih ni. Koga boli Johnny. Pride pa obdobje, ko imam pred sabo težke knjige s še težjimi vsebinami, ko klečim pred Najsvetejšim, ko molim večernice, ko meditiram Lectio Divina, ko grem "vase" in ugotavljam, da sem jebeno prazen... Bog ne daj, da bi me kdaj odprli, ker bi ven priletelo nešteto mušic, ven bi zlezi tisočeri pajki in ščurki in notri bi bila ena sama praznina zapolnjena s pajčevinami. In s praznimi kondomi in z zarjavelimi piksnami piva in redbulla. In vmes bi bil kak plesniv konj od Giovannija. Pa dim kadilcev okoli mene, k jim bom enkrat itak sam vrat prerezal, ku*ci nevljudni.

Takrat preklinjam vse, kar mi potrjuje, da sem homo sapiens. Preklinjam to, da sem zmožen mišljenja. Preklinjam mišljenje in ga zavračam! Mišljenje me postavi pred ogledalo in mi pokaže jasno sliko samca, ki ob večerih zaspi brez ljubečega »Rada te imam.«, ki se prebuja ob petelinjem zajtrku vode in otrob, ki si prepeva v avtomobilu, ker nima nikogar, da bi ga poklical za klepet, še manj pa koga, ki bi mene poklical in me vprašal, kako sem.

Ta pot vase, to premišljevanje, mi odpira vrata v neskončno brezno samote, ki zeva iz mojega srca. Zato blagor tistim, ki so samozadostni in nevoljni razmišljanja, kajti nikoli ne bodo vedeli, kako zelo ranjeni so. Jaz pa vem le to. Drugo mi je tuje. Blagor tistim, ki jih nekdo pokliče med vožnjo, ki jih nekdo povabi na to in ono zabavo, na to in ono kosilo, ki jim prilepi nekaj na Facebook zid kar tako, za lep dan, ki jim kaj lepega pošlje za dobro jutro, ki jim vošči iskren "lahko noč", brez da bi kaj zahteval v zameno. 

Zato, ti, ki to bereš, drugič, ko klepetaš z mano in mi misliš tveziti o tem, kako sem in kako bi moral biti in zakaj sem tak, da te skrbi zame in da se že dolgo nisva slišala ali videla, te bom gladko odjebal. Moje življenje je tako transparentno in javno, da lahko sedaj že vsi veste kje živim, kje se sprehajam, kje počivam, kje berem, kje delam. Oglasi se, pocukaj me za rokav, usedi se z mano ob dobrem pivu ali ledenem Burnu, samo ne mi tvezit o skrbi zame, če dobro vem, da ti v resnici dol visi…

Umetnost jebivetrovstva

Že tisočkrat dan sklep, ki pa ni nikoli trajal dlje kot kakšen mesec, dva, mogoče v najboljšem primeru tri. Stvar je vedno v tem, da sem se slej kot prej začel spraševati, je takšen odnos do življenja sploh smiseln?

Za kaj sploh gre pri jebivetrovstvu? Stvar je nekako takšna: gre za preprosto življenjsko filozofijo, kjer na vse (malenkostne, (na videz) nepomembne) tegobe, probleme, težave, skrbi in ostalo sranje, ki moti tvojo splavarsko pot s tokom življenja proti smrti, zamahneš z roko in z ležernim tonom – bodisi na glas, bodisi v mislih – odgovoriš z: »Jebeš to.«

Umetnost, tako imenovana »not-giving-a-fuck« ali »art of not giving a fuck« je v zadnjem času precej pogosta življenjska filozofija mladih inu starih, ki so se zagozdili na svojem splavu in bolj ali manj mirno plujejo s tokom življenja. Sem in tja ob kakšni brzici dvignejo glavo in si v brk zamrmrajo tisti znani moto: »Eh… jebeš to.« 

Umetnost jebivetrovstva je postala tudi sinonim za pogum in herojska dejanja, kjer se tovrstne junake pozdravlja z vzklikom: »And not a single fuck was given,« ali pa »Zero fucks were given,« in ostale oblike vključujoč zahtevo po izkazovanju skrbi, zanimanja, strahu in podobnih čustev, kjer je potrebno vključiti empatijo ali izkazati vsaj nek splošen socialni čut.

Na trenutke se res zdi, da takšni ljudje furajo skozi življenje precej lažje. Njihove skrbi se zdijo nepomembne, pogosto dobimo tudi občutek, da pravzaprav nimajo skrbi. Paziti moramo, da tovrstnega vedenja ali te življenjske filozofije ne zamenjamo s flegmatičnim vedenjem. Bolj vse skupaj meji na brezbrižnost, vendar v pomembnem deju. Ta dej je brezbrižnost do stvari, na katere enostavno ne moremo, ali pa se vsaj tako zdi, imeti vpliva. In skoraj se ne bi mogel bolj strinjati ali, kot sem pred časom zapisal na Facebooku:

»Ne pritožuj se nad tistim, česar ne moreš spremeniti. Če pa misliš, da lahko, pa se nehaj pritoževati in spremeni.«

Dejansko so stvari v življenju pogosto tako zelo trivialne, brezpredmetne, nepomembne, malenkostne, da bi bilo bolje, ko bi znali reči: »Ma dej, boli me k,« in bi šli dalje. V tem oziru, evo brate, svaka čast, če si sposoben tako pristopiti do problemov. Mogoče, pa konec koncev ne dajejo takšni ljudje zgolj vtisa, da jim gre bolje v življenju, ampak jim dejansko gre bolje! Zavidam. Meni ne uspeva. V polnosti.

Tam nekje od decembra do februarja, marca, sem se trudil tako živeti. roko na srce, bilo je čudovito! Nobenih težav, vse se je zdelo rešljivo, vse je dajalo vtis, da bo že nekako šlo, skrbi so bile minimalne. V filozofskem spektru »nekaj vase, nase in podse«. Lajf je šel dalje in vsak dan je bil krasen. Jebalo se mi je za vse. Knjige za faks so počivale v kotu, bomo žeeee enkart! Deklice so bile nepomembne. Če bo kakšna kje, bo, če ne pa, ko jih j**e. Zjutraj sem vstal, malo bluzil po kafičih, pisal, popoldne odvandral v Kranj, odtreniral trenirance. Dol mi je viselo za njihovo pizdakanje in njihove težave. Za tisto borno kar plačate, pač ne bom vaš psiholog. Lublanske cene so vsaj 4x višje, pejte tja, pa naj bo tisti trener tudi vaš psihoterapevt.

Verjetno je bilo za vse skupaj krivo izrazito zimsko ozračje. Mrzel in tih zrak, temna jutra, kratka dnevna svetloba. Vse to te odpelje v nek svet, v nek drug univerzum, kjer zmoraš bivati popolnoma po svojih pravilih. Sam, sranje je, ko te kaj hitro val življenja ponovno butne v resnični svet.

S pomladjo je pri meni odšlo tudi vse jebivetrovstvo. Ponovno so se začeli obiski faksa in kaj hitro sem ugotovil, kako zelo sem zabluzil. Toliko o jebivetrovstvu. Število trenirancev s prvimi sončnimi žarki upade in kar naenkrat je bilo komaj dovolj za čez mesec. Toliko o jebivetrovstvu. Ptički, cvetenje dreves in ostalega zelenja, metuljčki, topli dotiki sončnih žarkov so mi pognali kri v vse dele telesa. Zvečer hodiš sam spat, zjutraj se sam zbujaš, čez dan lahko pokličeš »samo« najboljšega kolega na pir, ampak veš, da bi rad nekaj več. Nekoga več. Toliko o jebivetrovstvu.

Če sem naštel tri težave, s katerimi se soočam sam in so mi ovira pri moji filozofiji in umetnosti jebivetrovstva, sem dal samo grob primer, kako ne obvladam te umetnosti ali pa, da v večjih primerih ta filozofija enostavno ne more iti skozi »A-test« in potrebuješ kakšno drugo filozofijo? Mogoče filozofijo lajf je borba? 

Skoraj zagotovo se ta filozofija skriva v manjših stvareh, kjer pa sem mojster. Ko grem na primer v Tivoli, pa se usedem ob jezero, pogrnem deko podse, naslonim na lovski nahrbtnik in prebiram cerkvene očete. Ali pa, ko se v nedeljo odpravim po mestu v rjavi obleki, z rjavo čepico in pohodno palico. Zero fu**s given! Ali pa, ko si pojem na kolesu, ker imam itak slušalke v ušesih in mi dol visi za ostale.

Hm… no, ko tako pomislim… niti nisem tako slab v jebivetrstvu. Čeravno bi svoje jebivetrstvo opredelil kot stoično. Pa ti? Znaš odmisliti nepomembno, a vseeno videti pomembno? In obratno: videti pomembno, a ne nenehno misliti, da je čisto vsaka malenkost vredna tvojih skrbi?

Prispodoba o kamenčkih

Oni dan sem spet brezglavo pohajkoval po centru. Pot se je začela na Bičevju. Blo je neko predavanje ob desetih, pa sem že ob devetih štartal iz stanovanja, ker se mi ni več dalo notr bit zaprt. Kavbojke, srajca s kratkimi, suknjič. Mi je sicer zadnjič kolegica povedala »pravilen« izraz, pa sem pozabil. Okej, če sem bil že oblečen kot drugorazredni prodajalec sesalcev, bom vsaj obul superge, ki bodo pridale k sofisticiranemu izgledu potrebnemu za obisk predavanja (op.p. o tem bom pisal enkrat drugič). 

Obujem najljubše Fred Perry superge in se nekaj časa gledam v ogledalo. Ko kmet! Tko je to, k pride kmet živet v Lublano in mu zmanjka mašnih oblačil, potem pa vse živo nameče nase. Ampak, pazi! Čevlji so bli pa top! Bele FP superge so se svetile kot nove. Udobne, preproste, pa še firma, da bo vsa lublanska jara gospoda videla, da nimajo samo oni okusa za firme.

Za »piko na i« si čez rame poveznem moj zelen lovski nahrbtnik in via urbem. Štartam na soncu, a jutro je bilo hladno in sveže, zato obdržim suknjič na sebi. Je*e se mi za skuštrane lase in redko oranžno kozjo bradico. Če me bo kdaj še kakšna sposobna prenašat, me bo takega kot sem. Ko se bo dokazala, se pa tudi pobrijem in uredim, če bo tako želela.

Grem do Jamove in potem naprej do »Rimca«. Pri drugem semaforju me nekaj začne v desnem čevlju žulit. Malo sem brcnil parkrat po zraku in se je uredilo. Kak kamenček pomoje... Nisem mu posvečal večje pozornosti. Stojim na semaforju, čakam zeleno, v ušesih se vrti Mark Lanegan – The beast in me. Zelena. Štartam.

Pičim mimo »Rimca« do FKKT-ja in dalje do Križank. Pač šetam. Dan je lep. Sonček sije. Jutranja Lublana še ni preveč polna. Glasba v ušesih se sklada z vsem, kar me obdaja. Lajf iz gud. Edino, je*o mast, zopet nekaj bode tam v supergi! Malo pobrcam, pa zgine. Pa naredim par korakov, pa se kar vrača in vrača. Bolj kot brcam, dlje kot hodim, več kamenčkov se začne nabirati. Očitno še tisti mali iz skritih kotičkov superge, ki te potem praskajo in zbadajo po celem podplatu in ne le točkovno.

Potrpim do NUK-a, skočim gor do klopce, se usedem, sezujem čevelj in stresem kamenčke ven. Ku**c! Z roko grem v čevelj in pobezam po vseh robovih, privzdignem vložek, ga vzamem ven, stresem, stresem še enkrat čevelj, vstavim vložek in obsedim. Kar tako. S čevljem v roki. Epifanija. Taka, majhna. Malo razodetje. Me je zadnjič en filozof spraševal, kako se Bog razodeva. Evo, stari, tako. Na klopci pred NUK-om v obliki kamenčkov v supergah!

Obsedim na klopci in vse mi je jasno. Verjetno zgledam kot največji debil, držeč supergo v roki in strmeč predse, ampak ne morem iz transa. Pred mano se izriše jasna prispodoba, ki jo bom podelil z vami. Gre pa o grehu.

Greh je po Cerkvenem nauku odmik od Boga. Sociološko je lahko greh vsakršno dejanje, ki kratko ali(!) dolgoročno škodi družbi. Psihološko je lahko greh dejanje, ki ima objektivno ali subjektivno negativno konotacijo in kratko ali dolgoročno vpliva na čustveno in osebnostno stabilnost. Skratka, greh je dejanje(!), ki mi tako ali drugače teži vest, notranji kompas za prav, lahko pa me in ljudi okoli mene uniči čisto fizično. Dobro, pa saj vsi vemo, kaj je greh, le da si mnogi pravičniki radi tolmačijo stvari po svoje, da pred sabo opravičijo slaba in zla dejanja.

Kakorkoli, tako sem prišel na prispodobo o tem, da so naši grehi, kot ti kamenčki, ki so skakali po mojem čevlju. Grešno dejanje pusti v tebi neko sled, ki ostane v tebi, kot kamenček v čevlju. Ko hodiš, ga enkrat čutiš, drugič ne. Lahko se za dalj časa skrije v kak kotiček, lahko dlje žuli na enem mestu, pa potem odide na drugo mesto. Lahko je to večji kamenček, tak očiten, ki ga z lahkoto odstraniš. Lahko je majhen kamenček, ki se ti zdi nepomemben, pa te bo ravno tako zbadal in praskal, ko bo skakal po čevlju med tem, ko boš ti brezskrbno postopal po svetu. Lahko je več manjših kamenčkov, ki jih sicer posamično ne bi čutil, a ko se jih nabere za manjše prgišče, bodo še kako nadležni v tvojem čevlju.

Enako je z grehi. Lahko so takšni - očitni, ne veliki v smislu definicije grehov, ampak veliki v smislu očitnosti. Na primer, ko užališ mamo in jasno veš, da si jo prizadel. To je en tak velik kamenček. Se ji opravičiš s krasnim šopkom nabranih rož, poljubom na lice in objemom, pa ti bo najsrečnejša odpustila. Ker je tvoja mami.

Lahko pa so taki manjši kamenčki grehi, ki jih nenehno ponavljaš in jih opravičuješ, da bi si očistil vest. Zate so to majhni grehi, majhni kamenčki, vendar se nabirajo in kopičijo. In kaj kmalu te začnejo težiti bolj kot tisti en večji kamenček. Pa še težje jih je spraviti iz čevlja, ker se skrijejo v vse reže in robove.

Ko sem tako sedel tam na klopci, sem dojel tudi, zakaj je potrebno kesanje in kaj kesanje je. Kesanje je to, da se usedem na klopco in sezujem čevelj. Vendar ni dovolj, da čevelj samo sezujem in obrnem na glavo. Moram iti v globino. S prsti zbezati najbolj drobne kamenčke, izvleči vložek, ga stresti, če hočem v polnosti očistiti supergo kamenčkov, pa celo pihniti. In ne šibko pihniti.

Vesel, da sem odkril tako čudovito prispodobo, sem hitro sezul še drugo supergo, opravil isti obred očiščenja in še nekaj časa posedel na klopci. Razmišljal sem, da bi lahko že od začetka vzel ven vložek in samo nekajkrat zelo zelo močno pihnil. Vendar ta sapa ne bi bil več jaz. Ta sapa je potem nekaj izven mene. Nekdo izven mene. Nekdo, ki mi pomaga, da se dejansko v polnosti znebim vseh kamenčkov v moji »supergi«, ki me motijo med hojo po ulicah življenja.

Upam, da sem vas vsaj malo nagovoril, da boste bolj pozorni na kamenčke v vaših supergah, kajti ni pomembno, kako lepo se svetijo od zunaj, če je notri polno kamenčkov, ki vas žulijo med hojo. Pa saj veste, da ne morem mimo moralke.

Prvo pranje, prve gavge in prva »žetev«

En teden je minil in koš z umazanim perilom je že pošteno smrdel. Okej, roko na srce, doma nisem praktično nič prispeval k hišnim opravilom. Pisateljem, filozofom in gozdarjem bi to moralo biti prihranjeno. Moje mnenje. Zato sem se tega ogibal. V skrajni sili sem prijel kup cunj približno enakih barv, jih stlačil v pralni stroj, nalil v en predalček »prašek« v drugega mehčalec, zvrtel tri klike levo, nastavil na 30° in pritisnil »play that funky music!«.

Oprano je potem že kdo zložil v sušilca, četudi evo, jebomast, da sem tud kdaj pa kdaj jaz dal sušiti. In vlekel iz filtra tiste gromozanske kepe prahu in zlival nabrano vodo iz tanka v vece. In tudi ni bilo redko, da sem zložil potem cunje iz stroja v škaf in to prav lepo. Še nogavice sem vedno našel z ujemajočim parom. Ker ostalim recimo to z nogavicam ni šlo ravno od rok.

A največkrat se je samodejno čudežno prestavilo iz stroja v sušilec, iz sušilca v škaf, iz škafa pod likalnik in izpod likalnika na kup na sedežni, čakajoč, da sem ga odnesel v sobo. Moški in pol. Samostojen u tri pi*de! Sam glejte: pisateljem, filozofom in gozdarjem bi morala biti ta opravila prihranjena. Enostavno imamo druge stvari za početi. Na primer: sedeti za mizo z odprto knjigo pred sabo in tuhtati, kaj bi napisali o etiki Ambrozija in Bellocovem pogledu na malega človeka.

Stvar se je obrnila in me ful zajebala. Kar se opravil tiče. Šel sem na svoje. Ajde, "svoje", imam dva cimra. Faci. V redu deca. Za debate in oba resna študenta. Skratka, zdej sem na svojem. In s tem pridejo tudi čisto druge odgovornosti. Na primer: čiščenje stanovanja. V dveh tednih je vsak zadolžen počistiti en skupen prostor v stanovanju. Do tega še nismo prišli, ampak vam že zdej povem, da bo jeba.

Potem pa je tu še največje prekletstvo vsakega moškega. Pranje svojih oblačil. Okej, pranje oblačil na sploh. Svojih, njenih, kakšnih čisto desetih. To pač ni za nas. Lahko pomijemo posodo. Lahko tudi kakšno omaro prestavimo. Lahko zložimo kozarce za pivo na svoje mesto. Ampak ni šans, da se nam bo dalo prati cunje. Dobr, stvar je tako nanesla in zdej je treba tud to. 

Kot sem napisal že v uvodu, je minil en teden, kar imam svojo sobo v najemu in ob vselitvi sem s seboj prinesel tudi čisto nov koš za umazano perilo. No, po enem tednu je bil ta koš že skoraj do vrha poln. Prvi dan vselitve sem šel tudi v trgovino in mati so mi za popotnico na svoje kupili stvari za higieno in pralni prašek ter mehčalec. Za to je bilo poskrbljeno. Kljukca!

Napočil je čas, ko je bilo potrebno vse te smrdljive cunje, vse te prešvicane majice, smrdeče nogavice in posrane gate stlačit v stroj in nastaviti pravilen program! Nastaviti… pravilen… program! Zakaj pravilen program? Zato, ker smo takšni bogataši, da peremo samo ponoči, ko je tarifa za elektriko nižja in s tem prišparamo nekaj centov, ki jih potem porabimo za pivo, kruh ali kondome. Odvisno od mesečnih potreb. Največkrat za pivo. Za kondome nismo še nič dali. A pustimo to stat.

Torej, trije smo. En bolj pameten kot drug. Dva strojnika in filozof. Pisatelj. Teolog. Varstvoslovec. Luzer. Lufter. Karkol. Eden od kolegov je vpisal doktorat, drugi je pilot. Stojimo pred strojem, v njem moje smrdeče cunje, in nekaj časa v tišini strmimo v tistih pet gumbov, ki nas loči od čisti oblek ali pa od oblekic za hrčke.

»Okej, kadar dam jaz prat,« začne kolega K., »… najprej, ane, pritisneš ta gumb. Da zaženeš sploh mašino.«

»Okej,« probam sodelovat. Možgani pomnijo na polno, ker vem, da tega ne bomo ponavljali.

»Zdej, odpreš ta predalček.«

»In kam dam to zdej? Kam gre prašek, kam mehčalec?«

»A mehčalec se daje? A ni tko, da to uniči obleke?« se pridruži učni uri pranja L.

»Kje si to slišu?« Majkemi, kva on serje zdej? Jaz bom dal mehčalec not pa pika. Naj diši!

»Čakaj, pusti zdaj. Jaz dajem oboje.«

»Kam?« vprašam.                                                                     

»Ja… jaz dam v srednjega.«

»Oboje? Zmešaš?«

»Pa ja, saj na koncu se vse zmeša.«

»Kaj pa doziranje?«

»A grem jaz po navodila? Vem, da so tam v omari na hodniku navodila.« L. je faca, ampak piz*arija, da moški ne bere navodil za uporabo. Ever!

»Pa jebeš to! Sej bomo pogruntal.«

»Lej, daj notri… v srednjega daj,« K. vztraja pri svojem.

»Okej.« Zlijem v srednjega. Najprej malo Persila, nato Silan. Pa še malo Persila v prvi predalček. »Ziher je ziher.«

»Dobro, zdaj pa tako,« se spravi K. k razlaganju. »Vidiš ta gumb?«

»Ja.«

»No, tega pusti. Ne vem, kaj je. Je že takoj naštimano. Lahko daš tudi enega nižje, jaz dam enkrat tega in enkrat tega drugega. Ampak nisem še ugotovil razlike.«

»Okej,« ne vem, če sem še sledil. Pa sva bila šele pri prvem gumbu.

»A grem jaz rajši po navodila?«

»Ne, no. Pust, čaki.«

»Dobro, glej. Potem tu pritisneš za stopinje.«

»Okej, doma sem pral na 30.«

»A ni trideset malo premalo?« vpraša Luka, ki je stal med vrati, ker vsi trije pač ne gremo v kopalnico.

»Ne vem, jaz sem vedno na trideset pral.«

»Dobro, daj na trideset. Potem tu nastaviš centrifugo.«

»Na koliko pa dam?«

»Ne vem, jaz pustim na 700.« Pa kaj on sploh ve?!

»Okej.«

»In zdaj, pazi! Tu na koncu nastaviš čas. Kolko je ura?«

»Pol eno je. Naj da na 5 ur.«

»Ne, čakaj. A potem še pade v tarifo?«

Majkemi, meni je blo vedno manj jasno. Tarife, predalčki, gumbi, timer. Kaj, če bi vsakič rajš kupu nove cunje?

»Ja, ne. Daj potem…«

»Lej, sej če konča ob petih, pa naj tiste tri, štiri ure stojijo obleke v stroju.«

»Prav, kuk češ. Klikaj potem tolikokrat, da bo pisalo štiri h. Ja. Okej... in sedaj ta zeleni gumb.«

»Slišiš? Je zaklenlo vrata.«

»In to je to. Čez štiri ure, ob pol peto, bo začelo prat in potem zjutraj vzemi ven in je to to.«

»Ej hvala, zakon!«

Šel sem v kuhinjo večerjat, fanta pa dejansko v omaro po navodila. Stala sta na hodniku in listala po navodilih za uporabo je****ga pralnega stroja. Komedija.

Zjutraj je bilo vse oprano. Dišalo je točno tako, kot bi morali dišati. Nič ni bilo zabarvano, nič ni bilo strgano. Misija uspela. Stvari sem zložil v vrečko in jih nesel na balkon, kjer imamo gavge. Vse sem zložil gor in sonček je prijetno začel sušiti moj prvi stroj opranih cunj na svojem. Lahko bi dobil kakšno medaljo. Ali pa vsaj sikspek piva.

Bil je petek in dopoldne je bilo čudovito. Popoldne se odpravim na faks. Glavobol me je ubijal, ampak želel sem na dve odlični predavanji. Stopim iz bloka, pridem do Tržaške in začne scati, ko prasica. Mrš! Moj prvi stroj pa na gavgah na balkonu. Veselje!

Popoldne sem imel povabljene ljudi. Kao vselitvena žurka. Na koncu je šlo glede žurke vse v kurac. Sedeli smo okoli nočne omarice in vsak je spil dve pivi. Karkol. Okoli pol šeste je glavobol popustil. Šel sem še na drugo predavanje, v trgovino po kokice in čebulo. In tuno in paradižnik in mozzarello. Spet se je začelo nekaj oblačit. Pičil sem domov. Pospravil sobo, posodo v kuhinji in se lotil zlaganja cunj.

Vse sem lepo zložil glede na vrsto oblačila in kuhinjska miza je bila kmalu polna mojih oblek. Nogavice skupaj. Majice na enem kupu. Gate na drugem. Hlače na tretjem in tako dalje. Vzamem mobitel in obeležim mojo prvo letino. *škljoc* Ponosen. Pa ne zato, ker mi je uspelo oprati en koš smrdečih gat in ostalega, ampak zato, ker mi ni bilo težko. Zajebi, celo užival sem! Bil sem samostojen!

Od mene je bilo odvisno ali bodo cunje oprane ali ne. Ali se bodo skrčile ali bodo strgane ali ne. Ali jih bom pustil predolgo notri in bodo zmečkane ali jih bom vzel pravočasno ven in zložil na gavge. Ali bodo na gavgah še tri dni ali ravno toliko, da se bodo posušile. Ali jih bom potem pustil nekje na kupu v kotu sobe ali jih lepo zložil in pospravil v omare. Uspelo mi je. Vse je bilo točno tam, kjer mora biti. Vsaj, kar se tiče mojih oblačil. Moje srce pa še vedno brezglavo išče pot na svoje staro mesto. Ampak o tem drugič…

Pamflet ali »Kako napisati polizdelek in ga objaviti kot blog samo zaradi klikov.«

Očitno so znova prišli časi apologije in naš vek nujno potrebuje apologete. Svoj čas sem svojo pričevalsko pot opravljal srčno in goreče, vendar sem ugotovil, da je bilo vse, kar sem želel povedati v bran krščanstvu in Cerkvi, že neštetokrat povedano in zapisano, zato sem se raje podal v knjižnice in hodil domov s kupi knjig cerkvenih očetov, cerkvenih učiteljev in velikih apologetov. »Know you Bible,« pravijo Američani in to sem nameraval storiti.

Sledeči zapis ne bo apologija, ampak si bom drznil spisati polemiko. Po tem, kar sem prebral v TEM SPLETNEM ZAPISU, na katerega se nanaša moj zapis, se mi niti ne zdi vredno izgubljati besed, ki jih avtor ne bi želel(!) razumeti. Apologijo bom prihranil za naslednjič. Sedaj pa k polemiki.

Duh časa je na žalost tak, da zahteva neštete deviacije in nas sili k ekscentričnosti, v kolikor želimo biti opaženi. Ni več dovolj, da je tvoja misel prodorna, da so tvoje roke žuljave ali da je tvoj spanec zreduciran na slabih pet ur. Ljudje opazijo zgolj dekadenčne, enoumne ali celo brezumne bedarije. Ali gre to pripisati splošni aroganci, neukosti, lenobi ali enostavno zavrti sposobnosti mišljenja je lahko tema zopet nekega drugega zapisa. Dejstvo je, da se množično bere le sranje. Bere se povprečnost. Ceni se primitivizem. Sprejema se najnižje od najnižjega, ker se višje nikomur ne zdi vredno povzdigniti.

Cerkveni očetje so si drznili splezati na ramena velikana in so svoj pogled razširili. In enako so storili cerkveni učitelji in apologeti ter veliki teologi, ko so se potem povzpeli na ramena teh velikanov - cerkvenih očetov. Danes vsi stojijo pod velikani. Pravzaprav so jih ti velikani tako zelo prerasli, da ne vedo, da se gibljejo okoli njih. Ne zdi se jim vredno videti več, ker je za to potreben napor(!) plezanja do ramen. Vendar pogled od tam je krasen.

In v tem duhu časa povprečnežev v mišljenju, redukciji na materialno in nezmožnosti transcendenčnega umevanja stvarnosti, se najdejo avtorji, ki so za svojo publiciteto pripravljeni pisati o najbolj nizkotnih in primitivnih zadevah, da bi le kdo ošvrknil njihov blog in bi tako dobili samopotrditev. Vendar o fuku, joškah in kurcih lahko pišeš le tako dolgo. Potem ti zmanjka tem in moraš napisati nekaj provokativnega. Seveda najbolj priročna boksarska vreča vseh vekov je Rimskokatoliška Cerkev (v nadaljevanju Cerkev).

Seveda je lahko pisati zoper Cerkev, kajti nihče več ne ve, kaj točno Cerkev je. Sočasno omeniš v prvem stavku domobrance in slovenska ovčad bo brez premišljevanja požrla tvoj zapis. Pisati o grehih Cerkve pa je točno tako, kot bi pogledal v ogledalo in se začel opisovati. Kajti Cerkev je točno toliko grešna, kot je grešen svet v katerem obstaja in točno toliko sveta, kolikor je sveto občestvo v katerem obstaja.

Avtor članka sam sebi meče pesek v oči z očitnim neznanjem svetovne zgodovine in zgodovine Cerkve. Tudi teologija mu je popolnoma tuja, saj si za začetek drzne omenjati svete knjige(!?) Cerkve. Cerkev pozna le eno sveto knjigo in to je Sveto pismo. O tem, kako je nastal kanon katoliške svete knjige ne bom pisal. Avtorju zapisa in bralcem priporočam »schnellkurs« patrologije.

Nadaljuje s kritiko dogem in hierarhije ne vedoč, da dogme in hierarhija ohranjajo trdno in homogeno katoliško skupnost in v nered vnašajo red. Ponovno v oči bode strašno nepoznavanje in aroganca do cerkvenih dogem in hierarhije na podlagi katerih sklepa, da je namen Cerkve ustvarjanje vojske(?) po lastni potrebi.

Tudi kritika pokristjanjevanja in izzvanih vojn in pobojev s strani Cerkve izzveni v prazno, ker (kot mnogi kvazi kritiki Cerkve) uporablja besedno zvezo »v imenu« (drugega jim tako ne preostane), kar a priori sporoča, da tega ni(!) počela Cerkev, temveč so to (vedno) počele posvetne oblasti, ki so za dosego svojih ciljev izkoristile skupnost (ekklesio) ljudi. Dalje drzno nadaljuje o grešnosti ne vedoč, da je ravno Cerkev tista, ki opozarja na dejansko grešnost ljudi in svari pred morebitnimi posledicami, kadar se oddaljimo od Boga, od »podobe« ideala, ter zapademo v greh. Cerkev mora svariti pred grehom, ker svet drugače greha ne bi poznal in bi se mu ne mogel ogniti. Kogar moti svarjenje pred peklom, ki je prispodoba za trpljenje v grehu, se mora vprašati ali ni mogoče tisti, ki se sam boji pekla zaradi zavedanja svoje grešnosti?

Roke Cerkve so krvave ravno toliko, kot so krvave roke ljudi, ki so Cerkev izrabili. Kajti Cerkev smo ljudje. In ljudje smo grešni. Vendar imamo Boga, ki nas vodi iz greha, zato si tudi poskušamo umiti roke in se kesamo svoje grešnosti in si želimo poboljšanja. Zanimivo je, da ne obstaja nobena druga skupnost, ki bi ne bila povezana s krščanstvom, in bi se bila pripravljena pokesati za svoje precej bolj okrvavljene roke. Vendar ti isti ljudje, ki brez sramu pljuvajo po Cerkvi, takšne miselne tokove in morilske ideologije še vedno častijo in idealizirajo.

Najpogostejša kritika Cerkve je v njenem bogastvu. Češ, da Cerkev zagovarja skromnost, sama pa je bajno bogata. Mnogi duhovniki živijo v pomanjkanju. Večina bogastva se steka za vzdrževanje cerkva, ki so potrebne za obhajanje bogoslužja, prav tako ogromno bogastva gre za misijone in ostale karitativne ustanove, ki jih vodi Cerkev. Za razliko od resnično človeških organizacij, Cerkev, kot skupnost božjih otrok, svoje bogastvo deli in upravičeno in pravično, kot zahtevamo njeni pripadniki, ohranja status največje karitativne ustanove na svetu.

Cerkev je daleč od škodljivega elementa naše družbe. Cerkev je še kako potreben kažipot, ki ga potrebuje ves svet. To pa zato, ker je Božja. Kar pomeni, da znotraj te skupnosti deluje Bog s Svetim duhom, ki deli svoje darove. In vsakokrat, ko se nad človeštvo zgrinjajo temni oblaki in človeštvo prežema dekadenca, nastavi Cerkev svoje lice in pogumno nosi Kristusov križ, ki nam je naložen. Ni naša krivda, da se svet odvrača od svetega, od zapovedi, od telesnih in duševnih del usmiljenja! Naša krivda bi bila, če bi kot del ene, katoliške in apostolske(!) Cerkve prenehali za vsako ceno stati za dogmami in bi prenehali s pričevanjem v Svetem duhu s katerim nas blagoslavlja Oče in sledenjem zgleda, ki nam ga je dal v Sinu Jezusu Kristusu. Tudi za ceno sramotenja, nerazumevanja, ne nazadnje ceno izobčenja ali celo življenja. Nam kliki ne pomenijo nič in zato nas ni sram pisati o Resnici. 

Na, pa sem spet zašel v apologijo... Pa, kaj bi še govoril, poslušajmo raje, kaj nam pravi Bog:

»Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« Mt 5,3-12

Lajf je borba

Hočemo ali nočemo, lajf je faking borba. Kaj to pravzaprav pomeni in zakaj sem se spravil pisati o tem?

Prvi dan na svojem je potekal precej, bom rekel, povprečno. Nič posebnega. Zjutraj sem se zbudil že ob sedmih, ko je sonce pokukalo izza sosednjega bloka in mi našopalo svoje vroče žarke naravnost v faco. Nekaj minut sem se jim še lahko umikal, potem pa so zajeli vso posteljo in sem bil primoran vstati.

Ampak kaj sem lenuh smrdljivi naredil? Vstal sem s postelje, spustil rolete in šel nazaj ležat. Ob devetih sem se dokončno zbudil. Naspan in srečen. V svoji novi postelji. Kao samostojen. Life is good. Ležal sem na hrbtu in gledal v strop. Telefon je ležal poleg na nočni omarici, računalnik na pručki ob postelji. Oba nedotaknjena.

Strmel sem v strop in sploh ne vem o čem razmišljal. Verjetno o obveznostih na faksu in o tem, da že slab teden nisem napisal niti vrstice. Ampak bilo mi je lepo. Bil sem srečen. Vesel, da sem naredil en jebeno težek korak za te čase, in hkrati poln vprašanj. Bom zaslužil dovolj za preživetje? Kje bi lahko dobil še kakšno službo? Imam v življenju možnosti za kariero? Lahko živim kot literat? Kaj bi lahko še drugega počel? Profesor etike?

Vprašanja so me skatapultirala iz postelje. Kurac, Alen, treba bo delat. Treba bo fajtat. Grist! Trgat! Če boš želel biti profesor, bo treba narediti vsaj magisterij! Če želiš biti »intelekutalec«, bo treba še več brati in kakšen esej ali članek napisati! Če želiš biti pisatelj, bo treba več pisati! Vsako dan, vsako uro, vsako sekundo… kuli, zvezek in gas na polno!

Umil sem zobe, pojedel banano, spil kozarec mleka, uredil prostor na mizi in začel z učenjem. Najprej faks.  Borba bo, ampak življenje je borba! Še ogromno izpitov me čaka, ampak bom zmogel. Ker vem da lahko, če se borim.

Nato sem šel v Nuk in tam nadaljeval z učenjem. Popoldne sem se po kosilu vrnil v stanovanje. Takoj sem se usedel za mizo in se spravil k pisanju. Veke so se mi zapirale. Prezračil sem sobo. Nič. Se sprehodil do umivalnika in se vsaj minuto polival z ledeno vodo. Nič. Naredil 50 sklec in trebušnjake. Nič. Vsakič, ko sem se usedel in začel tipkati, so bile veke težje in le s težavo sem jih še držal odprte.

Vse skup sem poslal v kurac in se ulegel v posteljo. Kar tak. V trenirki, z obutimi nogavicami. Sonce je nagajivo kukalo v sobo in me grelo, skozi pol odprto okno je prijetno pihalo in dovajalo svež zrak v sobo. Zaspal sem kot ubit. Po dveh urah me pokliče »fufler« in me sprašuje, če me je zbudil.

»Kje pa! Lih sem bral neki za faks. Povej?«

Lagal sem mu v faco. Včasih je tudi to borba! Lagati drugim, ker s tem veš(!), da lažeš tudi sebi. Kurac si se učil! Lenuh en! Spal si! Spal si, ker si jebeno šibek. Ker nisi vreden lajfa, ker se nisi sposoben borit!

In sedaj za konec. Verjetno se je komu že utrnilo, zakaj to pišem, pa bom vseeno povedal. Lajf. Je. Jebena. Borba. A kriza je? Prav! Naj bo! Bring it on! Naj me zjebe do konca! Naj me potolče do tal! Zakaj to pravim? Zato, ker vem, da tudi, če bi zunaj, na vseh koncih sveta, na vseh trgih in v vseh parkih, igrali simfonični orkestri in bi z dreves raslo zlato in bi srali ob ponedeljkih kruh, ob torkih čevapčiče, ob sredah nafto, ob četrtkih kokakolo, ob petkih pivo, ob sobotah granatna jabolka in ob nedeljah diamante, bi se morali v življenju boriti!

Tako vam pravim: ne obupujte, ne postanite melanholični, ne postanite nečimrni, ne postanite mlačni(!), ne postanite brezbrižni, ne čakajte, da drugi namesto vas rešijo vaše(!) težave, ne čakajte na odrešenje, ne pizdite se čez vse in vsakogar, ne jamrajte in ne bodite zlobni! Vstanite! Vsako jutro vstanite in naredite tisto, kar veste, da morate storiti tisti dan, če želite, da bi vam bilo bolje. Zakaj? Zato, ker je življenje BORBA. In v borbi enkrat dobiš, drugič daš udarce. Včasih si zmagovalec, včasih poraženec. Vse pa je odvisno od tega ali boš po porazu končal z borbo in se upokojil ali te bo vsak poraz dodatno motiviral, da se boš vrnil in se ponovno boril.

Moj nasvet: borite se. A borite se pošteno. Če razumete, kaj mislim…