Urbi et orbi - moje voščilo

Tako… pa je leto ponovno naokoli. Nisem točno vedel, ali bi pisal o tem, kako smo še več stvari »zafurali«, ali o tem, kako sem ugotovil, da nič na tem svetu ni večno, nič (več) iskreno, nič zagotovo, nič sveto, nič vredno. Pa sem potem rekel, da sem eno leto (in malce več) tarnal in iskal nekoga, ki bi me poskušal razumeti v mojih bolečinah in moji žalosti, tako da tega ne bom več počel. Niti ne bom grajal vseh tistih, ki so storili na tisoče napak in grehov, pa jim kesanje ni vredno, niti jih ne skrbi, da s svojimi grehi koga prizadeli, užalili, resnično ranili, užalostili, komu celo uničili življenje. Vendar o glavnih grehih kdaj drugič. Najprej, naj z vami delim eno luštno zgodbico…

Nekoč, davno, davno tega, so po puščavi hodile tri silhuete. Mož, z imenom Jožef, žena, z imenom Marija in osel. Prišli so do mesta, iščoč prenočišče. Večerilo se je in mraz je počasi že začel močno pritiskati. Ustavili so se torej v mestu imenovanem Betlehem. Zaradi potepuškega videza in izmučenega izgleda, jih nobena hiša ni želela sprejeti. Tako so hodili od vrat do vrat, dokler niso prišli do majhnega hlevčka, kjer so si mogli in smeli urediti prenočišče. Marija, ki je bila noseča, je čutila, da prihaja čas. Da bo kmalu začela rojevati. Bila je v skrbeh, kajti niso imeli prav toplo, edino ognjišče, osel in kravica so dajali toploto njihovemu zavetju. A vseeno je tisti čas napočil ravno tam. V tistem revnem, mrzlem, neudobnem, slabo ogrevanem, skromnem hlevčku. V temi noči se je rodilo majhno detece. Na nebu je močno zasijala zvezda repatica, ki je kazala celemu svetu pot do kraja, kjer se je rodilo tisti majčkeno, drobno, nebogljeno bitjece, ki je za vedno spremenilo usodo sveta.

Vendar marsikomu ni jasno, da je to bitjece, ta drobna štručka, vplivala na svet že davno pred tem. Kajti rodil se je sam Bog, ki je prišel, da bi nam podal največji zgled, ki ga je dajal že pred svojim utelešenjem. Saj si je On sam izbral kraj rojstva! Vsemogočni, Največji si je izbral(!) za svoje rojstvo najbolj skromno bivališče. In priklanja se mu cel svet. To bitje je prišlo med nas samo z enim namenom, da prevzeme nase vse naše grehe. Prinesel nam je Luč, kajti on je Luč. In žarel je med nami in žari še danes. Vsak dan, vsako nedeljo, vsakič, ko skupaj prebiramo njegove besede, vsakič, ko živimo po njegovem zgledu. Toda nikoli ne smemo pozabiti, da je to majhno bitjece vedelo, da prihaja k nam z namenom, da bo mučeno, zasmehovano, popljuvano, osovraženo, zaničevano in na koncu najsramotneje ubito. In vseeno je Bog dopustil, da smo mu to storili. S tem nam je postavil ogledalo! Postavil je ogledalo in rekel: »Ecce homo!« In v mislih ni imel sebe, ko je položil te besede Pilatu v usta! V mislih je imel nas! "Poglejte se! Poglejte kaj počnete!" Od Njegove žrtve dalje, od njegovega zgleda dalje, to ogledalo stoji pred nami. In mi se vidimo v njemu in vidimo vsa svoja zla dejanja, vse hudobije, vsa zaničevanje, vso hinavščino in zahrbtnost človeštva… A vendar ostajamo isti.

Toda On bo v večnosti prihajal med nas. Vsako nedeljo, vsako sveto mašo,… in vsako leto ob božiču. Vsako leto na ta dan, se ponovno vrne preko spomina na dan, ko ga je rodila Marija, Mati Brezmadežna. Vsako leto pride ponovno, v jasli ga postavimo, v stanovanju ga imamo, v mislih, v pesmih, tudi v srcih… a ga ne vidimo. Ne vidimo! Takšni smo, kot tisti v Betlehemu! Ne odpremo niti vrat, ne odpiramo src! Ne vpijemo:«Pridi! tu prespi! Pri meni bodi, varoval te bom, saj si ti moj Gospod, moj Bog!« Vrata smo odprli grehom, pohlepu, pohoti, jezi, zavisti! Vendar Njega ne spustimo medse…

Zato, drage bralke in dragi bralci, bi Vam letos zaželel sledeče:

Želim, da bi večkrat pogledali v ogledalo. A pazite, najboljše ogledalo je vaš bližnji. Vsi ljudje, ki vas obdajajo, so vaša ogledala. Vaši starši, sorodniki, vaš partner, vaši otroci, vaši sodelavci, vaši sopotniki na jutranjem vlaku, vaši sopotniki na jutranjem avtobusu, vaši sotrpini v dolgih vrstah v trgovinah, vaši sodržavljani, vaši neznanci, ki vas prosijo za drobiž po ulicah. Vsi ljudje, ki jih kadarkoli v življenju srečate, so vaša ogledala. Zato si želim, da bi večkrat pogledali v njih. V njihove oči. So tam solze? Solze sreče? Solze trpljenja in žalosti? V kotičke njihovih ustnic. Je tam nasmeh? Je tam žalost in grenkoba? Kaj smem dati svoji podobi v ogledalu, da bo ta podoba podoba Njega, ki je najbolj popolna podoba?

Želim tudi, da bi našli mir in srečo v malih stvareh. Želim, da bi podelili tisočkrat tisoč več objemov, kot lansko leto. Da bi podelili tisočkrat tisoč več nasmehov, kot lansko leto. Da bi jokali in tolažili bližnje tisočkrat tisoč bolj goreče kot lani. Da bi tisočkrat tisoč več ubogih, revežev, brezdomcev, izgubljenih, osrečili – jim namenili trenutek za pogovor, odkrili njihovo žalost in kakšna pot jih je pripeljala na dno.

Za vas pa želim, da bi vam Bog podelil največje milosti. Da bi vam vsak dan osrečil z malenkostjo. Da bi delal velika dela v vaših življenjih! Da bi vam dal zdravja in dolgega in vitalnega življenja. Kajti On ni prišel, da bi nas kaznoval in nam žugal, ker smo ga že tolikokrat pustili na cedilu. Prišel je, da bi nam ponovno prižgal plamen v srcih in nam osvetlil poti, po katerih hodimo skozi naša kratka življenja. V novem letu bodite torej ljudje, ki jim ni vseeno za svoje brate in sestre, kot meni ni vseeno za vas. Če vam je težko iskati zgled v Bogu, ga iščite vsaj v pravih ljudeh, predvsem pa delajte to, kar čutite v srcih, kajti tam Bog najpogosteje deluje in ni lepo, da se ne odgovarjamo na njegove pozive.

Z moje osebne strani pa veliko zdravja, sreče, miru, smeha, objemov, iskrenih besed, sladkih poljubov, strastnih noči, glasnega petja, še glasnejših vriskov v gorah, čofotanja po vodah, metanja v travo, objemanja dreves, žvižganja na avtobusih, plesa med hojo, teka po plažah, dobrih prijateljev in ljubečih pogledov. Moje sestre in moji bratje, Bog vas blagoslovi!

Papalagi

Veste, če mi za kakšno stvar ni vseeno, je to zagotovo človeštvo. Skupnost vseh mojih bratov in sester, ki me bogatijo, gradijo, dopolnjujejo in opominjajo skozi vse moje življenje. Zakaj sem začel današnji zapis s temi besedami? Zato, ker bi rad pojasnil, zakaj bom v duhu časa večkrat izpostavil izvor, simptome in iskal rešitve za to krizo v kateri smo. V to početje, v to pisanje in to ozaveščanje in pričevanje me vleče neka nevidna sila, ki mi nenehno prigovarja, naj izrazim in z vami delim svoje misli, razmišljanja, teze in predloge. »Zakaj tisti, ki je zmožen govoriti (R)resnico (misleč, da jo pozna, op.p.) in kljub temu ostane nem, je obsojen na veliko Božjo jezo,« če uporabim besede Sv. Justina Mučenika.

Mnogo stvari je, ki jih moram še doživeti, mnogo krajev obiskati, mnoge kulture spoznati, mnogo knjig prebrati in mnogo misli zapisati. In vendar, če bi s tem kdaj prenehal, bi v meni vrelec usahnil. Zato pustim, da vre, in se v tem toku prepuščam življenju. Zadnje čase požiram knjige kot za šalo. Toliko zanimivega čtiva imam, da ne vem, katerih bi se najprej lotil, sočasno pa moram paziti, da bom predelal vse potrebne študijske obveznosti. Tako sem tekom takšnega prebiranja naletel na knjigo za izpit pri prof. dr. Ocvirku…

Naslov knjige je Misijoni – povezovalci človeštva in se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki misijonskega dela. Odlično čtivo in čudovito tekoče ter preprosto branje, saj je prof. Ocvirk izredno dober pisec in zna bralca pritegniti tudi s svojimi osebnimi zgodbami, ki jih vključi v to sicer znanstveno delo. Že prva poglavja so zmožna nagovoriti slehernega bralca, tako zato, da sem jo bral celo med potenjem v savni. Konec koncev, kdo pa pravi, kateri so prostori, kjer se sme in ne sme brati knjig?

Mnogo dobrih primerov iz resničnega življenja misijonarjev po celem svetu je opisanih v knjigi in enega od teh bi želel deliti z vami, kar je tudi nekako povod, da sem spisal tale krajši zapis. Gre za primer iz knjige E. Scheuermanna z naslovom Papalagi. Govori južnomorskega poglavarja Tuivaiia iz Tiaveje. Preden citiram odlomek, naj še na kratko zapišem, kaj pomeni beseda papalagi. Beseda označuje belca, tujca, tistega, ki je predrl nebo, misijonarja. Ti so namreč pripluli z jadrnicami in od daleč se je videlo, kot da so predrli nebo. (Ocvirk, 2006) Zapis govori o razmisleku južnomorskega poglavarja Tuiaviia, ko se je soočil z zahodnim (evropejskim) načinom življenja. Gre pa takole:

»Vse to skupaj torej, kamnite skrinje z množico ljudi, globoke kamnite špranje, ki se vlečejo sem in tja kot tisoč rek, ljudje v njih, vpitje in hrumenje, črn pesek in dim nad vsem, brez enega samcatega drevesa, brez nebesne sinjine, brez čistega zraka in oblakov – vse to je to, kar papalagi imenuje mesto. Njegova stvaritev, na katero je zelo ponosen. Čeprav živijo tukaj ljudje, ki nikoli niso videli drevesa, nikoli neba in se niso nikoli gledali iz oči v oči z Vélikim duhom. Ljudje živijo tu kot plazilci v laguni, ki domujejo pod koralami, čeprav njih še oplakuje prozorna morska voda in se jih sonce vendarle še dotakne s svojimi toplimi usti. Je papalagi ponosen na kamenje, ki ga je znosil skupaj? Ne vem. Papalagi je človek s posebnim pojmovanjem. (Pozor! Op.p.) Veliko tega, kar naredi, je brez vsakega smisla in ga dela bolnega. On pa to vendarle hvali in samemu sebi poje slavospeve.

Toda v deželah belca ne moreš niti enkrat samkrat biti od sončnega vzhoda do zahoda brez denarja. Povsem brez denarja. Ne bi si mogel potešiti lakote in žeje, ne bi našel rogoznice za čez noč. Vtaknili bi te v pui-pid (zapor) in te razbobnali v množici papirjev (časopisih), ker nimaš denarja. Plačati moraš, to se pravi dati denar, za tla, po katerih se giblješ, za prostor, na katerem stoji tvoja koliba, za svojo nočno rogoznico, za luč, ki ti sveti v kolibi. Za to, da lahko ustreliš goloba ali da v reki okopaš svoje telo. Če želiš iti tja, ker se ljudje veselijo, pojejo ali plešejo, ali če hočeš povprašati svojega brata za nasvet, moraš dati veliko okrogle kovine in težkega papirja. Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko predte in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo. Ne pomaga ti niti ponižen smehljaj niti najljubeznivejši pogled, ki ga premoreš, njegovega srca ne boš omečil. Na stežaj bo odprl svoje žrelo in te nadrl: »Bednik! Klatež! Postopač!« To vse pomeni isto in je največja sramota, ki te lahko doleti. Plačati moraš celo za svoje rojstvo ali za to, da si umrl, celo za to, da dajo tvoje telo v zemljo in tudi za veliki kamen, ki ga privalijo na tvoj grob v spomin nate. Le nekaj sem odkril, za kar v Evropi še ne pobirajo denarja, kar lahko dela vsak po mili volji: zajemanje zraka.« (Ocvirk, 2006)

Tako je govoril poglavar Tuivai, ko je videl našo zahodno družbo. Kdor bo podrobno, mogoče celo večkrat prebral tekst, se ozrl okoli in premišljeval o prebranem, bo zna biti odkril srhljivo resnico v zapisanem. »Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko predte in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo.« Ni mi tuj koncept, da ima vsaka stvar svojo vrednost in predobro se zavedam, da monetarnega sistema na podlagi katerega funkcionira naša družba, ki je popolnoma drugačna od skupnosti iz katere prihaja »naš« poglavar.

A vendar ostaja vprašanje, kako zelo se je vse skupaj izrodilo? Kako zelo smo se odtujili od svojega bistva, ker se ženemo za denarjem? Ker želimo delati velike stvari, velike stvari, ki pa so brez smisla in nas delajo bolne. Bolne, boste rekli. Tako zelo bolne, da v svoji bolni jezi mečemo stvari v stavbe, ki so se gradile s skupnim denarjem. Tako zelo bolne, da ne vidimo, kadar delamo škodo in se na vse pretege trudimo obdržati svoje visoke stolčke, ki nam zagotavljajo denar. Tako zelo bolne, da na svoji slepi poti materializma, pozabimo na sestre in brate, ki jih je bolezen vplivnih in bolezen ignorantov pahnila na dno. In raje razmišljamo, kako bomo zmetali še več kamenja, zakurili še večje kresove in odstranili vse krivce, kot da bi razmišljali, kako postati spet drug drugemu sestra ali brat.

Literatura: Ocvirk, D. (2006). Misijoni - povezovalci človeštva. Ljubljana: Družina.