Iz svetega rastem v svet

(Zapis sem pred časom objavil na strani Ad Dominum. Vabljen k ogledu tega zanimivega bloga.)

            Dandanes mi mnogi verniki ali zgolj znanci radi hote ali nehote vržejo kost z že docela banalizirano in izzvenelo izjavo: »Ampak, jaz sem veren, zakaj bi potem moral hoditi k maši?« Ali pa: »Saj ti ni treba hoditi k maši, da si vernik. Tisti duhovnik tam je itak 'kar tko malo'.« Tovrstne popolnoma zbegane izjave zbeganih iskalcev, ki niti niso sami krivi za to, da se jim po glavi podijo vse te nerazumne ideje, so mi vedno nova iztočnica za debatiranje, pričevanje in tudi osebno premišljevanje okoli svete maše.

            V kolikor tvoja vera ni tako trdna, da bi zmogel verovati in razumeti univerzalnega, temeljnega in brezkompromisnega pomena zakramentov, še najbolj pa zakramenta svete evharistije – zahvale. Gre za Najsvetejši (!) oltarni zakrament, ki ga Jezus pri zadnji večerji zapove (!) in za vekomaj zapečati z besedami: »To delajte v moj spomin.« Ne reče: »Če boste imeli čas,« ali »če se vam bo ljubilo,« ali »če vam bo hudo ali si boste zaželeli dobre družbe vrstnikov in zabavne glasbe.« Ne. Kristus zapove, naj počnemo to v Njegov spomin in v odpuščanje grehov.

            Mnogi tudi radi rečejo: »Ja, pa saj je pomembno konec koncev le to, da spoštujem druge ljudi.« In nemalokrat slišim to tudi iz ust sester in bratov v katoliški veri. Vendar tako v Stari kot v Novi Zavezi nam Bog na prvo mesto postavlja enako zapoved: ljubezen – do Njega. In kdo smo mi, da si bomo sploh drznili misliti zoper Božje (!) zapovedi?

            Kaj ima vse to s sveto mašo? Vse. Kdor ima resnično trdno vero in hodi po poti Kristusa, ne bo nikoli rekel: »Ne rabim maše in Cerkve, ker sem lahko tudi tako dober človek in vernik.« Rekel pa bo: »Vse, kar potrebujem, je Bog in On mi bo priskrbel več, kot bi si jaz želel.«

            Z resnično vero v srcu ne bom stopal k sveti maši zgolj kot k nekemu obredu spomina (brez Kristusove resnične navzočnosti v kruhu in vinu) ali še huje: k nekemu koncertu, nastopu pevskega zbora. Ne bom šel tja, ker mi doma tako rečejo, ker bom tam srečal ljudi iz domače okolice in se pokazal pred duhovnikom, da bi videl, kako svet sem, ko hodim redno k maši. Ne!

            Z resnično vero v srcu bom stopal k sveti maši kot najsvetejšemu obredu, pri katerem bom deležen prisotnosti Najsvetejšega in obhajila z Najsvetejšim. In iz te ljubezni do Boga se bo izražala tudi moja zunanja drža. Kajti, ali nima vsak rad, da v kolikor nekomu nekaj pomeni, mu ta to tudi izkaže? Ali nima potem Bog kot naš Stvarnik, naša Pot in naš Rešitelj toliko večje pravice, da mu izkažemo največje časti, ki mu jih zmoremo izkazati?

            Vse moje življenje moram črpati iz svetega in ne iz sveta. Svetno je minljivo. Je grešno. Meseno, strastno in spotikljivo. Vodi v stranpoti in prepade. Dokončno tudi v pekel, ki je tako resničen kot nebesa. Le ko črpam iz svetega, se ognem pastem (po)svetnega. In kaj je svetejše od Najsvetejšega, ki je resnična prisotnost Boga Odrešenika?

            Na prvem mestu je vprašanje, kako pristopam k Najsvetejšemu? Kako vstopim v sveti prostor cerkve, kjer je v tabernaklju nenehno bivajoče Najsvetejše? Mnogi radi uporabljamo/uporabljajo prispodobo s stopanjem pred kakšnega vladarja ali pomembno svetovno osebnost, ki je vredna naših časti in spoštovanja. Kako potem stopiti pred Vladarja, ki mu gredo resnično vse največje in celo nepredstavljive zasluge? Zagotovo sta tu na mestu spoštljivost in ponižnost. Če bi šel v skrajnost, bi rekel, da bi se moral vsakič, ko bi vstopil v cerkev in se spomnil Najsvetejšega v tabernaklju ali izpostavljenega na oltarju, vreči na tla in se od sreče, veselja in radosti zjokati, ker smem zreti Vate, ki si mi »alfa in omega«.

            Vsak bo ob premisleku in prevrednotenju njegove resnične ljubezni do Boga prišel do sklepa, kako se pravilno obnašati pred Njim. Od tod tudi obnašanje med celotnim obredom svete maše. Spoštljivi prikloni, kadar so na mestu, glasna molitev, spoštovanje svete tišine, zagotovo pa (zame) najpomembnejše: klečanje med samim evharističnim obredom. Pri trenutkih, ko se bistvo pod podobama kruha in vina spremeni v Kristusovo Telo in Kri. Takrat moram verovati in v duhu te vere izkazati najgloblje spoštovanje do svojega Odrešenika in Stvarnika.

            Iz mojega odnosa do Boga, do Najsvetejšega, črpam tudi razumsko pomen lepe in spoštljive liturgične drže. Ne molim, kot bi branil enajstmetrovko ali ne slonim na klopi in se oziram po prostoru, da bi mi čas hitreje minil. Moje bistvo je v času obreda v polnosti usmerjeno k Bogu. Moja molitev gre Njemu, moje prošnje gredo Njemu in ko je čas za obhajilo, ga obhajam spoštljivo in ponižno, pristopim z lepo sklenjenimi dlanmi v spoštljivi molitveni drži, pokleknem in užijem Njega z obhajanjem na usta.

            Zakrament svete maše in dar, da smem prejeti Gospoda pri obhajilu, sta temelj vsakega vernika. Iz evharističnega Kristusa črpa bit in gradi temelje svojega posvetnega življenja. Moj odnos do Najsvetejšega, do svetega, mi ne dovoljuje, da bi stopil pred Boga ali ga celo užil (!) v stanju nečistosti in obtežen z grehi. Kajti moja duša, ki prebiva v meni, se bo pri obhajilu napojila s Svetim Rešnjim telesom. V kakšen prostor želim takrat spustiti Kristusa? Zato razumem, da moram pred tem svoje grehe pri zakramentu svete spovedi predati na oltar pred Boga in ga prositi odpuščanja. Ta sveti (!) zakrament pa zopet vodi tudi v poboljšanje v mojem svetnem (!) življenju.

            Ko tako stopam pred Boga in ga častim z vsemi zaslugami, ki Mu gredo, zavedno in nezavedno gradim tudi svoj odnos do sveta, ki me obdaja. Tako iz svetega, presežnega in Najsvetejšega črpam za posvetno in minljivo. Tako grem k sveti maši z veseljem, da se bom zopet vsaj za nekaj časa ves (!) predal Bogu, da bom prejel Njega, ki mi bo dal moč in v čigar veri lahko delam tudi čudeže. S takšnim pristopom bom tudi lažje razumel, ne le veroval, sveto. 

            Obračal se bom na svetnike in iskal v njih zgled, ki ne bo nekaj obskurnega in meni tujega, morda celo čudnega, norega, nenavadnega, ampak jih bom razumel, kajti zato, da so sveti, so se tudi sami ne le pri maši, ampak z vsem svojim življenjem predali Bogu. In iz svoje popolne predanosti so ustvarili krasne stvari. V njih je Sveti Duh deloval z vso močjo, njihova ljubezen do bližnjega je bila nepredstavljiva, njihova strpnost neskončna, njihova zmožnost prenašanja bremen trdna in neuklonljiva, njihova volja jeklena in njihovo življenje živeto v polnosti.

            Vse to pa so dosegli iz vere in po veri, ki jih je vedno znova in znova vodila v ponižnosti in spoštovanju pred Najsvetejše in k obhajilu.

Prosti tek

Iskreno povedano – kot da od človeka, ki ni udoben, ne zna pa biti prazen, lahko pričakuješ kaj drugega – je bilo veliko lažje tiste prve dni, tudi tedne po tem, ko se je v imenu obeh odločila, da se bosta najini poti razšli. Bil sem mlajši in lepši in popolnoma eksistencialno obremenjen. Kadar sem se na trenutke, ko nisem zataval, umiril, počasi vdihnil, izdihnil in se spodbujal z besedami, da je na svetu ljubezni v izobilju, da bo vse v redu, da imam še dovolj življenja pred sabo in da je to mogoče priložnost za kaj drugega.

Veliko lažje je bilo tudi, ko sem se požvižgal na greh in živel z danes na jutri. Mlad, mlajši, slep, zaslepljen. Služil sem dobro, stroškov nisem imel, nisem vedel kam, a moja pot je nekam šla in jaz sem malo korakal po njej, malo bluzil tu in tam. Študij je bil nekaj za sproti in alkohol nekaj za odžejati.

Od takrat do danes se je ogromno stvari spremenilo. Če sem bil svoj čas prepričan, da bom mlad očka in najbolj srečen mož pod soncem, sem postal mlad godrnjač in samotar. Ljudje okoli mene so odrasli na način na kakršnega sem si želel odrasti jaz. Nemalo vrstnikov je poročenih, zaročenih, v srečnih zvezah, z uspešno končanimi študiji, dobrimi službami, potovanji po svetu, v gibanju. Jaz pa, wunderkid z nekoč vcepljeno idejo, da sem nadpovprečen, tu kjer pač sem.

Še več stvari je dobilo kristalno jasno podobo po tem, ko se je iz mojega življenja odstranil ves balast iluzij, lažnih prijateljev, znancev za en teden in radovednežev, ki so se naslajali nad mojim trpljenjem. In ko kar naenkrat ostaneš sam s sabo, takrat se šele začne resnična eksistencialna kriza.

Od tistega nekega dne do danes mi je vsako leto uspelo najti kak dober izgovor, zakaj sem zabluzil in odvrgel na smetišče zgodovine eno leto svojega življenja. Ampak to lahko uspeva le nekaj časa. Življenje je nešteto boksarskih dvobojev in slej kot prej te bo izmučenega in dotolčenega stisnilo v kot. In s še tako trdnim »gardom« jih boš takrat dobival z leve, desne, marsikakšen uppercut, nešteto skelečih sapo jemajočih v ledvica in nenamerno (ali namerno) tudi kakšno pod pas.

In ko bo odbil zvonec, se boš sesedel v kot, skušal zadržati s krvjo pomešan urin, a hkrati ugotovil, da solz ne moreš. In če si petindvajset let in petindvajset bojev z življenjem ugotavljal, da imaš v kotu sanjsko zvesto in spodbudno ekipo, ki zaupa vate, in trenerja, kateremu si truda vreden učenec, se boš nekega dne ozrl okoli in ugotovil, da ni nikogar več od ekipe tam in na stolčku sediš sam.

Kakšen trenutek preden znova zazvoni zvonec, boš vstal in se zmedeno ozrl po nepregledni množici občinstva, da bi vsaj tam zagledal kakšen spodbuden pogled, morda celo nasmeh ali opogumljajoče dvignjen palec. A tudi tam ne bo nikogar. In ker ni nikogar, ki bi ti karkoli še lahko očital, sam sebe pa si že davno razočaral, boš spustil »gard«, a vseeno stoje pričakal poslednjo točo udarcev v upanju, da mine hitro ter čim bolj pretrese možgane, da se boš čim manj spomnil, ko se prebudiš.

Iskreno povedano je bilo tisočkrat lažje takrat, ko sem si pustil iztrgati srce, ga sprejel na odprto dlan, od njega noč za nočjo trgal koščke in z njimi hranil zveri, ki so se naselile v prazno votlino v mojih prsih. Danes pa vsak večer drgetajoč stikam po kotičkih moje sobe, če se kje najde še kakšen košček tega, kar je bilo nekoč moje srce, ker so počasti lačne in ko zmanjka dobrega, se začno hraniti z zlom.

Po drugi strani je popolnoma vseeno, če je kak delec mene v tej skromni sobici, ker jo bom v kratkem tako tali tako zapustil. Ker mi je dovolj stradanja, dovolj izgovorov pred pivskimi kolegi, zakaj ne dam več tolikokrat za rundo, kot sem dal nekoč, in sprehodov po Lublani na katerih iščem lokal z najcenejšim čajem, da smem sesti v kot in v miru prebirati svoje velikane, ki jih nikdar ne bom dosegel, ter pri tem zavistno opazovati zaljubljene, podjetne, ustvarjalne, učitelje in vse ostale, ki so, kar bi želel biti sam, pa nisem.

In četudi ni izgubljen tisti, ki išče, temveč tisti, ki tava, se mi vseeno zdi bolje tavati in morda po naključju (ali usodi) zopet najti smisel za iskanje, kot pa obstati in umreti, v kolikor je življenje dinamika in smrt mirovanje. In če sem v začetku svojih dvajsetih iskal in po njenem odhodu taval, sem sedaj obstal. Dokončno. Nekaj časa sem še cepetal na mestu in se slepil, da se gibam, a končno ugotovil, da si lahko lažem le tako dolgo. Obstal soočen z dejstvom, da z zvermi, kjer bi moralo biti srce, ne bom nikoli več ljubil, da z znanjem, ki ga imam, v tem stoletju ne morem (pre)živeti. Da naprej nimam kam, nazaj pa življenje ne teče.

Nisem oseba, ki bi kadar koli v življenju iskala krivca in tudi tokrat ga ne. Kdor me pozna, ve, da je bil čas, ko sem bil najglasnejši petelin na kupu gnoja. Težava je bila le v tem, da se je s tega kupa tako krasno daleč videlo, da niti opazil nisem, da se šopirim z vrha sranja in da se pogrezam. Vseeno sem vesel, da sem se pogreznil in nekaj časa trudoma iskal možnosti, da se sebe sperem umazanijo.

V tem času pa sem spoznal, da bolj kot skušaš biti čist, bolj izstopa vsak madež na tebi. Bolj kot sem skušal zopet najti svoj smisel, bolj ugotavljal, da drugega, kot šopiriti se z gnoja, ne znam. Ne znam živeti čist in najraje bi iztrgal iz sebe svetnika, katerega bi mnogi radi žrtvovali za svoj prav in mi dokazali mojo nevrednost. Morda pa mora človek sem in tja obstati na mestu, kot Božji opomin, da je še vedno »iz zemlje« in da svetništvo ni kar tako podeljeno, vseeno pa obljubljeno vsakomur. Trenutno pa sem izpraznjen in ohromljen v prostem teku, v katerem sem se znašel.

Potohodec

Kadar si drzneš zadati cilj … pojdi. Pojdi! Če rečem, da je načinov nešteto, se ne zmotim in skoraj zagotovo ponovim besede, morda cele stavke, mojih predhodnikov, ki so bili dovolj zdolgočaseni, morda tudi spretni v vihtenju peresa, da so po tem, ko so dneve in noči zrli v iste zvezde in isto sonce in teptali isto travo in premetavali iste kamne, po tem, ko so na koncu že podnevi gledali zvezde in zvečer strmeli v sonce, ugotovili, da so, kjer so, le zato, ker so vztrajali, tudi vse to zapisali.

Kadar si drzneš zadati cilj, pojdi! Morda ne veš za pot. Pravzaprav sem skoraj popolnoma prepričan, da ti je pot popolnoma neznana. Vendar, ko boš zbral pogum in si zadal cilj, boš vedel, da si na pravi poti. Vendar ne zbrati cilj tako, da boš rekel: »Moj cilj je živeti in biti vesel.« To te bo pogubilo. Kajti človek, ki živi, ne more biti le eno. Živeti, pomeni marsikdaj tudi umirati – kot na primer: utrgati del srca in ji ga pustiti, ko se vajini poti preveč oddaljita. Ali pa, ko je tvoj povprečen večer ujet med štiri stene in izgubljene poglede na dno kozarca od katerega se odbije le hrupno vprašanje: »Kam je šla pijača?«

Tudi samo vesel ne more biti človek. Kajti človek, ki je samo vesel, je bodisi obležal v norišnici, in morda je res nenehno vesel in mu je bivanje eno samo veselje, vendar tak človek ne živi. Precej verjetno pa je, da je samo vesel človek v resnici obležal nekje z nasmeškom na obrazu in pozabil na vsa ostala čustva, ki ustvarjajo »perpetuum vivere«. 

Zakaj življenje je nenehna izmenjava. Trenutek tvojega spočetja je izmenjava, tvoja rast od zarodka do rojstva, tvoj prvi vdih in od takrat dalje vsi fiziološki procesi. Bivaš v izmenjavi, in ko boš umrl bodo rekli: »Njegovo življenje se je ustavilo.«

Enako je s tvojo potjo in ciljem in hojo. Kadar si drzneš zadati cilj, pojdi. Kadar dobiš občutek, da si obsedel ali obstal na mestu, preveri utrip, privošči si kakšno dobro klofuto. Tako, z leve in z desne … morda po potrebi še enkrat z leve in še enkrat z desne. Vstani s stola, sprehodi se po sobi, primi knjigo in jo vrzi ob tla, razbij kozarec, naredi predklon, obuj čevlje in pojdi proti soncu – ali pa stran od sonca. Lahko tudi ne obuješ čevljev. Pusti čevlje, nimaš časa za čevlje.

Toda, kaj pomeni biti drzen, da izbereš cilj? To pomeni, da imaš vizijo. Še lepše se izrazim, če rečem, da imaš pregled. Ne uvid, kajti nisi jasnoviden. Imaš pa pregled nad stanjem in – morda niti ne popolnoma jasno – veš, kje bi rad, da se tvoja še neodkrita pot konča.

In pot se nikdar ne začne na koncu in vedno ima etape. Zato, ko se ti uspe izviti iz ljubečega objema matere in čuječega očetovega pogleda, že takrat postavi jasen cilj. Največkrat je to šola. O tem, ali se mi zdi to smiselno ali ne, drugič. Predpostavljam, da se odločiš za šolo – gimnazijo, poklicno šolo. Tisti trenutek naj bo tvoj cilj(!) končati to šolo! Tisti trenutek pomeni trenutek, ko si se vpisal! Ne prvi šolski dan. Zakaj, če si se vpisal na želeno šolo, si se vpisal z namenom. V kolikor se nisi vpisal z namenom, se izpiši. Ker boš nesrečen. Ker boš brez cilja in brez cilja pomeni biti brez poti. Kadar pa nismo na poti, smo največkrat na stranpoteh, po katerih tavamo in s katerih redko najdemo nazaj na pot.

Tako nadaljuj tudi v življenju. Bodi drzen! Drzen ne pomeni biti brezglav in raztresen. Drzen pomeni biti z glavo in srcem pri stvari. In narediti prvi korak in vse nadaljnje korake, četudi včasih veš, da bo na poti morda nešteto ovir in bo pot kdaj zavila v močvirja in v strme skalnate bregove in boš moral gristi kolena in trpeti tako fizičen kot psihičen napor. Vendar ti greš. Vseeno! In to je drznost.

Predvidevam, da želiš vedeti, kako izbrati cilj? Prav. Ne bom poetičen, četudi se bo morda tako zdelo. Največkrat … bo cilj izbral tebe. Ko boš le sanjal o tem, da želiš postati pilot, boš nekje na poti ugotovil, da še raje izdeluješ letala. Ali pa boš nekega nedeljskega popoldneva pripravljal kosilo in bil ob tem neštetokrat bolj srečen kot bi bil, če bi pilotiral najbolj zverinskega reaktivca. In, če temu ne bo tako in boš ob mešanju s kuhalnico namesto topega udarjanja ob lonec slišal glasove, ki ti bodo govorili, da se potrudi, da boš lahko prišel na strojno fakulteto, da boš pilot, potem je stvar več kot jasna.

Zato, ker največkrat cilj izbere tebe in ne ti cilja, imajo nekateri službe – in so nesrečni, drugi pa opravljajo svoj poklic – in dejansko živijo svoje življenje. Cilj te namreč izbere tako, da te pokliče. Na tebi pa je, ali mu boš odgovoril ali boš utišal njegov klic in se izgubil v tavanju, dokler ne bo klic preglasen, da bi ga še ignoriral, ali pa dokler se ti življenje ne ustavi in obstojiš.

 In tako, na koncu, drago dekle ali drag fant, vse zavisi zgolj od tebe. Tvoje zavestne in trdne odločitve. In, zato, ko boš zbral dovolj drznosti, da boš rekel cilju cilj in zakorakal na pot, boš privzel tudi ime potohodec. In takrat … takrat pojdi do konca. Do najvišjih vrhov, četudi se boš na koncu vlekel zgolj z rokami, preko najglobljih in blatnih močvirij polnih mrčesa in strupenih rastlin, četudi boš vmes preklinjal pijavke in ti bo strup ličink hromil ude. Pojdi do cilja. Ker si stopil na pot in imaš vizijo – pregled nad stanjem in slišiš klic cilja in odgovarjaš nanj. Takrat stopi strumno, trdno, zvesto, neumorno in pravično, kot resnični potohodec.

Januarski zvončki

Končno sem ugasnil gretje – kar pomeni: zaprl vse radiatorje v stanovanju. Sedaj čakam, da me pogubijo nešteti mikrobi, ki se bodo razpasli v teh očitno pretoplih januarskih dneh, ko bi morali umirati pod debelimi odejami ledu in snega. Ne le to, obe okni imam odprti na kip in rahla sapica, ki zaide v sobo polno vonja po sivki, me prav nič ne zmrazi.

Ravno nasprotno, zmrazi me dejstvo, da je toplo. In potem naj človek pričakuje demonstracije in proteste, ki se še nikdar niso odvijali na tople dni. Ko bi se morali zapreti v tople domove in dneve in noči diskutirati o tem in onem, ter o tej in oni družbeni problematiki, imamo marčevsko vreme. Kaj to pomeni? To pomeni, da ne počnemo tega, kar bi sicer morali po vseh družbeno-moralnih normah početi znotraj civilizacijskega cikla!

Dejstvo je, da dokler ne trpi telo, se duh ne bo zganil. Davke nam lahko zvišajo do 80% ali več. Lahko nam naložijo nešteta finančna bremena! A dokler bomo imeli sprehode v naravi, izlete na Obalo, posedanja na terasah, požvižgavanje ptic, sončne zahode na barvni lestvici od #FFE600 do #FF6F00 in ostale telesu prijetne dražljaje, nas prav nič ne bo zmotilo.

Vendar, tako pač je. Ko že mislimo, da smo tako blazno napredni ter da smo tehnološko dovršena civilizacija, pride pomladno solnce sredi januarja, nam uniči pridelek, ker ga ne pokrije snežna odeja, kar omogoči pticam, da pozobljejo vsa semena. Isto sonce spodbudi razcvet mikrobov in bolezni, ki jih nosijo, mi pa se mu veselo nastavljamo in nam je popolnoma vseeno kam vse skupaj vodi.

In s tem, ko rečem vse skupaj, mislim resno VSE skupaj. Vsak pravi blogger je januarja spisal – ali poskušal spisati – bilanco preteklega leta. Po pravici povedano, se nimam za bloggerja. Imam prenizek obisk in preveč transcendenčne teme, da bi bil zanimiv za branje. Poleg tega, se mi ne da nenehno ukvarjati z eno in isto temo s katero se ukvarja slovenska – sicer popolnoma intelektualno hroma – bloggerska scena. Levi hočejo na vsak način na vislicah Janšo, desni … ah, desnih pa sploh ni. Neki blodnjavi kvazi-desničarji, ki so bolj ali manj zgolj leva opozicija. Skratka popolna zmeda.

Povsod! (Da ne bo pomote.) Mladina išče izgovore, da jim ni potrebno iti metat na koš z vrstniki. Spet malo starejša mladež poskuša čim preje dobiti dnevno dozo piva in nikotina. Študentje … ti študirajo na pamet v upanju, da bodo dobili dobre službe, čeprav ne vedo prav dobro, kaj pomeni služiti, ker večini od njih ni bil nikdar predstavljen koncept avtoritete in služenja. Da o generacijah, ki prihajajo na to pozicijo niti ne govorim. Mladih v poklicih ni. So mladi brez poklicev in so mladi, ki so – o tem sem že pisal tu – meni nič, tebi nič pobrali šila in kopita ter odšli s trebuhom za kruhom. In to je tudi vse, kar bodo dobili. Kruh. Če bodo imeli srečo, bo celo svež.

K temu velikemu briljantnemu valčku zmede, katerega zadnje čase tako rad omenjam, še dodatno prispeva apolitična kriza. Apolitična, ker slovenski prostor ne premore politike. Glavni hendikep na tem parketu, pa je politična korektnost. Kot je košarkar na vozičku hendikepiran in omejen z gibanjem in se njegova igra niti malo ne more primerjati z zdravim košarkarjem, tako naši politiki opravljajo svoje delo omejeno, hendikepirano. Zakaj zavezali smo jim usta. Neposrednosti se bojimo, resnica nas plaši še bolj. Vse kar jim preostane so laži in zavijanje neprijetnih novic v čudoviti retorični celofan.

Seveda, ko bi začel omenjati etiko in moralo, bi hiteli vsi v en glas vpiti, da želim osmisliti svoje poklicno področje, ter da nikogar več ne briga etika, sploh pa da ima vsak svojo etiko in naj ne težim s to vero. Ampak stvar je taka, da sem popolnoma zadovoljen s svojo malo sobico z vonjem po sivki, v katero skozi priprti okni sem in tja zaide sveža spomladanska sapica. Zame se vera obnese. Recimo, da, v kolikor bi se že moral etiketirati, bi rekel, da sem humanist. Za to mi je v osnovi potrebno le dvoje, na čemur gradim svoje življenje: opazovanje družbe in medčloveški odnosi. 

Dokler mi ne odnesejo, polomijo ali zažgejo lublanskih klopi, ali dokler me ne pošlje v tri pirovske še zadnji prijatelj, po tem, ko se naveliča moje ekscentričnosti, do takrat mi je dovolj, da zgolj opazujem, kako gre vse skupaj rakom žvižgat in kako se vsem očitno »pivo peni«. In s čisto vestjo si drznem – brez politične korektnosti – povedati svoje mnenje o tem, da je Kristus mnogim tako daleč (in jim seveda naštejem možnosti, kako se mu zopet približati), da so ga raje nadomestili z mastnimi in zasvinjanimi koriti, do katerih žele priti na čim lažji in hitrejši način. Pozabljajo pa, da se tam zbirajo najbolj zavaljene svinje, ki gredo najprej v zakol.