Blagor narodu, ki bere (tiskano)

Nekdaj sem imel – za osnovnošolskega mulca – prav nenavadno navado. Morda niti ni bila toliko povezana s tem, kar želim povedati. Vendar v globini dogajanja in te železne srajce, ki jo morda danes nekako pogrešam, morda sem jo preobrazil v nekaj več(jega), se skriva naslovna paradigma.

S to navado je bilo tako, da sem zjutraj pred poukom vstajal zelo zgodaj. Tik po tem, ko je mama odšla na delo. Razlog pa je bil, da sem edino takrat lahko v miru in brez teženja igral igrice na računalniku. Vsaj tistih nekaj minut. Na zavedni ravni se mi je ta impulz zdel smiseln. Tako ali tako sem zelo kmalu zaslišal korake na stopnišču. Začela se je bitka za nedolžnost – ugašanje ekrana, poprstno drvenje do kopalnice in igra pred ogledalom, kot da sem ravno vstal in se odplazil do umivalnika.

Stari starši so tu, da nas razvajajo, kaj ni tako? Že v naslednjem trenutku sem sedel za domačo mizo pri starih starših v pritličju in se mastil z eno od variant toasta. Toast z nutello, toast z linolado, toast s sirom in poli salamo … Pred menoj pa IZOBILJE dnevnega časopisja!

Vonj časopisa je bil vsakič drugačen, a je hitro postal domač. Lahko je imel odtenke vlage, lahko je bil bolj suh in papirnat. Včasih ga je krasil kak madež, odtisi dežnih kapelj ali zmečkan pregib, ker ga je tisti dan nekdo pred mano že premetaval po mizi.

Obračal sem strani, začenjal vedno od zadaj, prebiral trače, novice iz sveta, kratke kulturne in etnografske novičke, črno kroniko in vpijal utrip sodobnega časa preko člankov prvih strani.

Hitro sem začel prepoznavati vloge in igralce, režiserje in statiste, kmete in konjenike. Vsak je nekam sodil in sčasoma sem vedno manj časa namenil tistim minutam za računalnikom, ker sem želel več časa presedeti za – danes za moje pojme prav butastim – časopisom in pregledati, kako so se vlekle niti prejšnji dan ter kdo je bil glavni lutkar. In tako kar nekaj let osnovne šole. Dokler nisem v začetku gimnazijskih let tisto jutranje preigravanje igric zamenjal za najstniku prepotrebno daljše poležavanje, prelistavanje časopisov skrajšal na potrebni minimum ob zajtrku … branju pa posvečal proste minute skozi ves dan.

Star sem. Takrat še ni bilo »pametnih« telefonov, družabnih omrežij (vsaj ne v tem obsegu) in neskončne množice aplikacij.

Danes, kot takrat, sedim za domačo mizo. Svojo mizo. Hrbet mi varuje manjša legija knjig. Okoli imam raztresene zapiske, nekaj knjig leži na kavču, kjer sva jih pustila prejšnji večer, ko sva končala z branjem in se odpravila spat, saj imava vsak na svoji nočni omarici še po dve knjigi, ki jih prebirava preden zaspiva. Nekaj knjig imava tudi vsak v svoji »malhi«. Jaz dve (vedno eno leposlovno in eno strokovno delo) v svojem značilnem lovskem nahrbtniku (poleg dveh zvezkov in vedno enega izvoda pesniške zbirke – ker: nikoli ne veš), ona eno v svoji torbici.

Preden odhajava od doma, naj bo to sprehod v mesto ali izlet v naravo, je vedno na seznamu še: »Boš ti vzel/vzela za brati s sabo?« In potem tehtava možnosti.

Verjetno je ljubezen do značilnega vonja na papirju in besed obstajala že prej. Pred časopisi in toasti mislim. Prepričan pa sem, da je ravno to bralno mašilo v obliki trač dnevnega časopisja zapolnjevalo vrzel v obdobju, ko bi sicer popolnoma opustil svet tiskane besede in to praznino napolnil s tehnološkimi bedarijami in najstniško brezbrižnostjo.

Časopisov sicer nimam več (imam literarne in poljudno-znanstvene revije ter katoliški tednik), a na mojo žalost me zgrozi, da – ko tako pomislim – tudi večina drugih gospodinjstev ne. Velika večina! A prav tako nimajo knjig! Niti bralnih navad. Niti revij, niti mesečnikov. Zadostuje jim prostočasni internet. Prostočasna kavica in zabavica. Najbližje, kar se danes povprečni sodržavljan približa pisani besedi, je pisanje ogabno izmaličenih kratkih sporočil po telefonu ali preko spletnega klepeta. Kjer nebo postaja ne bo in vsakdo tu in tam česa nemore. Kjer vejice letijo na, vsa, naključna, poljubna, zasopla, mesta ali pa jih preprosto ni.

Kot je z vsakim problemom, me tudi ta praviloma ne moti – dokler njegov jezikovno brezbrižni sistem ne trči ob mojega. Dokler se ne soočim z izzivom, ko imam občutek, da moram govoriti kot kromanjonec, da se lahko sploh »normalno« vključim v pogovor z znanci, da me bodo razumeli. Dokler mi ne odnese pokrova, ko v odgovor na prošnje za delo prejmem besedilno grotesko in sem celo vesel, da me tak jezikovni orangutan nima namena zaposliti.

Stopnja komunikacije pa ni nizka le v pisani besedi in vsakdanjih pogovorih. Načenja in škodi že tako poškodovanim temeljem naše širše družbe. Jezikovna invalidnost, invalidnost, ki jo povzroča vsak, ki zanemarja prebiranje tiskane besede – ali (in takih ni malo!) celo s posmehom prezira kvalitetno materno jezikoslovje (simptom: http://kje-vas-cevelj-zuli-solstvo.blogspot.si/2016/03/zakaj-nisem-vec-uciteljica.html) –, je tista, ki postavlja med nas visoko in bolj strašno tehnično oviro, kot so tiste na južni meji.

A hkrati gre za popolnoma isto oviro. Nezmožnost jezikovnega izraza, mačehovski odnos do maternega jezika, do pisane besede, do kvalitetnega izraza sebe, ki pride le s spoštovanjem lepe domače (ali tuje) besede, je ustvarila in z vsako generacijo ustvarja globljo dialoško globel med nami. Zato levi in desni vpijejo en mimo drugega, zato nasedate praznim frazam politikov, zato slabi gospodarstveniki dopuščajo še slabše zakone in zato dobri ljudje ne naredijo nič, ker vedo, da jih tako ali tako nihče … ne bo razumel.

Zavrgli smo časopise. In knjige. In kvalitetno besede. In celotno lepoto kulture. In sedaj se – po domače, a boleče iskreno povedano – ne razumemo.

Na eni od polic s krščanskim tkivom imam staro Ušeničnikovo knjigo iz leta 1937 z naslovom »Katoliška načela«. Kjer postavlja teze in podaja krajše razlage, kot so na primer: »Kultura, odtrgana od večnostnega vidika, zavaja v malikovanje«. Nato sledijo lepe kratke povedi, citati v latinščini in grščini, navajanja svetovnih filozofov in literatov.

Knjiga je namenjena takratnim dijakom!

V manj kot sto letih smo prišli od učenja latinščine in grščine v gimnazijah, do učenja osnov slovenščine na ravni fakultet (in marsikateri bi kak uk materinščine potrebovali tudi kot že zaposleni odrasel).

Ne bom iskal krivcev. Vem pa, da dokler je človek živ, ima vsa od Boga dana orodja, da se izboljšuje in poboljšuje. Vem tudi, da ni nič lažjega, kot zavreči poneumljajoči rumeni tisk in enkrat za spremembo v roke vzeti nekaj leposlovnega. Ali jezikovno lepšega. Za začetek nič težkega ali dolgega. Kakšno lepo pesem ali zbirko katerega od domačih pesnikov (Jih še poznate?), ali pa kakšno zbirko črtic in kratkih zgodb, če vam dolgi romani ne ležijo.

Zakaj, za nič drugega ne gre kot za to, da je to prvi in edini korak k temu, da se bomo nekoč spet razumeli. Morda.

Videnje

Kakšna razhajanja se zgodijo kot pajčevine v kotu kopalnice. Ravno na poti med tušem in najlepšim, najsvetlejšim in najbolj izravnanim ogledalom v domu. Ostala ogledala so vedno nekako popačena. Da ustvarijo podobo podobe, kakršno želimo sami zase.

Kadar razhajanja udarijo silno in so podobna jezni materi, ker sama ni zmogla z otroki in ima preveč položnic in je že davno pozabila na pomoč Boga, so nesmiselna. Takšna razhajanja se ne bi smela zgoditi. Takšna razhajanja bi morala biti najbolj popolna oblika spretnega dušeklepstva. Boli le kadar se trga nekaj živega. Nič mrtvega pa ne bo dvakrat umrlo.

Zagotovo gre za obliko olajšanja, kadar vidiš svoj padec in veš, da je edina možnost, da se pobereš in ohraniš dostojanstvo s pokončno hojo mimo vzroka padca. Ali stran od vzroka. Skratka ne meneč se za vzrok. Že med pobiranjem spletaš nove niti in gradiš nove bližine. Srečanja, ki bodo iskrena in živa. Kjer ne bo tujkov, očitkov, nezaupanja – kjer bo misel na odhod zavrtala v sam smisel bolečine in se izničila v začetku lastnega stvarjenja.

Vzameš metlo in skupaj z odhodom pometeš še zadnje ostanke pajčevine, ki je bila preveč krhka, da bi nosila kaj več od teže drobnih mušic in nadležnega mrčesa.

Postajal si lev in trop hijen ni želel s teboj jesti svežega in sočnega plena. Čakali so na obglodano in ohlajeno truplo, da so se nato smeli zgražati nad tvojim slabim lovom in neokusnim plenom, ki ga morajo uživati. Nobenega usmiljenja nimaš več do teh majhnih, škripajoče režečih in zahrbtnih pojav. Nobenega spoštovanja. Nobene nuje. Nobene obveze. Hotel si jih vpreči v svoj trop, jih učiti kraljevskih moči, dolžnosti in obveznosti na neskončnih planjavah nepredvidljivih in življenjsko ogrožajočih sosledij. Nehvaležnost se je preko dobrih namenov razpredala kot drobna pajčevina v kotu in na koncu tudi končala to popotovanje mladega leva. Utrujen in obremenjen si izdihnil v ogledalo in razpihal slabotno šibko pajčevino.

Preneham s izvirnim tekstom. Za počitek uporabim preprosto pripovedovalsko obliko. Dovolj je bilo prelaganja dejavnosti iz enega trenutka na drugega. Počasi sem zopet začel iskati ritem. Novosti je vedno dovolj. Valijo se preko gozdov, koruznih polj, namišljenih in resničnih meja. Na neki točki se vse skupaj zdi popolnoma brezpredmetno, pretežko, zapleteno in nerazumljeno.

»Imaš kaj novega?«

»Ne,«

ker ima v mojem svetu resnica težo. Besede niso zgolj stisk pljuč in vibracija glasilk. Nadaljujem:

»Obnavljam in izboljšujem stare stvari. Jesensko, Belo liso, Inštruktorja.«

Tako se negotovi, majhni, nesamozavestni in nevredni bahamo. S prihodnostjo. Z nečim, kar bo. Ko bo. In vedno dopuščamo še če-ju obstajati.

Potem se v pogovor vrinejo vsakdanjosti.

»Stari … tole je vse v kurcu.«

Se opravičujem za profanosti, vendar hočem povedati, kot sem slišal. Danes energije za izvirno leposlovje, tisto izmišljevanje dogodkov in pripetljajev, nimam več.

»Ne govor … poslušej tole. Zadnjič spijem tri totalno zanič in podpovprečne pire, drug dan … drug dan me obrača in ožema k star servet.«

V debati je neka brezzveznost in v brezzveznosti nek kompromis, da bova pretrpela drug drugega. Da se bova poslušala, si kimala. Tovarištvo v najčistejši obliki. Saj sva se režala drug drugemu, ko sva bruhala po ljubljanskih grmovjih; zakaj bi bilo sedaj – ko sva starejša, bolj bedna in nezanimiva in je vrhunec najinih dogodivščin iskanje prave poti osamosvajanja – kakorkoli drugače? Gledava svoje bedne dlani in oba v svoji tišini veva, da se že dolgo ni nič zgodilo.

Zdrzneva se. Popolna kognitivna disonanca. Svet je skregan s tem, kar vemo o njemu. Odbije devet zvečer, noč je že vsaj uro in pol, petindevetdeset odstotkov Slovencev ni zmolilo angelovega češčenja ob sončnem zahodu. Niti ob dvanajstih in ne ob sončnem vzhodu. Z molkom se poskušamo prepričati, da je vse v redu. Z nami. In našo družbo. Pesmi nisem slišal že vsaj pet let.

»Dolgo že nismo nič zapeli,«

zadoni v sesedeno peno na vrhu kozarca.

»Dolgo …«

Edini odgovor.

Oba veva, da so spremembe neizbežne. Vprašanja o zvestobi ostajajo. Morda je to res le preizkušnja Boga. Morda bo res dovolj, da se zaljubimo, ljubimo in preljubimo v mnoštvo malih, okoli skakajočih, šmrkavih ljubezni. Morda, morda, morda, morda.

Analiza v sinapsah vsako noč pred spanjem sporoča nekaj popolnoma drugega. Strah tokrat ni posledica nepoznanega. Je pristno zavedanje obstoja dobro poznanega. Črnine, ki se vpleta v mreže naših niti.

Veva, da naju čaka hrup. Mogoče zato, bolj kot ne, nemo gledava v prezračeno pivo in po vsakem dolgem izdihu napraviva še daljši požirek? Dovolj je bilo tišine. Ko dvigneva pogled iznad pivskega vrča in se ustaviva v temnih očeh, se zavedava, da si želiva mrzlih jarkov in oddaljenih odmevov topovskih granat. Prepričana sva, da se bomo zbrali in skupaj počeli, kar nam je namenjeno.

»Nič ne bomo več rešili?«

Vem, da je retorično vprašanje. Ampak Bog ni ustvaril upanja za mrtve, temveč za žive.

»Z molkom? Samo pri molitvi. Ostalo bo hrup. Hrup, kakršnega si sploh ne predstavljamo. Kupi zemlje in trupel in nezaupanja. Vesel sem, da bomo takrat skupaj,«

rečem, kot bi vedel,

»čeprav se prav ničesar ne veselim.«

»Če mi odtrga kurca …«

»Zajebi tisto glisto … dokler boš tekel z nami in grizel v klance blatnih gozdov … sploh pa moraš se počasi navaditi na celibat.«

»Tud to je res. Ampak vseeno …«

»Na zdravje. In Bog živi … brat.«

»Boh lonej.«

Izprazniva. Kozarca udarita ob mizo. Oblačno noč nekje nad ljubljanskim gradom osvetlita dve rumenkasto oranžni raketi. S smeri Grosuplja udari topovski sunek, ki ga čutim v prsih.

Na rame vrževa vsak svojo torbo in se odpraviva proti Tivoliju, kjer je zbirno mesto. Pretipam notranje žepe jakne, ali imam še vedno vse fotografije, ki sem jih tja pospravil, ne da bi pomislil, kolikokrat bom – v letih, ki sledijo – to še naredil.

Majhen veter

»Tekmujva,« je nežno zavpila preko leve rame in se močneje uprla v pedala starega kolesa. Pesek na makadamski poti je hreščal pod težo njunih teles in potrpežljivo sprejemal vase vrezano sled ozkih gum.

Zasmejal se je in pospešil za njo.

Do konca polotoka, na katerem je stal visok, debelušen in – očitno – pred kratkim obnovljen svetilnik, sta prišla zadihana in rdečelična. Ustavila sta drug ob drugem, se spogledala in nasmejala. Z majhnimi koraki, razkrečen nad kolesom, je stopil bližje njej, da bi jo poljubil na lice. Hudomušno je umaknila obraz in se s sklonjeno brado zasmejala v drobno telo, ki ga je za to priložnost oblekla v prav posebno čudovito s pikami prelito krilo.

»Tibor … nehaj,« se je zahihitala in pljusknila s pogledom v njegov pogled.

»Kaaaj?« je na kratko potegnil s prijazno milino, ki jo premore le on. Z očmi se je zaletaval v njeno srce, ona pa ga je lovila v udobje svoje ljubeznivosti.

Nadaljevala je z drobnimi nasmeški in mu pritisnila poljub na nos. Stopil je s kolesa, brez ozira na to ali bo obležalo na tleh ali ne, jo prijel pod pazduho in dvignil v zrak. Tudi njeno kolo je s kovinskim žvenketom leže obmirovalo na pesku.

Prepustila se mu je. Kot pred leti, ko ji je rekel, če bi šla z njim na plesišče. Kljub temu, da ni znala nobenega swing koraka, ji je zatrdil, da jo bo vodil in naj se mu prepusti … kar je tudi storila.

Ko jo je tako držal kot majhno punčko, jo je stisnil k sebi in jo začel počasi poljubljati vrat. Oklenila se ga je in okoli njiju je počasi in čisto nevsiljivo zaplesal poletni vetrc. Ko jo je odložil, ji je rekel:

»Na drugi strani so čeri. Veš to?«

»Vem. Nočem jih pogledati.«

»Ne maraš čeri?«

»Ne.«

»Veš, da se mi zdi, da še nikdar, v vseh letih najinega skupnega življenja, nisva govorila o tem?« Spočil je dlani na njenih ramenih in jo počasi pogladil po hrbtu navzdol v smeri njenih oblin in vse do pasu.

»Vse strahove sva spoznavala skupaj. Kaj ni to lepo?« je pomežiknila z dolgimi trepalnicami in razširila bisernate oči.

»Je. Že mora biti tako,« mu je šlo na smeh, ko ji je to govoril. Ker so ga prehitevale misli in … ker je bila tako božansko lepa. In vsa njegova.

»Predstavljaj si,« je nadaljeval, »da bi se prve dni usedla na kavici … tam, veš, kam sva že hodila?«

»Ob Ljubljanici? Dvorni norček?« ga je pozorno spremljala.

»Ja, tam! Da bi se usedla na kavici pri Dvornem norčku in se o vsem pogovorila. Si predstavljaš? O vsem! Ti bi govorila o svojih najljubših filmih, jaz o dobrih knjigah, ti o okusih, ki so ti ljubi, jaz o tem, kako se mi zdi učinkovito preživljati, potem bi ti povedal, kaj bi rad čez deset … ne! … petnajst let, ti bi se umestila nekam v ta čas in mi povedala o svojem načrtu za sanjsko poroko …«

Hodila sta okoli svetilnika, kjer je bila speljana stara ozka stezica sredi od vetra zabrite travnate čistine, opletal je z rokami in razvijal klobčič ravno utrjene misli. Zaljubljena kot prvi dan ga je z vso pozornostjo spremljala in povprečnemu očesu nevidno igrivo skakljala ob njem, skorajda lebdela.

» … potem bi mi povedala, koliko otrok si želiš in bi naštela vsa imena. In jaz bi začel z besedami graditi najin dom. Pazi! Skupaj bi ga dokončala, vključno z vrtom in dolgim peščenim dovozom, manjšim ribnikom na travniku za hišo. Potem bi nekako zašla do strahov, do vseh skrbi, ki naju stiskajo za prepono in se zaganjajo v najino porebrje.«

Zajel je dih in se od daleč zazrl v neskončno morje pod njim.

»Zakaj si nehal?« ga je radovedno vprašala. Opazil je podton zaskrbljenosti.

»Nič, nič … zgodilo se je točno tako, kot se je moralo. Morala sva strniti vse te pogovore v tu in tam kakšen stavek na to temo in nič več. Morala sva to doživeti. Mislim, da je to nujno … in prav je tako.«

Pogledal je k njej. Tiho a hitro je dvigala in spuščala prsni koš.

»Poglej,« je izdihnila v prazno z v mislih iztegnjenim prstom proti morju.

»Ha,« je presenečen ugotovil, »pa sva prišla. Ne da bi vedela! Te je še strah?«

Stala sta nekaj metrov od roba pečine. Pod njima so se valovi zaganjali v stotisočletne plasti kamnin. Bučanje je bolj spominjalo na oddaljeno petje velikanskega zbora. Tu in tam so zavriskale jate galebov. Sonce se je odbijalo od neskončne ravnine valovitega morja in veter je brez sramu in obotavljanja poskakoval okoli njiju.

Tesneje je spletla prste med njegove. Še vedno je zrla v neskončnost, kot da zre v to, kar je pred njima. Neskončne možnosti prostega pada. Samozavestno in brez kančka dvoma mu je odgovorila:

»Ne. Ni me strah. Veš,« ga je pogledala od spodaj in se zlila nad njegovo srce, »s tabo me nikoli in ničesar ni strah.«

Preroštvo

Star sem šestindvajset let in nisem bil povabljen še na nobeno poroko svojih – nekdanjih – prijateljev. Morda bi si skozi dno kakšnega drugačnega kozarca to lahko štel v čast in – tako z rahlo priprtim desnim očesom in stisnjenimi ustnicami – v prazno zazibal glavo, češ: »Bravo, stari …« Morda v resnici to celo kaj pomeni. Predstavlja neko kozmično nadzavestno sporočilo, ki ga bom sčasoma dojel, ki so bo postopoma žareče v mojem srcu – ali glavi, ali korenih lasišča, ali strniščih redkih z ricinusovim oljem namazanih obraznih dlak – nekega dne utrnilo … in me pustilo hladnega.

Obstaja strah pred tem. Da bi nekega dne sedel debelušen plešec na majhnem blokovskem balkonu čakal ženo, da pripelje mulca, ki ga mora ta dan imeti pri sebi, srebnil zadnje kaplje poceni piva iz pločevinke, ugotovil, da ga ni bilo niti na svoji poroki … nato pa skomignil z rameni in pogledal na uro, kdaj se začne sobotni trening formule ena. Obstaja strah, ki morda nima nikakršne veze z resničnostjo, z Božjim načrtom, Božjo previdnostjo – kot se je bolje izraziti – a, presneto povem vam, da obstaja. Med topotanjem s konicami po prstih, ko norim po obvoznici in norenje nima smisla, ker je cilj tako plastičen, graniten, tako tesno povezan z dejstvom obstoja, da bo tam ne glede na hitrost mojega gibanja. Med drugimi drobnimi opravili, ki so podobni neskončni hoji po tekočih stopnicah … v nasprotno smer. 

Na nagrobnik so nam privezali deset zlatih palic, skopali nekaj metrov globoko jamo in vanjo zmetali kup petsto-evrskih bankovcev. Sedaj pa hodi! Ko bi vedel, kakšen zaklad te čaka na cilju! Tako, tako … le udobno lezi na ta kup papirja … ne, ne, ne premikaj se preveč … izvoli palice, primi … čakaj, še to … jih je šest? … dobro. Ti je udobno? Vidiš ta zaklad? Pa tako te je bilo strah, da ga ne boš nikdar imel, bučman! Tako strah, da si govoril sanjam norosti in genialnosti čudaškost in ognju v srcu fanatizem.

Še ena poroka je šla mimo in ti ni bilo vseeno, da si se zdrznil. Da se te je dotaknilo. Da si se vprašal tisti – v tem velikem pomembnem veku znanosti tako osovraženi – »ZAKAJ«. No, še marsikaj je šlo mimo, a znebil si se dolgov. Sedaj si lahko breme le še sebi. Kljub trku zavedanja – govorim o starosti in porokah in tem, da me tam ni –, ki je bil trk, ko si doumel, kako velikost srca vpliva na krog prijateljstev, in je dlan stakal vez s čelom, si se nasmehnil svoji norosti. Edina svoboda, ki jo še poseduješ, ti pa si razmišljal o tem, da bi se ji odpovedal, da bi smel na poroke? Priznam, da sem potem skoraj začel verjeti v svojo norost.

Na neki točki me je celo imelo, da bi pisal o tem, kakšni so časi. Si predstavljate? O tem, kako težko je dobiti službo, kako je vse drago, kako je nemogoče priti iz meseca v mesec, kako velike so izložbe, izložbe z majhnimi majicami in čeveljci in knjižicami in čisto drobnimi kataloščki s turističnimi ponudbicami, pa še bolj drobnimi in še manjšimi oglasi na nakupek stanovanjčka, tu in tam celo mičkenimi drobčkanimi hiškicami.

Vrgel sem uho na radio in ugotovil, da je nekaj narobe z internetno povezavo, ker nič ne prihaja iz zvočnikov. Zanašam se na črke – pozor! Ne gre za nekaj črk v gručah tu in tam … gre za ogromne količine črk, vejic, presledkov in ostalih ločil –, ki pa v resnici sploh ne obstajajo. Če sem prej govoril o norosti kot o nečem, kar tu in tam ovržem, bi jo sedaj lahko skoraj potrdil. Končujem stare zapise, začenjam nove. Vmes nekako živim. Vmes – med tistih nekaj ur pisanja tedensko – skušam stlačiti višek življenja, ki mi ostaja. Ali je ravno obratno? Vračam se v pretekle odstavke in z navideznim pisalom označujem besede, pojme, koncepte, ideje, misli, rečenice, izrečenke in ostale stranske produkte pogovorov v tišini, ki se (pre)pogosto ponavljalo. Ravno, ko opazim, kako zelo slab sem, izvem, da nisem slab. Sebi ne verjamem več, redkim je – še – dejansko mar. Začutim, kako me hladi, kako strmim v prazno in me ne moti, da na umazanem avtobusu ne prepoznam sedeža drugačnega od drugih. Kako stopijo vprašanja mimo mene in mi je vseeno ali jih zgrabim, stresem, usekam na gobec, zgrizem, poljubim, ližem, vrtoglavo vrtim, mečkam, raztezam, gnetem ali jih pustim mimo. Niti pomislim ne na omejenost ali neomejenost tiho plazečih vprašanj, ki morda nekega dne postanejo nekakšnim otrokom – ali karkoli se bo že rojevalo čez nekaj desetletji – učna snov.

Stvari se ne odvijajo, kot bi si želel. Ne v mojem življenju, ne v mojih dlaneh, pod mrzlimi kapljami prhe. V tem redu ostaja smisel proti kateremu sem metal čvrsto sklenjene dlani in – priznam – pobegle slane solze. V tem redu ostajata Ti in ti in srce je umirjeno. Spim spokojno, zbujam se naspan, vse vmes je pravljica. Sanje o časovnih preskokih, o novih svetovih na tej Zemlji, o osebah in prostorih, ki so danes popolnoma drugačni … in o dogodkih zaradi katerih se stvari ne odvijajo, kot bi si želel.

Sedaj bi potreboval pipo - tisti stari elegantni leseni modrostni dodatek -, svež evropski tobak in prazno stran v Sobotni prilogi. Zašel bom, a moram. Ker vem, zakaj me ni še nihče povabil na poroko. A bom ostajal na svojih trdnih temeljih in zgodovina jih ne bo porušila. Morda zamajala, a nikdar porušila. Vnuki – ali neke prikazni prihodnjih rodov – bodo na njih ponosno gradili dalje, ko bova midva na tistem kraju uživala večni mir, ki nama pripada … Pred tem pa moram zaiti. Moram se zdrzniti ob hrupnih kovinskih tleskih, ko udarno-prožilni mehanizem odbija uro našega srečanja, ko zaklepni mehanizem požira smrt in me je strah vsega – le nje ne.

Ko pogledam nazaj, več kot očitno vidim, da sem rastel. Ko se zazrem vase, ne vidim končne podobe, le vetrovni prehod drznosti in brcanja v vrata nezmožnosti. Primerjam se s podlimi, a bolj uspešnimi, in pustim, da je tudi trpljenje del goriva na mojem pogonu. Ko skušam gledati v prihodnost, mižim. Mižim in vidim dovolj, da si ne želim nikdar več zapreti oči. Lepša si kot kadarkoli in življenje rodi svoj sad. Gugalnica na lipi, ki sem jo takrat, ko si prav očitno in nadležno zavila z očmi, vseeno postavil, se ziblje v prazno, ko iz daljave prihajajo sunki udarnih valov. Odšli bomo in vseeno mi je za vsako poroko na katero nisem bil povabljen. Vem, da se bom z vsemi temi fanti zopet srečal v blatnih jarkih in vem, da moja osebna varnost presega namišljeni balonček, ki smo si ga ustvarili v veku duhovne invalidnosti. Poskrbel bom za vas ne glede na število na prsi pripetih nageljnov.

Darko [kratka zgodba]

Darko je bil res čuden model. Bil je eden tistih ljudi, ki veliko govorijo in včasih je kakšno ustrelil kar tako mimo vsega. Enkrat je svoji tastari rekel, da jo bo ubil. Živela sta namreč sama in težila mu je, ker je nenehno vozil domov različne ženske. In bilo je tako, da jih je vozil domov, vrgel na posteljo in bil z njimi prav živalski. One pa so bile take, da jim je to bilo v užitek in so potem kričale, tolkle po zidovih, med premori cepetale in se smejale na ves glas, da bi se mu še bolj prikupile.

Takšne stvari so logično moteče in tastara je imela v zgodnjih jutranjih urah vlak, ki ga je morala nujno ujeti. Delo strežnice in hišne pomočnice je stvar preciznosti, kot je stvar preciznosti tudi točnost. Zajtrk pa mora biti na mizi, preden se zbudijo otroci – ker, kdo bo pa poslušal otroke, da ni zajtrka na mizi? Zato je morala biti točna in, če je želela biti točna, je morala ujeti tisti zgodnji vlak. Poskušala je z različnimi oblikami meditacije, vendar Darko, ta naš čudak, in njegove hijene, so brez vsakega napora vsakič znova prebile vse zidove, ki jih je postavila proti temu seksualnemu hrupu.

Skratka, pokrov ji je odneslo in rekla mu je, da je degen. Itak sta bila v sorodu in itak se je on od nje navadil opletati vsepovprek. Njene besede so bile sicer na mestu, vendar Darko, kakršen je Darko pač bil, potem še nekaj časa ni prišel do sape. Potem je zaslišal uro na steni in tiste prazne preskoke kazalcev, zato se je odločil, da bo nekaj rekel, ker ni prenesel te »idiotske tišine«: Njegove besede.

Roke je počasi zataknil v žep jeans kavbojk, se tako malo nagnil na en bok, malce priprl oči in rekel: 

»Ubil te bom.« 

Ni nujno, da je želel to reči. Ali, da je imel namen, to reči. Ali celo, da je to, kar je rekel, imelo kakšen namen. Vendar besede so bile sedaj tam. Prišle so, skočile popolnoma mimo vsega smiselnega v tistem času in prostoru in obstale med njima.

Če bi bil tam, bi rekel, da so priletele v tastaro, vendar me ni bilo. Ni me bilo in vseeno vem, da niso priletele vanjo. Tako prav počasi so se prizibale do nje, se dotaknile njenega lica in dokler ni prostor nasičilo nekaj drugega, plapolale od stene do stene, med omarami in lestencem in sivile kremasto rjavi prostor socialističnega bloka.

Darko je bil res čuden model. Potem je tam stal in prisežem, da je dvignil desni kotiček ustnice. Ni ponovil besed, ni trznil. Prav nobene spremembe v svetu ni povzročil njegov izpljunek brezuma. Morda ga je to malo iztirilo, ampak tega ni pokazal, zato tega ne vemo. Zunaj je od nekod zadonel mestni avtobus sopeč s svojimi težkimi črnimi gumami po razgretem asfaltu. Prestopil se je z boka na bok in še vedno visel na hlačah s palcema zataknjenima za žepe.

Tastara ga je gledala, kot gledajo tastare, ki jim otrok reče, da jih bo ubil. Vendar nekaj je bilo drugače. Spet avtobus. Obraz se ji je zgladil. Oči so ji poskočile in s trepalnicami je poljubila njegove besede, ki so se potem v hipu razbežale in skozi priprto okno v kopalnici skočile na mestne ulice in prometno cesto nekaj sto metrov stran.

»Ubil me boš?« je ponovila.

Darko je bil res čuden model.

»To sem rekel. Ampak nisem tega mislil.«

»To si rekel, res je.«

Gledala sta se in sedaj so tudi njeni kotički ustnic lezli navzgor. Malo vek in veliko trepalnic je imela, kar je delalo njene oči izredno velike. On je bil pa čuden, kot je Darko pač čuden bil. Obraz je skakal na obraz in vse se je odbijalo med njunimi očmi, potem pa sta oba padla v nenadzorovani smeh. Bile so solze in oba sta se stiskala za trebuh in lovila sapo.

Končno sta se ujela in zbrala, kot se za odrasle in normalne ljudi spodobi. Darko je imel sicer nekaj težav s tem, ker je bil res čuden model, tastara pa je normalno sodelovala s svetom.

»Dežnik sem pozabil pri Lopovu.«

»Tista včeraj, kako ji je bilo ime?«

»Danaja? Si slišala glede dežnika?«

»Jo imaš rad?«

»Ne vem … rad … kaj me to sprašuješ … Pa, halooo, dežnik?!«

»Vso noč je bila tiho in nobenega ropotanja ni bilo. Rada bi verjela, da boš nekaj naredil v življenju. Saj veš … ljubil in ustvaril. Hiša, družina … ti je všeč ta samota v tem betonskem plesnivem ostanku časa?«

»Samota? Vedno sem mislil, da je samota odvisna od kratkih stavkov, ki jih izrečem pred ogledalom.«

»Darko …«

»Ne teži. Živim v svojem pornokraljestvu, štukam tu in tam in sem sam svoj kralj. Ustvarjam.«

»Kaj ustvarjaš?!«

»Ustvarjam minevanje. Z vsakim dejanjem me je manj. Zakaj bi to nebrzdano pospeševal, če pa lahko to nadzorujem in se po lastni volji odločam, kako in za kaj bom namenil svoj čas?«

»Na račun drugih?«

»Na račun zraka.«

»Ješ pa od mojega dela.«

»Ker daješ. Ne bom rekel ne ugodju. Saj nisem idiot.«

Promet je potihnil in sonce je nizko padalo skozi priprte žaluzije. Dolgo sta se pogovarjala. Vmes sta celo sedla na kavč, on je pretegoval noge in zategoval roke za glavo, ona je vedno bolj sključena skušala biti mati. Vendar za kakšne stvari je čas minil in je, kot se reče, prepozno.

Moral je oditi, ker je bil dogovorjen pri Splavu, zato je kar med njenimi besedami vstal in odkorakal skozi vrata v noč. Izdihnila je in se prelila v kavč. Roke so ji počivale na stegnih. Pogledala je na mesto, kjer je sedel ta njen sin in zagledala neporabljeno srečko. Na veliko je pisalo: »Glavni dobitek – 50.000.000€!« Vzela jo je, svaljkasto podrgnila z nje folijo in onemelo obstala.

Darko je bil res čuden model. Ni preklinjal in vedno je nesel vrečke starejšim gospem. Na prehodu za pešce pri Pravni fakulteti ga je zbil siv clio, ki je noro prevozil rdečo luč. Za sabo je pustil raztrgano jakno, krvave hlače, uničeno mamo in 50.000.000 evrov, ki jih nikdar ni imel. Včasih je kakšno ustrelil kar tako mimo vsega.

Gospod Nihče

Poznaš tisti občutek, ko se ti utrne nekaj prvenstvenega? Tisti preblisk razsvetljenja, ki ga ne znaš opisati, tisti predobčutek, ko se srečaš z nečim, s čimer se še nikdar nisi srečal - ki predstavlja nekaj nepredstavljivega? Zopet sem se nekam vozil. Ali od nekod. Zadnje čase sem nenehno nekje in hkrati me nikjer ni, kot bi se pozabil vsakokrat, ko odidem od doma, vzeti s seboj. Tu in tam se srečam v ogledalu kavarne, v kateri se ustavim, da prigriznem kak topel sendvič in čaj. Zeleni čaj. Zeleni plastični čaj iz zelenih plastičnih vrečk, ki se v okusu ne razlikujejo od tistega, kar potapljaš v pregreto vodo. In za to dam 1,80€? Za toplo vodo in posušeno plev z okusom … zelenega? Vozim se in glasbo v radiu imam nastavljeno prav na potiho, česar se zavem šele kasneje in to mi zopet odpre neka vprašanja.

Zadnje čase me ubija en sam ontološki sofizem ali sofistična ontologija ali nihilistični antivivizem. Izmišljanje besed kot beg pred stvarnostjo. Ker vrata so pač vrata in vrat je vrat. Kot: »Odšla je skozi vrata in zadnji delec kože, ki sem ga videl je bil dolg in gladek vrat.«

Plehnato dete je še vedno prekrito z aprilsko zimo. Vzvratna ogledala so tam, zadnje steklo tudi, črna platišča, drobcene pnevmatike ali zračnice (morda to počnem, ker se je nek košček mojega zavedanja zdrznil, ko je umrl Toporišič, in ko zrem okoli sebe in vidim, da polpismeni kromanjonci izdajajo pesniške zbirke in prozaična dela, ali ker mladi govorijo jezik, ki nikakor ni več slovenščina in to nikogar več ne gane – koliko let še do dne, ko ne bomo več znali ubesediti in zaigrati »Županove Micke«?). Teče in gre. Ravno. Siva cesta, ponavljanka-sestavljanka, ampak, kaj čem? Kot da lahko izumim karkoli, kar bi nadomestilo sive ceste?

Okolica je zlita v eno. Tihe meglice preskakujejo kraje. Ne opazujem jih, vendar vem, da so tam. Od Kočevja do Kamniških Alp – povsod nad mano; in v meni nič drugače. Mirujem v tem nemiru. V meni se kopiči strah. Morda sem popustil medijem, morda sem popustil kakšni drugačni vrsti propagande, morda sem le seštel ena in ena in ugotovil, da od dve ne morem živeti. Da me čaka za vogalom, da prihaja, da je tam, vsem na očeh, da jo gledamo, to vsoto strahov in sovraštva in drobnih stotin seštetih v eno veliko zlo. Skušam živeti ljubezen, a zrem v globel zla in vsrkavam odsev.

Ni nedelja, a čutim jo za vratom. Dan, ki bi ga moral ljubiti najbolj, je dan, ki se ga tako zelo bojim, da ga najpogosteje prespim za zastrtimi žaluzijami stanovanja. Kot da bi nekoč razvil nek obrambni mehanizem, ki se je zrastel iz (morda) travmatične nedeljske izkušnje. Šli smo k maši? Šli. Ne, takrat še nismo hodili. Potem je moral iti. Potem pa smo šli k maši? Ne, tudi takrat še nismo hodili. Jaz sem hodil? Ne, nisi. Nisi hodil. Niti k verouku nisi hodil. Ampak potem sem enkrat šel k maši? Potem si konec osnovne šole hotel tudi ti k birmi, ali k verouku, ali nekam. Omenjal si Boga in birmo. In sem šel k maši? Ne, najprej si šel k verouku in si opravil štiri razrede verouka, ki si jih pustil za sabo. Točno! In potem smo začeli hoditi k sveti maši? Ne, potem si rekel, da hočeš na tisto marmornato gimnazijo, mi pa smo rekli, da bodi raje kuhar ali računalničar. Nobene sivine. Nobenih mračnih nedelj. Nobenega razloga za strah pred ljubeznijo do ljubezni. Prepričan, da je enkrat nekaj moralo biti, ne vrtam več dalje.

Morda je bila nedelja dan vrat in vratu. Morda je bila nedelja kriva za dan vrat in vratu. Morda bi bilo lažje verjeti v kakšne druge stvari, v usodo, v božjo previdnost, v rjav habit in leseno palico v rokah. In kaj pridobim? Svobodo. »Svobodo,« pravi Gospod. Nikdar nisem znal bivati svobodno. Kdo sem, da si bom jemal svobodo? Priveži me! Zveži me nase! Iztrgaj me iz prostega pada svobode in me vkleši v kamen, zacementiraj v tla, zvari na mestni drog, vlij v kalup neuničljivega oklepa! Vdam se ti! Tvoj talec bom in počni z menoj kar hočeš, le dovoli mi, da sem ti zvest!

Prvič se je to zgodilo. Prisežem, da nikdar prej še nisem občutil tega, kar sem tisti trenutek. Čudež življenja je v čudenju nad življenjem. Vsa leta na kolenih in sklenjenih rok niso iz mojih misli odgnala podobo teme na neskončno vzporedni premici časovnic mojega bivanja. Po tridesetem letu imam pred očmi vedno temo. Vedno. Ne vem, kdo sem. Ne vem, kam grem. Ne vem, čemu in zakaj grem.

Vsi pogoji so ustrezali. Zunanje razlitje sivine po minljivi materiji je zamotilo oči, ki so se izgubile v neskončnosti. Trenutek zbistritve je bil. Trenutek popolnega ničesar. Trenutek videnja skozi ozko odprtino na zgoščeni avtocesti mojih vzporednih časovnic v neskončnost. Pišem in se sam sebi zdim nor, vendar povem vam, da je bilo popolnoma tako. Strmel sem v dogajanje in vedel, da ne sanjam. Saj vozim. Tu sem. Zavijem levo desno, avto gre levo desno. Zaviram, sila zaviranja me potisne naprej. Tu sem. Sedaj sem se prepričal.

Sedim v nekakšni čakalnici in se sproščeno nasmiham. Izraz neobremenjenega mi prekriva obraz. V elegantni temni obleki, s suknjičem vrženim čez naslonjalo belega kavča. Bela srajca in temno modro rjava kravata. Jaz, ki sem že bil, a to sem jaz, ki ga nisem še nikdar videl. Vem, da sem jaz. Ne le, ker se vidim, ampak kar čutim prostor. Nad mano je luč in ne brni, ker je tehnologija, ki je ne poznam. Čutim kri, ki se preteka po telesu in okostje starejšega človeka, ki mi daje trdnost.

Kako pogosto se vprašam, kako bi bilo, če bi bilo … sedaj se gledam, kot da sem tam, starejšega. Ne postaranega, le starejšega. Redki a urejeni lasje in delno postarana koža mi dajo jasno vedeti, da sem blizu petdesetih - morda že čez. Sproščen sem in zdrav. Osredotočim se na dogajanje … in takrat se zavem. Tvoja silhueta, ki je ne bom nikdar pozabil. Tista točka na premici bivanja, kjer sem postal gospod Nihče. Bližava se tridesetim. Kako bo, ko ti bom želel voščiti? Me boš povabila na svoje praznovanje? Kako neumen sem … sam sebi se zdim bolan, a misli ostajajo. Noseča boš in poročena, otroci bodo imeli verjetno čudna moderna imena, jaz pa bom nekje v kotu zgodovine odganjal temo. Potem pa se vidim, ko sedim na tistem stolu in obujava spomine na nekoč. Čas ti ni prišel do živega tako kot meni. Smejiva se in še vedno te spravim v smeh s svojim neposrednim in bizarnim humorjem. Pri kakšni opazki še vedno zaviješ z očmi in ugotoviva, kako daleč sva si v resnici. Predvsem pa, zakaj sva tu, kjer sva. Vstanem. Treba bo iti. Imam opravke, svoje obveznosti, nekam hitim. Zdrav petdesetletnik, ki se ne boji let. Lepo te je bilo srečati. Lepo ti gre v življenju, to mi je všeč. Vesel sem, da klepetava kot nekoč … a ne kot nekoč. Seževa si v roke, suknjič vržem čez rame in odidem v bleščečo belino; igriv, navihan in radoveden kot sem globoko v sebi od nekdaj. Jaz, ki je ostal jaz … in preživel težo vseh nedelj. Gledaš me ... nekaj ti gre po mislih … a nikoli ne bom vedel, kaj ... in le naj kar tako ostane.

Paramecij

Z obraznimi kocinami imam resnično smolo. Ali tistim nadomestkom tam. Tistim drobnim izrastkom, tisto željo po »biti mož«, ker na ven ni bolj jasnega znamenja moškosti - z izjemo golega telesa. Pač nekaj dlak je, bolj ščetin kot dlak, ravno toliko, da jih ni malo, da bi jih lahko preštel, a tudi ravno toliko, da bi potreboval kar precej časa, da bi vse preštel. Skratka začaran krog raztrganega obstoja, ki je Damoklejev meč moje življenjske poti. Ni dovolj, da je človek razklan v sebi, v svojem bistvu. Da ljubi smrt in istočasno z vsakim pobliskom med nevroni išče način, kako bi premagal to dejstvo nad dejstvi. Ne, Bog se je poigral z mojim bivanjem in vnesel razcep v sleherni delec moje krhkosti z oznako: življenje. Naredil me je za šemo, za smeh in v posmeh.

Opisati se z eno besedo. Paradoksalen. Nekaj neobstoječe bivajočega. Saj bi se smejal vsemu temu, pa mi gre na jok, ker imam vse in ničesar nimam. Šel bi v mesto na pivo, a imam stanovanje v predmestju – zato se moram odločiti, ali bi šel z avtobusom ali z avtomobilom. Zmanjkalo mi je sredstev na Urbani; jok. Lahko grem z avtomobilom, ki ga imam; veselje. Vendar kje bom parkiral? Jok. Pri Operi. Veselje. Potem bom po tem mrazu hodil? Jok. Pa saj imam veliko toplih oblek! Veselje! Potem oblečem najudobnejše in ugotovim, da sem čisto premalo oblečen. Jok. In tako naprej. Do večera. Zvečer v posteljo. Kako je velika, jaz pa tako majhen v njej in sam. Dokler v njej nisem sam. Takrat pa: kdo vdira v moje življenje in volk samotar in preziranje in molk, ker ne trpim dolgo človeške bližine. Zavist na eni strani, ponižnost na drugi. Prezir (do sebe) na eni strani, napuh na drugi. Pa se pojdi, človeček paramecij!

Nekateri se čutijo dolžne, da me nenehno silijo v iskanje pradavnega misterija imenovanega: »prav«. Kaj je prav? Prav je, da si najdeš dekle. Prav je, da imaš službo. Prav je, da si. Ne rečem, da ne želim dekleta ali službe. Ne trdim tudi, da je to nujno. Morda so to le neki trenutni impulzi? In če vam rečem, da verjamem, da so vse te puhlice izmišljotine praznih ljudi, ki potrebujejo NEKAJ, s čimer si zapolnijo praznine svojih duš? V nekem trenutku praznega dneva se zavem, da preveč premišljujem, potem pa se mi v pogovoru s kakšno razgledano osebo zdi, da sem intelektualno razmišljujoče popolnoma vegetiral. Kot bi pozabil kdo sem. Hočem reči, nekoč sem bil, ker sem kritično razmišljal, bral, debatiral, vstopal v sfere modrecev, izstopal iz tu in zdaj v nekoč, nekje in nekdaj. V vrtincu dogajanja sem bil prepričan, da sem to jaz in s seboj kot takim, sem bil zadovoljen. Na žalost le toliko, da sem postal zadovóljen in sem se ugnezdil v svojem praznem zadovoljstvu. Ozrem se nazaj in vidim, da je bilo najlepše takrat, ko nisem zaznal niti najmanjšega premika v svoji okolici. Ker, kaj je zdrs drobnega kamna na vrhu gore na Zemlji za našo galaksijo, ki se komaj drži v lastnem ravnovesju?

Potem se človek zave, da je otrpnil. Saj si in vse je lepo in prav. In srečaš tu in tam dušo, ki ji uspe dihati v tvojo smer in te zmrazi – ravno toliko, da se malo zdrzneš. Piješ in ješ in opravljaš neke namenske stvari, a še vedno na vse to zreš z razdalje tiste v vesolju izgubljene galaksije in opazuješ drobni kamen, ki trka ob ostalo kamenje. Z oglušujočim zvokom drvi po strmini proti svoji končnosti, proti postanku na kupu med ostalim kamenjem. Zbije tu in tam zaspan rožmarin in brin, preskoči ranjeno odtrgano korenino, se zmoči v drobni strugi izvira, ki se je odcepil od glavne struge – pride na svoj konec in umolkne. Nikomur ne pove, kje je bil. Nihče ne bo nikoli vedel od kod je prišel, kje je bil na svoji poti in kaj vse se mu je zgodilo. Je le kamen med kamni. Enako siv, enako mirujoč, enako vibrirajoč, po njem pada isti dež, vanj se upira isto sonce. In samo zaradi tega naj bi rekel ostalim kamnom – bratje?

Vozim se po ljubljanski obvoznici in si srčno želim le kakšnega pljunka z nadvoza, da bi lahko očistil vetrobransko steklo. Nisem si še razjasnil, zakaj ne umivam svojega avtomobila. Niti mi ni pomembno. Sem tista osamljena galaksija v neskončnem vesolju, napolnjen z osončji, planeti, vesolje v vesolju. Čutim, kako na nekem oddaljenem delu mojega bivanja, na nekem z življenjem prepojenem planetu - kot nešteto drugih - začne podrsavati kamenje. In med njimi je kamen, ki se upira – a tudi ta zdrsne. Vse to se dogaja – vem, da je to stalnost bivanja. Potem sedim tu v usnjenem sedežu predragega vozila, ki ga ne umivam, ker mi je škoda vode, ker sem lenuh, ker mi pločevina ne pomeni nič, ker ima pri zadnjih stranskih vratih udrtino in mi je grd in želim, da se njegova grdost izraža "par excellence" in ugotovim, kako mi ni prav nič mar za tisto usrano kamenje. Nepomembnost pomembnih dogajanj. Vidimo poboje in jih vrednotimo – ta poboj je bolj poboj, ta je pa manj poboj. Enkrat umirajo naši, drugič umirajo samo ljudje, krivi pa smo kristjani, ker smo izumili človekove pravice in sedaj smo popolnoma razpeti – si moraš misliti? – med to, kje se te vražje pravice sploh začenjajo in kje jim je konec? Neskončnost nam je grozno tuja in nas plaši. Zato nas plaši Vsemogočni Bog, neskončnost Njegovega stvarstva. Celo vrli krščanski, raje »krščanski«, novinarji so izumili »obrobje vesoljne« Cerkve. Tudi neumnost je lahko neskončna - nekaterim uspe doseči celo rob te neskončnosti. Pogosto si želim, da bi bil tisti kamen, ne pa galaksija, ki mora videti, kako se tu in tam kak kamen znova in znova ob rahlih premikih silno zadene ob mogočno skalo misleč, da je na cilju.

Ostane mi čas, ki ga smem preživeti zase. Bog ve, koliko časa zase mi v resnici pripada. Saj je ves čas Njegov, kdo sem potem, da mu Ga bom kradel in namenjal sebi? Znotraj tega časa molčim in ugotavljam, kako hladno je bivanje med zvezdami. Med tistimi polpismenimi, ki se na omrežju dvignejo nad povprečje in tistimi žaljivimi, ki za masko satire uporabljajo demokracijo in temeljne svoboščine namesto straniščnega papirja. Molčim in si želim upanja in sile, ki je bivala v meni. Včasih je enostavno tako, da je dovolj, da v ta molk spustimo kakšno dobro pesem. Tiste zimzelene. Vetrobransko steklo se naenkrat očisti, gorivo ne predstavlja skrbi. Nisi več sam. Znotraj bivanja ustvarjalnosti si nenehno povezan z najbolj bistvenim delom človeštva. Ni bil prvi človek tisti, ki je zakuril ogenj, temveč tisti, ki je zaplesal s senco, ki jo je ogenj metal na steno v votlini. Edina resnica, ki jo dovoljuje ustvarjanje je ta, da nikdar ne pristane na ultimat uničevanja. Spomnim se na čas prve ljubezni in »Dan ljubezni« in neke pikre pripombe domačih, ob katerih sem zardeval. Dovolim si biti ranljiv. Umestim se in zopet zaupam Gospodu, da me nekam pelje. Razdvojil sem se in sestavil. Kakšen "jaz" bom jutri? Kdo ve …