Kontracepcija je umor

Smrt ni ena. Smrti sta dve. Naj bo to izhodišče, ki se bo morda razjasnilo kasneje, prav morda pa bo komu ostalo nerazjasnjeno. Recimo temu oksimoronu teza potrebna za razumevanje naslovne trditve. Trditve, da je kontracepcija umor.

Najprej naj vas spodbudim, da se ne preplašite zaradi dolžine zapisa. Nato pa, ker vas imam preveč rad, vas želim na tem mestu, na začetku tega zapisa opozoriti, da je en, edini in pravi namen tega zapisa, da vas pretrese. Pretrese, zadene, prizadene. Kdor bo pogumen dovolj, da bo bral dalje, pa na koncu ne bo (pri)zadet, naj bo za to krivo dvoje: njegovo okamenelo srce ali moje slabo in nevredno pisunstvo.

Naj bo tako, kot je vedno, da se stvari začnejo pisati tam, kjer se začne pisati vsaka zgodba. Z besedo. In ta beseda je tokrat smrt. Moderni in postmoderni svet je svet strašnega trpljenja. Zakaj ubogi človek teh časov trpi dvojno trpljenje. Trpi fizično. S svojim bitjem. Svojim obstojem v tem fizičnem, materialnem svetu. Trpi, kadar je lačen, trpi, kadar je žejen, trpi, kadar je premočen v hladnih dneh, trpi, kadar ga zametuje hladen sneg in trpi še na neštete druge načine, kot bi mu bil edini namen življenja trpljenje. Trpi materialno trpljenje, ki je neizogibno in se čisto naravno konča v smrti.

Pa vendar to ni namen življenja. Zato se tega trpljenja izogiba. Ob mrazu se greje, ob dežju se skrije pod dežnik ali na kavč pod odejo. Ob vročini se hladi v senci. Izumlja te in one naprave, ki mu lajšajo trpljenje. Zdravila in raznolike oblike zdravljenja – telesa. Vse je materija. Jaz in kamen nisva popolnoma nič drugačna. Loči naju le nekaj naključnih mutacij in sto tisoče let evolucije, a vendar sva oba le skupek naključno – ali pa ne naključno – razporejenih atomov.

Kako ubog in beden mora biti svet ljudi, ki se imajo za kepo atomov? Kako nevreden in brez kančka človekovega dostojanstva? Moderni in postmoderni svet je svet trpljenja. Človek se je odpovedal svoji človečnosti zavoljo tehnološkega napredka in se razstavil na Bistvo in materijo, s tem da je obdržal le materijo in zavrgel svoje Bistvo. Poleg trpljenja v materialnem svetu, pa človek trpi tudi v nezavedanju, da biva tudi nadnaravno – v svojem Bistvu.

Če je materija vse, kar je okoli nas vidnega in nevidnega, v kar zmoremo trčiti in kar more trčiti v nas, potem je Bistvo tisto, kar nam omogoča, da sebi rečemo jaz in prepoznamo v drugem drugega, ki je jaz, tudi, če ni njegova materija enaka moji.

Na tem mestu morem reči, da smrt ni ena. Smrti sta dve. Povezani. In ločeni. Današnji svet gleda na vse Stvarstvo, ki ga niti ne priznava, le skozi prizmo ene smrti. Smrti - ki je absoluten konec, ki je popolna distanca, neskončna oddaljenost - materije. In ta ubog in trpeč pogled na svet je prevzel za absolutno in pogled skozi to prizmo smrti trosi na vso sodobno kulturo absoluten materializem, ki se je zažrl v najgloblje temelje človeštva in postal kultura smrti.

Kultura smrti pa je, kot sleherno delo zla, satana, človeku, ki se je odpovedal svojemu Bistvu, neznana. Skrita in prikrita. In kadar jo njen antipol, ki je absolutno zmagoslavje nad njo, razkrinka, ja dovolj le njegov blesk, ki zareže v to temačnost kulture smrti, da jo kričečo in nasilno opletajočo zaslepi. Takrat se človek, ujet v to zanko kulture smrti, krčevito upira vsemu, kar oznanja kultura življenja, ki pozna poleg materije tudi človekovo Bistvo ali dostojanstvo.

Prav tako, kot je smrt prisotna v materiji, pa je možna tudi smrt človekovega dostojanstva – Bistva. Z eno izjemo … Bistvo je zmožno popolnega oživetja in živetja v Neskončnosti. Materija je tako ali drugače obsojena na to, da se konča, razpade in se preoblikuje v novo materijo. Človekovo Bistvo pa je enkratno, unikatno in ne-končno. In ta ne-končnost Bistva je obljubljena človeku v neskončnosti. Do tja pa lahko pride le živo Bistvo. Le človek, ki je ohranil svoje Dostojanstvo in ga ni zavrgel v zameno za polnost in absolutnost zgolj materije, lahko v svojem Bistvu obstaja v večnosti/neskončnosti.

Kaj ima to veze s kontracepcijo? Vse. In še več veze ima z umorom. Kontracepcija ni le materialno dejanje, čeprav ga sodobna družba, ki – kot smo rekli – priznava le absolutizem materije, zgolj tako dojema. Pa vendar ravno to dejstvo dela kontracepcijo tako nevarno in vpeto v sam temelj kulture smrti. Ne le, da preventivna kontracepcijska sredstva preprečujejo zanositev, ugnezditev in podobno, ali pa še huje, da abortivna sredstva celo ubijejo že živeče bitje v smislu materije, kontracepcija ubija še na mnogo več načinov. Abortivna sredstva ubijejo že živeče bitje, ki ni le materija, ampak je že človek v polnosti, tudi s svojim Bistvom, ki obstaja s tem, ko je v spočetju zasejano, ker ima ves potencial, da iz njega nastane in se rodi človek v vsej svoji človečnosti, s svojo prihodnostjo in nam neznanimi potenciali. In ravno ta obljuba življenja, ki ga prinaša spočetje, ga dela v polnosti Človeka –  kot materijo in kot Bistvo.

Kaj pa si potem ti, ki uporabljaš, zagovarjaš ali ne nasprotuješ tovrstnemu početju, drugega kot morilec – materije in Človeka? Zakaj misliš da, ko ne ubijaš materije, ne ubijaš tudi obljube, ki je dana z možnostjo zanositve? Obljube iz katere se spočne in rodi Človek. Morda tvoj brat, morda mož tvoje hčere, morda nekdo, ki bi te rešil iz gorečega vozila. Kaj pa tvoje Bistvo?

Poleg vseh življenj in človeških Bistev, ki ne bodo nikdar bivali na tem svetu in dosegli neskončnost, sočustvujem tudi z vsemi dekleti in ženskami, ki so vpete v to grozljivo kulturo smrti. Kulturo, katere greh vpije na vse grlo o svojih umorih, pa vendar jih nihče ne prepozna kot take. Kontracepcija (kot izredno širok pojem) je zlo, ki ne uničuje le prihodnjih človeških bitji. Kontracepcija je zlo, ki uničuje tudi slehernega, ki se je poslužuje – aktivno ali pasivno.

Boleče je gledati dekleta, ki ne vidijo, da so ravno zaradi kontracepcije postale le objekt spolnega zadoščenja. In ne le, da s tem ubijajo svoje Dostojanstvo, ko je spolnost postala le(!) rekreacija in zabava (česar ne izključujem); z zatekanjem k kontracepciji ubijajo tudi svoje telo - materijo. Izpostavljajo se spolnim in spolno prenosljivim boleznim, v telo vnašajo nešteto hormonov, s katerimi rušijo naravno ravnovesje in izzovejo takšne in drugačne avtoimunske bolezni.

Tudi fantje in moški so postali le živali - zveri, kipeči od poželenja in spolne sle, ki se ne znajo brzdati, saj vedo, da je verjetnost, da zadostijo svoji potrebi izredno velika, ker je spolnemu odnosu odvzet primarni namen: razmnoževanje - ali še lepše rečeno: ustvarjanje Življenja!

Zavedam se enega: ta zapis bo zmotil mnoge. Prvič, ker je človek grešno bitje in se vsi soočamo s svojo grešnostjo. Nekateri se z njo celo spopadajo. In ker vem, da bo zapis bralo mnogo uporabnikov kontracepcijskih in abortivnih sredstev, tudi vem, da bodo to vzeli kot napad na njihovo osebnost.

Pa ni tako. Ne sodim niti vašega početja, ker verjamem, da niti ne veste niti se ne zavedate, da v svojem početju ubijate Človeka. Čutim pa v sebi neko potrebo po tem, da v duhu kulture Življenja, nastopim glasno in neomajno zoper kulturo Smrti. Zato vam pravim, da se ne jezite, ko boste to prebrali. Preberite še nekajkrat in imejte v mislih, da »ima vsak grešnik svojo preteklost« … in »vsak svetnik svojo prihodnost«. K svetosti pa smo poklicani prav vsi.

Drugič: verjamem, da bo ta zapis zmotil mnoge, ker zaradi tako močnega vpliva kulture smrti ne bodo zmožni razumeti, kaj je Človek v vsej svoji polnosti. Še vedno zaslepljeni z dojemanjem sveta kot le materialnim svetom, bodo zavračali tezo, da je Človek več kot materija in s tem tudi zanikali dve smrti od katerih je le ena absolutno odvisna od človeka. In to je uboj Človeka. Uboj, ki v zaslepljenosti kulture smrti, postaja umor. Zato pa smem reči in rečem: kontracepcija je umor.

Lux Sacra (I. del)

Ni imel občutka, da je ujet, dokler ni tistega dne, ko je sedel na snežno beli straniščni školjki, ugotovil, da bi želel oditi, ampak to enostavno ni bilo mogoče. Tisti zlagani občutek svobode v velikem predmestnem stanovanju, tisti dragi Audi v garaži pod stanovanjem, omare s polnimi policami oblek blagovnih znamk, debela ura, draga vina, požrtije namesto kosil, velik televizor, občasna družba v precenjenih lokalih med izbrano eminentno buržoazno skisano smetano, vse to je bila le kulisa v njegovi ogromni kletki. Kletki v katero je bil vklenjen z debelo verigo, za katero je bil ves čas prepričan, da osvobaja, v resnici pa je bila hkrati vsa svoboda in edini branik, da ne more oditi.

Strmel je v drug na drugega zložen pralni in sušilni stroj in želel enega za drugim zabrisati skozi veliko okno, skozi katerega so poživljajoče skakali pingvinsko beli žarki zbrani v blago osvetlitev. Do konca je opravil, kar je imel opraviti okoli školjke, oddrsal do kavča in se zvil pod odejo.

Lenobno je stegnil bledo roko, ki je kazala sledi telesne neaktivnosti in slabe prekrvavitve, z miško na zaslonu računalnika poiskal film, ki ga je zadnjega potegnil s spleta, in nadaljeval ogled, kjer je končal preden je šel v bližnjo restavracijo na kosilo.

Drama se je odvijala mimo njega. Na razgledni točki jo je vprašal za poljub in ji pokazal na mogočni vrtiljak, ki se je pel nad poletnimi lučmi velemesta. Ona je dokončevala njegove stavke in njegove povedi, nato pa se plaho s prsmi dotaknila njegovega prsnega koša in se mu vdala v objem in filmski poljub.

Sile neravnovesja so hotele, da postane moralist in moralist je tudi postal. Ali tisto, karkoli naj bi že moralist bil. Nekdo, ki zarije obraz v blato, ga vsrka vase, prežveči izpljune in nato govori drugim, da je takšno početje totalno neumno in ne obrodi nikakršnih sadov, če ga že opazijo ne in si mislijo: »Kreten.«

Seveda ljudje potem počnemo ravno to, ker »ti pa meni že ne boš govoril, kaj smem in česa ne!« Potem ponosno, z zagnanostjo največjega idiota, ki je prepričan, da je ta trk z glavo pa resnično tisti zadnji, s katerim bom prebil zid in se osvobodil vseh spon tega sveta, zarijemo glavo v blato in jo utapljamo v brozgi peska, umazanije, pasjega scanja in dolgega seznama ogabnih odvečnih tekočin živih bitji, dokler ne ugotovimo, da nimamo niti najmanjšega pojma, kaj počnemo, ter se končno vprašamo: »Zakaj nisem poslušal tistega moralista?« Ampak, hej, vsak mora sam po svoj kostanj v žerjavico, pa naj si to razlagamo kakor koli želimo.

Zaspal je in prespal preostanek filma. Ni se mu več ljubilo že četrtič poskusiti pogledati ta film. Vseeno mu je prizor s poljubljanjem v glavi ostal in sinkretično ustvarjal podobo, ki bi sicer ne nastala, ko bi ne imel tistih nekaj globoko v razmesarjeno tkivo vrezanih spominov, nedavnih zadržkov in moralne inkvizitornosti. Mar ni tako, da ni človeškega življenja brez poljuba? Lahko bi bilo tako. Moralo bi biti tako. V tistem svetu, v katerem moralist ugotovi, da ne more ustvariti življenja brez poljuba.

In potem si vedno znova in znova zavrti tisti prizor in se čudi nam, ki nismo pred njim potopili glave v blato, kaj smo naredili iz poljuba. Iz blagega dotika celic, ki se sočasno, ko se premikajo druga proti milijardi drugim, rojevajo in umirajo, iz odrešujoče osvobajajočega naslona dveh mesenih zavihkov na nasprotna dva, smo naredili eksplozijo sinaps in žgečkljivo aritmijo.

V nekem trenutku šibkosti si je drznil reči, da se ljubezen rojeva v eksplozijah in takrat prav nevarno usodno povezal eksplozijo s hrupom, a ta prizor mu je povedal le eno: ljubezen se rojeva v najhrupnejšem hrupu, ko utihne v poljubu. Ko edina cev, ki zmore na svet spustiti glasen in jasen »rad te imam,« to še jasneje in glasneje in trdneje izgovori v tistem trenutku, ko ji to preprečijo druga usta in zakriči v tišini poljuba: »Ljubim te!«

Sedel je na kavč, ovit v najmehkejšo odejo, kar jo je dobil na trgu, kjer je kupoval le najdražje izdelke, in nemo zrl predse.

Tiho je šepnil: ˝Ljubezen … ne rodi glasni, ampak tihi «ljubim te«.˝

Prepričan je bil, da je v tistem trenutku končal svojo kariero, ki si je sicer nikdar ni izbral, moralista. Tako zelo prepričan, da je odprl okno za sabo in spustil v prostor še tistih nešteto žarkov, ki so se ustavili na skrbno priprtih žaluzijah. Vstal je s kavča, izklopil kabel, ki je napajaj televizor iz vtičnice, umirjeno prijel lahek, s premerom 101,6cm velik LCD televizor in ga zabrisal skozi okno.

Želel je vriskati, v tistem izvornem starogrškem pomenu, pa ni imel komu zavriskati. Razbit televizor vreden več tisoč evrov pod stanovanjem bo dovolj.

Če bi imel pipo, bi jo takrat prižgal. Imel pa je udoben kavč. Kljub mrazu, ki je vdiral skozi odprto okno, se je nastavil toplim opoldanskim žarkom, stegnil noge na klubsko mizico pred kavčem in sklenil roke na temenu. Vendar vzneseni mir, ki si ga je prisvojil in po vseh urah v dreku in blatu in lobotomijah in elektrošokih tudi zaslužil, je trajal le toliko dolgo.

Kadar moralistu postane kristalno jasno, kateri košček sestavljanke manjka, da bo mogel pokazati svetu resnico o "prav", ki je lahko le popolna ljubezen, mu postane jasno tudi vseh tisočero napak, ki jih je storil, ko je od rojstva dalje, košček za koščkom, uničeval to sestavljanko, ki jo je, po tem, ko jo je popolnoma razstavil, za vsako ceno želel zopet sestaviti.

Ko mu je bilo jasno vse, mu je bilo jasno tudi eno: tisti večer, ko je odšla in ga še zadnjič vprašala, ali jo ima rad, on pa ji je na dolgo in široko hitel razlagati, naj ostane in ji tisočkrat na ves glas izrekal »rad te imam«, kot da trosi staro kamenje, nevedoč, da je trosil bisere, ki bi ji jih lahko podaril le z molkom in najglasnejšim »ljubim te«. Daleč je bil od svobode. Vendar tisti dan, korak najbližje kakor kadar koli prej.