Jesenska - II. del

Sedel sem na klopci in gledal tire. Kot novopečeni lublančan sem hitro vzljubil ta kraj. Jesenski čas je dodal svoje k čaru tega mravljišča. Pozno popoldansko sonce je padalo na perone in se bleščalo z rdečih vagonov.

Veter mi je butal v obraz in zaželel sem si toplega plašča. In kuhanega vina. Prekrižal sem roke na prsih in se stisnil, da bi se ogrel. Sunek vetra mi je privzdignil kapo. Poveznil sem jo nazaj na čelo, precej čez oči. Glavo sem skril med ramena in poskušal v spomin priklicati kolikokrat in kam sem šel od tu z vlakom.

Enkrat sem šel v München in od tam v Strasbourg. Jaz, izgubljeni sin, in danes slavni skladatelj, takrat moj sošolec. Drugič sem šel na jug Slovenije, na vikend. Izlet in pol. Nisem bil sam. Z lepšo polovico naju je razganjalo od najstniških hormonov in ves konec tedna sva bila zaprta notri, gledala filme, jedla hrenovke in se ljubila do onemoglosti. Tretjič sem šel v Frankfurt. Od tam pa nekam drugam. Nikdar sam.

Koliko ljudi se je že zaljubilo v železniške postaje? Zagotovo nisem edini. Verjetno zadnje zatočišče iskrenih čustev. Solz sreče ob prihodu. Neskončnih objemov, ko si ne želiš spustiti tistega, ki odhaja, ker nikdar ne veš ali se sploh vrne. Razočaranih ljubimcev, ki se zadnjič plaho dotaknejo v slovo. Popotnikov, ki vzhičeni zro v neznano pot, ki jih čaka. Pijancev, ki se opotekajo in pazijo le to, da ne padejo na tračnice.

Obožujem iskrena čustva, zato sem se zaljubil v ta kraj. Tu v utrinku očesa prepoznaš lažnivca. Na žalost, kot pravi Kajetan Kovič, se šele "z distanco rodi oblika" in lažnivca prepoznamo le tisti, ki zremo v ta Babilon od daleč. Tisti, ki stoji pred njim, ga ne bo nikdar prepoznal. Njegovih lažnivih čustev, namer, dvoličnosti in sprenevedanja.

»Koman!« zaslišim. »Pa kje si ti?«

Sedim in dvignem pogled spod kape.

»Se opravičujem … se poznava?«

»Lejga tega ... Oplotnik! Mark Oplotnik. Z gimnazije?«

Spomnim se. Bili smo krasna družba. Neločljivi. Z različnih razredov, različnih svetovnih nazorov, vendar smo se ujeli in pestro preživeli gimnazijska leta.

»In, kaj ti kej?« me vpraša.

»Pa evo, gre. Opazujem življenje in čakam, da me pobere pljučnica.«

»Hahaha, car. Še vedno isti zajebant.« Ni dojel. Očitno nisem bil dovolj smrtno resen. Nadaljujem njegovo igro.

»Pa ti? Že iznašel zdravilo za raka?«

»Ne, ne. Ne še. Hahaha!« Budalo. »Trenutno sem dobil delo v bayerpharmi in se selimo v Nemčijo. Sem prišel pogledat za karte za vlak, če bosta tastaredva od moje hodila gor, ker nimata avta.«

»Uou, uou … počas. Se selimo? Od tvoje?«

»Ja! Stari poročen sem že dve leti! Lej,« mi ponosno pokaže čudovit prstanček. Prava princeska je z njim. »Se spomniš tiste Karmen?«

»K si z njo začel v četrtem?«

»Ja, ja. No … evo. Trenutno je v petem mescu. Molim, da bo fantek.« Molim, da bo punčka.

»Čestitke. Hvala za vabilo na ohcet. Itak ne bi pršu, ampak vseen.«

»Hahaha, lejga tega. Ti jih pa pokaš.« Kaj pa, če bi si ti gladko je**l mater?

»Če si talent, si talent. Ne, res, čestitam. Očitno si si dobr postlal, a?« Glumim. Obožujem igro in presneto rad imam to univerzalno gledališče z imenom Človeštvo. Maska, na masko, na masko, na masko. Spodaj pa vse gnije.

Zavidam mu. V resnici mu vse zavidam. Ženo. Spomnim se deklice. Luštna. Poštena. Odlično službo in otroka na poti. Ampak igram. Igram, ker igrajo vsi in kdor ne igra, izpade iz igre. In predolgo nisem igral, ker sem mislil, da lahko spremenim pravila igre. Zato sedim tu na tej sveže prepleskani beli klopci in gledam tire in vagone in ločujem iskrene od lažnivcev.

»Ej, dej pičim, Karmen me čaka v avtu. Jo pozdravim v tvojem imenu. Lepo te je blo vidt! Drž se še naprej!«

»Ajde,« je vse kar utegnem. Med poslavljanjem je bil že deset korakov stran.

Drž se. Kako neumen pozdrav. Majhen nebogljen otrok se drži mamice. Ali pa pijanec plota, ali pa vojak svoje puške. Jaz se ne želim držati. Ničesar. Držati se, pomeni biti odvisen. V žepu mi zavibrira telefon. Pero. Kaj bi on zdaj rad?

»Oi. Povej?«

»Kje si stari?«

»Evo me. Povej?«

»Si doma?«

»Ne. A boš povedu al prekinem?«

»Čez eno urco bod zrihtan, te poberem in greva na eno žurkico.«

»Kaj pa, če rajš ne?«

»To ni opcija. Pa kej lepga obleč, pa obrij tisto svojo grdo bradico, ker bo baje nešteto materiala in lahko bi počas že kakšno dubu.«

»Lahko ti pa spustim čelno.«

»Obleč se, ured se, čez eno uro te poberem.« Pogledam na uro.

»Ob pol osmih?«

»Jap. Pridem do tvojga bloka. Pa vzam zvešček s pesmimi. Bo taka bohemska družba in bo zihr kakšna padla na tvoje sranje.«

»Krkol. Kreten.«

»Ajde, se vidmo!«

»Ajd.«

Pospravim telefon v žep in pretegnem noge. Z rokami se oprem na stegna in na tretjem peronu opazim starejšega gospoda. V nedeljski obleki se nemirno prestopa in nenehno popravlja kravato. V roki drži čudovit šopek vrtnic. Sede na klopco, noge nemirno prestopajo, vstane, par korakov sem, par tja.

Mimo pride skupina najstnikov in mu med bučnim pogovorom in kriljenjem z rokami zbije šopek na tla. Režijo se in hodijo dalje. Gospod se skloni in pobere ranjen šopek. Ena od vrtnic je zlomljena in nekaj listov s cveta je odpadlo na tla. Izza hrbta mu prikoraka starejša gospa. Zagleda jo. Objame jo okoli pasu, ona pa mu nasloni dlani na lica in ga poljubi. Dolg poljub. Ko se razmakneta, ji pokaže šopek. Zasmeji se in ga zopet poljubi. »Rada te imam,« ji preberem z ustnic na dvesto metrov, ko z roko v roko korakata proti podhodu. 

Takšna je torej pomlad v jeseni … Vstanem in odkorakam proti centru. Veter mi privzdiguje suknjič, ker so vsi gumbi odpadli. Skozi luknjo v desnem čevlju mi hlad objema stopala, a se ne dam. Človek, ki zna objemati jesen, zna objeti marsikaj in marsikoga. Mogoče pa se tudi moja pomlad skriva za kakšnim vogalom.

Bonton in kako biti gost (II. del)

A sem rekel torek? No, mislil sem četrtek. In, ker smo v zadnjem zapisu ostali pred vrati našega gostitelja, je tokrat čas, da vstopimo in se pri tem držimo lepih manir in bontona. Nazadnje smo trkali po vratih. Lepo, trikrat s členki. Strpno smo počakali, da je prišel gostitelj odpreti. Kako pa dalje?

Ko ti gostitelj odpre vrata, se nasmehni. Vedno. Ne hodi v goste slabe volje in ne prinašaj slabe volje v tujo hišo ali tuj dom. Nasmehni se ne glede na vreme, težave na delu, sitno ženo, nepozornega moža, razvajene in razpuščene otroke (so takšni, kakršne si vzgojil). Karkoli naj že bo, nasmehni se. Nasmehni se in lepo vljudno pozdravi.

»Zdravo,« je čisto v redu. Zelo lepa pozdrava sta tudi »Dober dan.« in »Bog daj,«.

Če si moški, stisni gostitelju roko, kot se spodobi, moško čvrsto, vendar, pozor: ne zmečkaj mu je in prav tako mu ne dajaj »mrtve ribe« v dlan. Ob stisku glej v oči in se prijetno nasmehni.

Sedaj sem že tolikokrat omenil ta nasmešek, da se spodobi, da povem, da ne gre za nekakšno psihotično noro režanje, ampak za prijeten nasmešek, ki je lahko tudi zaprtih ust. Takšen nasmešek se lahko normalno skrije v kotičke ustnic in pogosto izpade še najbolj ustrezen. Še posebno, če nisi prepričan o higieni svojih zob. Nikoli ne veš, kdaj in kam se je kakšna solata ali makovo zrno skrilo.

Če si dekle, ponudi gostitelju zgornjo stran dlani v poljub. Pravi gostitelj in kavalir podkovan v umetnosti lepega vedenja bo vedel, kako reagirati.

Moški pričakuj enako gesto od gostiteljice. V kolikor tega ne stori, ne bodi vsiljiv in drži intimno distanco. Pozdravi s stiskom rok, vendar ne pretiravaj v moči. Če gre za bližnjo znanko, družinsko članico ali dobro prijateljico, tudi z objemom ni nič narobe. Enako velja, če si dekle.

Mlajše družinske člane lahko pozdraviš enako – s stiskom rok. Dečke je sprejemljivo potrepljati po rami, pri dekletih pa je potrebno biti previden z intimno distanco in dotiki, ker so bolj sramežljive in zadržane. V kolikor gre za dobre prijatelje ali tesne družinske člane, redko zgrešimo z objemom. Objem pomeni veliko zaupanje v odnosu in izredno zbliža posameznike.

Ne varčuj z ustreznimi komplimenti za otroke, kot na primer: »Ti si pa iz dneva v dan bolj možat. Pravi dec postajaš,« za dečke in: »Zares čudovito dekle postajaš. Kar žariš od lepote,« za deklice.

Za otroke gostiteljev je lepo prinesti kakšno ustrezno darilce. Darilce naj bo primerno glede na starost otrok. Čokolada, Kinder jajček ali kaj praktičnega za mladostnike. Če gostitelj (še) nima otrok, toliko bolje. Si se izognil dodatnemu strošku. (Opozorilo: ne kupuj daril še nerojenim otrokom. Ne zaradi vraževernosti, temveč zaradi neugodnosti situacije, ko bi ne kupil darilo za ustrezen spol, ali bi se, Bog ne daj, pojavila kakršna koli težava in bi otrok ne preživel.)

Po uvodnem pozdravu čakaj na navodila gostitelja. Ne dajaj pobud, niti sezuvaj se ne, dokler gostitelj na to ne namigne. Ne stopaj naprej od vhodnega prostora – veže, dokler nisi naprej povabljen. Izjema naj bo edino nerodna situacija, ko bi moral iz takšnega ali drugačnega razloga nujno na stranišče. Takrat se vljudno opraviči in vprašaj, ali bi smel(!) uporabiti stranišče.

Nenehno imej v mislih, da si v domu gost. Ne ukazuj gostitelju, ne otresaj neprimernih šal, ne kritiziraj opreme in pohištva, bodi snažen, ne drobi hrane po pohištvu in bodi izredno previden, da česa ne poliješ. Kakšna zmešnjava to nastane … ve tisti, ki se mu je to že zgodilo. Madeži iz kavča ne gredo kar tako ven. Pivo, vino ali dobro žganje pa je še posebno nesramno stran zlivati.

Ne varčuj s pohvalami. A tudi ne pretiravaj z njimi. Kar pohvališ, pohvali iskreno. Če nimaš nič za pohvaliti, molči. Ne načenjaj političnih tem. Če s tovrstnimi temam začne kateri od gostiteljev, odgovarjaj le, če si vprašan za mnenje. V kolikor misliš, da nisi vreden, da bi določeno tematiko komentiral ali o neki temi podal svoje mnenje, to povej. Ko si se odločil, da se vseeno vključiš v debato, bodi v svojih odgovorih načelen, preudaren in poskrbi, da bodo tvoji odgovori argumentirani. Tu se kaže pomembnost znanja retorike, za pravega kavalirja. Le z dobro govorniško podkovanostjo, lahko odlično vstopamo v dialog in gradimo odnos. Vendar ne smemo pozabiti, da je pogosto tudi molk »zlato«.

Gostoljubje prepusti gostitelju. On je dolžen, da ti (po)streže. On predlaga in vodi nadaljnji potek druženja. Nasprotno le, če si naprošen za pomoč ali vprašan, kaj bi želel početi. Dober gostitelj sicer tega ne počne, ker se je na obisk pripravil. Pa vendar, ne boš vedno obiskal dobrega gostitelja. V takšnem primeru preudarno namigni, kaj bi želel početi. V kolikor nimaš predloga, ne bodi v zadregi, saj ti kot gost nisi dolžen animirati gostitelja.

Oditi ti je dovoljeno kadar koli. Le med obrokom se to ne spodobi oziroma se sme storiti le izjemoma. Prav tako ti za odhod ni potrebno navajati razlogov. Vljudno se poslovi, da bo gostitelj vedel, da misliš resno in te bo tako pospremil k izhodu.

Ob odhodu se lepo zahvali za gostoljubje, četudi ti ni bilo izkazano (v polnosti ali primerno). V kolikor si bil prvič v domu gostitelja ali pa ima le ta kakšno novo opremo, to še enkrat pohvali. Pohvali tudi hrano, če si bil z njo postrežen, ne glede na to ali je bila dobra ali ne. Kritike potem izlij na Twitterju in v svojem blogu.

Poslovi se s stiskom rok. Kot sem že omenil, je primeren tudi objem in vse kretnje kot pri prihodu. Najprimerneje se je posloviti z: »Najlepša hvala in srečno.« Smotrno je zaželeti tudi lep dan, lep večer, lep vikend ali lep teden. Odvisno od situacije. Nikoli ne pretiravaš, če zaželiš tudi mir in končaš z »z Bogom«.

Tako se konča prvi del kratkega bontona in zapisov o tem, kako biti dober gost.  V naslednjem bom pisal o tem, kako biti dober gostitelj, nato pa sledijo še manire moških, manire žensk, manire med ženskami in moškimi, bonton v vsakdanjih pripetljajih in tako dalje.

Pa ne pozabite: nikdar ne moremo pretiravati z ustreznimi komplimenti, s spoštljivim in konkretnim stiskom rok ali poljubom dlani damam. In vedno glejte sogovornika v oči. Do naslednjič: srečno in z Bogom.

Bonton in kako biti gost (I. del)

Roko dam v ogenj, da, ko nekdo izgovori besedo bonton, vsakdo najprej v glavi začne premišljevati:

»U, mater … bonton. A to je tist, k lahko ješ ribe pa pšanca z roko? Pa k nekje smeš, nekje ne smeš, nekje pa morš rigat za mizo?«

Skratka, dejstvo je, da ob besedi bonton skoraj istočasno z izgovorjavo najprej pomislimo na manire pri obedu. Mogoče čez kakšnih petsto srčnih utripov pomislimo še na odnos do starejših, potem pa se počasi že zaključi.

Ampak, »sorči«, moje žabice in močeradki, bonton je mnogo več kot to. Ne bom šel podrobno v zgodovino in razvoj bontona, ker bolj kot to nas zanima, kakšen bonton imamo danes. Vseeno na kratko. Kaj sploh so manire in kaj je bonton? Bonton vključuje pogosto etične kodekse in moralo neke družbe. Pogosto je povezan z določenim družbenim razredom, kar se mi zdi neumno in nepotrebno. Vsak, ne glede na okolje iz katerega prihaja, bi moral v sodobnem civiliziranem svetu, kjer imamo – govorim za naš prostor – razvito šolstvo, biti podučen o manirah – pravilih obnašanja in bontonu, ki poleg manir vključuje tudi pravila oblačenja, prostorske ureditve in podobno. Svoj čas so bonton učili v šolah, danes imam občutek, da ne učijo niti doma, kaj šele v šolah. Imam razlog za dvom, ali je matematika resnično bolj pomembna od bontona?

Torej, kot je na primer liturgija zunanji izraz vere, odnosa z Bogom, tako je bonton s svojimi manirami zunanji izraz tvoje etike in družbene morale, ko vstopaš v odnos z drugimi. Po domače: bolj kot ti je jasno, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro in kaj slabo, lepše in bolj kulturno se boš znal obnašati.

Da pa bonton niso zgolj neki mikrovedenjski vzorci med dvema posameznikoma, ampak tudi in predvsem obče družbeni vzajemni vedenjski vzorci, bom pokazal na nekaterih primerih ob katerih vam predajam ves besednjak kritik, ki ga premorete, da se vključite v razvoj moje misli.

Začel bom pri zame zelo pomembni temi, ki se danes mnogim zdi samoumevna, pa vendar pogosto opažam, da ljudje ne vedo, kako se v teh situacijah obnašati. In sicer gre za vlogo gosta in gostitelja. V tokratnem zapisu se bom osredotočil na tvojo vlogo gosta.

Človek je poleg vseh drugih definicij, tudi družabno in družbeno bitje. Vsak je – pa četudi le od časa do časa – rad deležen človeške družbe in želje po vstopu v odnos z drugim. Vsak je tudi rad kam povabljen in vsak gre rad kdaj h komu na obisk. Vsak tudi rad vidi, da ga kdo obišče in rad tudi koga povabi k sebi domov. In tu brez bontona ne gre. Pa pojdimo k vlogi gosta.

Ne hodi nikamor nepovabljen ali najmanj nenajavljen. Razen v primeru, ko veš, da bo oseba prijetno presenečena in vesela tvojega obiska.

Ko odhajaš v gosté vedno(!) poskrbi za higieno. Kolikor ti čas omogoča. Smrad, ki si ga vajen v Parlamentu ob treh zjutraj, nikakor ne sodi v gosté. Poskrbi tudi za umite noge, saj je pri nas navada, da se v domu sezuvamo in nikomur ne bo smrad tvojih nog polepšal večera. Mogoče bo edino razjezil gostiteljevega psa. Mačka zna celo storiti samomor.

Nikdar ne hodi v gosté praznih rok. Steklenica vina, čokolada, dobro pivo, bonboniera, karkoli primernega. Vsak je vedno vesel pozornosti, kar manjše darilce zagotovo je. Še posebno, če zadeneš tisto osebno noto darila. A, pozor, brez neprimernih daril! Razni perverzni koledarji in kipci, stenske slike iz kitajske restavracije ali oblačila z neumnimi napisi odpadejo!

Je pa izredno zaželeno in doda točke k odnosu, če prineseš kakšno ročno delo. Bodisi svoje, bodisi tuje. Še več, če svoje. Naj bo to izdelek ali pridelek – med, domača jabolka, vino, žganje, sokovi različnih okusov, pivo in podobno.

Ne glede na to, ali si bil povabljen ali si se povabil in dogovoril za obisk, vedno pravočasno obvesti gostitelja, da si na poti ali da odhajaš od doma. Skratka, pravočasno povej, čez koliko časa nameravaš biti pri njemu. S tem gostitelju omogočiš, da se ustrezno pripravi za sprejem gosta – tebe.

Če prideš z lastnim vozilom – avto, kolo, motor, vedno vprašaj, kam smeš parkirati. Vedno! S tem se izogneš nerodnim situacijam, ko bi moral med obiskom prestavljati vozilo. bodisi zaradi tečnih najstnikov, ki bi potem zagnali vik in krik, ali pa zaradi sosedov, ki so že tako v odličnih odnosih s tvojim gostiteljem (ane?).

V kolikor moraš zvoniti pri vratih, zvoni dvakrat in basta! Ne obešaj se na zvonec, ne izmišljuj si nekih »simpatičnih« melodij, ki jih tako ali tako samo ti slišiš v glavi. Tisti na drugi strani, kateremu resnično zvoni, pa ti »j**e mater«, ker sliši zgolj nadležno piskanje.

Enako je s trkanjem. Nikdar ne zbijaj po vratih s pestjo. Prišel si na obisk, ne pa pobrati davek za fevdalnega gospoda v 11. stoletju! Opusti tudi ritmično trkanje in neuresničene tolkalne sanje, ker nisi Phil Collins. Tvoj ritem je gnil in nadležen si. Trikrat potrkaj s členki in počakaj, da pride nekdo odpret. 

Pozor! Le v skrajnem primeru se poslužuj klicanja gostitelja na telefon, ko stojiš pred njegovimi vrati. Kaj šele, da bi se drl na ves glas! Ne veš, kako je ravno ta trenutek zadržan. (Wc pa te fore, ok?)

Ko ti gostitelj odpre, se nasmehni. Vedno. Ne hodi v gosté slabe volje in ne vnašaj slabe volje v tujo hišo ali dom. Nikdar. Nasmehni se ne glede na vreme, težave na delu, doma,  z ženo, z dekleti, pa če ti manjka pol noge, se nasmehni! Prišel si na obisk, ne k terapevtu. Nasmehni se in lepo vljudno pozdravi. Ne vpij in ne šepetaj. »Zdravo,« je čisto v redu. Zelo lepa in vljudna pozdrava pa sta zagotovo »dober dan,« ali »dober večer,« ter »Bog daj«.

Toliko v prvem delu bontona in prvi polovici zapisa o tem, kako se obnašati kot gost. Drugi del sledi v torek. Je že zapisan, vendar je predolg, da bi vse objavil kot en zapis. Potem bi površno brali in niti ne bi imeli časa o vsem premisliti. Do naslednjega zapisa pa lahko vsak pri sebi pomisli, kaj ve o bontonu in kako se obnaša v takšnih in drugačnih situacijah. Pa ne pozabite: ko gre vse v k***c, nam ostane edino lep, urejen in spoštljiv odnos, ki ga imamo z drugimi.

Jesenska - I. del

Rdečih oči sem bulil v ekran prenosnika in se čudil tem čudaškim židom. Resno sem imel občutek, da pridejo v Slovenijo in najamejo avto samo z namenom, da dobijo kazen. Ta Scholomo, tisti Schlomo, Neteh, Ben in ne vem kdo še vse. Ljudje resno ne gledajo, kam parkirajo? Dovolj sem jih imel.

»Jaz grem na malico.«

»Okej, tamle čez imaš sendviče, v Mercator greš lahko tudi kaj iskat, na začetku je restavracija. Pa sej se boš znajdu.«

»Ja, itak. Grem pogledat, če imajo tam na bone. Bom hitro.«

»Ej, ti kar. Nič noret.«

Bonov ni bilo. Pojedel sem tisto pico, zapravil polovico tega, kar sem ta isti dan zaslužil, se vrnil v pisarno in oddelal svoje. Bil je tak dan, da sem želel samo domov. Peljal sem se skozi tiho sivino, ki me je objemala z vseh strani, sem in tja je priletela kakšna kaplja, radio pa je na moj ukaz igral Cohena.

Zvečer smo bili dogovorjeni za partijo taroka. Končno, po dolgem času. Pogrešam že konkretno moško družbo. Tisto s globokimi intelektualno ontološkimi debatami, kletvicami ob katerih se ne zdrznem, ker moški pač preklinjamo, dobrim pivom in trepljanjem po ramenih ob odhodu.

Resnično mi manjka tiste prave moške družbe. Zadnje čase se prav ne morem znebiti deklet. Povsod so! Vrsta pred vrati se vije od Tobačne do Dolgega mostu in vse bi nekaj od mene, jaz pa nimam nič za dati. In govorile bi in hkrati bi molčale in pojma nimajo, kaj bi rade, še najmanj pa mi ni jasno, kaj bi rade od mene. Po navadi zato samo sedim in jih gledam. Poslušam, opazujem in si mislim svoje. 

Tudi one preklinjajo. In pijejo pivo in včasih ne vedo, da smrdijo po znoju. In sedijo z razširjenimi nogami in glasno govorijo. Dame še obstajajo? Verjetno, ampak takšne so le drugi konec iste palice. Tiste vzvišene in emancipirane, s srhljivim vtisom samozadostnosti, ki zahtevajo najmanj tvoj mezinec, da smeš zgolj prisesti za njihovo mizo Nuku, kaj šele, da bi z njimi stopil v pogovor. Nimajo časa. Gradijo kariere. In danes morajo vse naštudirati do 18.00, ker potem gredo v Cirkusa. Ali pa v Topa. Ali pa na kako alter-sceno. Tam bodo zihr našle svojo zrcalno podobo moškega spola. Takšnega visokega iz visokega razreda, z robčkom v suknjiču in denarnico predebelo za žep, zato ima torbico.

Spomin mi uide na poletje. Vroče in naporno sprva, vendar se je vse krasno odvilo. Minilo je v utripu srca, vendar tisočih utripov. V družbi ljudi, ki niso nič od zgoraj opisanega. Z dekleti, ki so ravno prav sramežljive, ki znajo biti ženstvene in dekliške sočasno, s katerimi smo simpatično klepetali, igrali odbojko in peli ob večerih ob kozarcu dobrega vina ali borovničk. In v družbi tistih moških, ki glasno nazdravljajo in iskreno mislijo, ko rečejo na zdravje. Ki vedo, da je igra le igra, pa vseeno igrajo, kot da gre za življenje. Kateri razumejo dober humor in pomen intelektualne tišine.

S poznim avgustom pa je nato prišla jesenska melanholija. In z njo tista krasna paradoksalnost. Vsa narava se obleče in prav nič sramežljivo razkazuje svojo goloto tisočerih odtenkov rjave, rumene, rdeče v katere se kradejo zaplate zelene, sive in zlate, ki vdira skozi oblake v zgodnjih jutrih, ko se vozimo na delo in poznih sončnih popoldnevih, ko sedimo na verandah, nabiramo kostanj ali gobe, ali pa zgolj hitimo na drugo delo, da bomo imeli dovolj za hrano in najemnino.

Ob devetih sedemo za mizo, natočimo vsak pol litrski vrč domačega Rokovnjača in vržemo karte na mizo.

»In, kdaj bo kakšna zbirka?«

»Pojma nimam.« Res. Pojma nimam. »Sploh ne vem, kaj dobim s tem, če izdam zbirko, za katero bi porabil ogromno živcev in časa? Samopotrditev? Dvomm. Kritiki bi me raztrgal. Na slovenski literarni sceni pa itak poteka prikrito mesarsko klanje.«

»Kako to mislš?«

»Bitka je. Kdo je boljši. Literati ocenjujejo drug drugega, ampak to pač ne gre. Vsakemu je njegov otrok najlepši in noben drug ni niti približno tako lep. Naj oceni občinstvo, naj ocenjo bralci. Ne samo tisti, ki so primerjalni književniki in ne vem kakšne učene pederčine še. Drug drugemu mečejo polena pod noge. Zapirajo se v zaprte napredne literarne kroge in to je to. Če si dovolj prosvetljen, si njihov, drugače si slab. Simpl k pasulj.«

»Jebeš to.«

Karte padajo, pivo se toči, debata steče na poroke. Od nas je en že poročen, prav tako imamo že ogromno poročenih ali zaročenih vrstnikov. Tistih znancev iz gimnazijskih dni. Vse tri doma čaka njihova "boljša polovica", poljub za lahko noč, objem, nasmeh zjutraj. Molčim. Ta tematika mi ni všeč. Jesenski čas pri meni ni ravno pravšnji za take pogovore. Opazijo, da sem tiho.

»Kvaj, Koman, kdaj boš ti kakšno spet dobu?«

»Ne vem. Ni je, k bi me prenašala, še manj pa je trenutno kakšna, k bi jo jaz prenašal.«

»Kdor zbira, zbirek dobi.«

»Sploh ne zbiram. Sploh ne iščem. Bolj kot kaj drugega trenutno iščem sebe. Ko bom sebe našel, bom lahko našel kakšno v redu deklco.«

»Dec, sebe boš našel le V odnosu s kakšno deklco.«

»Lej, ni je. Ja? Tudi, če je kakšna takšna, je okoli mojega srca še vedno en jeklen oklep, k se mu tko tesno prlega, da ko bi želel začeti biti v polnosti, ne more.«

»Jebem ti te tvoje metafore. A greš lahko počas že naprej?«

»Murphy, stari. Murphy. Živijo predaleč, se selijo v tujino, so mi zoprne, so dejansko zoprne, nimajo časa, me srečajo na slab dan. Bo, ko bo.«

»Ej, bo, ko bo … star si, model.«

»Jebi se.« Zabrisal sem karte na mizo, vstal, vzel plašč in šel. Ni mi treba tega sranja.

»Model … dej počak! Alo, Blaž!« Obleče se in priteče za mano, ko sem bil že zunaj na pločniku. Temno je in lije. Na glavo si dam kapo in uživam v tihem ropotanju dežnih kapelj.

»Kaj bi rad? Kaj naj ti rečem? Vse bi dal, da bi imel eno. Takšno normalno, vendar ne normalno. Nadpovprečno. Lepo, prijazno, zabavno, skrbno, ljubečo. Veš, eno tistih popolnih, kakršno mate vi trije!«

»Stari …«

»In ne, ne zavidam vam … gre za to, da sem mel sanje in življenje, k sem ga gradil na trdnih temeljih. Očitno sem se motu, ker so se te temelji porušil s takšno lahkoto, kot bi bli iz papirja. Ampak niso bli. Zame so bli iz kamna! Verjel sem, da so trdni. No, ostal sem zakopan pod njimi in ne najdem poti ven. V odnosih sem totalno zabluzu in ujel sem se v neko jebeno zanko plehkega bohemskega užitkarstva.«

»Lej, stari …«

»Ne, ne lej, stari! Za začetek, lahko večkrat pokličeš in gremo večkrat na pir al pa usekamo kakšne karte. Pol mi prodajej ta vaš bulšit. Zdej pa grem.«

»Ajde. Drž se. Se slišmo,« reče in me useka po rami.

»Ja itak. Ajd.«

Dež mi pada na kapo in čevlji topotajo po razmočeni asfaltni cesti. Ne vem, kaj prinaša letošnja jesen. Vem pa, da je vsaka jesen v mojem življenju prinesla nekaj popolnoma novega in drugačnega. Od davnega oktobra v Jugoslaviji dalje. Na misel mi pride kostanj. Nabiranje, peka, uživanje in mleko v zelenem kozarcu. In sem hkrati neskončno srečen in totalno sesut od žalosti. Ah, jesenski paradoksi … kako nestrpno vas vsako leto čakam.

Prvi šolski dan

Evo, deklice in dečki, možje in žene, sosedove krave, potepuški psi, lublanski brezdomci, stare nune in pobegli duhovniki, pa smo ga zopet dočakali. Prvi šolski dan. Obeh svojih se spomnim, kot bi bilo včeraj. No, tudi zdi se mi, kot bi bilo včeraj, ampak ni bilo včeraj. Ne bom povedal, kako dolgo nazaj sem šel "prvič prvič" v šolo, ker se vas to prav nič ne tiče.

Bilo je pa lepo. Obakrat. V osnovno šolo sem zakorakal v domačem kraju. Skoraj nikogar nisem poznal, ker so vsi prijatelji in vse prijateljice iz vrtca šle v B razred, jaz sem bil pa A, ker sem tako prosil ravnatelja, ki je bil ravno takrat pri zdravnici, ko sem se šel cepit in sem rekel:

»Bom se cepil, če bom lahko A.«

Od takrat dalje verjamem, da sem zato prišel v A razred. Čeprav verjetno ni to razlog. Ampak pustite otroku veselje.

Kakorkoli. Spomnim se dolge mize, pred sabo smo imeli nekaj za jesti, pa rutke smo imeli okoli vratu. To je pač to, kar se (trenutno) spomnim od tistega dne. Karkoli več bi napisal, bi si že izmišljeval in verjetno fantaziral, ne pa navajal resnice.

Drugega prvega šolskega dne se spomnim precej bolje. Zopet sem šel v šolo v domačem kraju. Pa ne mi zdaj zavijati z očmi pa cmokat, ker ti bom sam eno plesko spustu! Očitno je, da živim v kraju, ki je tako odličen, da mi ni bilo potrebno hoditi ven, da bi dobil odlično gimnazijsko izobrazbo. In sem jo. Več kot odlično. V domačem kraju. 

Ob 8:00 je bila maša v domači župnijski cerkvi. Imamo eno večjih cerkva in bila je nabito polna. Nabito – polna.

Šel sem sam. Velik fant, odrasel. Konec osnovne šole sem to dokazal s tem, da sem se po valeti do mrtvega napil, pustil, da so me trije pavijani nalomil k cucka in potem po moško prenesel mukotrpno vožnjo na hrvaško morje z materino prepovedjo, da bi med to vožnjo zaspal. Like a boss!

Skratka, polna cerkev . Danes grem lahko celo pokazati kje sem sedel, tako dobro se spomnim. Uvodna pesem je bila »Gospod je moj pastir«. Orgle so donele, zbor je čudovito prepeval, zvonovi so zvonili, kot bi bil sodni dan, vstopili so ministranti, somaševalci, škof Uran, vsi odeti v svečane baročne kazule. Jaz pa sem tam stal, sam, na poti v neko novo dogodivščino za katero sem vedel, da bo čudovita, in telo so mi oblivali mravljinci in kurja polt.

Po maši smo odšli na gimnazijo v veliko dvorano. Poslušali ravnatelja, se razdelili po razredih in potem odšli na podroben obhod šole, da smo se seznanili z glavnimi prostori. Izza vogalov so na nas prežali drugi in tretji letniki. Četrti so se imeli preveč odrasle za te fore.

Med prvim daljšim odmorom so si nas privoščili. Nekatere bolj, druge manj. Verjetno je bilo dovolj hudo, če si moral narediti kakšno neumnost. Na primer voziti formulo na stranišču. Nobene agresije. Dečko in nekaj njegovih pomagačev, ki so mene »krstili« kot fazana, je še danes moj odličen prijatelj in vsa gimnazijska leta smo preživeli bolj ali manj kot družba.

In, da ostanem pri bistvu, to je bilo to. Moj spomin. Lahko, da se kdo spomni drugače, lahko, da je kdo trpel Tantalove muke. Jaz tega občutka nisem dobil. In kolikor mi je znano sta v tistih letih imeli tudi Šentviška gimnazija in Gimnazija Bežigrad lepo formalno in svečano organizirano »fazaniranje« oziroma »krst fazanov«.

Poteeeeeeeeeeem … pa skočimo na leto 2013 in jutranji sprehod skozi center Lublane. In se mi skoro ustavi srčece. Nebogljeno deco hormonsko podivjana in nebrzdana drhal napada z moko in jajci. Sredi najbolj prometnega dela Lublane. In to ne tako, na kakšen simpatičen način, da bi se imel kdo lepo in se čutil sprejetega. A-a! Evidentni so vsi elementi psihopatske agresije! Gledam okoli sebe in vidim barbarsko divjanje najstniških psihopatov. 

Pri izživljanju ne zbirajo spola niti sredstev. V rokah namesto orožja, kar bi bilo sicer čudovito – le na drugačen način, držijo pisala, alkoholne flumastre in z njimi po vseh razgaljenih površinah kože čečkajo F-je, ko pa se naveličajo F-jev, pa začno čečkati kar tako vse povprek. Rišejo brčice, barvajo nosove, na koncu pobarvajo ves obraz, roke, vrat … VSE.

Kot se je izrazil kolega tviteraš:

»Ljubljana je polna predatavnikov čudnega plemena, ki svoje predstavnike označujejo z alkoholci in jajci. Jebeš civilizacijo in te fore.« - @komunalc

V njihovih očeh ni empatije. Najhuje in za področje mojega akademskega udejstvovanje pa je dejstvo, ki me je zbodlo v srce, da njihovo početji nima nobenega smotra, z izjemo izživljanja latentne agresije, katere je naša mladina danes prepolna.

Njihovo početje potrdi vse definicije človeka kot obrednega bitja. Njihovo početje je obred, ki ga mladi pogrešajo. In v naravi ljudi je, da opravljamo obrede. Tudi obred iniciacije, ki se praviloma na ravni družbe, skupnosti, opravi v obdobju odraščanja. Zoper to naravo je primerno le eno sredstvo: formalizacija.

Ta obred, kateremu je bila danes priča širša slovenska javnost, je kaotičen. Idealno sovpada s tezo postmoderno, kot vekom anomije – družbe brez zakonov, brez vrednot, vekom nebrzdanega nihilizma in potrdi tudi zmoto permisivne in liberalne vzgoje. V duhu časa opravljajo mladi, ki čutijo nujo po opravljanju tega obreda, ta obred brezglavo, nasilno, brez omejitev, brez sočutja.

Popolno zrcalo družbe. Snelo se nam je. Vse nam je ušlo z vajeti. Tako zelo smo se ustrašili skrajnega in strogo zapovedanega reda v nacizmu, komunizmu in fašizmu, da smo se ob »osamosvojitvi« odločili, da bodo naši mladi lahko počeli kar bodo želeli.

Obredom smo vzeli formo – obliko, ogrodje, skelet, jedro in stvari so kakršne pač so. Pa da ne bodo mladi mislili, da se spravljam (samo) na njih. Problematika neformalne obrednosti, obredov brez forme in obredov s katastrofalno formo, še huje pa miselnosti, da so obredi nepotrebni, je vseprisotna in v škodo vsem. Verniki brezglavo blodijo po svetu in iščejo Boga tam, kjer ga ni, ker so maše (večinoma) katastrofalno izvedene in raztresene, pari se ne poročajo, ker to »nima smisla«, ali pa se z lahkoto ločijo, ker poroka (kot obred in zakrament) nima nobene teže. Volitve naših vodij so zasmehovane, enotnega vodje tako ali tako nismo sposobni imeti, proslave, kot širši družbeni obredi, pa so porazna avtofelacija vladajoče garniture.

Zato vas, moje bralce, prosim: ne zgražajte se nad mladimi. Njihov krivda je minimalna. Kar ne pomeni, da zanemarimo njihovo odgovornost. Dejanja so bila storjena, obnašanje je bilo primitivno in vsak udeleženi lahko le s sramom zre na to, kar je danes počel. Pa vendar je skrb na nas, da to preusmerimo. Mogoče z zavedanjem, da je človek (tudi) obredno bitje in da potrebuje obrede. Obred pa nujno potrebuje formo. Obliko. Regulacijo. Le tako ima lahko veljavo, težo, pomen, smoter in pravilen učinek.