Ena tistih zgodb iz mladosti

Včasih, no… pogosto, se v spominih vračam v preteklost in dobivam bolj mešane občutke, kot jih ima naš multipraktik, ko si pripravljam jutranji frape. Ob določenih spominih se sam sebi smejim na glas in si mislim: »Kakšen kreten!« Spet ob drugih me ima, da bi vzel svojo CZ-75 in si pognal en metek v vsako koleno, enega med noge in zadnjega v čelo. Noro, kaj smo to počeli!

Torej, da ne bom pisal samo o nekih fiktivnih doživljajih ali pa samo pridigal o človečnosti, zlagani človečnosti, ljubezni, Ljubezni, sočutju, soodvisnosti itd., sem se odločil, da eno takšnih skrajno butastih zgodbic podelim z vami. Ampak, pozor! Zgodba ni izmišljena in je v resnici skrajno resna ter bi se lahko končala precej slabše, kot se je. Hvala Bogu na višavah, se je končalo kot se je in je od tega – faaaaaaaaaak offfffff – preteklo že kar nekaj časa, da jo lahko brezskrbno podelim širši publiki. Ta je ena takšnih, ki mi na obraz nariše večji nasmeh od Mačke Režalke.

Najprej malce zgodovine:

Bilo je davnega leta 2007. Moj nemirni duh je ravno zaključeval fazo težkega »gengsta nigerja«. Kaj to pomeni? Ha, šit, a moram res o tem pisat? Ha ha… dobro, to pomeni, da je naš protagonist – ergo, jaz – nosil najširše možne kavbojke zaradi katerih je moj bingelj-bongelj veselo skakal z leve na desno in tolkel po stegnih. Majice sem imel kakšni dve številki prevelike. Namesto S sem nosil L ali celo XL. Če ne bi imel pokvarjenega prenosnega diska z vsemi fotografijami, bi vam mogoče eno celo privoščil, čeprav v skrbeh, da ne bi koga od smeha pobralo. Za to ne bi odgovarjal.

Torej, prevelike obleke so bile pač moj »casual outfit«. Ampak, kreten kot sem še vedno, se pri tem pač nisem mogel ustaviti. Obvezen modni dodatek je bil velik, kičast križ na debeli svetlikajoči verigi, ki sem ga ponosno nosil okoli vratu, čeprav je tehtal skoraj 3 kile in me je non-stop tolkel po trebuhu. Potem je bil tu prstan na sredincu. Zajeban pa nč, aaight!? In, ker se mi še ni zdelo, da sem dovolj podoben Snoop Doggy-u, sem si okoli pobrite betice zavezoval zeleno rutko.

Prosim, naj me nekdo ustavi pri pisanju tega sranja!

Najpomembnejši podatek bi najraje zamolčal, ampak je tako presneto smešen, da ga moram povedati. Fante, to ubogo izgubljeno najstniško revše, ki se je oblačilo kot kak tretjerazredni klovn, je imel samo pičlih 54kg. Jap, prav ste prebrali 54 ki-lo-gram-čkov. Zgledal sem kot kakšen pobegli interniranec, ki je naletel na cirkus in pograbil prvih 5 kosov, ki so mi prišli pod roke.

Kakorkoli. Tak frajerski dvorni norček, sem imel privilegij lastnega avtomobila. (Kupljen s privarčevanim denarjem, za katerega sem skrbel sam. op.p.) Krasen avto. Čudovita vijolična Honda Civic hatchback letnik 99`. Tista vijolična je še posebej izstopala.

Gengster kakršen sem bil sem seveda v prtljažnik našopal woofer s premerom 30cm in še za dodatnih skoraj 2000€ ostale frštekarije – ojačevalec, spredaj sistem, kabli, avtoradio. Skratka avto je bil spimpan kot se za pravega gengsterja spodobi. Ko sem se vozil po »hoodu«, je delalo »woomp woomp woomp« in deklice so kar same od sebe metale nedrčke s sebe in mi kazale joškice. Ahhhh… lepi časi.

Okej, nazaj k zgodbi. Torej, bili smo moj avto, moj kolega in jaz. Morje 2007. Umag. Tam smo v tistem času imeli manjšo jahtico in razvajena mladina se je zbirala na kupu vsakič na drugi barki v marini. Bili smo sicer najmanj premožna ali vplivna družina v družbi in se niti nisem trudil, da bi dajal kakršen koli drug vtis. Jebat ga, »SES,« bi rekla kolegica.

Čudovit sončen dan je bil. In cel dan smo ga po malem žingali. Saj veste, kaj pa imaš za početi cele dneve v marini polni nadutih bogatašev? Zajtrkovali smo pri tistih na barki – tunin namaz, malce belega vinčka, pršutek in ostale slaščice, kosili smo bodisi vsak pri sebi, bodisi spet pri kom drugem. Po kosilu, pa smo se tisti dan dobili pri nas.

Fantje smo pili skupaj z moškimi. Ob štirih popoldne že precej podkrepljeni z alkoholom. No, ne precej, ampak prepričan sem, da sem spil kakšne tri kozarčke belega vina. Zaokrožimo na pol litra, okej?

V nekem trenutku mi kolega reče:

»Dej stari, nisi mi še pokazu svoje tanove makine. Kje si parkiru?«

Malo mi je bilo nerodno. Konec koncev je tipček vozil takrat novega golfa, jaz pa tisto staro Hondo. Vijolično Hondo.

»Eh, sej ni nič posebnega. Še klime nima. Hehe…« sem želel biti zabaven in se iz nerodne situacije izvleči s humorjem. Slaba šala, brko.

»Dej pejt po ključe, greva pogledat,« je bil vztrajen kolega.

Ajde, dobr. Grem po ključe in se viga-vaga po pomolu odpraviva do parkirišča. On oblečen kot tipičen osemnajstletni bogatunski šminkerček, jaz kot osemnajstletni kreten/klovn s kratkimi hlačami tako širokimi, da sem hodil, kot bi nosil pet kil dreka v njih.

»Huuuuud. Lep je. Ful je dobr ohranjen.«

»Ja, vem. Sta ga mela dva upokojenca. Prva lastnika.«

Avto je bil res lepo ohranjen. Naj povem, da sem ga kupil tako, da sem šel en teden po tem, ko sem naredil izpit, na nedeljski avtomobilski sejem ob Cesti dveh cesarjev, tam hodil okoli petnajst minut, ker itak nisem imel (in še vedno nimam) pojma o avtomobilih. Zagledal to grdo spako po ceni, ki je ustrezala mojemu budgetu, se usedel vanj in ga čez en teden kupil nekje v eni kotlini med Krškim in Sevnico.

»Dej greva en krog.«

Model. Pila sva.

»Ne vem, če je pametno,« sem mu rekel.

»Dej, dej. Tlele samo ven iz marine, okol, pa nazaj.«

Dobr, se usedeva v avto, kontakt, muska, Tupac, vzvratno ogledalo se trese od basov, prižgem mašino, vseh 75 konjev zarohni in počasi speljeva. Glasbo še malo bolj navijem in uživam v gengsta ritmih. To je lajf. Rutka, »lanac«, »furam begije, tepem fegije«, sonce, »To live and die in L.A.«.

Zapeljeva ven iz marine, desno proti mestu. Prazno vse. Med tednom. Zgodnja sezona. Nikjer še nikogar. Še vlakec ni vozil.

»Stopi mal na gas, sej ni nobenga.«

Ajde, prtisnem. V drugi gre vse hitro, še posebej po lokalnih cestah. Vuf, pičiva čez stop znak. Jebemti mater… Kdor je bil že kdaj v Umagu na poti od marine proti mestu pozna to križišče. Glavno cesto preseka druga cesta, ki gre proti parkirišču ob obali in je očitno bolj glavna od glavne.

Pogledam v ogledalo. Kul, nikjer nikogar. Čakaj, kaj pa je tisto? V desnem kotičku opazim pikico. Vedno bližje je. Motor. Lučka. Za trenutek se mi je ustavilo srce.

Zapelje ob avto in s kretnjami nakaže, naj zapeljeva k robu vozišča. Najebala sva. Majkemi model, konec je. Pila sva, prevozila sva stop znak, norela sva in še mlada butasta Slovenca na Hrvaškem sva!

Ampak zabava se je šele začela. Standardni postopek: vozniška, osebna. Prometna. Vse se je odvijalo noro hitro. V trenutku je bil pred nami še en policijski avtomobil. Smrkca stopita ven. Kva za kurca se dogaja? Nič mi ni blo jasno.

»Stopita ven.« Po hrvaško. Ne znam hrvaško. Nisem »otrok Juge«. Ampak kar naenkrat, sem začel govoriti tekoče hrvaško.

Pogleda moja oblačila in si misli: »Droge. Moja sta, mulca!«

»Roke na avto, noge narazen.«

Pi*ka materna. Srce mi je bilo nekje med jajci in anusom in resno sem mislil, da se bom posral v tiste široke hlače.

Preišče naju in začne preiskovati avto.

»Odpri prtljažnik.« Odprem. Nič. Čist. Na zadnji polički sem imel šal »Slovenija« in vidim, da mu ni preveč všeč. Tudi meni ni bil v tistem trenutku.

Greva do sprednjega dela, umaknem sovoznikov stol, pogleda zadaj, nič. Čisto kot solza.

»Odpri še ta predalček,« po hrvaško. Takrat se mi je srce ustavilo. Tko, dejansko se mi je za kakšno sekundo ali dve ustavilo srce.

Kakšen gengster si, če nimaš pištole? No, ta gengster, jaz, je imel pištolo. Plinsko airsoft repliko Tokio Marui Hi-Capa 5.1. In ta gengster je imel to pištolo v sprednjem predalu. In tega gengsterja so ravnokar legitimirali zaradi prehitre vožnje, prevoženega stop znaka in vsesplošno groznega izgleda ter suma posedovanja drog.

S tresočo roko odprem predal in upam, da me kreten ne ustreli s prve, ko bo zagledal pištolo.

»Šta je ovo!?« se zadere in še, naj se umakneva stran od avta. To sem razumel.

Vzame pištolo, jo vrže na streho avta in naju vsakega na eno stran z rokami nad glavo. Komično u tri pi*ke materne! Bil sem presran kot še nikoli v življenju, ampak po drugi strani mi je šlo noro na smeh. Okoli se je začel nabirati folk. V minuti je bila tam marica. Kolega naložijo vanjo, k meni prisedeta dva v avto in se odpeljemo na postajo. Jupiii, road trip! Not.

Pridemo na postajo.

»Kje je kolega?« Nič. Nobenega odgovora.

Me peljejo po nekih zatohlih socialističnih hodnikih in prispemo do težkih kovinskih vrat. »Jeba…« sem pomislil. Smrkec odpre vrata. Celica. Sploh nisem čakal na kakršen koli ukaz. Stopim notri in začnem poslušati svoje glasne misli.

Večinoma je šlo nekako tako:

 »Kreten. Kreten. Kreten. Kreten. Kreten. Pokliči koga. Koga? Kaj, če starši zvejo? Kreten. Kolk dolgo bom tu? Kej sploh sem? Kreten. Kreten.«

Mine ura. Berem napise po stenah. Kdo vse je bil tu notri? Narkomani, klošarji, pijanci, roparji, huligani, nasilneži… in sedaj jaz. OG. Original Gangster. Z veliko. V zaporu, al karkoli že je to. Mine še ena ura. V sobi ni ničesar razen manjšega okenca, postelje z gnilo staro grobo odejo in neštetih napisov. Telefon sem imel pri sebi, vendar sem bil preveč posran, da bi poklical koga od tastarih. Ni kaj, že takrat sem verjel v Božjo previdnost. Se bo že uredilo.

Okoli devetnajste zvečer pridejo pome. Še vedno ne vem, kje je kolega. Odpeljejo me v sobo, izgleda kot nekakšna uboga socialistična sejna soba. Stare mize s kovinskim ogrodjem in gnili leseni stoli.

Sledil je doooooolg pogovor z enim izmed kriminalistov. Čudežno sem spregovoril hrvaško in se gladko pogovarjal z njim predvsem o pištoli. Hvala kurcu jih je zanimala samo ta kurčeva neprava pištola.

Ne bom rekel, da je bilo vse brez veze. Gospod mi je tistega dne dal odlično življenjsko vodilo:

»Če imaš pištolo ali kakšno drugo orožje, jebemti da moraš biti pripravljen ga uporabiti, ko jo potegneš. Nikoli ne veš, kaj ima tisti drugi. On ima lahko pravo. In on jo je lahko pripravljen brez pomisleka uporabiti.«

Po štirih urah in sem dobil nazaj pištolo in prostost. Nobenega listka, nobenega uradnega zaznamka, nič. Kolega je čakal zunaj. Sonce se je že davno skrilo. Stopiva do avta. Na stopnicah postaje slišim za sabo (v hrvaščini):

»Pa tisti šal daj stran, ko si na hrvaškem… da ne boš imel kakšnih težav.«

Usedeva se v avto. Trenutek tišine. Spogledava se in se začneva najbolj butasto režat. Delno od adrenalina, delno od razbremenitve, delno zaradi tega, da če ne bi bilo v predalu pištole, bi dobila nešteto kazni zaradi ostalih prekrškov. Tako pa so se zapičili v to pištolo in vse ostalo pozabili.

Odlična izkušnja! Tako, dragi otroci, se živi življenje. In to je le eden izmed neštetih pripetljajev, ki so se mi zgodili v preteklosti.

Adonai

»Človek in njegova obsedenost z nadzorom. Ni stvari nad katero to sebično, egocentrično in nemoralno bitje ne bi želelo imeti oblasti. In ni lažjega načina kako to storiti, kot da ta svoj fiksacijski objekt ali subjekt, ki ga privlači zgolj zato, ker si ga še ni podredil, poimenuje.

Živalim je govor tuj, zato si stvari prilaščajo na drugačne načine. Pes, na primer, poščije vse, za kar misli, da sme označiti za svoje. Človek je bolj predrzen. Človek želi poimenovati vse. Vse želi imeti v svoji pesti.

Gleda v zvezde in se jim čudi. Lepe, vabljive, migetajoče, drobne, čarobne nebesne pikice. Neznani in neimenovani božji čudež. Nato vse pokvari in izniči čarovnijo. Začne jih povezovati v namišljene like in jim daje imena: strelec, medved, trinog, Herkul, devica.

Kako za kurca veš in vidiš, da je tista skupina zvezd ravno devica?! Pusti te majhne nedolžne pikice, naj bodo vsaka zase unikatna devica in se jim čudi v poletnih večerih, ko boš legal v travo z resničnimi devicami.

Prisvajanje je v človekovi najgloblji naravi. Vendar si ne more prisvojiti stvari, dokler ji ne da nekega pečata, imena, besede, ki simbolizira pomen, ki ga ima določena stvar zanj. Sedi ob jezeru in ga občuduje, kako veliko in skrivnostno je. »Rekel mu bom: jezero.« In kar naenkrat je odnos med njima bolj oseben. Manj skrivnosten, manj čaroben.

»Ampak jezero, jaz bi želel več od tebe. Plavam v tebi, tvoja bližina me hladi, tvoja voda me napaja, napaja tudi moja polja, tvoje ribe me hranijo in ti si mi še vedno tuje in neobvladljivo. Rekel ti bom: Adonai.

Moje jezero Adonai.«

Od tega trenutka dalje je to jezero poznano le še kot jezero Adonai, ali celo zgolj: Adonai.

Nič več velika, skrivnostna, stoječa luža polna življenja in dobrih drobnih darov.

Moje jezero Adonai.

Vse bi si podredil. Svet okoli nas in svet v nas. In izmišljamo si poimenovanja za vse možne stvari, tudi tiste, ki bi morale ostati neimenovane. Mislimo, da je naša pravica, da vse označimo, da nadevamo okove. Ubijalci čudenja, uničevalci skrivnosti, nadevalci okov.«

            Odložil sem pisalo in naredil požirek Martella. V četrtek sva ponovno dogovorjena za kosilo. Spomnil sem se nanjo in vedel, zakaj sem zapisal besede na papirju pred mano.

Iz novele v nastajanju

Pol ure sem se jebal z iskanjem parkirnega mesta. Saj ne, da moja krava pokuri 10,2 L/100 km in, da me vsakršna vožnja za brez veze strašno živcira, vmes še nič nisem pel! Občutek sem imel, da bom zapeljal čez naslednji nasmejani parček, ki ga bom videl in si tako vsaj malo polepšal dan.

Potem sem se spomnil, da lahko v starem delu, točno tam kjer je knjižnica, za petnajst minut brezplačno parkiram.

»Bravo, kreten. Pokuru en kup nafte. Pa so šli trije piri!«

Vzel sem listek in čakal, da so se stebrički spustili.

»Končno!«

Trajalo je le nekaj sekund, vendar sem bil še vedno živčen zaradi nesmiselnega kroženja in iskanja parkirišča. Avto sem parkiral pred stopnišče in prižgal »vse štiri«. Itak bom takoj nazaj. Iz prtljažnika sem vzel svoj najljubši nahrbtnik v katerem sem imel knjige in se odpravil v knjižnico. Vstopil sem suvereno in brezskrbno. Podaljšam tisti dve, vrnem tiste štiri, ck-pk, noter ven. Kot najstnik pri prvem seksu.

Od vrat do pulta ni daleč. Ravno dovolj, da sem si nadel karseda čudovit nasmešek in si snel »pinč«, to je moj klobuk. Nahrbtnik sem odložil na pult. Na enem koncu je sedel varnostnik, vmes sta bila dva prazna računalnika za uslužbence in na drugem koncu administrativna delavka.

Stal sem pred njo z nahrbtnikom na pultu, pinčem v eni roki in najbolj umetno-prijaznim nasmeškom na obrazu.

Zgledala je dolgočasno in naveličana svojega življenja. Nikoli mi ne bo jasno, kako se lahko nekdo tako brezbrižno obnaša do tega čudovitega daru, ki smo ga poimenovali življenje, ker mislimo, da si ga lastimo? Vedno je kakšen razlog zaradi katerega je vredno živeti, če ne drugega: ženske, pesmi in alkohol. Prvi pogoj je seveda, da se ti gladko jebe za vse, drugi pa, da pri tem ne najebejo drugi. Tu je gospodična pogrnila.

Jebalo se ji je že za vse, vsaj tak vtis je dajala, vendar je zaradi njenega jebivetrovskega življenja najebal nedolžni – jaz.

»Dober dan,« sem se nasmehnil.

»Mhhh…,« me je pogledala izpod očal.

Brzdal sem se. Med mnogimi stvarmi, ki mi gredo na jetra, so tudi brezbrižne prasice na šalterjih.

»Zdravo, rad bi podaljšal tele knjigice, pa verjetno imam tudi nekaj malega zamudnine.« Še vedno sem se butasto smejal v upanju, da bom napravil dober vtis. Ne maram se pričkati z ljudmi in rad sem v dobrih donosih s tremi vrstami: policisti, natakarji in kuharicami v šolah. No, kasneje, ko nehaš hoditi v šole, kuharice zamenjajo administrativne delavke in delavci.

»Lahko podaljšaš. Eno do jutri, ostale do sedmega marca.«

»Kako do jutri?« mi ni bilo jasno ali me zajebava ali se je samo kaj zmotila.

»Ja, eno lahko še do jutri podaljšaš.«

»Za en dan? Resno?«

Nič ni odgovorila. Telica.

»Ne, ne… potem jih bom pa vrnil. Kaj pa te tri?«

»Do sedmega marca.«

Krava.

»Okej,« sem se še vedno butasto režal, »koliko imam pa zamudnine?«

»Hmmm… zamudniiiiiiine je paaaaa… dvaindvajset evrov in dvajset centov.«

Zdelo se mi je, da sem narobe slišal. Za trenutek sem lovil sapo, nato še enkrat vljudno vprašal:

»Koliko?«

»22,20. 0,25 centov na knjigo na dan.«

Mislim, da sem v trenutku izgubil nasmešek. Veste, tisti trenutki zbistritve in prizemljitve, ki se zgodijo kot posledica zdravega razmišljanja, kmečke pameti, človečnosti in čustev? No, eden takšnih trenutkov.

»Poslušaj, nekateri poskušamo še študirat in radi beremo zanimive knjige!«

»Kaj ima to ve…« Nisem ji pustil končati.

»Katastrofa! A si jih je želel kdo sposodit? Je povpraševanje po točno teh knjigah?! So rezervirane? Ne! Zakaj za kurca jih potem potrebujete nazaj!?«

Vdihnil sem in počasi izdihnil. Pripravil sem se na govor.

»Veste, kaj si resnično želim? Da bi nekoč, če je možno čim prej, na primer jutri!, vaše delo opravljali roboti. Bi bil popolnoma isti kurac! Izstavil bi mi račun, zahteval plačilo in me pošteno nategnil od zadaj! Če še ne veste, ste tu zato, da lahko človek v te birokratske procese in enačbe vnese spremenljivko, ki se ji reče človeški-jebeni-faktor!«

Varnostnik je vstal.

»Ampak, draga gospa, frigidna robotska prasica, očitno tega niste sposobni! Zato si resnično želim, da bi vaše delo v kratkem prevzeli roboti, ki bi opravljali vaše delo, vi pa bi bila brezposelna nesposobna nečloveška krava, ki je študentu zaračunala dvaindvajset evrov zamudnine za knjige, ki jih sploh NIHČE NE BERE!«

Vzel sem knjige iz torbe in jih zmetal čez pult. Nahrbtnik, ki sem ga trdno držal v dlani, sem izpustil, se obrnil in odkorakal do avta. Iz predala v vratih sem vzel še kurčevega Levinasa, zaloputnil in odmarširal nazaj do pulta.

Knjigo sem dvignil visoko nad glavo in jo z vso močjo besa lačnega in napol treznega študenta zabil na pult.

»Na! Prasica! Beri! Beri, jebem ti mater!«

Iz denarnice sem vzel bankovca za deset in dvajset evrov, ju vrgel v zrak pred njo, pograbil nahrbtnik in se obrnil proti vratom.

»Vaša kartica,« je rekla z zoprnim glasom, kot bi želela, da ji primažem eno klofuto.

Obrnil sem se.

»Hvala,« sem rekel skozi zobe, sunkovito pograbil kartico in odkorakal na svež kranjski zrak.

Vrnil sem se v fitnes in v baru poleg recepcije naročil pivo.

»Popoldne imaš še stranke,« je rekla Maja, ena naših receptork-natakaric.

»Boli me kurac. Enega rabim.«

Vedel sem, da bo še dolg dan.