Erotikon - politikon

Odložim knjigo. S pogledom sledim drobni postavi. Čvrste prsi, napet trebušček. Vse živo, vse brhti. Vse cveti. Vabi – vendar jaz nisem prejel vabila. Sledim, da si skoraj zlomim vrat.

Vem, da ne bom več bral. Koncentracija trči ob navidezne dotike, navidezni dotiki ob koncentracijo. Nima smisla nenehno bežati v drevorede črk, zato se za trenutek zastrmim in zrem v dejstva pred seboj. Raje bi sicer zrl v morje, vendar ne utegnem. V sebi začnem oblikovati besedilo, zunaj sebe pa na videz nadzorovano mirim strasti.

Včasih pač reči bobu bob. Hiši hiša. Grobu grob. Lepoti ljubezen. Strasti ljubezen. Tavanju iskanje. Morje. Motorni čoln. Slamniki – zgoraj, še višje, znotraj. Globoko v sebi. Klavcu klavec. Vsak dogovor med nama je pravica. Ker morajo obstajati heroji. Drzni. Tisti, ki vedno stopijo na pravo stran zgodovine. Zgodovina - deroča reka brez struge. Tisti, ki prepoznajo trenutek, ko je potrebno kazati s prstom. Na te. Potem na druge. Ovo je Srbija! Ein volk, en wagen, ein volkswagen! Prst na prsa. Mi smo zgradili to deželo!

Prst v tla, prst v nebo. Prst v rit. Toliko o tovrstnih herojih.

Vendar smo ovce. Pridno jim sledimo. Do konca. Čisto do roba jam in vhodov v rove. Vsem ostalim pa: Ne slediš? – bum – v jamo! Potem pa: zasujmo! Površen bo tvoj pokop, če ne boš ovca.

Heroji in ovce. Tisti združeni, ki nenehno iščejo primeren prostor v senci osamljenega drevesa. S prstom: tu! Potem tu. In tu. Senca ne vprašuje o lagodju. Gre in oni za njo. Compa compa, comp. V senčko. Svobodnega duha. Od prve do zadnje ovce. Potem pa reči, da niso resnično osvobojeni … če upaš?

Nekateri tako strastni v iskanju te sence, da so zanjo pripravljeni splezati kar gor na drevo. Čisto pod vrh v krošnjo. Pa saj nič takega. Se nam še ni uspelo popolnoma odločiti, kaj smo. Ljudje? Živali? Z dreves pred tabernakelj, tisti brez pa nazaj na drevo.

Tik-tak. Vse za senco. Tja. Tja, tja … tja! Tja. Ti to, ti to, Tito. Potem pa v jame, če nisi za to, da gremo čepet gor na veje. A, da je neudobno? Da je polno mrčesa? Šuti, majmun jedan! Senca pa je. In mi smo vam jo zrihtal. Boš ti govoru, k te sploh tam ni blo!

Stojim na soncu in nekako priprtih oči ugotavljam, da je tu prav prijetno krasno. Malo zapiha – a me ne premakne. Pride opoldanska pripeka, zakolnem in obrišem tistih nekaj kapelj s čela. Opazim premlado, ki opazi mene. Vse žge in vse teče. Ona ugotavlja, kaj je to v njej, jaz – jaz pa grizem vest in ona mene. Pa se gremo pradavno igrico. Marš! Dvajset sklec! Utrip. Življenje, ki ga lahko sprejmem in ki ga lahko opustim kadarkoli. Le v nevidne niti ostajaš vedno vpet.

Pride senca – počivam. Me greje sonce – se grejem in grejem dalje. Potem pogledam tiste čepeče iskalce enakopravnosti gor v krošnji. Borci za to, da je vsem enako neudobno. Združena lista rdečeritih pavijanov, evnuhov in ostarelih iskalcev sence. Kajti tja sonce ne posveti, da bi osvetljevalo njihove groteskne podobe. Karikature zla, ki bodo vedno čepele nad nami. Vedno - v hladu sence.

Knjiga bo počakala. Kakor knjige čakajo. Zvezek. Pisalo. Račun. Račun? Račun. 24. 40, dobro je. Vstanem in hodim. Da bi našel tisti pravi prostor. Tisto ravno pravšnjo pripeko. Tam z morja hrapavo brizga v kristalih sol sto tisočletij. Tisti prostor med hrupom in tišino. Malo tebe, malo njihove mladosti, malo ničesar. Tista popolnost duha, kjer besede tečejo v tekočem ritmu. Kjer življenjske resnice in laži bivajo v mehurčku vodne tehtnice. Tukaj! Čutim sol na nebu, ko napol priprem usta.

Sedem. Vdih. Izdih. V glavi nekaj, pred očmi drugo. Rit. Ritka. Rit. Trebušček. Celulit. Meča. Premlada. Stara. Stara. Stara. Lena, ziher. Premlada, prelepa – nedosegljiva. Debela. Bobu bob. Zanemarjena. Premlada. Nedosegljiva. Nedosegljiva. Privid. Distanca. Iluzija. Ti.

Ne bo šlo. Vstanem. Naprej! Na boj junaška kri! Zdaj že o nečem drugem. Nad mano galeb. Tudi tako ne bo šlo. Ne maram hoditi pod ptiči. Nekaj v zvezi s politiki. Letijo tam gor – in serjejo. Meni nič, tebi nič. Meni drek, tebi drek. Tako vzvišeni, da ne verjamejo v gravitacijo. Tako arogantni, da ne upoštevajo gravitacije. Krhkost ptičjega življenja.

Naši biriči pa med njimi. Zapiha jugo, pa vsi v desno. Zapiha burja, pa vsi v levo. Krilijo, prhutajo, da vse leti okoli. Pa kričijo! Kdo bo prej ujel pravno termiko v tem in onem vetru. Vmes pa: serjejo! Ni časa za vejo, za stranišče, o, ne. Prdec tu, prdec tam. Po tebi, po ženi, po otrocih. Po tašči, po sosedu – o, to pa že nekako preboliš. Pa, tudi čutiš ne, kdaj te označijo. To tako - po malem. Na ramo malo, na klobuk, na stransko ogledalo … Potem pa tuliš v nebo, kot da je komu mar.

Pod ptiči, kot pod politiki, pač ni za hodit. So pa. Tam. Gori. V krošnjah, v senci. Potem pa – švis – malo vem, malo raztegnit krila. Pa je veter. Pa je pritisk. Včasih tak, da jih sesuje na tla, včasih tako odsoten, da jih dvigne visoko med motorje letal.

A, brez skrbi – imamo tudi noje. Pa kure. In purane in pave. Toliko ptičev fičfiričev, da mi o ovcah sploh ni potrebno pisati.

Sami heroji. Sami govorci ob pravem času. Pravočasniki. Noji, kokoške, pavi, purani. Krošnjarji. Reči bobu bob. A le takrat, ko zberem vse bobe na kup. Bob. Bobek. Koze. Ovce. Drekec pekec.

Potem pa smo tu še tisti, ki vsakemu bobu rečemo bob. Vsaki riti rit. Vsaki babi baba. Grehu greh, zlu zlo, resnici resnica. Ker morajo obstajati tudi antiheroji. Mečemo se na trepalnice zgolj zato, da bi dokazali, da se nima smisla metati na trepalnice. Nikakor ne utegnemo kazati s prstom, ker se z obema rokama trudimo držati vaše veke odprte.

Tokrat nikakor ne najdem tistega mesta, kjer bi se misli zapisovale same od sebe. Indija Koromandija. Trnovska plaža. Nebotičnik. Lili Novy. Na koncu pristanem za mizo pred prikolico ob mrzlem pivu. In zapišem kar nekaj o skoraj zlomljenem vratu, ker sem gledal tiste preklete najstnice. Kdo pa boš, če ne, kdor si?

Brez naslova I.

Na koncu ostaneš nek tip, omenjen med ducatom drugih na prvih straneh precenjenega »bestsellerja«. Pa še to samo zato, ker si se znašel ob pravem času na pravem mestu. Niti se ne boš vprašal, kaj počneš tam. Z neko tankočutnostjo medlega piska v ušesu, se boš delal, kot da si ponosen na svoje ime med imeni. Komur se bo dalo brati zahvalo, bo prebral tvoje ime. O tebi ne bodo vedeli nič. Blaž Koman.

»Rad bi se zahvalil vsem z Ministrstva za kulturo. Najprej Jožici Petrič, Marjani Lubej, Kreftu Ribiču, Blažu komanu, Petru Nartniku, Vasji Ogorelcu in vsej ostali ekipi z ministrstva, ki mi je pomagala nabirati sredstva.«

Na primer.

Zatipka ne bo nihče opazil. Nepomembnež strnjen na bistvo dveh besed, ki bosta sčasoma izzveneli v pozabo. Čez dvesto let te bodo zmrzovali v skrinji, da bi knjiga v kateri se ti avtor zahvaljuje, ne toliko smrdela. Nihče ne bo vedel, kdo si bil. Kjerkoli že boš, nihče ne bo vedel o tebi nič.

Potomce si črtal. Vsiljeno nasledstvo, ki se ni zgodilo, ker si spustil standarde, obesil zastavo na polovico droga, pripel belo krpo in dihal globoko in dolgo, da bi imel najmanj občutek, da vsaj nekaj v svojem življenju nadzoruješ.

Že dolgo nisi pomislil na njo. Prisiljeno se vračaš v spomine. Iščeš vonj, da bi smel pobegniti od tu. Odsotnost vizije kompenziraš z nihilizmom. Brez sramu se zakoplješ v delo, to in ono ambicijo, da bi le odmislil dejstvo minevanja. Kazalci ure trgajo jutra in upiraš se tako, da si iz vseh pobral baterije. Edini smisel življenja so ti drugi, ker v sebi ne najdeš več smisla. Popolna ekscentričnost, ki pa se kot morje v valovih vrača k izvoru. Lahko rečem: »Pozabi,« – preteklost, vendar imajo besede tudi svojo težo. In moram se slišati po poteh in se znajti na mestih, kjer sta se prijela za roke in se ji je zakopal v lase, ker mu je več pomenil dotik njene lepote, kot utrip njenega srca.

Udarjam po tipkovnici, preden se zavem, kako me vse skupaj prehiteva. Kar biva izven mene, se spreminja hitreje kot se zmorem – ali želim – spreminjati sam. Skozi strešno okno pribeži poletna sapa. Tiho. Srce. Preskok samopodobe. Vozijo po meni. Časovni stroj. Naše bistvo, naša iskrenost. Naša uresničitev. Nov – avto. Moja vrednost na borzi socialnih odnosov poskoči. Na Brezje, na morje, na sladoled. Potem prati vsako nedeljo. Popolna predanost Mamonu. Krst, očiščenje, loščenje, obhajilo, sušenje, jelenova krpa. Ite, missa est!

Končno se ustavi pod omaro, ko za njo plaho prišepne že druga. Vse sape poletja se zbirajo v moji sobi. Epicenter mojega bivanja, mojih smrti, mojega vstajenja in zveličanja. Oprosti, toda ne vem, kolikokrat sem tu že umrl. Razprodaja zbledele mladosti. Prihodnost brez vizije. Skrijem se med poletne sape. Kako jim uspe? Prilagajanje. Zunaj katoliške, tu notri le del prahu. Mrtvi delci mojega templja. Pobriši prah. Pobriši smrt za seboj. Ljubiti življenje tako zelo, da se mu odpoveš. Verjeti v Boga, zavračati idejo spreminjanja.

Tiho zavetje votline v katero sem na stene zarisal podobe preteklosti. Preteklosti, ki se zdi le še fantazija. Nimam dokazov, da je karkoli obstajalo. Podobe na stenah. Ples. Reka. Stara pot. Martinček. Ogenj. Koruza. Postelja. Petje.  Zdi se, da med podobami ni podobe, ki bi ne obstajala. In kadar zrem v podobe, se zdi, kot da nikdar sploh niso obstajale.

Dnevi so daljši. Lahko dlje delam in pridem kasneje domov in zunaj je še vedno dovolj sonca in v meni dovolj življenja, da se spravim teč. Eno uro. Uro rojevanja za deset ur umiranja. Vse skupaj postaja eno iskanje. Kolikokrat si rečem, da me smrt niti ne plaši več. V ogledalu že dolgo ne vidim več sebe. Krvave oči, v kotičkih gube, odmev nasmeška, ki ga kmalu tako ali tako ne bo več. Nov človek. Pol človek. Ora et labora. Sancta Maria mater Dei. Crux sacra sit mihi dux. Nečimrnost. Dovolim si vse, ker je vse nečimrnost. Pride papir do mene, ga malo prepognem, nekajkrat obrnem okoli. Preletim s pogledom črke in številke. Podčrtam. Enake na isti kup. Auschwitz. Slovanom odrežemo jajca, Žide v peči. Deset ur papirjev. Prosim za peč, za strup, za lobotomijo. Odrežite mi moškost.

Preplah v meni je izzvenel. Ostala je tišina, ki je dokončno umolknila. Zvečer postelja. Pivo. Nanizanka. Vsa je eno samo bežanje v lepši svet. Nikogar na obisk, k nikomur na obisk. Ali tek ali družba. Brez teka trohnim. Brez družbe trohnim. Sprehod po Ljubljani. Poslužujem se jezika, ki je morda moj, morda ga je oblikoval nekdo drug. Nimam več nobene trditve, vprašanja me ne vzburjajo več. Tudi, če si predstavljam, da hodim z njo po starem mestnem jedru male malteške vasice, mi idejo ubije dejstvo, da nimam časa za nič od tega. Moj edini namen je počasi in zagotovo umreti. Rodil sem se in umrl bom. Vmes nič. Besede zase, ker so v meni prehrupne in nimam poguma, da bi šel zaradi njih v zapor. Pišem. Objavim pod psevdonimom, za katerega vsi vejo, da je moj. Vase ne spustim več ničesar.

Včasih se še najdeva. Med vikendi si vzamem čas za Rožnik in jo vidim, kako se izgubi med ivanjščicami. Molk je edini objem, ki ga sprejmem. Ljudje. Breme. Posluša nihče. Koristnost pogledov je edino gibalo naših malih svetov. Kadar se zazrem v njene oči, ugotovim, kako resnično majhen je naš svet. Kako nujno moram pobegniti. In vedno znova me trezni usoda budilke. Omega 3, tuš, zobje, vosek, nasmešek, papirji. V moji glavi: nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, smrt.

Ves svet je izbira močnih. Tistih, ki pišejo zahvale, tistih, omenjenih v zahvalah. Ostanejo še tretji. Neomenjeni. Neobstoječi. Žal mi je za ves napredek. Ostanejo sledi, ki jih nisi nameraval nikdar pustiti. Prisilno obstajanje. Kadar bi zažgal papirje, si prepozen. Bivaš v nebivanju binarnega sistema. Si. Nisi. Dobrodošli v 21. stoletju. Na svidenje, v naslednji vojni.