Jesenska - IV. del

Obstaja več načinov, kako utišati hrup. Eden izmed njih je ta, da se spraviš zaklepati kolo z druge strani kot po navadi. Zrcalen položaj in nenavadna situacija pripravita telo do tega, da se v polnosti osredotoči zgolj na premišljene gibe potrebne, da boš pravilno vstavil ključ, obrnil v pravo smer, speljal verigo pravilno in na pravem mestu zaklenil žabico.

Ravno sem se nažrl tajske hrane in se odpravljal proti NUK-u. V NUK je vedno dobro oditi. Tako, od časa do časa. V tiste hladne marmorne plošče, med odmeve korakov in neskončne debate vedno novih in novih vedoželjnih študentov in učenjakov je ujet nek nesmrten duh časa, katerega vedno znova v polnosti vsrkavam in z njim krpam v času izgubljene kose duše.

Teden po tisti zabavi v Brooklynu sva se z Nino spet srečala. No, očitno je nekako izvedela, da berem del svojega gradiva, ki ga pripravljam za svojo prvo pesniško zbirko. Branje je bilo na Nebotičniku in nisem bil slabo plačan. To, da še nimam založbe, ki bi izdala moje pesmi, izdaja v samozaložbi pa ne pride v poštev, niti ni tako pomembno. Pogoj večine založb je pač, da jim predstavim tudi svoj drugi roman, ki bi ga z veseljem spravili med bralce, a zanj nimam niti osnutkov dobro urejenih.

Na Nebotičniku ni bilo veliko ljudi, ki bi jih poznal, vendar je bila kavarna kljub temu polna. To mi je všeč. Tako ni tistega navideznega pritiska, tiste zoprne vljudnostne dolžnosti, da stopiš do vsakega znanca posebej, si natakneš že precej dotrajani umetni nasmešek ter jim sladkobesedno počasi in previdno oblizuješ anus.

Bilo je nekaj znancev. Vendar to so takšni, ki so tam iskreno zaradi tvoje poezije in ne po kakšni posiljeni »prijateljski« dolžnosti. Veseli so pomežika, nasmeška, rahlega priklona z glavo in dovolj jim je že to, da smejo v živo utripati z razgaljenim poetom na stolu.

Med odmori, ko je Rok omamljal obiskovalce s svojimi kantavtorskimi mojstrovinami, sem imel tako čas, da sem se v miru počil za šank in užival v hladnem pivu. V drugem odmoru je prišla do mene. Bil sem nekje na polovici piva in polovici poti do Firenc. Z eno potjo krajšo od druge in ne popolnoma prepričan katero. Umirjeno je prisedla na stol poleg:

»Hej,« je rekla z nizkim glasom, ki je spominjal na pomirjujoče mačje predenje.

Obrnil sem se proti njej. Nisem je prepoznal in to ji je bilo jasno in ni mi zamerila. Steklenico sem pridržal pred usti in med ugotavljanjem, kdo bi ona bila, iskal besede s katerimi bi jo pozdravil. Popolna blokada. Leve in desne hemisfere.

»Nina. Iz Brooklyna. En teden nazaj. Ja?«

»O!« Dojel sem. »O … oprosti za zadnjič. Am … in? Mislm … hej! Kaj pa ti tle?«

Verjetno ne najboljši pozdrav nekomu, ki si je vzel čas in prišel poslušat tvoje žolčne izbruhe.

»Rok Frantar ... Roki. Poznam ga že iz mlajših let. Ne neko biblično skupino sva skupej hodila.«

»Aaaa … Roki. Zanimivo,« jaz in moj ego. Itak, da ni prišla zaradi mene! »Jap, Roki je kr car. Sva že večkrat združila najino ustvarjanje v nekakšen pesniški kabaret.

»Nisem vedla, sem pa slišala. Od drugih.«

»In?« se mi je res dobro zdelo, »si rekla, da morš it poslušat tega čudaka, kva to piše in bere, ane?«

»Nekaj takega, ja.« Zahihitala se je, jaz pa sem se izgubil med potepom po njenih ustnicah in čarobnih kotičkih obraza ter začutil pritisk na mestu, ki ga navadno ne čutim med branjem ali pavzo med branji.

Roki je ob bučnem aplavzu končal s svojimi popevkami in napovedal tretji krog poetičnega boksanja s kopico klinčev in udarci pod pas. Sedel sem na ravno prav visok barski stolček, primaknil mikrofon k ustom, se odkašljal, da sem očistil grlo in ujel glasnost mikrofona, potem pa šel takoj v oster napad.

Ob enajstih sva s Frantarjem zaključila z najinimi blodnjami. Ljudje so ploskali, nekaj jih je celo navdušeno žvižgalo jaz pa sem samo hotel na pivo v Guinnessa. Vzel sem svoj del honorarja, se poslovil od Roka in šel. Na poti čez Slovensko me je dohitela.

»Ej, bedak, a si res tako zabit al se samo delaš?«

»O,« nisem vedel kaj bi, »sori, res. Mogu sem ven iz tistga hleva in nujno rabm en dober pir. Se mi prdružš?«

»Ne vem … a smem?«

Skomignil sem z rameni. »Probej.«

Hladno je bilo. Prijela me je pod roko in nadaljevala korak ob meni. Ko me je prijela, se nisem zdrznil in to me je zaskrbelo. Nobenih mravljincev, spremembe v utripu, nič. Pogledal sem jo. Tiho je hodila ob meni. Na semaforju pri Kazini je naslonila glavo na mojo ramo. Ob vdihu me je vsega napolnil znan vonj, vendar ne takšen, ki bi ga vezal na kakšno osebo, temveč takšen, ki me je spomnil na nekaj bolj osebnega. Ne neke trezorje v meni, v katere sem za debela jeklena vrata zaklenil norčavost, blebetanje v tri krasne, nepremišljene dogodivščine, skromne pozornosti in petje pod tušem. In zazdelo se mi je, da jih lahko počasi, trezor za trezorjem, odklene in izpusti točno takšen vonj.

Snidenje

Zgodilo se je nemogoče. Kostanj se mi je posušil, kar pa se jih ni posušilo, jih je napadel nek zlobni črviček in mi jih izpraznil. Zato sem moral večerjati suho klobaso. Kar niti ni tako slaba večerja, pravzaprav au contraire, dasiravno bi bila še boljša, ko bi ob njej lahko jedel še kak dober kos koruznega kruha in srkal kokakolo s pollitrskega kozarca.

Potem se je zgodilo tisto malce bolj verjetno. Med rezanjem klobase sem – itak - gledal in se čudil nad neskončno neumnostjo človeških bitij, ki je ovekovečena in predstavljena urbi et orbi na portalu Youtube. Neverjetno, kako hitro nožek zdrsne s klobase in zareže v prst! Malce sem preklinjal, poškropil tipkovnico s krvjo med tem, ko sem želel ustaviti predvajanje posnetka, potem sem začel preklinjati malo bolj - sočno in glasneje, skočil v kuhinjo po papirnato brisačo, ki je seveda nismo imeli, malo spiral pod vodo in na koncu zavil prst v servet.

To je bilo nekaj trenutkov preden sem se spravil pisati današnji zapis. Pred tem sem nedeljski dan preživel v vicah, katere si zasluži vsakdo, ki spije več kot dva pira v večeru. Da o tistih, ki spijemo osem in več piv, ne govorim.

Skratka bil sem slab, utrujen in ubog. Domači so me povabili v gostilno na nedeljsko kosilo. Brez pomisleka sem se navdušen odzval. Sicer sem bil popolnoma brez apetita, ampak nič za to. Juhico sem pojedel. Večino časa sem preždel na školjki. Tokrat vsaj bruhal nisem. Na poti domov, sem se ustavil še v rojstni hiši in še tam za trenutek pogrel pokrov školjke. Vendar neko utelešeno zlo ni zamenjalo prazne rolice papirja in sem moral potem kot kak kreten z napol spuščenimi gatami skakati po kopalnici in iskati svežo rolico. Kretensko in zlobno od tistega, ki ni sposoben zamenjati rolice, ko porabi ves papir.

Ko sem prišel domov, sem vzel še en aspirin in zaspal. Kot top.

Tokratni povod je bilo srečanje s prijatelji/sošolci iz osnovne šole. Nekakšno obeležje valete, ki se je zgodilo X let nazaj. Bi povedal koliko, pa ne bom. Zadnje čase prebolevam nek kompleks in mi ni prijetno o letih govoriti.

Prijetno je videti ljudi s katerimi si preživel precej čudnih, zabavnih, stresnih, ljubezenskih ali totalno bizarnih trenutkov, še posebej pa ogromno preobrazbo iz otroka v najstnika. Nisem vedel, kaj pričakovati. Z večino smo tako ali tako povezani preko facebooka in načeloma vem, kaj se dogaja v njihovem življenju in obratno. Pa vendar je osebni stik nekaj popolnoma drugega.

Večinoma smo ostali isti. Mentalno. Odrasli otroci, moški z bradami, plešami, odvečnimi kilogrami, ženske s prsmi, ličili, neko iskro v očeh, ki jo dobijo dekleta pri naših letih iz tega in onega razloga - bodisi, ker bi želele biti že poročene, ker bi imele rade družino, princa na belem konju ali kaj takega, imajo pa le povprečno službo, korak iz danes na jutri in neuresničene iluzije. Oddahnil sem si, ker sem videl, da nisem edini totalni zavoženec.

Od nekdaj sem vedel, da smo zablujena generacija. Le nisem si mislil, da smo tako silno zabluzili. Vprašanje kje in kdaj in kdo je kriv za to … Nihče še nima družine. Nekateri so v zvezah, vendar nisem dobil občutka, da bi kdorkoli norel od silne želje po družinskem življenju. Vsak je prišel sam. Dekleta brez moških spremljevalcev, moški s svojimi boljšimi polovicami doma. Večina v nekih prehodnih službah, nekje med željo po delu, željo po zaslužku, željo po preživetju in željo po živetju.

Ne, da bi bilo družinsko življenje nek standard, za človeka vredno življenje, pa vendar je to nek pokazatelj zdravega osebnostnega razvoja. Nekaterih zvezdnikov ni bilo. Ni bilo avanturistov, motoristov, ni bilo tistih, ki so se razselili po Sloveniji, ni bilo nekaterih o katerih nihče več ne ve nič. Kje so, kaj počnejo.

Povečerjali smo, se vmes več ali manj zabavali, režali bedarijam iz otroštva, zmožni samoironije smo se večinoma režali tudi našim zavoženim življenjem, pili pivo in se po večerji odpravili piti dalje. Nekateri so odšli domov, jaz svoj dom še iščem, zato sem šel z drugimi naprej.

Prva postaja Brooklyn. Ta postaja nikdar ne razočara. Vedno odličen ambient, kul natakarice, sproščen in vesel folk in pivo brooklyn. Okoli dveh (morda treh) sva ostala le še dva. Zvlekel me je v Topa. Popoln kontrast me je tako šokiral, da sem nujno moral spiti še dve pivi. 4€ za smrdljivega heinekena!? Od šoka bi skoraj naročil še enega Jacka, pa bi verjetno še zanj dal kakšnih 15€.

Top me je do konca izpraznil. Lublanska malomeščanska jara gospoda, fantki in punčke (pre)bogatih pohlepnežev, ki uživajo na visokih položajih. In v istem prostoru njihov popoln antipol, ljudje z roba družbe, ki verjamem, da komaj pridejo čez mesec, a jim je pomembno to navidezno druženje z lublanskimi bogatuni kot potrditev, da je tudi njihovo življenje nekaj vredno. Vsi tako presneto popolni ... ampak niti ne. Patetično. Obojestransko patetično. A, verjetno nič manj, kot moje življenje.

Ob petih sem legel v svojo veliko prazno posteljo s svežo posteljnino. Uničen, izpraznjen in utopljen v neznani količini piv. Vendar umirjen. Mogoče, ker sem spoznal, da ne tavam sam po tem gozdu polnem neskončnih podob in brez enega samega kažipota. Vesel sem bil, da sem srečal te ljudi, ki sem jih kar precejšen del svojega življenja videval vsak dan osem ur na dan.

Mogoče pa me je mirilo to, da sem spet razmišljal o svoji slavni patetiki, ki jo pred svojimi strahovi o resničnosti tega zavijam v celofan imenovan – romantična duša. Vem, da sem odtaval predno sem zaspal. Spil kozarec Cedevite z aspirinom in zapisal na zid:

Povsod je lepo,

a najlepše je tam,

kjer me pokrijejo

tvoji poljubi

in me objame

tvoje telo ...

tam ... tam pa je tudi

moj dom.

Jesenska - III. del

Na zabavo sem želel iti ravno toliko, kot želi najstnik na ogled sejma traktorjev s starimi starši in društvom upokojencev Lendava. Najraje bi se zlil s tistim usnjenim stolom za pisalno mizo, iskal kako visoko lahko sedim in kako nizko ga lahko spustim. Zaprl bi oči in čakal, če me boš prišla zbuditi, če me boš objela preko prsi in zakopala svoj nos v moje lice.

Premislil sem si in se spravil k sebi z eno konkretno klofuto. Nekaj časa sem še zrl v minljivo podobo v ogledalu. Nič ne teče hitreje kot čas, ki se ustavi. Ostal sem zamrznjen tam nekje, kjer so bili problemi popolnoma drugačni in nisem znal prestopiti v ta čas, kjer so problemi življenjskega pomena. Vse okoli mene je minevalo, vključno z mano, jaz pa si tega nisem želel priznati. Vprašanja o ljubezni so se odpirala sama od sebe vsakič, ko sem zvečer legal sam spat ali pa, ko sem se zaljubil in nisem bil ljubljen ali pa, ko so prišle k meni, pa so odšle z drugim.

Stopil sem pod tuš in si privoščil konkretno krop prho. Na zaradi por ali zdravja, ampak zato, ker sem lažje prenašal fizično bolečino, ki je s spancem minila, kot pa tisto presežno, ki ni minila niti v sanjah, v katerih si vedno znova sedela ob meni in sem se smel ljubiti s tvojim nasmeškom. Kar je bilo krasno, a po njih je vsakič prišlo jutro z novo brazgotino na srcu. Ali na možganih ali kjerkoli je že pač mesto, ki boli, ko boli, ker nisi ljubljen.

Domofon je začel divje zvoniti. Premočen sem topil spod tuša, si ovil brisačo, stopil do vhoda in dvignil slušalko.

»Ja?«

»Kva je. Si zrihtan?«

»Lih spod tuša. Prid gor.«

»Dobr. Dej pohit.«

»Prid gor …«

Odklenil sem vrata in ga počakal med podbojem zavit v brisačo.

»Čer,« mimo je prišla soseda in sem jo spontano pozdravil.

»Fant, stopi noter. Se boš ja prehladu.«

»Hvala. Čakam prjatla.«

»A …« Takoj mi je kapnilo, kaj je mislila s tem »a-jem«.

»Ne tko … greva vn na eno zabavo.«

»Mhm, razumem. Veš, sem precej liberalna ženska.«

»Ja, jaz pa ne. Ne eno ne drugo. Na ženske greva! Na bejbike. Pa kakšno bom poskusu dam prpelat in se z njo ongavlat cel večer.«

Spačila se je in se odpravila dalje po stopnišču. Premalo poznam svoje sosede. Očitno me oni bolje, da smo tako na »ti«.

Pero se je končno privlekel po stopnicah do petega nadstropja. Zaploskal sem mu.

»Bravo budala. Povej drugič, te pridem dol iskat. Bo hitrej, če te nesem.«

»Ajde tiho. Kej si, model?«

»Evo me. Pejt not. Deset minut, pa greva.«

Zaprl sem se v kopalnico in začel brisati še vedno premočeno telo. Gledal sem mesta, kjer so nekoč bile kolikor toliko čvrste mišice. In mesta, kjer ni bilo ne duha ne sluha o vsej maščobi, ki je sedaj obešena na mojih kosteh.

Oblekel sem gate in se odpravil v spalnico do konca preobleč. Nisem veliko izbiral. Kavbojke, majica, pulover iz nabora treh sivih puloverjev in pisane nogavice. Ogrnil sem si suknjič, z dvema pritiskoma na gumb stekleničke Armanija nadišavil zoper alkoholne hlape in zapel uro na zapestje.

»Kje si?« Našel sem ga v kuhinji. »A, kar po domače? Okej. Dej potem še zame enga.«

»Mam že vse prpravljeno, prjatu. Na zdravje.«

»Čin, čin. Kam točno greva?«

»Psihologinje imajo žur v Brooklynu. Kva pa to?«

»Model. Sej odrastu ne boš nikol ane?«

»Tiho. Govoriš, k da bi jih mel že vsaj petinštrdeset. Šla bova tja, fajn se bova mela, vsak bova vsaj eno domov odpelala in bo zakon. Ja?«

»Ne vem. In ti men, da bo to bohemska družba in nej vzamem pesmi s sabo. Kreten.«

»Zakaj?«

»Psihologinje, psihiatrinje, nevrologinje, možganologinje, seksologinje, vse človekologinje so daleč od bohemskega življenja. To nenehno analizirajo, tehtajo, preučujejo, predalčkajo in definirajo. In jaz naj se tam pred katero slečem do srca in ji prebiram svoje pesmi? Ne, hvala.«

»Prav. Dotoč pa tih bod.«

Nazdravila sva. Še nekajkrat. Zadržala sva se do pol desetih, potem sva se peš odpravila do Brooklyna. 

avtor: Miha Poredoš

Prostor je bil poln. Nabito poln. In ne lažem, če povem, da je bilo tam več kot devetdeset odstotkov ženske populacije. Nisem bil čisto prepričan, ali me to veseli ali zbuja v meni nek obrambni mehanizem in se bom zaradi tega zaprl vase.

Verjetno drugo. Pero je šel pozdravit nekaj kolegic in znank. Našel sem prosto mesto za šankom, se naslonil in naročil pivo. Lenobno sem dvigal vrat steklenice k ustom in nagibal, da mi je hladen pale ale počasi stekal po grlu. Zanimivo, kako se vedno najde denar za alkohol. Bil sem napol konec s tretjo steklenico, ko sem sloneč na šanku izza desne rame zaslišal:

»Hej!« 
Nisem bil prepričan, če to leti name. Nagnil sem se nazaj on pogledal levo in desno. Na levi je bil parček, ki je vehementno užival v poljubljanju. Ostalo je le še bitjece na desni.

»Hej,« sem lenobno odvrnil. Pogled mi je obstal na najbolj popolno srčkanem nosu, kar sem ga kadarkoli uzrl. Vsa popolnost dekleta pred mano je bila zgrajena okoli tega drobnega organa za okušanje brez fizičnega dotika.

»Dolg dan?« me je vprašala.

»Dolgo življenje,« sem obremenjen z neobremenjenostjo odvrnil.

»Nina!« Glasba je bila precej hrupna in morala se je dreti.

»Blaž!«

»Nisi psiholog, kajne? Asistent?«

»Ne. No, ne tehnično. Nekje v tem kotlu okoli ribari tisti, kateremu nocoj asistiram. Načeloma pa sem bolj volk samotar. Ti?«

»Drugi letnik.«

»Hej, danes sem res gnila družba ... Pejd rajš poiskat koga, ki ti bo polepšal ta večer in se ne ubadaj preveč z mano. Brez zamere ... Nina.«

»Čudak.«

»Čudovita si. Ne zavrzi tega. Lepo te je blo spoznat.«

Na eks sem spil, kar je ostalo v steklenici in se odpravil domov. Pero se bo že znašel. Vprašanje je, če se bom jaz. Ni mi bilo čisto jasno kaj sem storil in zakaj sem odslovil Nino. Šel sem do Kongresca in zavil do Lublance. Noge sem vlekel po tleh in teža nekega bremena se je poznala v mojih korakih. Nisem šel domov, po drugi strani pa, kje je dom, če ne tam kjer je tvoje srce? Ampak tja nisem smel, ker mi že dolgo ne bi več odprli vrat ob tej uri. Ali kakšni drugi ... Zavil sem proti Špici in opazoval sapo, ki je z vsakim izdihom postajala oblak in si mislil, da z vsakim izdihom izdihnem del duše.

Poseben pa nč

Ti je kdo že kdaj rekel, da si poseben/posebna? Da lahko dosežeš, karkoli si želiš? Če lahko odgovoriš pritrdilno na te dve vprašanji, ali vsaj na drugega, potem si v precejšnjem zosu. Dreku, sranju, zagati, kakorkoli želiš, tako poimenuj to. Skratka, precej verjetno si si – v kolikor si star/-a nekje med 17 in 28 let že precej zajebal/-a življenje na račun teh magičnih besed.

Nič ne rečem, zagotovo tava po tem svetu precej posebnežev. Takšnih, ki verjamejo sami vase in so zares posebni. Specialni. Vrsta zase. No, naj vam ne ubijem duha že v začetku branja. Takšni po navadi in precej pogosto končajo v ravno tako posebnih in specialnih ustanovah, ki so … (drum roll) … postavljene samo za njih.

Po pravici povedano, obstaja tudi odstotek posebnežev, ki to skrbno prikrivajo ali pa se gibljejo v krogu bolj ali manj enakih posebnežev in ne potrebujejo ustanove za manifestacijo svoje posebnosti. Večina tovrstnih posebnežev dobi eno (ali več) sledečih etiket: genij, umetnik, filozof, norec. Neredko kar vse štiri.

Sedaj pa je verjetno že čas, da rečem bobu bob in te prizemljim na betonska tla resnične slike. V kolikor nisi v nobeni posebni ustanovi – izvzemši parlament, prostore vlade ali sobo za druženje Hare Krišne, ali nisi (vsaj) (označen kot) umetnik, filozof, genij in/ali norec, potem … pazi zdej to: nisi prav nič poseben.

Boli? Prav. Naj. Permisivna vzgoja generacije devetdesetih nam je v glavo vcepila idejo o tem, kako zelo zelo posebni smo. Posledice so katastrofalne. Spreten trik iluzije je pripeljal do tega, da imamo 90% posebnih študentkov in gimnazijcev, ki mislijo, da lahko dosežejo karkoli si želijo. Samo nebo je meja, pa še tega so astronavti že davno prebili. No, ko smo ravno pri astronavtih: slovenske lahko preštejemo na prste ene roke.

Iluzija posebnosti in neskončnih možnosti nas je pripeljala do tega, da kmalu ne bomo imeli več ljudi, ki bi upravljali z našimi gozdovi, obdelovali našo zemljo, pletli naše nogavice, gojili naša jabolka in še nešteto drugih »povprečnih« rokodelskih in »prav nič« posebnih poklicev.

Imamo pa zato neštete množice fikusov, ki si zategujejo kravate, kot da bi jim nezavedno govorilo, kako zelo so se zajebali v sledenju tej fiktivni viziji o posebnosti in se žele čim preje obesiti. Imamo nepregledne vrste birokratov, pravnikov, teh in onih -logov in FDV strokovnjakov, kateri bodo kaj kmalu sami sebi namen.

Pravzaprav imam že tako ali tako občutek, da pravniki pišejo zakone sami sebi, birokrati in ostali administrativni delavci sami sebi štempljajo dokumente, strokovnjaki, ekonomisti, bančniki in ostali -isti pa posedajo po lokalih in se čudijo, kje so tako zelo zabluzili v  življenju, da kljub polni riti vsega v življenju niso srečni.

Na drugi strani imamo mnoge prav prikupno posebne ustvarjalce tega in onega,za katere bi bilo bolje, da bi vzeli v roke kramp in lopato in v domačem kraju uredili cestišča kot se spodobi. Imamo učitelje, ki to niso, imamo glasbenike, ki to niso, še največ pa imamo takšnih, ki niti sami ne vedo, kaj sploh so. Imajo nazive zaradi nazivov samih, da vedo, kaj vpisati v CV, ko bodo iskali naslednjo stopničko do uresničitve svojih sanj in svoje posebnosti.

Da je tragedija še toliko večja, smo nekje na tej poti k množični institucionalizaciji posebnežev srečali spletna družabna/družbena orodja. Predvsem zlato tele Facebook. Ta vrag je postal čudovita iluzija rdeče preproge, Hollywoodske aleje slavnih in širnega zvezdniškega sveta.

Moj zid je moj mali zvezdniški univerzum. In vi … vi ste moji majčkeni nepomembni sledilci. Vem, zakaj smo prijatelji … zato, ker sem jaz VELIKA ZVEZDA, tebe pa zanima moje življenje in to mi daje še posebno poseben občutek posebnosti. Kdo pa si ne želi biti zvezda?! In v veku, ko nam je rečeno, da lahko postanemo kar si želimo, bi samo bedak odklonil tako mamljivo ponudbo zvezdništva. Ali pa bi ji samo bedak nasedel …?

Kam to vodi? Pravzaprav gre nižje od tega težko. Ko se Facebook, Twitter, Ask, Instagram in ostali spletni zidovi zrušijo, ostanem sam s sabo. Ostanem in postanem to, kar sem v resnici. Mogoče sem tudi takrat poseben. Vendar večina nas ni. Večina nas je prekleto povprečnih ali celo podpovprečnih. Večina se potem tudi sesuje pod bremenom svojega v resnici povprečnega življenja, neuresničenih zvezdniških obljub in "grozne" podobe v zrcalu, ki je daleč od umetne fasade na spletnih zidovih.

Težava pa niti ni toliko v tem, da bi ne bil vsakdo od nas poseben, temveč je v tem, da resnično resnično resnično ne moreš postati karkoli bi želel postati. Še posebno, ker je večina karier, ki te mikajo, tako zelo redkih, resnično posebnih in nedosegljivih, da potem ostaneš zafrustriran in potolčen nejevoljnež, ki misli, da ni dosegel najboljšega v življenju, ker nima Lambota, vile v Apeninih in hude "milfe" za ženo, če ne še kakšno ljubico ali dve na strani.

Prav tako moraš biti čeden in urejen ter uspešen pravnik, zajeban in prebrisan bančnik, ki vsak večer večerja v drugi pregrešno dragi restavraciji, ekscentričen ustvarjalec, ki mu niti sekundo ni dolgčas v življenju ali najstnik, ki najde ljubezen svojega življenja v srednji šoli, postane zdravnik, ona arhitekta in si ustvarita sanjski dom. V sodobnem času pa so še posebno popularne karierne iluzije v svetu IT-ja, designea, programerstva in ostalih orodij povezanih z informacijsko tehnologijo. »Tudi jaz bom naredil Facebook in postal miljarder. Poglej, koliko jih je v Ameriki.« Mhm, bullshit! Pojdi računat odstotke.

Iluzije, za katere ne bom rekel, da niso uresničljive, so redkost, so izjema in ravno zaradi tega so posebnost. V kolikor jo dosežeš, krasno! Čestitam in ti privoščim! Vendar večina jih je še vedno zgolj iluzij. Kdo pravi, da ne moreš biti dobra, ma kaj dobra, odlična! in uspešna oseba kot pek, mesar, cvetličar, gradbinec, knjigovez, vrtnar, kmet …?

Ne išči sreče v iluzijah, ki ti jih vsiljuje požrešni potrošniški stroj, ki želi iz tebe narediti zafrustriranega nejevoljneža, ki bo vsak privarčevan cent zapravil za navidezen užitek, ker bo do smrti iskal resnično srečo v umetnih idealih. Najdi svojo pot in ne oziraj se na standarde uspešnosti, ki jih je postavila trenutna družba. Sreča ... prava sreča … ta je popolnoma drugje.