Odvečne besede

V treh tednih na morju sem bil trikrat v morju. Dol mi visi za tisto slano scalino, ježke na umazanem dnu in praženje na blazini. Ajde, dobr, ne rečem, kakšna rajska plaža Maldivov, kjer je morje topleje od zraka, voda čistejša od naše Zale in okoli tebe ne plava drugega kot sem in tja kak morski psiček. Sicer pa: v vodo za vse svete.

 

Trikrat sem šel, ker mi je bilo vroče. Vroče k pes. In tuš ni več zalegel. Pa še vsakič je bilo tako, da mi je poču pisker, ker so mi res najedal:

 

»Pejdi v vodo. Pejdi v vodo. Pejdi v vodo.« Pa kdo za Bolfenkovega tiča, sploh govori »pejdi«?!

 

Skratka, trikrat je bilo pod prisilo vročine in človeškega najedanja. Četrtič je bila kriva deklica. In alkohol. In hormoni. In deklica…

 

Lagano sportski smo že ves dan počasi, pivičko za pivičko, pripravljali teren za… niti ne vem točno za kaj. Verjetno nam je bilo vsem težko zaspat v taki vročini in smo nekako morali bedeti do treh, štirih zjutraj, da smo lahko v prijetnem obmorskem hladu zaspali. Ena pivička pred rekreacijo na slacku, druga med rekreacijo na slacku, tretja po rekreaciji, četrta pivička med kosilom. Po kosilu smo popadal dol. Dobesedno. Vsak v svojo posteljo.

 

Preden sem sam padel v svojo, sem padel mimo njene. Tako, s pogledom. Ležala je na trebuhu. V črnih gatkah. Pika. Brez nedrčka, brez česar koli. Rjuho je zvila podse in jo objela z rokami in nogami. Zaspala je kot top. Ob šestih popoldne. Bog se me usmili. In se me je. Tudi sam sem se zagnal v svoj spalni kotiček in odsmrčal eno avstro-ogrsko.

 

Po spancu se je začel nov maraton. Najprej so padle ene karte in med kartami pivička. Svojo dozo je zmanjšala s pollitrskih Paulanerjev na 0,33 Ožujsko. »Zihr je zihr,« je reku, pa je še v klanc bremzu. Ma, nič ni pomagalo. Do večera smo bili že potrjeni in Bog ne daj, da bi ta večer družba iz kampa ostala pred svojo prikolico. Satan me je skušal in skušal me je pošteno! Prišli so in s seboj prinesli štiri litre žganja. Borovniček (hrvaška skovanka za borovničke), vodka in še ena vodka. Gospod usmili se me.

 

Ni treba posebej omenjati, da se je pilo kot za stavo. Vsaj jaz. In ona. In verjetno še kdo drug, zagotovo pa ona in jaz. Kitaro smo raje pospravili. Ne samo kitaro, še orglice smo varno skrili, da ne bi kam poletele. Pritajena svetloba LED lučk nad našimi glavami je še dodatno potencirala učinek alkohola. Sedela je nasproti mene in me z nogo dražila po moji nogi. Nekaj časa mene, nekaj časa kolega zraven. Bil sem totalno razp***en in melo me je, da bi obema zalimal en šamar, čeprav sam ni bil nič kriv. Takoj sem jo prebral. Najlažje se je napajat s seksualno pozornostjo. Velja enako za ženske in za moške. Takšni se dvignejo daleč nad vse in po nas opletajo s svojimi tiči in na nas stresajo svoje raznobarvne sramne dlake.

 

Zamudil sem vse obhode redarjev. Prvič sem bil v prikolici, delal pojma nimam kaj. Drugič in tretjič sem bil na stranišču. Četrtič je šla plavat do štrika. Itak nisem dolg razmišljal. Dobro, itak nisem razmišljal takrat, ampak hočem reči, da me je kar izstrelilo s stola. Sicer je trajalo preden sem dojel, da je šla v morje, ampak, ko sem dojel, sem vstal in šel za njo.

 

Brisačo sem obesil čez ograjo na pomolu, slekel trenirko in gate ter se gol vrgel v vodo. Hvala Bogu za plimo, ker nisem niti enkrat pomislil, da bi bila lahko voda prenizka. Bi pa bila razbita glava odlična lekcija. Katero bi verjetno – zapit kot sem – hitro pozabil. Sem hotel napisati zabit, pa sem namerno pustil lapsus. Freud in Rugelj že vesta.

 

Ob dveh zjutraj je v vodi vse črno. Vse. Morje je črno, obzorje je črno, boje so črne, plavalci so črni. Plaval sem po vodi in se drl:

»Liza! Liza!«

 

Verjetno se me je slišalo po vsem zalivu, ampak jaz sem šel v vodo za njo in zdaj, ko sem bil četrtič v treh tednih, ves nažgan in presran sredi noči v vodi, je nisem videl!

 

Nekaj je daleč od obale pomahalo in zdelo se mi je, da sem slišal »Alen, tuki.« Pravi moški kot sem, sem se soočil s strahom, odmislil neznano pod mano, črnino okoli mene in plaval kolikor hitro sem lahko točno naravnost proti izvoru zvoka. Plavam kakšne pol minute in še vedno nikjer nič. Zaj**i to, si rečem in se obrnem ves presran, prepričan, da se mi namerno skriva, ker noče družbe.

 

Priplavam do pomola, začnem lesti po lestvi iz vode, zaliv razsvetli odboj luninega sija z moje bele riti in zaslišim:

»Pusti mojo brisačo!« Liza.

»Pa kje si ti?!«

»Kam greš? Prid nazaj.«

 

Na ukaz. Polkrog na le-vo in "čof" v vodo. Plavam na žabco, na kužka, kravel in sem v parih zamahih pri njej. Nekaj mi govori, požira vodo in jo pljuva predse. Se obrne proti meni, mi skoči na glavo in me potopi. Krasno. Samo še to je manjkalo, da se dva pijanca gresta takšne igrice sredi noči. Kje je že ta je**ni štrik!?

 

Prideva do vrvi in sedeva nanjo. Izogiba se me. Ve da sem gol in je to niti malo ne gane. In vem, da je to ne gane in tudi mene ne gane, da je z mano. Mesec sije in zreva malo v zvezde, malo na obzorje, malo drug v drugega. Začne jokati. Preseka me. Sem slutil, da jo nekaj teži in dejansko sem pripravljen govoriti z njo o stvareh, ker tak pač sem. Začne govoriti. Da ni verna, da išče vero in da zakaj je nečistost tak greh in da zakaj je ona tako nečista.

 

Elizabeta, draga, pojma nimam. Tu sem samo zaradi tebe, ti pa me tudi ne opaziš ne. Gledam te, utapljam se v tvojih očeh, v toplem večernem morju, v soju lune in v svoji razklanosti, ti pa tudi malo ne dojameš, kaj se dogaja v meni.

 

Prepričan sem, da sem jo poslušal vsaj eno uro. Korenjak je menjal stanja, ko je prosto opletal v vodi. Začelo me je zebsti in tudi Liza je začela drgetati. Od mraza. Jaz pa nisem drgetal samo od mraza.

»Greva nazaj,« sem rekel.

Šla sva. Ona malo pred mano.

»Kaj bi ti sploh rad od mene?« Že drugič ta večer me je razorožila.

 

Premišljeval sem, kaj bi rekel in ves čas vedel, kaj bi moral reči. Nič. Moral bi biti tiho. Pozabiti njo, pivo, slack, sprehode, nočno kopanje, kitaro, orglice, smeh, vse. Kreten, kot sem in več kot očitno v tem uživam, sem valda odprl svoj gobezdavi gobec.
 

»Rad bi šel s tabo bos na svetega Lovrenca.«

»Pa potem?«

»Na sladoled v Tivoli. Pa plezat, pa z ruzakom do Prekmurja.«

»Alen, jaz grem za pol leta.«

»Vem.«

»In?«

»Bom čakal.« Ooo, kako romantično. Verjetno sem fasal sladkorno. Ona pa tudi.

 

Ni bilo več nič za povedat. Ona je jamrala, kako zalo potrebna je ves čas in kako jo to bremeni, jaz sem se ji tam ponujal kot odprta knjiga in me ni hotela. Pitaj Boga, kaj delam narobe. Zagotovo ni frizura.

 

Tiho sva odplavala do obale. Vzel sem svoje stvari in šel z njimi za njo do tuša na plaži. Kar tak, gol. Stopil sem pod tuš nasproti nje. Ni me pogledala in on ni pogledal nje. In še vedno nisem dojel vseh teh znamenj. In šla sva do nazaj do družbe in natočil sem si nov kozarec. In okoli štirih, ko so šli vsi spati in smo se odpravili spat tudi mi, je prišla k meni v posteljo in z mano gledala film. In zaspal sem in ona je zaspala z mojo roko preko svojih bokov. Sredi noči se je zbudila, pospravila laptop in šla v svojo posteljo. Preden je šla sem pijan stegnil roko in rekel:

»Ostan…«

 

Nekaj je zamomoljala ali pa samo nisem razumel in končala z:

»Nočko.«

 

 

še enkrat ljubezen!

Pogosto mi pogled uide, odtava. Kar tako nekam. V daljavo, v bližnje grmovje, v tla, v vrhove na obzorju, v sosednje hiše, v tla, v moje dlani, v zrcalo… Včasih se ne ustavi ob trku z materijo, ampak prodre globlje.

Gledam starca na obrežju Lublanice in vidim njegovo samoto, njegove skrbi, obžalovanja in strah pred koncem. Gledam branjevke na tržnici, natakarje v snobov polnih lublanskih lokalih, uboge na klopcah mestnih parkov, hiteče poslovneže, razočarana dekleta in brezskrbne golobe.

Gledam srečne pare, ležeče v hladnih sencah borovcev, ki se dražijo s previdnimi in rahlimi dotiki ali tiste, ki se za mladostno igrivostjo nagajivo škropijo s slanim morjem, ljubeznivo potapljajo zgolj toliko, da se smejo s poljubom oddolžiti ali tiste, ki za ta isti poljub tekmujejo, kdo bo prej priplaval do vrvi ob obali. Na koncu v vsakem primeru dobijo poljub.

Gledam in opazujem tudi take, ki v dvoje leže, a so že davno pozabili na enost dvojine. Pogled jim uhaja k drugim ležalnikom, k drugim telesom, poleg njih pa srce kipeče bije in hrepeni v želji po nasmešku in poljubu na čelo.

In zaboli me, ker spoznam dvoje: kako sam sem v tem neskončnem svetu in kako neopisljivo potrebna je ljubezen človeku.

Ne poletne romance, ne prijateljski objem, ne lažna ljubeznivost, še najmanj pa perverzna ljubezen za eno noč. In, ko bi želel še tako rad pisati o čem drugem, kot o tem, o ljubezni, ugotavljam, da je vse ostalo ničevnost, hranjena za tiste, odtujene od ljubezni. Za tiste, ki polnijo svoja življenja s kičem in ničem in žanjejo ob uri le polno obžalovanja in solze.

Zakaj bi pisal in že neštetotič obračal besede na kritiko podlega in koruptivnega gospodarstva, ko pa vem, da je v vsaki skupnosti dovolj sredstev za blaginjo, ki pa so zaradi pomanjkanja ljubezni tistih, ki jih imajo, napačno porazdeljena in bi se v ljubezni mogla popolnoma drugače, pravičneje, koristiti? Hkrati bi pisal o nečem, o čemer že vrabci na vejah čivkajo in kar so spregledali celo slepi.

Zakaj bi tudi pisal o političnih spletkah te ali one stranke, interesne skupnosti ali organizacije, ko pa so njihove egokozmične, pohlepne, podle in lažno dobrohotne težnje tako transparentne, da se mi zdi nesmiselno in do ostalih živih bitij, ki dihajo ta zrak, neodgovorno v ta namen rabiti papir, črnilo, kisik in dragoceno energijo?

In, ko bi pisal o svetovnih težavah, oboroženih in neoboroženih konfliktih, škodljivih partikularnih interesih,, preganjanjih, bolečinah, samoti, žalosti, bi vedno znova in znova na koncu moral pisati o ljubezni. In, ker vem, kako pomembna je ljubezen, se v žalosti in skrbeh sprašujem, kako dolgo bom še zmogel bivati v tolikšnem pomanjkanju le-te, sočasno pa tisto večno vprašanje osamljenih: kaj-delam-narobe?

Kako prav ima apostol Pavel, ko piše o ljubezni. Zakaj, ko bi imel vsa materialna bogastva, ki jih nudi ta svet, hišo, mogoče celo vilo, denar, nešteta potovanja, draga vozila, divje zabave in tudi dolge noči v čudoviti družbi, ljubezni pa bi ne imel, sem enako kot mrtev.

Zadnjič sem se utapljal v njenih očeh. In za trenutek oživel. Plaho se mi je uspelo dotakniti konic njenih prstov. Drugi dan sem ji na ustnice privabil breztežen nasmešek. In za trenutek oživel. V nekem trenutku me je na pragu presenetila,  stoječ za mano ovila roke okoli mene in miže sem čutil njeno sapo, ki je preko zatilja preobražena odpotovala v vse kotičke životca. Med enem od večernih sprehodov je blago naslonila svojo glavo na moja gola ramena. In za trenutek sem oživel. In je šla.

In napisal pesem. In še eno. In še eno. In tisočkrat na papir v vseh možnih oblikah napisal: ljubezen. In nobene od teh pesmi prebrala. In, če je kakšno prebrala, ne ve, da je napisana zanjo. Če pa že ve, pa o tem molči, ker potuje stran ali pa, ker ve, da mi ne more dati tega, kar potrebujem. In zopet ostajam sam v svoji ljubezni in ugotavljam, kako se more bogastvo, ki ga nekdo ima, meriti le po ljubezni, ki mu jo ljubljena oseba daje. In valuta ljubezni ima nešteto oblik.

Verjetno vas ne čudi, če napišem, da se mi zdi, da sem v tem primeru popolnoma obubožan. Berač ljubezni. Po tem, ko sem vso razdal. Vendar ne glede na to, kako se zdi, eno drži kot pribito: vsak lahko hodi sam, vendar kakšnih ovir nikakor ne moreš premagati sam. Toda dano mi je dvoje, ki mi v bolečem ponavljanju lomi že tako popolnoma uničeno srce: zaljubljati se kot najstnik in ljubiti kot svetnik.

Gnar

V mislih je tiho bentil, ko je oranžno zasvetila silhueta črpalke za gorivo. Na videz brezbrižen pritisk na stikalo ob volanskem obroču je odstranil opozorilo z zaslona. Ko bi bile vse obveznosti v življenju s takšno lahkoto odstranjene. Vendar je vedel, da s tem ni ničesar rešil. Po kilometru vožnje se je opozorilo znova pojavilo. Tokrat je pustil, da je opomin opravljal svojo nalogo opominjanja.

Kljub vedno dražjemu gorivu ga cena tega ni jezila. Imel je reden in odličen prihodek. Denarja mu ni manjkalo in tega tudi ni skrival. Služil je pošteno in vse, kar je zaslužil, je zaslužil s trudom, delavnostjo, dodatnim izobraževanjem, intelektualnim poglabljanjem in širino znanje »splošne razgledanosti«, kot se reče.

Tako ni bil nejevoljen zaradi dejstva, da bo moral ponovno odšteti dobrih 150€ za poln tank goriva. Jezilo ga je dejstvo, da bo večino tega denarja pristalo v žepih lisičjih, hinavskih, lažnivih in povzpetniških pridaničev, ki jim je koncept »služiti denar« popolnoma tuj. Takšnih, ki so pridobili položaje zahvaljujoč simoniji, nepotizmu in korupciji. Ni jim zavidal – bogastva, vpliva ali visokega položaja, jezilo ga je golo dejstvo, oklepajoč se njegovega močnega čuta za pravičnost, da si nič od posedovanega niso zaslužili.

Poleg tega pa ga je jezila nemoč, da je – znova – za ceno mobilnosti v zrak spustil nepotrebne količine ogljikovega dioksida, povzročil obilico hrupa in ostale škodljive navlake. Zadnja tri leta je dobršen del prihodkov vlagal v razvoj alternativnih virov energije, v razvoj javnega prevoza in razvoj urbane, okolju prijazne, prometne infrastrukture. Toda vedno znova so njegove projekte, raziskave in aplikativne predloge zavračali in onemogočali pohlepni in brezbrižni naftni lobiji.

Za mestno vožnjo je sicer uporabljal električno, okolju prijazno in varčno vozilo, tokrat pa se je ravno s svojo »ladjo« vrnil z daljše poslovne poti in dalje nadaljeval pot na tedenski oddih na manjšem otoku Jadranskega morja, zato je potreboval poln tank. Redke stvari je prepuščal naključjem.

Pred izvozom za obvoznico je zavil na bencinski servis. Vrhunec poletja je prinesel neskončne vroče dni in zrak je drhtel v vročini. Temu primerno so bile segrete tudi ostale površine. Vozilo je ustavil ob prosti črpalki za gorivo. Počasi in brezskrbno je izstopil iz vozila. Imel je tisto značilno milino gibanja premožnih in preskrbljenih ljudi, ki jih ne težijo eksistencialna vprašanja na osebni ravni bivanja.

Začel je s polnjenjem goriva. Misli so mu odtavale k oddihu. Teden dni brez elektronskih napravic. Kvalitetna vina, gurmanski užitki sveže morske hrane, zagotovo kakšna dobra knjiga – zadnje čase je ponovno prebiral prvence Goljarja, katerega dela je vedno z užitkom bral, in dolgi večeri v vaških konobah v družbi zgodb lokalnih veljakov in posebnežev.

Pri sosedni črpalki je opazil mladeniča, ki je zagreto umival vetrobransko steklo gospe, ki je točila gorivo v svoje vozilo.

»Vam smem očistiti še ostala stekla?« jo je vljudno vprašal, ko je končal s čiščenjem vetrobranskega stekla.

»Ja, lahko. Ampak ne vem, če imam kaj drobiža, da bi ti dala.«

Zdrznil se je. Sovražil je besedo drobiž. Kot da je govor o nepomembnih odvečnih denarcih brez realne vrednosti. Sam je vedel, da temu ni tako. Imel je spoštljiv odnos do kovancev. Z njihovim zbiranjem je kupil svoj prvi prenosnik, s katerim je globlje zaplul v poslovne vode. Vsak konec tedna je v hranilno škatlico stresel vse kovance, ki so mu tisti teden ostali v denarnici in v enem letu se je nabralo za točno tak računalnik, kot ga je potreboval.

Dečko je odvrnil:

»Napitnina je prostovoljna,« in se nasmehnil, »če boste kaj imeli, boste dali, v kolikor pa ne boste zadovoljni z mojo storitvijo, pa ne boste nič napitnine pustili.«

Končal je s točenjem goriva. Pristopil je do fanta in ga potrepljal po rami:

»Če boš utegnil, mi, prosim, očisti vsaj zadnjo šipo.«

»Zmenjeno. Je ta vaš?«

Pokimal je in se odpravil do blagajne, plačati natočeno. Z blagajničarjem se je zaklepetal, si izmenjal par modrih, par šal in se vrnil do avta. Bil je komunikativen in za veseljem je začel pogovor tudi s popolnim neznancem. Ko se je vrnil, je bilo zadnje steklo že na pol očiščeno. Postavil se je poleg fanta in ga opazoval pri delu. Na njegovih prsih je opazil značko z imenom Tim.

»In, Tim… kolk dolg že delaš tu?«

»Ammm, dva tedna?«

»Študentsko delo?«

»Ja,« odgovarjal je skopo, ker je bil osredotočen na čiščenje.

Zadovoljen z opravljenim ga je prosil, ali bi mu lahko očistil še vetrobransko steklo.

»Šibam na morje. Sem ravno z ene daljše poti in imam polno mrčesa na šipi. Ta zadi bo že počakal, nič hitet. Sicer pa ma vse prazno.«

»Zmenjeno.«

»Do kdaj si dobil tole delo?«

»Če bo sreča… do srede avgusta.«

»Super, odlično! Delaš za na morje ali…?«

»Ne, sem že bil na morju.«

»Res? Kje?«

»Na Visu.«

»O, krasno! Vis je čudovit!«

Zapletla sta se v debato o lepotah in znamenitostih tega bisera Dalmacije. Tim je med tem končal svoje delo. Ogledal si je opravljeno.

»So ljudje radodarni? Cenijo tvoje delo?«

»Ma, tko… kkšni kr odpelejo, kkšni rečejo vsaj hvala…«

»To zato, ker niso zaslužl niti centa v življenju.«

»Mogoče.«

Zadovoljen z videnim mu je v roke stisnil kovanec za dva evra.

»Ne pozab, Tim… bistvo študentskih del ni, da si ustvariš bogastvo in nabereš denar. Bistvo je, da se naučiš odnosa do zasluženega in da spoznaš, da je za denar treba delati. Ne zapravi ga kar tako. Skrbno ga naloži. Imaš potencial. Če se ne srečava več, ti želim veliko sreče in uspehov v življenju.«

»Najlepša hvala. Lep dopust vam želim.«

Poslovil se je in elegantno sedel v vozilo. Veselil se je poti. Po radiu se je vrtel »Not with haste« in z mislimi je že bil v svoji viseči mreži.

Jadran

Sveža sapa slanega Jadrana vnaša nemir v moje misli. Četudi čisto blizu, slišim zgolj nekje v daljavi pritajeno bučanje valov. Kriki otrok, brnenje motorjev in mnogoteri zvoki kipeče narave mi še izdatno iztirjajo srce, ki preko zaliva pogleduje zdaj na igrišče za odbojko, zdaj v knjigo v naročju.

Hlad sence in skorajda nečutno zibanje mreže me nenehno držita na meji med spancem in urejenim tokom mišljenja. Na prsih mi počiva Kocbek. S težavo poskušam obdržati in urediti prebrano. Gane in pretrese me njegova tragičnost. Prav tako me gane obsežnost njegovega besednega zaklada in skorajda popolna raba jezika. Njegov nivo pisanja presega vse, kar sem do sedaj prebiral ali bral.

Zamišljen in še vedno pod močnim vtisom branj zadnjih dni vzamem iz nahrbtnika zvezek in pisalo. Ko se nagnem k nahrbtniku, se mreža rahlo zaziblje. Kocbeka umaknem vstran in si na prsi prislonim zvezek. Zamižim, da bi umiril duhove, ki se mi podijo po glavi. Brez uspeha.

Želim zapisati par poglavij novega dela, ki je trenutno le drobec razpršenih osnutkov. Motivira me želja po nesmrtnosti in tih šepet mentorjev na uho, naj povzdignem svoj jezik na višino piedestala, ki mu pritiče. Iz spoštovanja do njih prve povedi tokrat zapišem drugače.

Ritem je blag. Besede skrbno izbiram in jih kot kosce sestavljanke premišljeno postavljam na najbolj primerna mesta. Glavna junakinja se zbudi na trnovski plaži in se spominja bede prejšnje noči. Uspeva mi. Preselim se na obrežje Ljubljanice. Jutranja sapa mlačnega potoka mi pogladi obraz. Držeč jo za srce odpeljem junakinjo do rimskega zidu. Posedem jo v senčni hlad ozkega in površnim očem skritega parka. Po žepih pobrska za škatlico cigaret in vžigalnikom, vendar ji ne dovolim, da bi se tako uničevala. Razočarana, ker ne najde potrebne doze nikotina, s prikrito jezo nasloni glavo na drevo in zamiži.

Za trenutek spustim njeno srce in ji dovolim, da ji misli prosto odtavajo. Jezik ponori in nebrzdanost mi uniči ritem. S svojo profanostjo mi zbije strukturo zapisanega in mojo idejo o visokem piedestalu z brezbrižno surovostjo resničnosti vrže na stvarna tla kvantaške literature, ki mi pritiče. Razočaran nad neuspelim poskusom iztrgam strani, ki jih bom kasneje odvrgel v smetnjak.

Pogled zasukam proti morju in z rahlim odrivom od tal nežno zazibam mrežo. Zrem proti obzorju, ki se zdi neskončno. Glasovi utihnejo. Ostanem sam v tišini šepeta tistega večnega in vedno znova vračajočega hrepenenja. Kot že tisočkrat prej, zopet isto vprašanje. Nisem več prepričan o izvoru. Mi ga postavlja ranjeno ali hrepeneče srce? Pragmatičen um ali zaskrbljena misel osamljenega in starajočega se mladca, ki se bolj kot vsega boji ravno tega?

Sprehodim se po srčni časovni premici v preteklost in spoznam, da je vprašanje ljubezni središčnica mojega bivanja, odkar sem začel loviti pobegle misli in jih polagati v urejene prostore srca in uma. Od vprašanj ljubezni do družine, domačega kraja, prijateljev iz otroštva, najstniških simpatij, ljubezni do domovine, naroda, nesmrtne ljubezni do življenjske izbranke in presežne ljubezni do stvarstva in Stvarnika.

Vedno znova in znova sem zavedno ali nezavedno odpiral to vprašanje, središčil svoje bivanje okoli iskanja odgovorov na klice ljubezni in bil vsakič znova razočaran v nemoči, da bi kdaj našel odgovor, ki bi potrdil mojo tezo hrepeneče smotrnosti: ljubezen je.

Če jesen predstavlja umiranje, potem si drznem zapisati, da sem tako, ležeč na obali morja, viseč med dvema drevesoma, v jeseni svojega bivanja, pospeševal umiranje svojega središča, glušel ob prepihu skozi moje skorajda iztrohnjeno srce in se spraševal: ali je ljubezen? Zaprem oči in se vrnem k tragiki Kocbeka. Nek neznan dotik, mi kot angel z nebes blago zdraži konice prstov…

Poletje

Oh, kako je to en čudovit letni čas. Kdor se ne strinja, naj ne bere dalje. Za solze in besno udrihanje po mizi pač ne odgovarjam ali, kako bi rekel, branje na lastno odgovornost. Ampak pejmo lepo po vrsti, kot hiše v Trsti – kjerkoli že je ta Trsta...

Ta krasen vroč, soparen, hrupen in s smradom nabit letni čas, ki predstavlja beg v neko čudežno deželo vsem hedonistom in iluzionistom, se začne s koncem letnega časa zaljubljencev. Že sam vstop v to obdobje te pripravi na nadaljnje tri mesece muk in bluzenja.

S pomladjo se začne tisti del leta, ko začnejo ptički ponosno in prelestno požvižgavati in gamad pernata ne utihne dokler jih ne zasuje prvi sneg in zamrzne prva pozeba. Skupaj s ptički se iz svojih lukenj primaje tisoče s hormoni nabitih ljudi, katerim je dovolj, da jih začne razganjati, že pravilna količina feromonov med tem, ko švicaš sto na uro med vožnjo z busom brez klime. Rožice silijo iz zemlje in vsa narava prav nič sramežljivo nagovarja k množičnemu vesoljnemu občevanju.

Vsi se zaljubljajo, vsi se držijo za rokice, metuljčki letajo naokoli in novopečeni pari se kot sestradani Polinezijski kanibali ližejo po lublanskih klopcah in me včasih resno zaskrbi, da ne bo kdo koga pojedel. Resno.

No, meni je v tem letnem času prva skrb in glavna nedeljska prošnja in večerna molitev, da bi čim dlje deževalo. To pomeni, da bom lahko še nekaj časa nosil dolge hlače in pod njimi skrival svoje zobotrebce, hkrati pa, da ljudje ne bodo imeli izgovorov za »telovadbo« zunaj, ki ni niti rekreacija, kaj šele trening, in bom tako vsaj še kak mesec ali dva imel trenirance in s tem zagotovljen prihodek.

Pomlad hitro mine in kakšni od teh parčkov zamenjajo lublanske klopce za hrvaške plaže in tam vsem na očeh izvajajo obscena dejanja, spet drugi se razidejo, ker vedo, da bodo na svojih poletnih romanjih v užitkarska svetišča nategnili - ali pa vsaj poskusili nategniti – vse kar leze in gre ter ne pobegne na drevo. Goodl luck, baje komu rata...

Sam takrat pristanem na trda tla realnosti, ko je potrebno obleči kratke hlače, ko greš na plažo brez majice in ko ugotovim, da sem vso zimo zabušaval in sem totalno zamaščen in hkrati koščen, tako da zgledam resnično butasto. Kar naenkrat je treba kupiti zaloge deodoranta, ker sem kreten pozabil, da mi klima v avtu ne dela. Itak pa je povsod - razen v nakupovalnih centrih, doooh - vroče k pes in kamor koli greš, se znojiš in iz minute v minuto bolj in bolj zaudarjaš. Razen, če ti ni Armani sponzor. Potem smrdiš po Armaniju.

Glavna skrb vseh postane zaslužiti dovolj denarja, da bodo šli kam na morje. Ker je pač taka navada. Ali družbeno pričakovanje. Ali nekaj… ne vem kaj. Osebno, bi najraje presedel vse poletne večere ob zvokih Lublanice, ob dobri družbi, dobrem pivu in dobri debati. Sam kaj, k ni nobenga, k bi se šel to igro z mano, ker vsi šparajo in delajo za to, da bodo šli za en teden se cmarit na sonce, iskati pozabljene dotike, vdihavati eksotične spolne feromone in se dolčkat, če bo pač šansa, da se bodo podolčkali lahko.

Večina ljudi tekom celega leta jamra in stoka, kako nima za kavo in cigarete, junija pa vsi nervozni in kot pobesneli iščejo apartmaje v Dalmaciji, avtodome za pot v Italijo, kampe s čim več sence, ker poleti se PAČ GRE NA MORJE! Sem in tja se kdo obrne in – Bog ve zakaj – odkoraka proti severu. V gorski svet Alp. Šele, ko pride domov in ugotovi, da je bankrotiral, se zave, kakšno napako je storil. Gorenjci so Gorenjci in tam gor pač plačaš še davek na višinsko razliko in kisik.

Ampak dobro, razumem, človek se mora nekam skrit pred temi JEBENIMI PTIČI, vročino asfalta, mestnim hrupom, zoprnim šefom, nadležnimi otroci, ki nimajo šole in jih je kar naenkrat polna hiša, pa četudi - ne da bi dojeli - vse to zamenjajo za neznosen hrup ŠKRŽATOV, vročino asfalta obmorskih promenad, hrupa tisočih Švabov, Čehov, Nizozemcev in slovenskih bratov, telefonskih klicev zoprnega šefa in še več nadležnih otrok, ki sedaj sploh niso tvoji ampak od nekih iks-ipsilon turistov!

Poletje je tudi tisti letni čas, ko si vsi rekreativci, ki čez leto le s težavo pomignejo s prstom in najraje popoldneve prehodijo po javnih skladiščih (BTC), prepričljivo lažejo v obraz in trdijo, da sedaj bodo pa res začeli telovaditi in ne vem kaj še vse. Bullshit.

Ob vsem njihovem nakladanju mi misli itak odtavajo k hladnem pivu in dobrim štorijam. Skratka zaradi takšnih in drugačnih situacij ostanem brez »strank«, brez trenirancev. Delno neangažiran zaradi preklete vročine, delno zaradi tega, ker ne želim nikogar v nič siliti, potrpim ta dva do tri mesece v veselem pričakovanju jeseni, ko se vsi zanemarjeni vrnejo pod moje okrilje in ugotovijo, da niso naredili čisto nič zastavljenega med poletjem. Told `ya! Ka-ching!

In kaj preostane prešvicanemu klošarju na minimalcu? Jutra, ko samo čakam, da mi priči priletijo skozi okno in me pretepejo, če ne bom vstal. Sprehodi po stari Lublani in »window shopping« v antikvariatih ali na bolšjaku. Sem in tja kakšno dobro pivce in kvalitetna knjiga, ki sem jo bodisi nafehtal, bodisi našel v lastni knjižnici.

Na morje grem, če me kdo kam povabi, če mi zagotovijo prevoz in če vem, da bom dal za hrano res minimalno. Za pijačo se bo že nabralo. Vročina me ubija in me dela popolnoma neproduktivnega. Po glavi se mi lahko motajo še tako krasne besedne zveze, stavki, celo rdeče niti in ideje za kratke zgodbice, pa, ko bom vzel zvezek in kuli in želel začeti pisati, ne bo nastalo popolnoma nič. Vročina mi skisa možgane in lenuh kot sem, se temu skisu prepustim. Balkanac.

Na steno obesim koledarček in črtam dneve do jeseni. Do prijetnega jesenskega hlada, ko bodo litre deodoranta zamenjale drobne kapljice parfuma, ko bo hlad prijetno ohlajal razkurjeno betico in se bom lahko spet usedel za zvezek in pisal, kot se spodobi. Do takrat pa hladno pivo, Eric Donaldson ali pa The Paragons in Edvard Kocbek ali Bukowski. Na zimo!

Kafetkanje

V resnici sem šel pecat eno deklco. Na žalost mam tako noro hud avto, da težko nekam pridem, brez da bi naredil opazen prihod in tokrat je bilo isto. Ker vem, da se ne morem izognit pogledom oseb in miselnim kolobocijam, ko se sprašujejo, kdo je ta mulo in od kje mu denar, za dodaten ščepec začinjenosti spustim šipe in nabijem dubstep.

V resnici mam šipe dol zato, ker mi ne dela klima in že tako pred vsako vožnjo porabim megalomanske količine deodoranta in parfuma, ker vsakič zašvicam k stara cura.

Parkiram gajbo zraven ograje in grem pozdravit za šank.

»Oj.«

»O lejga… kaj boš? Erdinger?«

Nasmehnem se. Kr vedla je! Hudo…

»Jap. Pšenično.«

»A boš počakal, da tole posodo pospravm, pol grem pa na en čik, pa greva ven sedet?«

»Ja itak. Mim grede, cigareti niso zdravi.«

»Veš kaj vse ni zdrav.«

»Kaj?«

»Velik.«

V parih minutah je pomila in pospravila par strojev posode. Med tem sem se ravno »čekiral« na Foursquareu in odgovoril na par tvitov. Se mi je zdelo pametno pustit žensko na miru, ko pospravlja posodo. Kaj jaz vem…

»Pejva.« Cigaret je imela v ustih in že na poti se ga je lotila prižigati. Neučakana pa nič.

»In?« reče.

»Evo gre. Komej čakam morje. Da za par dni izklopim vse in se ga nažgem vsak večer k mamba. Ti? Greš kej na morje?«

Debata teče slabih pet minut, ko od Bog ve kje uleti tipo in prisede. Okej… Priznam, tam ne poznam nikogar.

»Kurba sem zjeban.« Kdo je ta model?

»Si delal trening?« Očitno se poznata. Sedim zraven in ju gledam. Škoda, ker moram vozit domov. Res bi mi sedlo, da bi imel v riti štiri pšenične in se mi ne bi bilo treba vključevat v debato.

»Ja. Šopal k kreten. 10 minut kolebnice, tek, raztezanje, pol sem delal pa mal tehniko.«

»Aja,« mi reče prjatlca, »on je bokser.«

»U, a tko k pes?« rečem. Ne dojameta zajebancije.

»Treniram pa tekmujem. Lih zdej sva s kolegom ušmekala svojo telovadnco.«

»Bravo. Pa gre?«

»Ma ja, zdej sem bil dva mesca zjeban in je res komad težko nazaj not pridt.« Komad težko? Zadržujem smeh.

»Kva pa je blo?«

»Z avtom sem letu na glavo.« Zakril s čikom v roki, češ, kako ga je obrnilo in mi skoraj zažge hlače.

V glavnem prideva na temo, da sem trener, pa da, če bi v njihovi telovadnici najel za svojo skupino, pa da kako je treba na »hard« trenirat, pa kako je ameriški slog boksanja boljši od evropskega.

»Jaz moram bit previden s svojimi treniranci. To so večinoma rekreativci in ni cilj, da postanejo profi atleti, ampak prvo, da se začnejo vsaj mal gibat.«

»Ja itak, sam trening more bit tak, da žge. Da šopa, da te vse boli. Mene komadn boli vse tole, rame, hrbet, roke, noge, trebušnaki… komad vse. To je res dober trening.«

»Jaz grem z mojimi kr lepo postopoma. Mamo sem pa tja tud kak tak trening.«

»O, lejga Bado!«

Že drugi gost za »najino« mizo. Tole gre bolje kot po maslu! Ona kadi cigarete, očitno jo nekaj teži, ne drezam vanjo, ampak vidim ji v očeh. Odsotna je. Badota spremlja punca. Oba prisedeta. Torej trije gostje. Tole kafetkanje je noro socialno. Jebeš Facebook, tle dobiš prijatelje, brez, da bi moral koga dodati ali potrditi. Se dodajo in potrdijo kar sami od sebe.

»Fak, modelka, jutr mam Geroška v komisiji.«

»A maš popravca?«

»Ja, anglo,« padeta deklci v debato.

Ne morem se zadržat. »Kako maš lahko v 21. stoletju in ob vsem tem bombardiranju z amerikanizacijo, šut pr angli? Brez zamere, ampak moram vprašat.«

»Lej, ni to tko lahko. Una domača branja pa te scene. Pa foksi kr neki sprašujejo, nč v zvezi z anglo.«

»Oprosti, ampak še vedno mi ni jasno. Valda znaš vsaj tolk anglešk, da spacaš skupi vsaj za dve, za pozitivno? Fak, ne vem no…«

Tipa med tem padeta v debato tem, kako je šel tisti bokser na antibiotikih v »fajt« na nekem prvenstvu.

»Ma ja, mel sem eno gripo al neki. Res me je šraufal, pa u glav mi je nabijal. Men tko trener: ˘Dej ne jt. K nisi dober.˘ Jaz sam tko njega gledam in uno njemu: »Model, dej ti men našopi antibiotike pa to sranje, jaz grem v ring.«

»Zakva to? A je bla kakšna pomembna tekma?« Samo sedim in poslušam. Bog, daj mi prosim še pet pirov zrihtej!

»Ma kje, tm eno prvenstvo tko. Sam jest u tem uživam, men je to res tolk hudo. Itak sem pol ležu dva tedna. Zgonen sm biu k cuc`k, ane.«

»A te je čist razbou?« ne morem zadržati svoje radovednosti.

»Kjeeee model! Nalomu sem ga, an. Sam aš to, k te tok zmozga, da sem mislu, da bom v komo padu.«

Vstanem in namignem kolegici, da pride za mano. Usedem se za šank in naročim še enega Erdingerja.

»Nisem več mogu, oprosti. Tega spijem, pa grem počas dam. A si drug teden kej frej? Greva kam jest zvečer?«

»Ja,« pogleda na razpored dela, »načeloma sem. Pokliči, pa se bova zmenila.«

Spijem mrzlo pivo, vmes rečeva še kakšno o poeziji, o torticah, o hrani, o kmečkih opravilih. Nobenega igranja, nobenega nabijanja, sama iskrenost. Plačam svoje, kljub temu, da vztraja pri tem, da bi ona častila vsaj enega. Pa kaj še!

Na poti do avta hitro pozdravim nove dodane in potrjene »real-life« prijatelje, potem pa pičim dalje. Začutim poglede na hrbtu, ko sedam v avto. Tokrat preklopim na Slaka. Sonce je že zdavnaj padlo dol in mrak privabi nešteto mrčesa. Na vetrobranskem steklu imam pravo pokopališče. Vso pot domov se sprašujem, če sem sploh še za v družbo?

Navzlic dobrim temam iz katerih se more razviti pogovor, sem nenehno držal neko vzvišeno in kritično distanco do sogovornikov. Ne vem še, ali je kafetkanje kul ali ni…

Soseda

S težavo sem odprl oči. Neprespan od vsega sranja zadnjih dni, sem se zbujal v en tak začaran krog bluzenja in uničevanja lastne biti. Tako sem uničen vsako popoldne padel v posteljo, zaspal kot top do sedmih, osmih, odprl hladilnik, v sebi malo zajokal, ker je bil prazen, vzel pivičko, zaprl hladilnik in odprl pivičko.

Z odprto piksno sem potem sedel za računalnik, zrl v bledo moder sij zaslona, se trudil napisati kakšno poglavje, večinoma pa častil digitalno spletno »sveto« trojico – Facebook, Youtube, Twitter. A štekate? V smislu:

»Naj totalno zavozim svoj lajf,

v imenu Facebooka,

Youtubea in Twitterja.

Amen.«

Na koncu ravno toliko, kot napišem, tudi zbrišem in moja ustvarjalna bilanca je tako vsak večer krasno izravnana – na nuli. Zares jebeno simbolično. Vedno bolj razumem to kot sporočilo Boga. Se mi včasih zdi, da je res najlažje biti ribič ljudi. Pustiš vse in greš za Jezusom. Iz spoštovanja do svetnikov, jaz tega ne zmorem.

V posteljo zlezem okoli treh, štirih. Rolete zabijem čisto do podna, da me ne bi zmotil niti najmanjši foton. Na vse pretege zatiskam oči, da bi zaspal, a mi pred peto ne uspe.

Ob desetih me zbudi vročina. Oči imam razbolele in s precejšnjo muko odprem težke in zlepljene veke. No, ko tako ležim, zrem v roko, ki mi izpod kovtra visi s postelje. Vsa shujšana in uboga revica. Mišice res hitro atrofirajo, prasice gadne! Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje naredil skleco. Kdaj sem nazadnje zazibal kettle, kdaj sem nazadnje naredil kak počep, kaj šele kak konkreten trening z utežmi v telovadnici.

Kam je šel moj biceps!? Gledam roko in pogled usmerim v strop, da mi ne bi bilo več gledat te okrasne trlice mojemu zapuščenemu telesu. Zagodrnjam in zbrcam kovter s sebe. Želodec me boli, ker jem samo sranje. Glava me boli, ker mi folk na netu plasira samo sranje. Srce me boli, ker jaz sam postajam eno navadno sranje.

Vzamem piškote in grem v hladilnik po mleko. Nalijem v skledo, se usedem za mizo in se zastrmim skozi balkonska vrata. Piškot namočim v mleko. Skisano. Marš! Fuj, smrad smrdlijivi… kako ti lahko zgnije že drugi tetrapak mleka v treh tednih!? Vse skupaj zlijem v umivalnik in pustim tam.

Zunaj je vroče. Bejbe so vroče. Men je vroče. Računalnik mi šteka, k mu je vroče. Kokakoli je vroče. Sosedovemu cucku je vroče. Tamalmu od zgornje sosede je vroče. Sosedi v nasprotnem bloku je vroče. Vsem je vroče. Unim na morju je vroče, unim v hribih je vroče. Pol se pa pejt... A sem že povedal, kako zelo sovražim poletje?

All you can eat

Ves napihnjen sem obsedel na stolu. »All you can eat« sem vzel preveč dobesedno in svoj mikroželodec napolnil do zadnga kotička. Komolca sem naslonil na mizo in si podprl glavo. Preveč je blo. Občutek sem imel, da moram prav previdno rigniti ali prdniti, ker mi lahko vsak trenutek vse skupaj uide skozi eno izmed odprtin. Potiho in previdno sem opravil oboje. Napetost je malce popustila.

Gledam kje bi bil kdo od natakarjev, da plačam in se spokam domov, kjer bom lahko v miru nadaljeval s svojim nihilističnim početjem. To je strmenjem v strop med ležanjem na kavču, strmenjem v ekran med neuspešnim poskušanjem, da bi kaj napisal ali strmenjem v steno med opravljanjem potrebe. Tiste ploščice se res lepo svetijo. Kot bi imeli žensko pri hiši.

Natakarja nikjer. Končno se iz kuhinje primaje en Čink Čonk in dvignem kazalec leve roke kot namig, da bi rad račun. Z ustnicami tudi nekaj podobnega izrečem.

Pride do mene:

»Laču?«

»Ja, prosm.«

Pobere vse štiri kupe krožničkov, ki sem jih nakopičil in se odpravi nazaj v kuhinjo. Čakam kakšne tri minute, potem pa začnem razmišljati, da bi iz nahrbtnika vzel Kocbeka. Ampak vem, da bi nek zloben zakon že uredil tako, da bi prišel z računom ravno, ko bi začel brati. Kocbek ostane v nahrbtniku.

Mine osem minut in počasi mi prekipeva. Vedno isto sranje! Sicer nisem ravno potrpežljiv človek, ampak kakšne stvari sem zmožen prenašat kar precej dolgo, sam tole sranje z mojo smolo glede računov se pa že predolgo vleče. Kamor koli grem čakam na ta pofukan listek, da bom smel njim PLAČAT(!), vsaj po deset minut. Še posebej pogosto se mi to dogaja v Bufu v Kranju in oni so krivi, da je najebal tale Čink Čong!

Mel sem poln kufr vsega, pospravil sem denarnico in mobitel v žep, vzel nahrbtnik in se odpravil proti izhodu.

»Heee, laču!« slišm za sabo.

Najprej nisem vedel, a bi nadaljeval pot, a bi plačal, al kaj, zato sem se obrnil in rekel:

»Prepozn. Sem čakal točno 13 minut in zagotovo obstaja kak zakon, k me ščit pred tem, da mi vi kradete dragocene minute, zato do vam bom smel dat svoj denar.«

Ni razumel.

»Laču. Danaist peteset.«

»Ne bom plačal. A razumeš?«

»Mora plača,« ni mu blo čist jasno.

»Adijo. Mogoče drugič, če bom prej dobil POFUKAN RAČUN!« se obrnem in grem. Nakar me pogumni dečko prime za roko, da bi me ustavil. Takrat mi je pač film poču.

»Alo!? Kva ti je?!«

»Prača lačuuu!«

»Ma odjebi! Razbou ti bom tale tvoj ksih in ti zabil nekam ta tvoj račun!«

Okrog so se začel zbirat še ostali.

»Bomo pokricari varnostik.«

»Ma klič ti kogar koli. Maš kamere, pokliči policijo, dol mi visi. Jaz plačal NE-BOM.«

Očitno je mel eden izmed njih še bolj kratko vrvico kot jaz in se mu je snel. Prijel me je za majico in mi nekej začel nabijat po njihovo. Tud dvakrat nisem pomislil. Z vso silo sem mu spustu čelaka direkt na njegov širok nos. Bam! V trenutku je spustil.

Nahrbtnik sem odvrgel na tla in čakal, kaj se bo zgodilo. Prijel sem reklamno stojalo iz pleksi stekla za kokakolo in ga zabrisal v ostala dva.

»Kva je pičke!? Kje maš zdej račun!?!?«

»Varnostiiiii! 你聞起來像醬油!«

Zagrabil sem najbližjo mizo in jo prevrnil. Hulk mode all the way! Kar na enkrat začutim top »bop« po glavi. Zabliska se in padem po tleh. Glasovi donijo in slika je vedno bolj meglena. V sekundi ali dveh zadremam…

Zbudim se v bolnišnici. Ob meni stoji blond policistka huda k ps! Pristopi do mene in reče:

»Poslušej, srči, lahko ti napišem kazen in greš k sodniku, lahko pa to urediva kako drugače.«

Začne odpenjati zgornji del uniforme. Usta imam široko odprta in čisto nič mi ni jasno. Skoči na posteljo in me draži z razmršenimi lasmi. Primem jo za joške in stisnem. Z vso silo mi privošči eno zidarsko. Vatafak?! In še eno… in še eno…

»Alo bre… zbut se, bre, alo…«

Usedem se. Vrti se mi in bruhnem.

»Jebi se,« zamrmram

»Aj ne seri. Plači ti njemu račun, pejt dam in toj to.«

»Mrš… klič policijo.«

Vrtelo se mi je. Roke sem naslonil na kolena in poveznil glavo med noge. Minutko ali dve mi je še težil naj plačam, potem se prišel toliko k sebi, da sem zbral misli in mu rekel:

»Tkole bomo: TI – mi plačaš kosilo in je stvar zaključena. V nasprotnem primeru, kličem JAZ policijo in se bomo pogovoril o tvoji prekoračitvi pooblastil in o njihovem kurčevem računu. Ja?«

Nekej je še hotu rečt, potem ga je kolega potrepljal po rami in rekel:

»Ajd pust tega Haris. Dobr je model, pejt dam, bomo uštimal.«

Pobral sem se in se odmajal do avta. Odprl sem vrata in obslonel na njih. Preden sem se usedel sem še enkrat bruhal. All you can eat… dobr bo za neki časa.