Star sem šestindvajset let in
nisem bil povabljen še na nobeno poroko svojih – nekdanjih – prijateljev. Morda
bi si skozi dno kakšnega drugačnega kozarca to lahko štel v čast in – tako z
rahlo priprtim desnim očesom in stisnjenimi ustnicami – v prazno zazibal glavo,
češ: »Bravo, stari …« Morda v resnici to celo kaj pomeni. Predstavlja neko
kozmično nadzavestno sporočilo, ki ga bom sčasoma dojel, ki so bo postopoma
žareče v mojem srcu – ali glavi, ali korenih lasišča, ali strniščih redkih z
ricinusovim oljem namazanih obraznih dlak – nekega dne utrnilo … in me pustilo
hladnega.
Obstaja strah pred tem. Da bi
nekega dne sedel debelušen plešec na majhnem blokovskem balkonu čakal ženo, da
pripelje mulca, ki ga mora ta dan imeti pri sebi, srebnil zadnje kaplje poceni
piva iz pločevinke, ugotovil, da ga ni bilo niti na svoji poroki … nato pa
skomignil z rameni in pogledal na uro, kdaj se začne sobotni trening formule
ena. Obstaja strah, ki morda nima nikakršne veze z resničnostjo, z Božjim
načrtom, Božjo previdnostjo – kot se je bolje izraziti – a, presneto povem vam,
da obstaja. Med topotanjem s konicami po prstih, ko norim po obvoznici in
norenje nima smisla, ker je cilj tako plastičen, graniten, tako tesno povezan z
dejstvom obstoja, da bo tam ne glede na hitrost mojega gibanja. Med drugimi
drobnimi opravili, ki so podobni neskončni hoji po tekočih stopnicah … v
nasprotno smer.
Na nagrobnik so nam privezali
deset zlatih palic, skopali nekaj metrov globoko jamo in vanjo zmetali kup
petsto-evrskih bankovcev. Sedaj pa hodi! Ko bi vedel, kakšen zaklad te čaka na
cilju! Tako, tako … le udobno lezi na ta kup papirja … ne, ne, ne premikaj se
preveč … izvoli palice, primi … čakaj, še to … jih je šest? … dobro. Ti je
udobno? Vidiš ta zaklad? Pa tako te je bilo strah, da ga ne boš nikdar imel,
bučman! Tako strah, da si govoril sanjam norosti in genialnosti čudaškost in
ognju v srcu fanatizem.
Še ena poroka je šla mimo in ti
ni bilo vseeno, da si se zdrznil. Da se te je dotaknilo. Da si se vprašal tisti
– v tem velikem pomembnem veku znanosti tako osovraženi – »ZAKAJ«. No, še
marsikaj je šlo mimo, a znebil si se dolgov. Sedaj si lahko breme le še sebi.
Kljub trku zavedanja – govorim o starosti in porokah in tem, da me tam ni –, ki
je bil trk, ko si doumel, kako velikost srca vpliva na krog prijateljstev, in
je dlan stakal vez s čelom, si se nasmehnil svoji norosti. Edina svoboda, ki jo
še poseduješ, ti pa si razmišljal o tem, da bi se ji odpovedal, da bi smel na
poroke? Priznam, da sem potem skoraj začel verjeti v svojo norost.
Na neki točki me je celo imelo,
da bi pisal o tem, kakšni so časi. Si predstavljate? O tem, kako težko je
dobiti službo, kako je vse drago, kako je nemogoče priti iz meseca v mesec,
kako velike so izložbe, izložbe z majhnimi majicami in čeveljci in knjižicami
in čisto drobnimi kataloščki s turističnimi ponudbicami, pa še bolj drobnimi in
še manjšimi oglasi na nakupek stanovanjčka, tu in tam celo mičkenimi
drobčkanimi hiškicami.
Vrgel sem uho na radio in
ugotovil, da je nekaj narobe z internetno povezavo, ker nič ne prihaja iz
zvočnikov. Zanašam se na črke – pozor! Ne gre za nekaj črk v gručah tu in tam …
gre za ogromne količine črk, vejic, presledkov in ostalih ločil –, ki pa v
resnici sploh ne obstajajo. Če sem prej govoril o norosti kot o nečem, kar tu
in tam ovržem, bi jo sedaj lahko skoraj potrdil. Končujem stare zapise,
začenjam nove. Vmes nekako živim. Vmes – med tistih nekaj ur pisanja tedensko –
skušam stlačiti višek življenja, ki mi ostaja. Ali je ravno obratno? Vračam se
v pretekle odstavke in z navideznim pisalom označujem besede, pojme, koncepte,
ideje, misli, rečenice, izrečenke in ostale stranske produkte pogovorov v
tišini, ki se (pre)pogosto ponavljalo. Ravno, ko opazim, kako zelo slab sem,
izvem, da nisem slab. Sebi ne verjamem več, redkim je – še – dejansko mar.
Začutim, kako me hladi, kako strmim v prazno in me ne moti, da na umazanem
avtobusu ne prepoznam sedeža drugačnega od drugih. Kako stopijo vprašanja mimo
mene in mi je vseeno ali jih zgrabim, stresem, usekam na gobec, zgrizem,
poljubim, ližem, vrtoglavo vrtim, mečkam, raztezam, gnetem ali jih pustim mimo.
Niti pomislim ne na omejenost ali neomejenost tiho plazečih vprašanj, ki morda
nekega dne postanejo nekakšnim otrokom – ali karkoli se bo že rojevalo čez
nekaj desetletji – učna snov.
Stvari se ne odvijajo, kot bi si
želel. Ne v mojem življenju, ne v mojih dlaneh, pod mrzlimi kapljami prhe. V
tem redu ostaja smisel proti kateremu sem metal čvrsto sklenjene dlani in –
priznam – pobegle slane solze. V tem redu ostajata Ti in ti in srce je umirjeno.
Spim spokojno, zbujam se naspan, vse vmes je pravljica. Sanje o časovnih
preskokih, o novih svetovih na tej Zemlji, o osebah in prostorih, ki so danes
popolnoma drugačni … in o dogodkih zaradi katerih se stvari ne odvijajo, kot bi
si želel.
Sedaj bi potreboval pipo - tisti
stari elegantni leseni modrostni dodatek -, svež evropski tobak in prazno stran
v Sobotni prilogi. Zašel bom, a moram. Ker vem, zakaj me ni še nihče povabil na
poroko. A bom ostajal na svojih trdnih temeljih in zgodovina jih ne bo
porušila. Morda zamajala, a nikdar porušila. Vnuki – ali neke prikazni
prihodnjih rodov – bodo na njih ponosno gradili dalje, ko bova midva na tistem
kraju uživala večni mir, ki nama pripada … Pred tem pa moram zaiti. Moram se
zdrzniti ob hrupnih kovinskih tleskih, ko udarno-prožilni mehanizem odbija uro
našega srečanja, ko zaklepni mehanizem požira smrt in me je strah vsega – le
nje ne.
Ko pogledam nazaj, več kot očitno
vidim, da sem rastel. Ko se zazrem vase, ne vidim končne podobe, le vetrovni
prehod drznosti in brcanja v vrata nezmožnosti. Primerjam se s podlimi, a bolj
uspešnimi, in pustim, da je tudi trpljenje del goriva na mojem pogonu. Ko
skušam gledati v prihodnost, mižim. Mižim in vidim dovolj, da si ne želim
nikdar več zapreti oči. Lepša si kot kadarkoli in življenje rodi svoj sad.
Gugalnica na lipi, ki sem jo takrat, ko si prav očitno in nadležno zavila z
očmi, vseeno postavil, se ziblje v prazno, ko iz daljave prihajajo sunki
udarnih valov. Odšli bomo in vseeno mi je za vsako poroko na katero nisem bil
povabljen. Vem, da se bom z vsemi temi fanti zopet srečal v blatnih jarkih in
vem, da moja osebna varnost presega namišljeni balonček, ki smo si ga ustvarili
v veku duhovne invalidnosti. Poskrbel bom za vas ne glede na število na prsi
pripetih nageljnov.
