Ne bi bilo neumno, ko bi odprl
žaluzije, da bi v stanovanje prišli tisti močni žarki, ki jim je uspelo prebiti
sivino aprilske muhavosti. Bog se mi posmehuje, ker ve, da ne morem dvigniti
žaluzij, ker bi drugače ne mogel gol od kopalnice do spalnice. In potem dajem
užitke na tehtnico: svoboda – toplota, pivo – hidracija, knjige – počitek,
pisanje – počitek, počitek – zdravje, počitek – izklesano telo, vzdržnost –
užitek, užitek – svetost, svoboda – toplota.
V nekem drugem času bi bil
večkrat dnevno opozorjen: zloži knjige na police. Poberi tiste po tleh in jih
daj na hodnik na omaro. Soba ti smrdi. Stanovanje mi smrdi. Nihče me ne opozarja,
naj dam knjige v nek drug prostor, kjer bodo smrdele same sebi. Nisem
prepričan, da mi stanovanje smrdi zaradi knjig. Samevajo. Nekako se znojijo in
v solzah zaspijo, ko se stiskajo pod težo druga druge in potem jih nihče ne
vzame in neguje. Niso same krive za svoj smrad. Vseeno nisem prepričan, da
smrdijo one.
Dovolj imam kislega pridiha, ki
mi zavrta v možgane, ko vstopim v stanovanje. Andreju bom vzel kubik drv in jih
znesel v stanovanje. En kup tam, drug kup tam, spet tretji gor pred spalnico.
Za vtis domačega. Naj se zaredijo črvi, naj pride od nekod lubadar. Naj najde
pot do moje postelje in se spari s tisto prasico, ki mi šari po možganih. Bojda
opravi lubadar to do smrti. Win-win situacija. S seboj premagam samega sebe. Le
po drva moram.
Na trenutke sem prepričan, da ni
nič kislega v stanovanju. Odnesem smeti, zložim sveže oprano posodo iz stroja, vklopim
sušilec, prezračim, prižgem kadila, v izparilnik dam bergamot in nekaj kapljic
vode. Čajna svečka. Vse ropota, se zrači, prenavlja. Nova forma, nov vonj.
Odidem v službo.
Trpim. Ali nekaj. Prelagam tiste
kurčeve papirje in se delam, da delam. Nekdo ima zagotovo nekaj od tega.
Računovodstvo je srečno. Drugače kokodakajo kot po navadi. Nižji ton,
počasnejši tempo, manj besed. Tudi prokurist se drugače šali. Neka prijaznost.
Ni precej starejši od mene, kar me šokira. Ostalo pisarniško češplovje še ne
ve, kaj bi z menoj. Večina bi me najraje odrla. Ker delam hitro in učinkovito.
Brez besed, brez čudnih oblačil, brez vpadne frizure. Vzamem kup papirja.
Portorož. Maribor – mater jim, spet so vse zasral. Koper. Portorož. Kaj dela Portorož
med Brnikom? Kdo se bo s tem jebal? Jaz!
Tiho sem. Zložim papirje po
svojem sistemu. Zakaj uporabljaš svoj sistem? Naredi sam, saj vse že znaš.
Seveda znam vse, ker delam z glavo! Ne trpim več. Uživam. Zmagujem. Dokazujem
svojo superirornost. Tam, kjer bi jo lahko zadnje dokazoval. V življenju nisem
preložil pogodb, knjižil računov, zlagal v fascikle. Vedno: leksikon, slovar,
Prešeren, Girard, Freud, Sovré, Finžgar, Cankar, Bukowski, Kempčan, Akvinski,
Avguštin, Chesterton, Zupanc, Rožanc, Kocbek, Mazzini, Kosovel, Lermontov, Tolstoj,
Hemingway … ne nujno v tem zaporedju.
Zmagujem. Papirji so, kjer morajo
biti. Po moje. Moj sistem. Hitrejši sistem, boljši sistem. Vmes imam malico.
Vsa pisarna žganje, jaz vodo. »Post imam.« To je bilo nekaj tednov nazaj. Danes
zgolj ne upam. Za žejo bom vodo, za srce nagnem iz čaše najinih spominov. Ali
spominov o nama. Ali mojih blodenj o neki prihodnosti, ki bo popolnoma
drugačna. In potem obležim omotičen in obliva me mrzlica in zjutraj je
gravitacijska sila, ki deluje na veke, nevzdržna.
Spet prideš. Nepovabljena. To
zapišem, ker lažem sam sebi. Vrata v dvorano zarjavelih poti, okrušenih
stopnic, razbitih mozaikov, hrupnih odmevov so odprta na stežaj. Tista vrata,
ki jih lahko odpreta le dva – in le dva jih zmoreta potem tudi nazaj zapreti.
Obupan tolčem po njih, nekaj časa s pestmi, nato z glavo, a ostajajo odprta. Ne
zate. A ti vseeno prideš.
Tvoje bose korake slišim še
preden se odpraviš v mojo smer. Plaho stopaš po prstih in meča ob vsakem koraku
dodajo božanski okras tvoji goli postavi. Na koncu zgnite lesene mize te čakam.
Čas štejem z gnilim vonjem pojedine, ki sem ti jo postregel. Neskončno dolgo
hodiš v mojo smer, dokler ne poveš, da moraš oditi. Nekje se zgubim, ko mi, tik
preden zapreš oči in jaz odprem svoje, položiš dlan v mojo.
Zvečer se vračam domov. Varno.
Vse je varno. Moj avto je na varnem. Moje misli so na varnem. Moj beg po
stopnišču v podstrešno stanovanje, v zavetje zastrtih oken, na stranišče, na
kavč – pod odejo, hraniti se s Strnišo in zavistjo, ko odpiram in zapiram eno
in isto okno v svet. Varen v svoji puščavi izobilja. Varen v svoji gnijoči
dvorani, skozi vrata katere vstopajo in odhajajo in nobeni se ne zdi vredno, da
bi ostala in mi pomagala zapreti vrata. Saj dvorana ni zaprt prostor. Za mojim
hrbtom, za mizo za katero sedim, so še ena, ki se morejo odpreti šele, ko se
zaprejo prva. Tako je. Nisem jaz gradil ta dvorane. Ona je v slehernem.
Stroj je opral in dišave so
izgorele. Izparilnik je izparil in čajna svečka prazna sameva. Vonj po kislem
ostaja. Priprem strešno okno. Zakaj nenehno neko odpiranje? Odprem vrata v kopalnico.
Odprem vrata pralnega stroja. Odprem pipo. Odprem tuš kabino. Odprem vodo pod
tušem. Odprem gel za tuširanje. Odprem oči. Vse je zaprto. Odprem prenosnik.
Odprem …
