Nekdaj sem imel – za
osnovnošolskega mulca – prav nenavadno navado. Morda niti ni bila toliko povezana
s tem, kar želim povedati. Vendar v globini dogajanja in te železne srajce, ki
jo morda danes nekako pogrešam, morda sem jo preobrazil v nekaj več(jega), se
skriva naslovna paradigma.
S to navado je bilo tako, da sem
zjutraj pred poukom vstajal zelo zgodaj. Tik po tem, ko je mama odšla na delo. Razlog pa je bil, da sem edino takrat lahko v miru
in brez teženja igral igrice na računalniku. Vsaj tistih nekaj minut. Na
zavedni ravni se mi je ta impulz zdel smiseln. Tako ali tako sem zelo kmalu zaslišal
korake na stopnišču. Začela se je bitka za nedolžnost – ugašanje ekrana,
poprstno drvenje do kopalnice in igra pred ogledalom, kot da sem ravno vstal in
se odplazil do umivalnika.
Stari starši so tu, da nas
razvajajo, kaj ni tako? Že v naslednjem trenutku sem sedel za domačo mizo pri starih starših
v pritličju in se mastil z eno od variant toasta. Toast z nutello, toast z
linolado, toast s sirom in poli salamo … Pred menoj pa IZOBILJE dnevnega
časopisja!
Vonj časopisa je bil vsakič
drugačen, a je hitro postal domač. Lahko je imel odtenke vlage, lahko je bil
bolj suh in papirnat. Včasih ga je krasil kak madež, odtisi dežnih kapelj ali
zmečkan pregib, ker ga je tisti dan nekdo pred mano že premetaval po mizi.
Obračal sem strani, začenjal
vedno od zadaj, prebiral trače, novice iz sveta, kratke kulturne in etnografske
novičke, črno kroniko in vpijal utrip sodobnega časa preko člankov prvih
strani.
Hitro sem začel prepoznavati
vloge in igralce, režiserje in statiste, kmete in konjenike. Vsak je nekam
sodil in sčasoma sem vedno manj časa namenil tistim minutam za računalnikom,
ker sem želel več časa presedeti za – danes za moje pojme prav butastim – časopisom
in pregledati, kako so se vlekle niti prejšnji dan ter kdo je bil glavni
lutkar. In tako kar nekaj let osnovne šole. Dokler nisem v začetku gimnazijskih
let tisto jutranje preigravanje igric zamenjal za najstniku prepotrebno daljše
poležavanje, prelistavanje časopisov skrajšal na potrebni minimum ob zajtrku …
branju pa posvečal proste minute skozi ves dan.
Star sem. Takrat še ni bilo »pametnih«
telefonov, družabnih omrežij (vsaj ne v tem obsegu) in neskončne množice
aplikacij.
Danes, kot takrat, sedim za
domačo mizo. Svojo mizo. Hrbet mi varuje manjša legija knjig. Okoli imam
raztresene zapiske, nekaj knjig leži na kavču, kjer sva jih pustila prejšnji
večer, ko sva končala z branjem in se odpravila spat, saj imava vsak na svoji
nočni omarici še po dve knjigi, ki jih prebirava preden zaspiva. Nekaj knjig
imava tudi vsak v svoji »malhi«. Jaz dve (vedno eno leposlovno in eno strokovno
delo) v svojem značilnem lovskem nahrbtniku (poleg dveh zvezkov in vedno enega
izvoda pesniške zbirke – ker: nikoli ne veš), ona eno v svoji torbici.
Preden odhajava od doma, naj bo
to sprehod v mesto ali izlet v naravo, je vedno na seznamu še: »Boš ti vzel/vzela za
brati s sabo?« In potem tehtava možnosti.
Verjetno je ljubezen do
značilnega vonja na papirju in besed obstajala že prej. Pred časopisi in
toasti mislim. Prepričan pa sem, da je ravno to bralno mašilo v obliki trač dnevnega
časopisja zapolnjevalo vrzel v obdobju, ko bi sicer popolnoma opustil svet
tiskane besede in to praznino napolnil s tehnološkimi bedarijami in najstniško
brezbrižnostjo.
Časopisov sicer nimam več (imam
literarne in poljudno-znanstvene revije ter katoliški tednik), a na mojo žalost
me zgrozi, da – ko tako pomislim – tudi večina drugih gospodinjstev ne. Velika večina! A prav tako
nimajo knjig! Niti bralnih navad. Niti revij, niti mesečnikov. Zadostuje jim
prostočasni internet. Prostočasna kavica in zabavica. Najbližje, kar se danes
povprečni sodržavljan približa pisani besedi, je pisanje ogabno izmaličenih
kratkih sporočil po telefonu ali preko spletnega klepeta. Kjer nebo postaja ne
bo in vsakdo tu in tam česa nemore. Kjer vejice letijo na, vsa, naključna,
poljubna, zasopla, mesta ali pa jih preprosto ni.
Kot je z vsakim problemom, me
tudi ta praviloma ne moti – dokler njegov jezikovno brezbrižni sistem ne trči
ob mojega. Dokler se ne soočim z izzivom, ko imam občutek, da moram govoriti
kot kromanjonec, da se lahko sploh »normalno« vključim v pogovor z znanci, da me bodo razumeli.
Dokler mi ne odnese pokrova, ko v odgovor na prošnje za delo prejmem besedilno grotesko
in sem celo vesel, da me tak jezikovni orangutan nima namena zaposliti.
Stopnja komunikacije pa ni nizka
le v pisani besedi in vsakdanjih pogovorih. Načenja in škodi že tako
poškodovanim temeljem naše širše družbe. Jezikovna invalidnost, invalidnost, ki
jo povzroča vsak, ki zanemarja prebiranje tiskane besede – ali (in takih ni
malo!) celo s posmehom prezira kvalitetno materno jezikoslovje (simptom: http://kje-vas-cevelj-zuli-solstvo.blogspot.si/2016/03/zakaj-nisem-vec-uciteljica.html)
–, je tista, ki postavlja med nas visoko in bolj strašno tehnično oviro, kot so
tiste na južni meji.
A hkrati gre za popolnoma isto
oviro. Nezmožnost jezikovnega izraza, mačehovski odnos do maternega jezika, do
pisane besede, do kvalitetnega izraza sebe, ki pride le s spoštovanjem lepe
domače (ali tuje) besede, je ustvarila in z vsako generacijo ustvarja globljo
dialoško globel med nami. Zato levi in desni vpijejo en mimo drugega, zato
nasedate praznim frazam politikov, zato slabi gospodarstveniki dopuščajo še
slabše zakone in zato dobri ljudje ne naredijo nič, ker vedo, da jih tako ali
tako nihče … ne bo razumel.
Zavrgli smo časopise. In knjige.
In kvalitetno besede. In celotno lepoto kulture. In sedaj se – po domače, a
boleče iskreno povedano – ne razumemo.
Na eni od polic s krščanskim
tkivom imam staro Ušeničnikovo knjigo iz leta 1937 z naslovom »Katoliška načela«.
Kjer postavlja teze in podaja krajše razlage, kot so na primer: »Kultura,
odtrgana od večnostnega vidika, zavaja v malikovanje«. Nato sledijo lepe kratke povedi, citati v latinščini in grščini, navajanja svetovnih filozofov in literatov.
Knjiga je namenjena takratnim
dijakom!
V manj kot sto letih smo prišli
od učenja latinščine in grščine v gimnazijah, do učenja osnov slovenščine na
ravni fakultet (in marsikateri bi kak uk materinščine potrebovali tudi kot že
zaposleni odrasel).
Ne bom iskal krivcev. Vem pa, da
dokler je človek živ, ima vsa od Boga dana orodja, da se izboljšuje in poboljšuje.
Vem tudi, da ni nič lažjega, kot zavreči poneumljajoči rumeni tisk in enkrat za spremembo
v roke vzeti nekaj leposlovnega. Ali jezikovno lepšega. Za začetek nič težkega
ali dolgega. Kakšno lepo pesem ali zbirko katerega od domačih pesnikov (Jih še poznate?),
ali pa kakšno zbirko črtic in kratkih zgodb, če vam dolgi romani ne ležijo.
Zakaj, za nič drugega ne gre kot za to, da
je to prvi in edini korak k temu, da se bomo nekoč spet razumeli. Morda.
