V teh dneh se pokopava dialog.
Kamor koli se moremo uzreti, z lahkoto opazimo tisto zgodovinsko obdobje, ki ga
René Girard opisuje kot »mimetični plaz«. Plaz enoumja, kjer ne vlada stanje
»vseh-proti-vsem«, temveč stanje »vseh-proti-enemu«. Naša majhna podalpska
deželica, zaslepljena s svojim »prav«, s svojo netoleranco, ki jo predvsem
komunistična kontinuiteta in zvesti demagogi spretno zavijajo v celofan
tolerance, se počasi ponovno utaplja in izginja pod plazom enoumja. Mnogi
kolumnisti in esejisti že dolgo časa spoznavajo bistveno vprašanje: je od
revolucije dalje pri nas sploh kdaj bila pluralnost dovoljena in sprejeta?
Tudi tisti najbolj goreči
demokrati in zagovorniki pluralnosti, svobode mnenj in govora so očitno
popustili v svoji načelni drži in se predali hudičevemu plazu mimetike. Plazu,
ki jih sedaj vleče s seboj v globeli razdiralstva, demagogije, spletkarjenja, hujskaštva
in vsesplošne naperjenosti zoper drugače misleče. To so tisti glasni pisci,
politiki in javne figure, ki na tribunah in v mediji glasno zagovarjajo
toleranco, obsojajo enoumje bivšega režima in so jih polna grla etiket, kot so
»fašitoidnost«, »totalitarizem«, »diktatura«.
Ti isti ljudje danes pozabljajo,
da se v trenutku, ko pišem to kolumno, sprehajajo po meji med večino, ki drvi
zoper vse pridobitve človečnosti, in manjšino, ki kot trdnjava stoji in je
pripravljena te pridobitve braniti pred vsakršnim plazom mimesis. Kar nekaj jih
je takih, ki so z eno nogo že na strani plazu in kot zaslepljeni oponašalci strumno
korakajo in hrumijo z istimi množicami, katere so nedavno grajali in jim
sodili. Logično razlago zakaj je možno, da do tega pride, nam ponuja Girard v
svoji knjigi »Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba«. Dejstvo je, da ko nas
enkrat zajame plaz množice, ki se danes zbirajo pred mestnimi hišami, pred
parlamentom, na trgih in na ulicah, nismo več individuum, ampak postanemo del
množice. Del plazu, ki nam odvzame sposobnost lastnega razmišljanja, zato
tulimo in oznanjamo isto enoumje, znova in znova. In ves svoj srd, vse svoje
zamere, tegobe in nevšečnosti naprtimo eni žrtvi ali eni skupini, ki je v
manjšini in kar je še pomembneje: največkrat je ta žrtev (ali žrtvena skupina)
nedolžna.
Zoper takšne množice danes
pogumno in neomajno stojijo osebe, ki hodijo po poti dialoga in se še niso
predali mimetičnemu nasilju. Plaz jih ni dosegel in jih ne nese s seboj. Za
razliko od množic, ki »ne ve kaj dela«, ker je že del plazu in enoumja, takšne
osebe stojijo pokončno in za ceno lastnega dostojanstva pogumno nasprotujejo
množicam. Na tem mestu se najprej spomnim na talmudsko načelo, ki ga pogosto
navaja Emmanuel Lévinas: "Če vsi soglasno obsodijo obtoženca, ga
izpustite, gotovo je nedolžen."
Zagotovo je trenutno žrtveno
jagnje, zoper katerega se usmerja mimetični plaz nasilja in nerazumevanja poslanec
Nove Slovenije - krščanske ljudske stranke mag. Matej Tonin. Apologijo z moje
strani in omembo v kolumni si zasluži prvenstveno zaradi vloge, ki jo prevzema
v procesu mimetičnega cikla, ki se odvija pred našimi očmi. Njegovo dialoško
delovanje, iskrena želja po spravi, je trn v peti vsem, ki so del mimetičnega
enoumja. Izredno težko jim je razumeti, da obstaja politik(!), ki poskuša
premagati razdiralske ovire komunistične kontinuitete in njenih nastavljencev
in vrinjencev tako na levem kot na desnem polu.
Ravno zaradi tega, ker so se
prepustili množici, ki jih je posrkala vase in jim vcepila ideje, ki jih sedaj
morajo(!) tako goreče zagovarjati, niso zmožni uvideti dejanske vrednosti dejanj
poslanca Tonina! In težje kot ga razumejo, težje kot razumejo pomen dialoga,
krščanskega odnosa do drugega, bolj glasno tulijo zoper tistega, ki mu je to
jasno in je vsem ostalim, ki še niso podlegli plazu mimetičnega enoumja, prav
tako kristalno jasno.
Dialoških dejanj je bil prav tako
sposoben pokojni predsednik države dr. Janez Drnovšek. Predvsem proti koncu
svojega življenja je javno deloval v sodelovanju z mnogimi družbenimi
skupinami, si prizadeval za spravo in mir. In tako kot danes Tonin, tudi dr.
Drnovšek ni bil razumljen. »Njegov« politični pol se mu je napol odpovedoval,
ljudje so govorili – šepetajoč, da se mu meša, da je to od starosti in zdravil.
Vendar stvar je popolnoma bolj preprosta in brezhibno jasna: deloval je izven
množic, ki jim je edini motor, edino gonilo, razdor in nenehno gibanje gibala
zdaj z leve zdaj z desne na račun blatenja, podtikanja polen in hujskaštva.
Skrb zbujajoče je dejstvo, da ljudje,
katerih mnenja imajo zaradi osebne integritete precejšnjo veljavo v družbi,
popuščajo pod takim plazom in skupaj z množicami ne vedoč kaj počno, obsojajo
ljudi in zahtevajo njihove odstope z javnih funkcij in iz strank ravno zaradi
tega, ker si drznejo stati nasproti množičnemu enoumju. In ti isti agitatorji,
ki jih družba ceni, ki jim daje veljavo, si celo drznejo soditi na najbolj
podel način zagovornikom dialoga. Zagovornikom dialoga kot je na primer teolog
in filozof prof. dr. Edvard Kovač in še nekateri vidni pisci povezani z Revijo
2000. S tem takšni hujskači ustvarjajo še dodaten razdor, ki bi ga lahko s
svojo javno prepoznavnostjo in vlogo v družbi enostavno in preprosto blažili,
vendar nimajo poguma, da bi tako kot Tonin in njemu podobni stali zoper ta plaz
mimetičnega nasilja, ker se bolj bojé za svojo čast, kot pa za družbeni mir,
dialog in spravo.
Zato takšni izrabljajo vsakršno
kost, ki jo je možno vreči med ljudi, da bi še bolj oblatili tiste, ki (skoraj)
osamljeni stojé na branikih dialoške drže. Tako si drznejo prevzeti vlogo
»tožnika« in tolmačiti njihova dejanja, da bi zmogli zaslepljene množice še
bolj naščuvati zoper te, ki niso popustili in se zavedajo pomena in tudi teže
svojih dejanj. Tí »tožniki« niso zmožni razumeti, zakaj ima Toninovo dejanje
sprejetja ohranitve dodatka h Kučanovi pokojnini takšno težo in pomen. In, ker
ne razumejo, se najlažje opró na tisto, kar mislijo, da razumejo. In potem
tožijo in vpijejo: »SDV! UDBA! Komunizem!« In, ko je jasno, da javni shodi,
nemiri, polarizacija, hujskaštvo in razdiralstvo ne vodita drugam, kot v veliki
spor, ki slovenskemu narodu ni tuj, ponovno nastopi Tonin in reče: »Vidnejši
člani stranke, se shodov ne bomo udeležili,« se njegove besede ponovno tolmači
v duhu mimetičnega nasilja zoper grešnega kozla. Blažič, Turk in ostali
kolumnisti hité in trobijo: »Krši ustavne pravice! Ali bo štel, kdo od članov
bo šel!?« in podobne nebuloze, ki samo dokazujejo njihovo ujetost v plaz
množičnega enoumja. Kot, da bi jim bila mir in sprava zadnja skrb. Pomembnejše
so jim seveda njihove objave in njihova prepoznavnost, tudi, če zaradi tega
trpé tisti, ki verjamejo v spravo.
Pa vendar sprave ne bo, dokler ne
bo odpuščanja. Odpuščanja ne bo, dokler se bodo pogrevale delitve in zamere.
Toninu in ostalim zagovornikom dialoga sta sprava in dialog več vredna, kot
pokojnina za nekega senilnega starčka, ki bo s svojo vestjo odgovarjal pred
Bogom. Sprava in dialog sta jim več vredna, kot poslanski stolček. In nekateri
so pripravljeni za spravo in za nadaljnji dialog ta stolček tudi izgubiti.
Drugi pa tega ne razumejo…
