Naše dvorane

Ne bi bilo neumno, ko bi odprl žaluzije, da bi v stanovanje prišli tisti močni žarki, ki jim je uspelo prebiti sivino aprilske muhavosti. Bog se mi posmehuje, ker ve, da ne morem dvigniti žaluzij, ker bi drugače ne mogel gol od kopalnice do spalnice. In potem dajem užitke na tehtnico: svoboda – toplota, pivo – hidracija, knjige – počitek, pisanje – počitek, počitek – zdravje, počitek – izklesano telo, vzdržnost – užitek, užitek – svetost, svoboda – toplota.

V nekem drugem času bi bil večkrat dnevno opozorjen: zloži knjige na police. Poberi tiste po tleh in jih daj na hodnik na omaro. Soba ti smrdi. Stanovanje mi smrdi. Nihče me ne opozarja, naj dam knjige v nek drug prostor, kjer bodo smrdele same sebi. Nisem prepričan, da mi stanovanje smrdi zaradi knjig. Samevajo. Nekako se znojijo in v solzah zaspijo, ko se stiskajo pod težo druga druge in potem jih nihče ne vzame in neguje. Niso same krive za svoj smrad. Vseeno nisem prepričan, da smrdijo one.

Dovolj imam kislega pridiha, ki mi zavrta v možgane, ko vstopim v stanovanje. Andreju bom vzel kubik drv in jih znesel v stanovanje. En kup tam, drug kup tam, spet tretji gor pred spalnico. Za vtis domačega. Naj se zaredijo črvi, naj pride od nekod lubadar. Naj najde pot do moje postelje in se spari s tisto prasico, ki mi šari po možganih. Bojda opravi lubadar to do smrti. Win-win situacija. S seboj premagam samega sebe. Le po drva moram.

Na trenutke sem prepričan, da ni nič kislega v stanovanju. Odnesem smeti, zložim sveže oprano posodo iz stroja, vklopim sušilec, prezračim, prižgem kadila, v izparilnik dam bergamot in nekaj kapljic vode. Čajna svečka. Vse ropota, se zrači, prenavlja. Nova forma, nov vonj. Odidem v službo.

Trpim. Ali nekaj. Prelagam tiste kurčeve papirje in se delam, da delam. Nekdo ima zagotovo nekaj od tega. Računovodstvo je srečno. Drugače kokodakajo kot po navadi. Nižji ton, počasnejši tempo, manj besed. Tudi prokurist se drugače šali. Neka prijaznost. Ni precej starejši od mene, kar me šokira. Ostalo pisarniško češplovje še ne ve, kaj bi z menoj. Večina bi me najraje odrla. Ker delam hitro in učinkovito. Brez besed, brez čudnih oblačil, brez vpadne frizure. Vzamem kup papirja. Portorož. Maribor – mater jim, spet so vse zasral. Koper. Portorož. Kaj dela Portorož med Brnikom? Kdo se bo s tem jebal? Jaz!

Tiho sem. Zložim papirje po svojem sistemu. Zakaj uporabljaš svoj sistem? Naredi sam, saj vse že znaš. Seveda znam vse, ker delam z glavo! Ne trpim več. Uživam. Zmagujem. Dokazujem svojo superirornost. Tam, kjer bi jo lahko zadnje dokazoval. V življenju nisem preložil pogodb, knjižil računov, zlagal v fascikle. Vedno: leksikon, slovar, Prešeren, Girard, Freud, Sovré, Finžgar, Cankar, Bukowski, Kempčan, Akvinski, Avguštin, Chesterton, Zupanc, Rožanc, Kocbek, Mazzini, Kosovel, Lermontov, Tolstoj, Hemingway … ne nujno v tem zaporedju.

Zmagujem. Papirji so, kjer morajo biti. Po moje. Moj sistem. Hitrejši sistem, boljši sistem. Vmes imam malico. Vsa pisarna žganje, jaz vodo. »Post imam.« To je bilo nekaj tednov nazaj. Danes zgolj ne upam. Za žejo bom vodo, za srce nagnem iz čaše najinih spominov. Ali spominov o nama. Ali mojih blodenj o neki prihodnosti, ki bo popolnoma drugačna. In potem obležim omotičen in obliva me mrzlica in zjutraj je gravitacijska sila, ki deluje na veke, nevzdržna.

Spet prideš. Nepovabljena. To zapišem, ker lažem sam sebi. Vrata v dvorano zarjavelih poti, okrušenih stopnic, razbitih mozaikov, hrupnih odmevov so odprta na stežaj. Tista vrata, ki jih lahko odpreta le dva – in le dva jih zmoreta potem tudi nazaj zapreti. Obupan tolčem po njih, nekaj časa s pestmi, nato z glavo, a ostajajo odprta. Ne zate. A ti vseeno prideš.

Tvoje bose korake slišim še preden se odpraviš v mojo smer. Plaho stopaš po prstih in meča ob vsakem koraku dodajo božanski okras tvoji goli postavi. Na koncu zgnite lesene mize te čakam. Čas štejem z gnilim vonjem pojedine, ki sem ti jo postregel. Neskončno dolgo hodiš v mojo smer, dokler ne poveš, da moraš oditi. Nekje se zgubim, ko mi, tik preden zapreš oči in jaz odprem svoje, položiš dlan v mojo. 

Zvečer se vračam domov. Varno. Vse je varno. Moj avto je na varnem. Moje misli so na varnem. Moj beg po stopnišču v podstrešno stanovanje, v zavetje zastrtih oken, na stranišče, na kavč – pod odejo, hraniti se s Strnišo in zavistjo, ko odpiram in zapiram eno in isto okno v svet. Varen v svoji puščavi izobilja. Varen v svoji gnijoči dvorani, skozi vrata katere vstopajo in odhajajo in nobeni se ne zdi vredno, da bi ostala in mi pomagala zapreti vrata. Saj dvorana ni zaprt prostor. Za mojim hrbtom, za mizo za katero sedim, so še ena, ki se morejo odpreti šele, ko se zaprejo prva. Tako je. Nisem jaz gradil ta dvorane. Ona je v slehernem.

Stroj je opral in dišave so izgorele. Izparilnik je izparil in čajna svečka prazna sameva. Vonj po kislem ostaja. Priprem strešno okno. Zakaj nenehno neko odpiranje? Odprem vrata v kopalnico. Odprem vrata pralnega stroja. Odprem pipo. Odprem tuš kabino. Odprem vodo pod tušem. Odprem gel za tuširanje. Odprem oči. Vse je zaprto. Odprem prenosnik. Odprem …