Preroštvo

Star sem šestindvajset let in nisem bil povabljen še na nobeno poroko svojih – nekdanjih – prijateljev. Morda bi si skozi dno kakšnega drugačnega kozarca to lahko štel v čast in – tako z rahlo priprtim desnim očesom in stisnjenimi ustnicami – v prazno zazibal glavo, češ: »Bravo, stari …« Morda v resnici to celo kaj pomeni. Predstavlja neko kozmično nadzavestno sporočilo, ki ga bom sčasoma dojel, ki so bo postopoma žareče v mojem srcu – ali glavi, ali korenih lasišča, ali strniščih redkih z ricinusovim oljem namazanih obraznih dlak – nekega dne utrnilo … in me pustilo hladnega.

Obstaja strah pred tem. Da bi nekega dne sedel debelušen plešec na majhnem blokovskem balkonu čakal ženo, da pripelje mulca, ki ga mora ta dan imeti pri sebi, srebnil zadnje kaplje poceni piva iz pločevinke, ugotovil, da ga ni bilo niti na svoji poroki … nato pa skomignil z rameni in pogledal na uro, kdaj se začne sobotni trening formule ena. Obstaja strah, ki morda nima nikakršne veze z resničnostjo, z Božjim načrtom, Božjo previdnostjo – kot se je bolje izraziti – a, presneto povem vam, da obstaja. Med topotanjem s konicami po prstih, ko norim po obvoznici in norenje nima smisla, ker je cilj tako plastičen, graniten, tako tesno povezan z dejstvom obstoja, da bo tam ne glede na hitrost mojega gibanja. Med drugimi drobnimi opravili, ki so podobni neskončni hoji po tekočih stopnicah … v nasprotno smer. 

Na nagrobnik so nam privezali deset zlatih palic, skopali nekaj metrov globoko jamo in vanjo zmetali kup petsto-evrskih bankovcev. Sedaj pa hodi! Ko bi vedel, kakšen zaklad te čaka na cilju! Tako, tako … le udobno lezi na ta kup papirja … ne, ne, ne premikaj se preveč … izvoli palice, primi … čakaj, še to … jih je šest? … dobro. Ti je udobno? Vidiš ta zaklad? Pa tako te je bilo strah, da ga ne boš nikdar imel, bučman! Tako strah, da si govoril sanjam norosti in genialnosti čudaškost in ognju v srcu fanatizem.

Še ena poroka je šla mimo in ti ni bilo vseeno, da si se zdrznil. Da se te je dotaknilo. Da si se vprašal tisti – v tem velikem pomembnem veku znanosti tako osovraženi – »ZAKAJ«. No, še marsikaj je šlo mimo, a znebil si se dolgov. Sedaj si lahko breme le še sebi. Kljub trku zavedanja – govorim o starosti in porokah in tem, da me tam ni –, ki je bil trk, ko si doumel, kako velikost srca vpliva na krog prijateljstev, in je dlan stakal vez s čelom, si se nasmehnil svoji norosti. Edina svoboda, ki jo še poseduješ, ti pa si razmišljal o tem, da bi se ji odpovedal, da bi smel na poroke? Priznam, da sem potem skoraj začel verjeti v svojo norost.

Na neki točki me je celo imelo, da bi pisal o tem, kakšni so časi. Si predstavljate? O tem, kako težko je dobiti službo, kako je vse drago, kako je nemogoče priti iz meseca v mesec, kako velike so izložbe, izložbe z majhnimi majicami in čeveljci in knjižicami in čisto drobnimi kataloščki s turističnimi ponudbicami, pa še bolj drobnimi in še manjšimi oglasi na nakupek stanovanjčka, tu in tam celo mičkenimi drobčkanimi hiškicami.

Vrgel sem uho na radio in ugotovil, da je nekaj narobe z internetno povezavo, ker nič ne prihaja iz zvočnikov. Zanašam se na črke – pozor! Ne gre za nekaj črk v gručah tu in tam … gre za ogromne količine črk, vejic, presledkov in ostalih ločil –, ki pa v resnici sploh ne obstajajo. Če sem prej govoril o norosti kot o nečem, kar tu in tam ovržem, bi jo sedaj lahko skoraj potrdil. Končujem stare zapise, začenjam nove. Vmes nekako živim. Vmes – med tistih nekaj ur pisanja tedensko – skušam stlačiti višek življenja, ki mi ostaja. Ali je ravno obratno? Vračam se v pretekle odstavke in z navideznim pisalom označujem besede, pojme, koncepte, ideje, misli, rečenice, izrečenke in ostale stranske produkte pogovorov v tišini, ki se (pre)pogosto ponavljalo. Ravno, ko opazim, kako zelo slab sem, izvem, da nisem slab. Sebi ne verjamem več, redkim je – še – dejansko mar. Začutim, kako me hladi, kako strmim v prazno in me ne moti, da na umazanem avtobusu ne prepoznam sedeža drugačnega od drugih. Kako stopijo vprašanja mimo mene in mi je vseeno ali jih zgrabim, stresem, usekam na gobec, zgrizem, poljubim, ližem, vrtoglavo vrtim, mečkam, raztezam, gnetem ali jih pustim mimo. Niti pomislim ne na omejenost ali neomejenost tiho plazečih vprašanj, ki morda nekega dne postanejo nekakšnim otrokom – ali karkoli se bo že rojevalo čez nekaj desetletji – učna snov.

Stvari se ne odvijajo, kot bi si želel. Ne v mojem življenju, ne v mojih dlaneh, pod mrzlimi kapljami prhe. V tem redu ostaja smisel proti kateremu sem metal čvrsto sklenjene dlani in – priznam – pobegle slane solze. V tem redu ostajata Ti in ti in srce je umirjeno. Spim spokojno, zbujam se naspan, vse vmes je pravljica. Sanje o časovnih preskokih, o novih svetovih na tej Zemlji, o osebah in prostorih, ki so danes popolnoma drugačni … in o dogodkih zaradi katerih se stvari ne odvijajo, kot bi si želel.

Sedaj bi potreboval pipo - tisti stari elegantni leseni modrostni dodatek -, svež evropski tobak in prazno stran v Sobotni prilogi. Zašel bom, a moram. Ker vem, zakaj me ni še nihče povabil na poroko. A bom ostajal na svojih trdnih temeljih in zgodovina jih ne bo porušila. Morda zamajala, a nikdar porušila. Vnuki – ali neke prikazni prihodnjih rodov – bodo na njih ponosno gradili dalje, ko bova midva na tistem kraju uživala večni mir, ki nama pripada … Pred tem pa moram zaiti. Moram se zdrzniti ob hrupnih kovinskih tleskih, ko udarno-prožilni mehanizem odbija uro našega srečanja, ko zaklepni mehanizem požira smrt in me je strah vsega – le nje ne.

Ko pogledam nazaj, več kot očitno vidim, da sem rastel. Ko se zazrem vase, ne vidim končne podobe, le vetrovni prehod drznosti in brcanja v vrata nezmožnosti. Primerjam se s podlimi, a bolj uspešnimi, in pustim, da je tudi trpljenje del goriva na mojem pogonu. Ko skušam gledati v prihodnost, mižim. Mižim in vidim dovolj, da si ne želim nikdar več zapreti oči. Lepša si kot kadarkoli in življenje rodi svoj sad. Gugalnica na lipi, ki sem jo takrat, ko si prav očitno in nadležno zavila z očmi, vseeno postavil, se ziblje v prazno, ko iz daljave prihajajo sunki udarnih valov. Odšli bomo in vseeno mi je za vsako poroko na katero nisem bil povabljen. Vem, da se bom z vsemi temi fanti zopet srečal v blatnih jarkih in vem, da moja osebna varnost presega namišljeni balonček, ki smo si ga ustvarili v veku duhovne invalidnosti. Poskrbel bom za vas ne glede na število na prsi pripetih nageljnov.