Tako…
pa je leto ponovno naokoli. Nisem točno vedel, ali bi pisal o tem, kako smo še
več stvari »zafurali«, ali o tem, kako sem ugotovil, da nič na tem svetu ni večno,
nič (več) iskreno, nič zagotovo, nič sveto, nič vredno. Pa sem potem rekel, da
sem eno leto (in malce več) tarnal in iskal nekoga, ki bi me poskušal razumeti
v mojih bolečinah in moji žalosti, tako da tega ne bom več počel. Niti ne bom
grajal vseh tistih, ki so storili na tisoče napak in grehov, pa jim kesanje ni
vredno, niti jih ne skrbi, da s svojimi grehi koga prizadeli, užalili, resnično
ranili, užalostili, komu celo uničili življenje. Vendar o glavnih grehih kdaj
drugič. Najprej, naj z vami delim eno luštno zgodbico…
Nekoč,
davno, davno tega, so po puščavi hodile tri silhuete. Mož, z imenom Jožef,
žena, z imenom Marija in osel. Prišli so do mesta, iščoč prenočišče. Večerilo
se je in mraz je počasi že začel močno pritiskati. Ustavili so se torej v mestu
imenovanem Betlehem. Zaradi potepuškega videza in izmučenega izgleda, jih
nobena hiša ni želela sprejeti. Tako so hodili od vrat do vrat, dokler niso
prišli do majhnega hlevčka, kjer so si mogli in smeli urediti prenočišče.
Marija, ki je bila noseča, je čutila, da prihaja čas. Da bo kmalu začela
rojevati. Bila je v skrbeh, kajti niso imeli prav toplo, edino ognjišče, osel
in kravica so dajali toploto njihovemu zavetju. A vseeno je tisti čas napočil
ravno tam. V tistem revnem, mrzlem, neudobnem, slabo ogrevanem, skromnem
hlevčku. V temi noči se je rodilo majhno detece. Na nebu je močno zasijala
zvezda repatica, ki je kazala celemu svetu pot do kraja, kjer se je rodilo
tisti majčkeno, drobno, nebogljeno bitjece, ki je za vedno spremenilo usodo
sveta.
Vendar
marsikomu ni jasno, da je to bitjece, ta drobna štručka, vplivala na svet že
davno pred tem. Kajti rodil se je sam Bog, ki je prišel, da bi nam podal
največji zgled, ki ga je dajal že pred svojim utelešenjem. Saj si je On sam
izbral kraj rojstva! Vsemogočni, Največji si je izbral(!) za svoje rojstvo
najbolj skromno bivališče. In priklanja se mu cel svet. To bitje je prišlo med
nas samo z enim namenom, da prevzeme nase vse naše grehe. Prinesel nam je Luč,
kajti on je Luč. In žarel je med nami in žari še danes. Vsak dan, vsako
nedeljo, vsakič, ko skupaj prebiramo njegove besede, vsakič, ko živimo po njegovem
zgledu. Toda nikoli ne smemo pozabiti, da je to majhno bitjece vedelo, da
prihaja k nam z namenom, da bo mučeno, zasmehovano, popljuvano, osovraženo,
zaničevano in na koncu najsramotneje ubito. In vseeno je Bog dopustil, da smo
mu to storili. S tem nam je postavil ogledalo! Postavil je ogledalo in rekel: »Ecce
homo!« In v mislih ni imel sebe, ko je položil te besede Pilatu v usta! V
mislih je imel nas! "Poglejte se! Poglejte kaj počnete!" Od Njegove žrtve dalje,
od njegovega zgleda dalje, to ogledalo stoji pred nami. In mi se vidimo v njemu
in vidimo vsa svoja zla dejanja, vse hudobije, vsa zaničevanje, vso hinavščino
in zahrbtnost človeštva… A vendar ostajamo isti.
Toda
On bo v večnosti prihajal med nas. Vsako nedeljo, vsako sveto mašo,… in vsako
leto ob božiču. Vsako leto na ta dan, se ponovno vrne preko spomina na dan, ko
ga je rodila Marija, Mati Brezmadežna. Vsako leto pride ponovno, v jasli ga
postavimo, v stanovanju ga imamo, v mislih, v pesmih, tudi v srcih… a ga ne
vidimo. Ne vidimo! Takšni smo, kot tisti v Betlehemu! Ne odpremo niti vrat, ne
odpiramo src! Ne vpijemo:«Pridi! tu prespi! Pri meni bodi, varoval te bom, saj
si ti moj Gospod, moj Bog!« Vrata smo odprli grehom, pohlepu, pohoti, jezi,
zavisti! Vendar Njega ne spustimo medse…
Zato,
drage bralke in dragi bralci, bi Vam letos zaželel sledeče:
Želim,
da bi večkrat pogledali v ogledalo. A pazite, najboljše ogledalo je vaš bližnji.
Vsi ljudje, ki vas obdajajo, so vaša ogledala. Vaši starši, sorodniki, vaš
partner, vaši otroci, vaši sodelavci, vaši sopotniki na jutranjem vlaku, vaši
sopotniki na jutranjem avtobusu, vaši sotrpini v dolgih vrstah v trgovinah,
vaši sodržavljani, vaši neznanci, ki vas prosijo za drobiž po ulicah. Vsi
ljudje, ki jih kadarkoli v življenju srečate, so vaša ogledala. Zato si želim,
da bi večkrat pogledali v njih. V njihove oči. So tam solze? Solze sreče? Solze
trpljenja in žalosti? V kotičke njihovih ustnic. Je tam nasmeh? Je tam žalost
in grenkoba? Kaj smem dati svoji podobi v ogledalu, da bo ta podoba podoba
Njega, ki je najbolj popolna podoba?
Želim
tudi, da bi našli mir in srečo v malih stvareh. Želim, da bi podelili tisočkrat
tisoč več objemov, kot lansko leto. Da bi podelili tisočkrat tisoč več
nasmehov, kot lansko leto. Da bi jokali in tolažili bližnje tisočkrat tisoč
bolj goreče kot lani. Da bi tisočkrat tisoč več ubogih, revežev, brezdomcev,
izgubljenih, osrečili – jim namenili trenutek za pogovor, odkrili njihovo
žalost in kakšna pot jih je pripeljala na dno.
Za vas
pa želim, da bi vam Bog podelil največje milosti. Da bi vam vsak dan osrečil z
malenkostjo. Da bi delal velika dela v vaših življenjih! Da bi vam dal zdravja
in dolgega in vitalnega življenja. Kajti On ni prišel, da bi nas kaznoval in
nam žugal, ker smo ga že tolikokrat pustili na cedilu. Prišel je, da bi nam
ponovno prižgal plamen v srcih in nam osvetlil poti, po katerih hodimo skozi
naša kratka življenja. V novem letu bodite torej ljudje, ki jim ni vseeno za
svoje brate in sestre, kot meni ni vseeno za vas. Če vam je težko iskati zgled
v Bogu, ga iščite vsaj v pravih ljudeh, predvsem pa delajte to, kar čutite v
srcih, kajti tam Bog najpogosteje deluje in ni lepo, da se ne odgovarjamo na
njegove pozive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar