Papalagi

Veste, če mi za kakšno stvar ni vseeno, je to zagotovo človeštvo. Skupnost vseh mojih bratov in sester, ki me bogatijo, gradijo, dopolnjujejo in opominjajo skozi vse moje življenje. Zakaj sem začel današnji zapis s temi besedami? Zato, ker bi rad pojasnil, zakaj bom v duhu časa večkrat izpostavil izvor, simptome in iskal rešitve za to krizo v kateri smo. V to početje, v to pisanje in to ozaveščanje in pričevanje me vleče neka nevidna sila, ki mi nenehno prigovarja, naj izrazim in z vami delim svoje misli, razmišljanja, teze in predloge. »Zakaj tisti, ki je zmožen govoriti (R)resnico (misleč, da jo pozna, op.p.) in kljub temu ostane nem, je obsojen na veliko Božjo jezo,« če uporabim besede Sv. Justina Mučenika.

Mnogo stvari je, ki jih moram še doživeti, mnogo krajev obiskati, mnoge kulture spoznati, mnogo knjig prebrati in mnogo misli zapisati. In vendar, če bi s tem kdaj prenehal, bi v meni vrelec usahnil. Zato pustim, da vre, in se v tem toku prepuščam življenju. Zadnje čase požiram knjige kot za šalo. Toliko zanimivega čtiva imam, da ne vem, katerih bi se najprej lotil, sočasno pa moram paziti, da bom predelal vse potrebne študijske obveznosti. Tako sem tekom takšnega prebiranja naletel na knjigo za izpit pri prof. dr. Ocvirku…

Naslov knjige je Misijoni – povezovalci človeštva in se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki misijonskega dela. Odlično čtivo in čudovito tekoče ter preprosto branje, saj je prof. Ocvirk izredno dober pisec in zna bralca pritegniti tudi s svojimi osebnimi zgodbami, ki jih vključi v to sicer znanstveno delo. Že prva poglavja so zmožna nagovoriti slehernega bralca, tako zato, da sem jo bral celo med potenjem v savni. Konec koncev, kdo pa pravi, kateri so prostori, kjer se sme in ne sme brati knjig?

Mnogo dobrih primerov iz resničnega življenja misijonarjev po celem svetu je opisanih v knjigi in enega od teh bi želel deliti z vami, kar je tudi nekako povod, da sem spisal tale krajši zapis. Gre za primer iz knjige E. Scheuermanna z naslovom Papalagi. Govori južnomorskega poglavarja Tuivaiia iz Tiaveje. Preden citiram odlomek, naj še na kratko zapišem, kaj pomeni beseda papalagi. Beseda označuje belca, tujca, tistega, ki je predrl nebo, misijonarja. Ti so namreč pripluli z jadrnicami in od daleč se je videlo, kot da so predrli nebo. (Ocvirk, 2006) Zapis govori o razmisleku južnomorskega poglavarja Tuiaviia, ko se je soočil z zahodnim (evropejskim) načinom življenja. Gre pa takole:

»Vse to skupaj torej, kamnite skrinje z množico ljudi, globoke kamnite špranje, ki se vlečejo sem in tja kot tisoč rek, ljudje v njih, vpitje in hrumenje, črn pesek in dim nad vsem, brez enega samcatega drevesa, brez nebesne sinjine, brez čistega zraka in oblakov – vse to je to, kar papalagi imenuje mesto. Njegova stvaritev, na katero je zelo ponosen. Čeprav živijo tukaj ljudje, ki nikoli niso videli drevesa, nikoli neba in se niso nikoli gledali iz oči v oči z Vélikim duhom. Ljudje živijo tu kot plazilci v laguni, ki domujejo pod koralami, čeprav njih še oplakuje prozorna morska voda in se jih sonce vendarle še dotakne s svojimi toplimi usti. Je papalagi ponosen na kamenje, ki ga je znosil skupaj? Ne vem. Papalagi je človek s posebnim pojmovanjem. (Pozor! Op.p.) Veliko tega, kar naredi, je brez vsakega smisla in ga dela bolnega. On pa to vendarle hvali in samemu sebi poje slavospeve.

Toda v deželah belca ne moreš niti enkrat samkrat biti od sončnega vzhoda do zahoda brez denarja. Povsem brez denarja. Ne bi si mogel potešiti lakote in žeje, ne bi našel rogoznice za čez noč. Vtaknili bi te v pui-pid (zapor) in te razbobnali v množici papirjev (časopisih), ker nimaš denarja. Plačati moraš, to se pravi dati denar, za tla, po katerih se giblješ, za prostor, na katerem stoji tvoja koliba, za svojo nočno rogoznico, za luč, ki ti sveti v kolibi. Za to, da lahko ustreliš goloba ali da v reki okopaš svoje telo. Če želiš iti tja, ker se ljudje veselijo, pojejo ali plešejo, ali če hočeš povprašati svojega brata za nasvet, moraš dati veliko okrogle kovine in težkega papirja. Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko predte in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo. Ne pomaga ti niti ponižen smehljaj niti najljubeznivejši pogled, ki ga premoreš, njegovega srca ne boš omečil. Na stežaj bo odprl svoje žrelo in te nadrl: »Bednik! Klatež! Postopač!« To vse pomeni isto in je največja sramota, ki te lahko doleti. Plačati moraš celo za svoje rojstvo ali za to, da si umrl, celo za to, da dajo tvoje telo v zemljo in tudi za veliki kamen, ki ga privalijo na tvoj grob v spomin nate. Le nekaj sem odkril, za kar v Evropi še ne pobirajo denarja, kar lahko dela vsak po mili volji: zajemanje zraka.« (Ocvirk, 2006)

Tako je govoril poglavar Tuivai, ko je videl našo zahodno družbo. Kdor bo podrobno, mogoče celo večkrat prebral tekst, se ozrl okoli in premišljeval o prebranem, bo zna biti odkril srhljivo resnico v zapisanem. »Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko predte in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo.« Ni mi tuj koncept, da ima vsaka stvar svojo vrednost in predobro se zavedam, da monetarnega sistema na podlagi katerega funkcionira naša družba, ki je popolnoma drugačna od skupnosti iz katere prihaja »naš« poglavar.

A vendar ostaja vprašanje, kako zelo se je vse skupaj izrodilo? Kako zelo smo se odtujili od svojega bistva, ker se ženemo za denarjem? Ker želimo delati velike stvari, velike stvari, ki pa so brez smisla in nas delajo bolne. Bolne, boste rekli. Tako zelo bolne, da v svoji bolni jezi mečemo stvari v stavbe, ki so se gradile s skupnim denarjem. Tako zelo bolne, da ne vidimo, kadar delamo škodo in se na vse pretege trudimo obdržati svoje visoke stolčke, ki nam zagotavljajo denar. Tako zelo bolne, da na svoji slepi poti materializma, pozabimo na sestre in brate, ki jih je bolezen vplivnih in bolezen ignorantov pahnila na dno. In raje razmišljamo, kako bomo zmetali še več kamenja, zakurili še večje kresove in odstranili vse krivce, kot da bi razmišljali, kako postati spet drug drugemu sestra ali brat.

Literatura: Ocvirk, D. (2006). Misijoni - povezovalci človeštva. Ljubljana: Družina.