Veste, če mi za kakšno stvar ni
vseeno, je to zagotovo človeštvo. Skupnost vseh mojih bratov in sester, ki me
bogatijo, gradijo, dopolnjujejo in opominjajo skozi vse moje življenje. Zakaj
sem začel današnji zapis s temi besedami? Zato, ker bi rad pojasnil, zakaj bom
v duhu časa večkrat izpostavil izvor, simptome in iskal rešitve za to krizo v
kateri smo. V to početje, v to pisanje in to ozaveščanje in pričevanje me vleče
neka nevidna sila, ki mi nenehno prigovarja, naj izrazim in z vami delim svoje
misli, razmišljanja, teze in predloge. »Zakaj tisti, ki je zmožen govoriti (R)resnico
(misleč, da jo pozna, op.p.) in kljub temu ostane nem, je obsojen na veliko
Božjo jezo,« če uporabim besede Sv. Justina Mučenika.
Mnogo stvari je, ki jih moram še
doživeti, mnogo krajev obiskati, mnoge kulture spoznati, mnogo knjig prebrati
in mnogo misli zapisati. In vendar, če bi s tem kdaj prenehal, bi v meni vrelec
usahnil. Zato pustim, da vre, in se v tem toku prepuščam življenju. Zadnje čase
požiram knjige kot za šalo. Toliko zanimivega čtiva imam, da ne vem, katerih bi
se najprej lotil, sočasno pa moram paziti, da bom predelal vse potrebne
študijske obveznosti. Tako sem tekom takšnega prebiranja naletel na knjigo za
izpit pri prof. dr. Ocvirku…
Naslov knjige je Misijoni – povezovalci človeštva in se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki misijonskega dela. Odlično čtivo in čudovito tekoče ter preprosto branje, saj je prof. Ocvirk izredno dober pisec in zna bralca pritegniti tudi s svojimi osebnimi zgodbami, ki jih vključi v to sicer znanstveno delo. Že prva poglavja so zmožna nagovoriti slehernega bralca, tako zato, da sem jo bral celo med potenjem v savni. Konec koncev, kdo pa pravi, kateri so prostori, kjer se sme in ne sme brati knjig?
Mnogo dobrih primerov iz resničnega
življenja misijonarjev po celem svetu je opisanih v knjigi in enega od teh bi
želel deliti z vami, kar je tudi nekako povod, da sem spisal tale krajši zapis.
Gre za primer iz knjige E. Scheuermanna z naslovom Papalagi. Govori južnomorskega poglavarja Tuivaiia iz Tiaveje.
Preden citiram odlomek, naj še na kratko zapišem, kaj pomeni beseda papalagi. Beseda označuje belca, tujca,
tistega, ki je predrl nebo, misijonarja. Ti so namreč pripluli z jadrnicami in
od daleč se je videlo, kot da so predrli nebo. (Ocvirk, 2006) Zapis govori o
razmisleku južnomorskega poglavarja Tuiaviia, ko se je soočil z zahodnim
(evropejskim) načinom življenja. Gre pa takole:
»Vse to skupaj torej, kamnite skrinje z množico ljudi, globoke kamnite
špranje, ki se vlečejo sem in tja kot tisoč rek, ljudje v njih, vpitje in
hrumenje, črn pesek in dim nad vsem, brez enega samcatega drevesa, brez nebesne
sinjine, brez čistega zraka in oblakov – vse to je to, kar papalagi imenuje mesto.
Njegova stvaritev, na katero je zelo ponosen. Čeprav živijo tukaj ljudje, ki
nikoli niso videli drevesa, nikoli neba in se niso nikoli gledali iz oči v oči
z Vélikim duhom. Ljudje živijo tu kot plazilci v laguni, ki domujejo pod
koralami, čeprav njih še oplakuje prozorna morska voda in se jih sonce vendarle
še dotakne s svojimi toplimi usti. Je papalagi ponosen na kamenje, ki ga je
znosil skupaj? Ne vem. Papalagi je človek s posebnim pojmovanjem. (Pozor! Op.p.)
Veliko tega, kar naredi, je brez vsakega
smisla in ga dela bolnega. On pa to vendarle hvali in samemu sebi poje
slavospeve.
Toda v deželah belca ne moreš niti enkrat samkrat biti od sončnega
vzhoda do zahoda brez denarja. Povsem brez denarja. Ne bi si mogel potešiti
lakote in žeje, ne bi našel rogoznice za čez noč. Vtaknili bi te v pui-pid
(zapor) in te razbobnali v množici papirjev (časopisih), ker nimaš denarja.
Plačati moraš, to se pravi dati denar, za tla, po katerih se giblješ, za
prostor, na katerem stoji tvoja koliba, za svojo nočno rogoznico, za luč, ki ti
sveti v kolibi. Za to, da lahko ustreliš goloba ali da v reki okopaš svoje
telo. Če želiš iti tja, ker se ljudje veselijo, pojejo ali plešejo, ali če
hočeš povprašati svojega brata za nasvet, moraš dati veliko okrogle kovine in
težkega papirja. Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko predte
in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo. Ne pomaga ti niti
ponižen smehljaj niti najljubeznivejši pogled, ki ga premoreš, njegovega srca
ne boš omečil. Na stežaj bo odprl svoje žrelo in te nadrl: »Bednik! Klatež!
Postopač!« To vse pomeni isto in je največja sramota, ki te lahko doleti.
Plačati moraš celo za svoje rojstvo ali za to, da si umrl, celo za to, da dajo
tvoje telo v zemljo in tudi za veliki kamen, ki ga privalijo na tvoj grob v
spomin nate. Le nekaj sem odkril, za kar v Evropi še ne pobirajo denarja, kar
lahko dela vsak po mili volji: zajemanje zraka.« (Ocvirk, 2006)
Tako je govoril poglavar Tuivai,
ko je videl našo zahodno družbo. Kdor bo podrobno, mogoče celo večkrat prebral
tekst, se ozrl okoli in premišljeval o prebranem, bo zna biti odkril srhljivo
resnico v zapisanem. »Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko
predte in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo.« Ni mi tuj
koncept, da ima vsaka stvar svojo vrednost in predobro se zavedam, da
monetarnega sistema na podlagi katerega funkcionira naša družba, ki je
popolnoma drugačna od skupnosti iz katere prihaja »naš« poglavar.
A vendar ostaja vprašanje, kako
zelo se je vse skupaj izrodilo? Kako zelo smo se odtujili od svojega bistva,
ker se ženemo za denarjem? Ker želimo delati velike stvari, velike stvari, ki
pa so brez smisla in nas delajo bolne. Bolne, boste rekli. Tako zelo bolne, da
v svoji bolni jezi mečemo stvari v stavbe, ki so se gradile s skupnim denarjem.
Tako zelo bolne, da ne vidimo, kadar delamo škodo in se na vse pretege trudimo
obdržati svoje visoke stolčke, ki nam zagotavljajo denar. Tako zelo bolne, da
na svoji slepi poti materializma, pozabimo na sestre in brate, ki jih je
bolezen vplivnih in bolezen ignorantov pahnila na dno. In raje razmišljamo,
kako bomo zmetali še več kamenja, zakurili še večje kresove in odstranili vse
krivce, kot da bi razmišljali, kako postati spet drug drugemu sestra ali brat.
Literatura: Ocvirk, D. (2006). Misijoni - povezovalci
človeštva. Ljubljana: Družina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar