Iz novele v nastajanju

Pol ure sem se jebal z iskanjem parkirnega mesta. Saj ne, da moja krava pokuri 10,2 L/100 km in, da me vsakršna vožnja za brez veze strašno živcira, vmes še nič nisem pel! Občutek sem imel, da bom zapeljal čez naslednji nasmejani parček, ki ga bom videl in si tako vsaj malo polepšal dan.

Potem sem se spomnil, da lahko v starem delu, točno tam kjer je knjižnica, za petnajst minut brezplačno parkiram.

»Bravo, kreten. Pokuru en kup nafte. Pa so šli trije piri!«

Vzel sem listek in čakal, da so se stebrički spustili.

»Končno!«

Trajalo je le nekaj sekund, vendar sem bil še vedno živčen zaradi nesmiselnega kroženja in iskanja parkirišča. Avto sem parkiral pred stopnišče in prižgal »vse štiri«. Itak bom takoj nazaj. Iz prtljažnika sem vzel svoj najljubši nahrbtnik v katerem sem imel knjige in se odpravil v knjižnico. Vstopil sem suvereno in brezskrbno. Podaljšam tisti dve, vrnem tiste štiri, ck-pk, noter ven. Kot najstnik pri prvem seksu.

Od vrat do pulta ni daleč. Ravno dovolj, da sem si nadel karseda čudovit nasmešek in si snel »pinč«, to je moj klobuk. Nahrbtnik sem odložil na pult. Na enem koncu je sedel varnostnik, vmes sta bila dva prazna računalnika za uslužbence in na drugem koncu administrativna delavka.

Stal sem pred njo z nahrbtnikom na pultu, pinčem v eni roki in najbolj umetno-prijaznim nasmeškom na obrazu.

Zgledala je dolgočasno in naveličana svojega življenja. Nikoli mi ne bo jasno, kako se lahko nekdo tako brezbrižno obnaša do tega čudovitega daru, ki smo ga poimenovali življenje, ker mislimo, da si ga lastimo? Vedno je kakšen razlog zaradi katerega je vredno živeti, če ne drugega: ženske, pesmi in alkohol. Prvi pogoj je seveda, da se ti gladko jebe za vse, drugi pa, da pri tem ne najebejo drugi. Tu je gospodična pogrnila.

Jebalo se ji je že za vse, vsaj tak vtis je dajala, vendar je zaradi njenega jebivetrovskega življenja najebal nedolžni – jaz.

»Dober dan,« sem se nasmehnil.

»Mhhh…,« me je pogledala izpod očal.

Brzdal sem se. Med mnogimi stvarmi, ki mi gredo na jetra, so tudi brezbrižne prasice na šalterjih.

»Zdravo, rad bi podaljšal tele knjigice, pa verjetno imam tudi nekaj malega zamudnine.« Še vedno sem se butasto smejal v upanju, da bom napravil dober vtis. Ne maram se pričkati z ljudmi in rad sem v dobrih donosih s tremi vrstami: policisti, natakarji in kuharicami v šolah. No, kasneje, ko nehaš hoditi v šole, kuharice zamenjajo administrativne delavke in delavci.

»Lahko podaljšaš. Eno do jutri, ostale do sedmega marca.«

»Kako do jutri?« mi ni bilo jasno ali me zajebava ali se je samo kaj zmotila.

»Ja, eno lahko še do jutri podaljšaš.«

»Za en dan? Resno?«

Nič ni odgovorila. Telica.

»Ne, ne… potem jih bom pa vrnil. Kaj pa te tri?«

»Do sedmega marca.«

Krava.

»Okej,« sem se še vedno butasto režal, »koliko imam pa zamudnine?«

»Hmmm… zamudniiiiiiine je paaaaa… dvaindvajset evrov in dvajset centov.«

Zdelo se mi je, da sem narobe slišal. Za trenutek sem lovil sapo, nato še enkrat vljudno vprašal:

»Koliko?«

»22,20. 0,25 centov na knjigo na dan.«

Mislim, da sem v trenutku izgubil nasmešek. Veste, tisti trenutki zbistritve in prizemljitve, ki se zgodijo kot posledica zdravega razmišljanja, kmečke pameti, človečnosti in čustev? No, eden takšnih trenutkov.

»Poslušaj, nekateri poskušamo še študirat in radi beremo zanimive knjige!«

»Kaj ima to ve…« Nisem ji pustil končati.

»Katastrofa! A si jih je želel kdo sposodit? Je povpraševanje po točno teh knjigah?! So rezervirane? Ne! Zakaj za kurca jih potem potrebujete nazaj!?«

Vdihnil sem in počasi izdihnil. Pripravil sem se na govor.

»Veste, kaj si resnično želim? Da bi nekoč, če je možno čim prej, na primer jutri!, vaše delo opravljali roboti. Bi bil popolnoma isti kurac! Izstavil bi mi račun, zahteval plačilo in me pošteno nategnil od zadaj! Če še ne veste, ste tu zato, da lahko človek v te birokratske procese in enačbe vnese spremenljivko, ki se ji reče človeški-jebeni-faktor!«

Varnostnik je vstal.

»Ampak, draga gospa, frigidna robotska prasica, očitno tega niste sposobni! Zato si resnično želim, da bi vaše delo v kratkem prevzeli roboti, ki bi opravljali vaše delo, vi pa bi bila brezposelna nesposobna nečloveška krava, ki je študentu zaračunala dvaindvajset evrov zamudnine za knjige, ki jih sploh NIHČE NE BERE!«

Vzel sem knjige iz torbe in jih zmetal čez pult. Nahrbtnik, ki sem ga trdno držal v dlani, sem izpustil, se obrnil in odkorakal do avta. Iz predala v vratih sem vzel še kurčevega Levinasa, zaloputnil in odmarširal nazaj do pulta.

Knjigo sem dvignil visoko nad glavo in jo z vso močjo besa lačnega in napol treznega študenta zabil na pult.

»Na! Prasica! Beri! Beri, jebem ti mater!«

Iz denarnice sem vzel bankovca za deset in dvajset evrov, ju vrgel v zrak pred njo, pograbil nahrbtnik in se obrnil proti vratom.

»Vaša kartica,« je rekla z zoprnim glasom, kot bi želela, da ji primažem eno klofuto.

Obrnil sem se.

»Hvala,« sem rekel skozi zobe, sunkovito pograbil kartico in odkorakal na svež kranjski zrak.

Vrnil sem se v fitnes in v baru poleg recepcije naročil pivo.

»Popoldne imaš še stranke,« je rekla Maja, ena naših receptork-natakaric.

»Boli me kurac. Enega rabim.«

Vedel sem, da bo še dolg dan.