Adonai

»Človek in njegova obsedenost z nadzorom. Ni stvari nad katero to sebično, egocentrično in nemoralno bitje ne bi želelo imeti oblasti. In ni lažjega načina kako to storiti, kot da ta svoj fiksacijski objekt ali subjekt, ki ga privlači zgolj zato, ker si ga še ni podredil, poimenuje.

Živalim je govor tuj, zato si stvari prilaščajo na drugačne načine. Pes, na primer, poščije vse, za kar misli, da sme označiti za svoje. Človek je bolj predrzen. Človek želi poimenovati vse. Vse želi imeti v svoji pesti.

Gleda v zvezde in se jim čudi. Lepe, vabljive, migetajoče, drobne, čarobne nebesne pikice. Neznani in neimenovani božji čudež. Nato vse pokvari in izniči čarovnijo. Začne jih povezovati v namišljene like in jim daje imena: strelec, medved, trinog, Herkul, devica.

Kako za kurca veš in vidiš, da je tista skupina zvezd ravno devica?! Pusti te majhne nedolžne pikice, naj bodo vsaka zase unikatna devica in se jim čudi v poletnih večerih, ko boš legal v travo z resničnimi devicami.

Prisvajanje je v človekovi najgloblji naravi. Vendar si ne more prisvojiti stvari, dokler ji ne da nekega pečata, imena, besede, ki simbolizira pomen, ki ga ima določena stvar zanj. Sedi ob jezeru in ga občuduje, kako veliko in skrivnostno je. »Rekel mu bom: jezero.« In kar naenkrat je odnos med njima bolj oseben. Manj skrivnosten, manj čaroben.

»Ampak jezero, jaz bi želel več od tebe. Plavam v tebi, tvoja bližina me hladi, tvoja voda me napaja, napaja tudi moja polja, tvoje ribe me hranijo in ti si mi še vedno tuje in neobvladljivo. Rekel ti bom: Adonai.

Moje jezero Adonai.«

Od tega trenutka dalje je to jezero poznano le še kot jezero Adonai, ali celo zgolj: Adonai.

Nič več velika, skrivnostna, stoječa luža polna življenja in dobrih drobnih darov.

Moje jezero Adonai.

Vse bi si podredil. Svet okoli nas in svet v nas. In izmišljamo si poimenovanja za vse možne stvari, tudi tiste, ki bi morale ostati neimenovane. Mislimo, da je naša pravica, da vse označimo, da nadevamo okove. Ubijalci čudenja, uničevalci skrivnosti, nadevalci okov.«

            Odložil sem pisalo in naredil požirek Martella. V četrtek sva ponovno dogovorjena za kosilo. Spomnil sem se nanjo in vedel, zakaj sem zapisal besede na papirju pred mano.