Jesenska - VII. del

Od Vesolja do Marijinega trga ni daleč. Enako ni daleč od Vesolja do mene. Vseeno sem raje gledal v tla, četudi mi je prijetno zimsko sonce kazalo neko drugo pot. Da je ne bi slučajno kje uzrl ali da ne bi ona uzrla mene. Bilo je otročje in neumno, a krasen uvod v avtopsihoanalizo in eksistencialna vprašanja.

Povedala mi je, da z januarjem odhaja na izmenjavo in verjetno je upala, da jo bom razumel in ostal njen. Pravzaprav me to ni prav nič motilo ali skrbelo, ker sem bil njen kljub temu, da je želela potrditev tega. Stvar je v tem, da ne verjamem v izmenjave. Študentske še najmanj. Verjamem v nekaj konceptualno popolnoma drugačnega, čeprav se morda mnogim na prvi pogled zdi, da gre za enako, če ne celo isto stvar. Verjamem v darovanje.

»To ne bo šlo,« sem ji rekel.

»Kako to mislš?«

»Pač … ne verjamem v te izmenjave. Niti v tak študij, če hočeš.«

»Par mescov me ne bo in pol pridem nazaj. Kaj kompliciraš zdej?«

»Lej, tud, če bi hotu verjet, da greš gor z iskrenimi nameni, ne zaupam v namene ostalih izmenjevalcev.«

»Kreten si. To veš?«

Presenečeno in razočarano obenem je strmela naravnost v moje oči in jaz … jaz sem bil kreten. Tisti nezaupljivi kreten z okamenelim srcem, čigar dokončno uničenje slehernega odnosa je bil njegov modus operandi.

Nič nisem odgovoril. Jezen, ker sem zopet pustil, da se je nekemu bitju uspelo prebiti skozi vse moje pregrade, sem stiskal pesti in upal, da čim preje odide. Za trenutek sem opazil drobno solzo v njenem očesu. Obrnila se je in odkorakala.

Razsvetljeno sem prepoznal življenjski vzorec, ki je temeljil na kultu smrti, kultu umiranja, razpadanja. To ni bil le modus operandi, bil je srhljiv, psihopatsko narcisoidni modus vivendi. Prepoznal sem, da sem energijo za bivanje črpal iz tega, da sem gradil, ustvarjal, osvajal, vse to pa počel le takrat, kadar sem vedel, da zmorem v katerem koli trenutku ustvarjeno uničiti. Vse ostalo ni pomenilo nič.

Nasmeh na obrazu ni pomenil nič, če nisem bil prepričan, da ga lahko kadar koli spremenim v jok. Vsi sprehodi so bili le ležerno metanje leve noge pred desno, desne pred levo in krvaveče podrsavanje stopal od točke A do točke B. Le kadar sem smel trmasto ostajati doma na kavču, zanemarjati vabila sončnih dni in njenih prošenj, da bi se odpravila ven, se mi je zdelo sprehodu vredno reči sprehod.

In bilo je božansko. Samouničevalni kompleks s katerim se trgaš v prah drobec za drobcem. Popoln nadzor nad okolico. Popoln patološki umora telesa in duha in bolj duha kot telesa, ki se nato pod težo izpraznjenosti sesuje sam vase in implodira v neskončnost delcev.

Spoznanje me je zadelo silno. Nekje med Vesoljem in Marijinim trgom. Kljub sončnim dnem sem nosil rokavice, ker sem slutil, da se bližajo mrzli dnevi, vendar nisem nikdar spremljal vremenske napovedi in zato nisem vedel, kateri dan bo to. Sedel sem na pločnik in lovil sapo. Atom za atomom kisika. Pogled mi je begal od izložb k lublanskem gradu, do grdih reklamnih panojev, v tla in zopet na vrh grajskega griča.

Brezupno pobliskajoči ples belo svetlečih vilinčic je z vedno hitrejšim tempom polnil moje vidno polje. Dokler ga ni dokončno zapolnil z neskončno belino. Dokler nisem v topem trku spoznal, kako hitro lahko rajska in nedolžna belina postane mrtva tema ničesar. In nič ne trči v človeka bolj neusmiljeno in resnično kot zavedanje nemočne krhkosti. Zdaj si … in zdaj … te več ni.

Prebudil sem se v bolnišnici. Prepričan sem bil, da je to bolnišnica. Brez vedenja, kako ali zakaj sem prišel tja. Na nek način sem se počutil odlično in ni mi bilo jasno, kaj počnem tam. Iz racionalne previdnosti sem se odločil, da počakam nekoga, ki mi bo prišel razložiti celotno stvar. Ali pa me je morda paraliziral strah pred neznano situacijo, v kateri sem se znašel?

Na nočni omarici sem opazil svoj telefon in čez stol vržene hlače, majico, srajco in plašč. Ob postelji so bili zloženi čevlji in v njih nogavice. Sam sem bil oblečen v bledo modro bolnišnično pižamo in se niti najmanj ubadal s tem, kako sem se znašel v teh oblačilih. Prešinila me je fantazija o tem, kako me preoblači brhka medicinska sestra in med tem tudi sama fantazira o vseh dotikih, ki mi jih namenja in še vseh ostalih, ki bi si jih lahko izmenjala oba. Vendar ne verjamem v izmenjave in fantazija pobegne iz misli.

Zadovoljen, ker sem ohranil kanček smisla za humor in fantazijo, sežem po mobilcu. Nobenih neodgovorjenih ali prejetih klicev. Nobenih neprebranih sporočil. Nikogar ob postelji, nikogar pred vrati. Kot bi ne obstajal. Vdihnem, se zazrem v strop ter težko in dolgo izdihnem, kot bi s sebe želel odložiti ... vse. Ali Boga, ali petindvajset let spominov, ali pa kot bi želel, da je ta izdih zadnji.

Spomnim se, koliko najboljših prijateljev sem že imel in zmrazi me, ko me prešine, da bi to ne smel biti preteklik. Skozi bolnišnično okno v poslednjih krčih ječi mestni vrvež in ne uspem najti niti najmanjšega razloga, zakaj ni na telefonu niti enega impulza. Na to, da nikogar ni ob meni, možgani – ali srce – raje sploh ne pomislijo več.

Res je, da je vse, kar ti na koncu ostane, le dvoje – tvoje telo in tvoja duša. In nikdar nisi bolj reven kot takrat, ko ostaneš sam. Edina revščina, edino resnično obubožanje je tisto, ko na telefonu nimaš neodgovorjenih klicev, ali neprebranih sporočil, ko nihče več ne trka na tvoja vrata, ali srce, ali vest, ko molči tvoj domači zvonec na vratih in ko je vse, kar imaš, hrupna tišina lastnih misli, ki kriči tako glasno, da si na koncu poženeš kroglo v glavo. Ne zato, da bi utišal hrup, ampak zato, da bi zopet, četudi zgolj za trenutek, zaslišal in začutil hrup in pok, ki najavlja: »Bivaš – ne bivaš.«

Legel sem na bok in skozi zgornje okno iskal sončne žarke, ki so mi bili življenjska toplina, ko sem nazadnje stal na nogah. Stal na nogah in počasi hromel v resonanci trušča tisočih, ne, sto tisočih utripov, poljubov, objemov, pozdravov, treskov kozarcev, odpenjanj jaken, listanj po dnevnikih, molitev pred obroki in resonanci mojega duševnega in telesnega vakuuma, katerih kakofonija me je priklenila na to posteljo. Na to dejanskost, ki je bila moja stvarnost ves ta čas, le da sem si pred njo zgradil neskončne a očitno prešibke zidove.

Nikjer nisem uzrl sonca. Niti, kot po navadi, skozi polgosto lublansko meglo. Nebo je utripalo v blagi frekvenci orgazmičnih krčev med sivo in belo in takrat … takrat sem za trenutek zadržal dih. Brezskrbno sem poslušal, kako mi utrip vsakič kasneje potrka na prsi. Široko sem razprl oči in po dolgem času, skozi prozorno sivino bolnišničnega okna, uzrl, kar sem iskal vso jesen.

Nisem pričakoval prve lepotice, vendar bila je tam. Tiho in ležerno je drsela proti tlom in naznanjala nov čas. Dolge noči in pomanjkanje svetlobe. In bil sem je vesel. Kajti, ko uzreš prvo, se ti sramežljivo, ena za drugo, razkrijejo tudi ostale.

Njihova tišina ni prav nič hrupna in kot že neštetokrat do takrat, sem si lahko predstavljal, kako nedolžno pristanejo na tla. Tako nedolžno, da tik pred dotikom verjetno pravijo: »Tla, vas smem poljubiti?« ali pa »Drevo, mi smejo tvoje veje postati posteljica?« in nihče jim ne drzne odreči ničesar, ker so popolne. Popolne v svoje snežni čistosti in nedolžni nežnosti.

Vedno več jih je zapolnilo moj pogled skozi okno, a vseeno sem lahko, če sem si dovolj želel, zrl v vsako posebej. Bilo je dovolj očitno, da sem zagotovo vedel, da je – moja – jesen pri koncu. In odleglo mi je. S pogledom sem še zadnjo pospremil do svojega cilja, nato pa umirjen zaprl oči. 

Kljub hrupu in trušču, ki je vzrojil okoli mene, sem slišal in vsrkal vedno manj iz okolice. Počasi, snežinko za snežinko, sem pustil, da me objame zima. In kot nekdaj, ko sem se mlad in naivno misleč, da stvari trajajo večno, vrgel z njo v debelo snežno pokrajino in ji s poljubi brisal mokre snežinke z obraza, tudi tokrat pustil, da me kljub mrazu, ki me je objemal, pogreje nekaj več. Nekaj, kar je močnejše tudi od večnega mraza, ki je tokrat dokončno napolnil moje telo … ko je odšel zadnji odtenek jeseni in pustil pomlad daleč, daleč za sabo.