Pokojnina

Vsakodnevne dolge vožnje iz Lublane do Kranja in potem zvečer nazaj poskušam karseda izkoristiti. Včasih tako ekstatično pojem, da pridem na delo ves hripav, spet drugič z nič manj norosti prestavljam radijske postaje, pri čemer na koncu vedno ostanem bodisi na programu ARS ali na radiu Ognjišče. Tokrat sem nekje pri Šentviškem predoru za trenutek prisluhnil radiu Ognjišče. Ni mi bilo žal.

Govor je bil o Aninem skladu in o velikih družinah. Bolj o velikih družinah kot o Aninem skladu, ampak to trenutno niti ni pomembno. Pomemben je bil nek stavek, ki mi je bliskovito prestrelil misli in me prisilil k hrupnem premišljevanju v tišini.

Beseda je tekla o pozitivnih ali negativnih vplivih številčnejših družin in eden izmed govorcev je izpostavil ekonomski vidik velikih družin, ki je nekdaj urejal na precej naraven način danes izrojeno a kljub temu nam samoumeven družbeni mehanizem, ki mu pravimo »pokojnina«. Zdaj, zakaj se pokojnini reče pokojnina in ne kaj drugega, prepuščamo jezikoslovcem. Naj bo pokojnina, čeravno me asociira na pokoj, dalje smrt in pogreb.

Skratka gost je postavil drzno trditev, da v časih, ko pokojnina še ni bila urejena in integrirana kot finančni in socialni mehanizem v obliki podpore starejšim, so si to podporo obetali od svojih potomcev. In naravno pričakovano je bilo, da, v kolikor si imel veliko potomcev in le te lepo vzgojene, bodo, ko boš star in betežen, (po)skrbeli zate. Torej, veliko (ali večje, če želite) število otrok, je bilo boljše zagotovilo, da bo nekdo poskrbel zate, ko boš star.

Socialistični sistem je to stvar malce obrnil na glavo, kapitalizem pa jo je kasneje še potenciral in naložil gromozansko breme na pleča mladim. Kako? Preprosto.

V pokojninsko blagajno vlagajo mladi, ki vstopajo na trg dela. V kolikor si nekdaj skrbel zgolj za to, da boš nekoč nekaj malega imel na strani tudi za svoje starše v starosti, si danes tega »luksuza« ne moreš privoščiti. Enostavno, ker si dolžan(!) dajati del svojega zaslužka za: svojo pokojnino, pokojnino svojih staršev in pokojnino vseh ostalih – vrstnikov in njihovih staršev.

Torej, družina, ki ima več otrok, danes živi tiste družine, ki imajo manj otrok ali celo nobenega otroka. S tega vidika se mi odpira etično vprašanje pravičnosti. Zakaj je obstoječ sistem, ki nalaga finančno breme tistim, ki se odločijo za to, da bodo ustvarjali življenje, pri čemer se odpovejo obilici svojega časa in ga namenijo vzgoji, posledično manj vlagajo v svoje kariere, posledično manj služijo in zaradi številnih družinskih članov tudi več trošijo.

Na drugi strani pa imamo družino, ki s svojim potomstvo ne zagotovo niti naravnega prirasta, kjer po navadi dva človeka ustvarita le enega potomca in osnovnošolska matematika in logika nam evidentno pokažeta, da s tem ne pokrijeta niti sebe. Za to so potrebni vsaj trije otroci. Takšne družine pa so danes izredno redke. Ta dva starša hkrati lahko več časa posvečata svoji karieri, povečata svoj prihodek, lahko pa tudi več varčujeta, ker imata zgolj z enim potomcem manj stroškov oz. mu lahko več nudita.

O solidarnosti in sebičnosti sem že pisal in očitno bom še. Kajti spreleti me lahko še tako banalna tema, pri kateri bom ugotovil, da se znotraj nje vršijo sebična dejanja na katera nihče ne opozarja, morda niti ne opazi. Obstoječi sistem tako ne spodbuja večjih družin, temveč je kvečjemu ovira in pomislek za tiste, ki bi ali želeli imeti več otrok ali enostavno prepuščajo število otrok Božji milosti in le ta je po navadi obilna in obrodi krasne sadove.

Moramo pa biti previdni. Tovrstno razmišljanje lahko hitro vodi v popredmetenje otrok in pretirano poudarjanje ekonomskega vidika za razmišljanje o večji družini, kar je napačno. Dejstvo je, da so družine, ki imajo večje število otrok, družine, ki imajo otroke rade. Takšni starši ne razmišljajo o tem, kakšno korist bodo imeli od sedmih otrok, ampak se veselijo slehernega življenja, ki ga po Božji milosti ustvarijo in spravijo na ta svet.

Namen zapisa je predvsem v premišljevanju o pravičnosti (morda) zastarelih socialističnih družbeno-ekonomskih mehanizmih, ki so do negativne skrajnosti mutirali tekom kapitalističnega procesa in iskanju rešitev za bolj ugodne mehanizme s katerimi bomo zagotovili starejšim lepo in zasluženo umirjeno starost, po drugi strani pa pravičen sistem za mlade, ki si žele otrok, velikih družin in veselja pri ustvarjanju življenja, a jim to sedanji sistem onemogoča ali otežuje.

Zatorej veselo na delo! Pri reševanju naše prihodnosti v dvojem: iskanju novih, pravičnejših(!) rešitev in še pomembneje – ustvarjanju velikih in veselih ter življenja polnih družin. A ne pozabite: brez svetega zakona ni svetega zakona.

P.S.: velike družine lahko podprete tudi na tej povezavi - http://anin-sklad.rkc.si/