Lux Sacra (I. del)

Ni imel občutka, da je ujet, dokler ni tistega dne, ko je sedel na snežno beli straniščni školjki, ugotovil, da bi želel oditi, ampak to enostavno ni bilo mogoče. Tisti zlagani občutek svobode v velikem predmestnem stanovanju, tisti dragi Audi v garaži pod stanovanjem, omare s polnimi policami oblek blagovnih znamk, debela ura, draga vina, požrtije namesto kosil, velik televizor, občasna družba v precenjenih lokalih med izbrano eminentno buržoazno skisano smetano, vse to je bila le kulisa v njegovi ogromni kletki. Kletki v katero je bil vklenjen z debelo verigo, za katero je bil ves čas prepričan, da osvobaja, v resnici pa je bila hkrati vsa svoboda in edini branik, da ne more oditi.

Strmel je v drug na drugega zložen pralni in sušilni stroj in želel enega za drugim zabrisati skozi veliko okno, skozi katerega so poživljajoče skakali pingvinsko beli žarki zbrani v blago osvetlitev. Do konca je opravil, kar je imel opraviti okoli školjke, oddrsal do kavča in se zvil pod odejo.

Lenobno je stegnil bledo roko, ki je kazala sledi telesne neaktivnosti in slabe prekrvavitve, z miško na zaslonu računalnika poiskal film, ki ga je zadnjega potegnil s spleta, in nadaljeval ogled, kjer je končal preden je šel v bližnjo restavracijo na kosilo.

Drama se je odvijala mimo njega. Na razgledni točki jo je vprašal za poljub in ji pokazal na mogočni vrtiljak, ki se je pel nad poletnimi lučmi velemesta. Ona je dokončevala njegove stavke in njegove povedi, nato pa se plaho s prsmi dotaknila njegovega prsnega koša in se mu vdala v objem in filmski poljub.

Sile neravnovesja so hotele, da postane moralist in moralist je tudi postal. Ali tisto, karkoli naj bi že moralist bil. Nekdo, ki zarije obraz v blato, ga vsrka vase, prežveči izpljune in nato govori drugim, da je takšno početje totalno neumno in ne obrodi nikakršnih sadov, če ga že opazijo ne in si mislijo: »Kreten.«

Seveda ljudje potem počnemo ravno to, ker »ti pa meni že ne boš govoril, kaj smem in česa ne!« Potem ponosno, z zagnanostjo največjega idiota, ki je prepričan, da je ta trk z glavo pa resnično tisti zadnji, s katerim bom prebil zid in se osvobodil vseh spon tega sveta, zarijemo glavo v blato in jo utapljamo v brozgi peska, umazanije, pasjega scanja in dolgega seznama ogabnih odvečnih tekočin živih bitji, dokler ne ugotovimo, da nimamo niti najmanjšega pojma, kaj počnemo, ter se končno vprašamo: »Zakaj nisem poslušal tistega moralista?« Ampak, hej, vsak mora sam po svoj kostanj v žerjavico, pa naj si to razlagamo kakor koli želimo.

Zaspal je in prespal preostanek filma. Ni se mu več ljubilo že četrtič poskusiti pogledati ta film. Vseeno mu je prizor s poljubljanjem v glavi ostal in sinkretično ustvarjal podobo, ki bi sicer ne nastala, ko bi ne imel tistih nekaj globoko v razmesarjeno tkivo vrezanih spominov, nedavnih zadržkov in moralne inkvizitornosti. Mar ni tako, da ni človeškega življenja brez poljuba? Lahko bi bilo tako. Moralo bi biti tako. V tistem svetu, v katerem moralist ugotovi, da ne more ustvariti življenja brez poljuba.

In potem si vedno znova in znova zavrti tisti prizor in se čudi nam, ki nismo pred njim potopili glave v blato, kaj smo naredili iz poljuba. Iz blagega dotika celic, ki se sočasno, ko se premikajo druga proti milijardi drugim, rojevajo in umirajo, iz odrešujoče osvobajajočega naslona dveh mesenih zavihkov na nasprotna dva, smo naredili eksplozijo sinaps in žgečkljivo aritmijo.

V nekem trenutku šibkosti si je drznil reči, da se ljubezen rojeva v eksplozijah in takrat prav nevarno usodno povezal eksplozijo s hrupom, a ta prizor mu je povedal le eno: ljubezen se rojeva v najhrupnejšem hrupu, ko utihne v poljubu. Ko edina cev, ki zmore na svet spustiti glasen in jasen »rad te imam,« to še jasneje in glasneje in trdneje izgovori v tistem trenutku, ko ji to preprečijo druga usta in zakriči v tišini poljuba: »Ljubim te!«

Sedel je na kavč, ovit v najmehkejšo odejo, kar jo je dobil na trgu, kjer je kupoval le najdražje izdelke, in nemo zrl predse.

Tiho je šepnil: ˝Ljubezen … ne rodi glasni, ampak tihi «ljubim te«.˝

Prepričan je bil, da je v tistem trenutku končal svojo kariero, ki si je sicer nikdar ni izbral, moralista. Tako zelo prepričan, da je odprl okno za sabo in spustil v prostor še tistih nešteto žarkov, ki so se ustavili na skrbno priprtih žaluzijah. Vstal je s kavča, izklopil kabel, ki je napajaj televizor iz vtičnice, umirjeno prijel lahek, s premerom 101,6cm velik LCD televizor in ga zabrisal skozi okno.

Želel je vriskati, v tistem izvornem starogrškem pomenu, pa ni imel komu zavriskati. Razbit televizor vreden več tisoč evrov pod stanovanjem bo dovolj.

Če bi imel pipo, bi jo takrat prižgal. Imel pa je udoben kavč. Kljub mrazu, ki je vdiral skozi odprto okno, se je nastavil toplim opoldanskim žarkom, stegnil noge na klubsko mizico pred kavčem in sklenil roke na temenu. Vendar vzneseni mir, ki si ga je prisvojil in po vseh urah v dreku in blatu in lobotomijah in elektrošokih tudi zaslužil, je trajal le toliko dolgo.

Kadar moralistu postane kristalno jasno, kateri košček sestavljanke manjka, da bo mogel pokazati svetu resnico o "prav", ki je lahko le popolna ljubezen, mu postane jasno tudi vseh tisočero napak, ki jih je storil, ko je od rojstva dalje, košček za koščkom, uničeval to sestavljanko, ki jo je, po tem, ko jo je popolnoma razstavil, za vsako ceno želel zopet sestaviti.

Ko mu je bilo jasno vse, mu je bilo jasno tudi eno: tisti večer, ko je odšla in ga še zadnjič vprašala, ali jo ima rad, on pa ji je na dolgo in široko hitel razlagati, naj ostane in ji tisočkrat na ves glas izrekal »rad te imam«, kot da trosi staro kamenje, nevedoč, da je trosil bisere, ki bi ji jih lahko podaril le z molkom in najglasnejšim »ljubim te«. Daleč je bil od svobode. Vendar tisti dan, korak najbližje kakor kadar koli prej.