Vreme

Teža korakov je popolnoma neodvisna od izmenjujoče igre sončnih žarkov in priprtih radovednih oči plahih deklet. To hormonsko napako sem zatrl. Človek se mora nenehno upirati človeku v sebi, da ne postane žival. Posije sonce razpršeno po neskončni brezbarvnosti in se zaženejo v bregove in parke in na rečna obrežja in v plezališčih le hrupni: »Štrik!« Povsod so – mravlje in mravljinčarji. Sonce. Vse, razen mravljinci.

Upor zoper vročino zbere kaplje in jih odcedi na zemljo. In pravijo: »Za dežjem posije sonce,« meni pa se zdi, da vedno za soncem pride dež. Brez ovinkarjenja, tako je: tri dni je jasno, ptice čudno letajo in v kolenu me ščipa, dež bo. Najpogosteje se pripravi preko noči. Gospod je resnično milostljiv. Kot bi ne pustil, da nas čez dan ujame nepripravljene. Vse skupaj je tako ali tako nepomembno: tistim v pisarnah – vseeno, tisti na poljih in v gozdovih, pa vedo pred oblaki, kdaj bo deževalo.

Voda je od nekdaj pomenila smrt. Pade nekaj kapelj na okno, na glave, in postanejo vsi zdrizasti, norijo v zavetje pločevine in stekla in besno udarjanje po volanu. Sive ceste, pod sivim nebom, sivo bojišče sivih duš. Dokler ne zapiha od drugod in na kavi v nakupovalnih centrih pravijo: za dežjem posije sonce. Beg, migracije. V hribe, na obale, v parke. Neizbežno. Davek na sonce, ko hodijo drug po drugem, da lahko objavijo fotografijo svojih stopal. Ne vedo pa, da je sivino barvati z zeleno, skrajno neumno.

Sonce ne vpliva več na korake. Na njihovo težo. Na tisti udarec, ki je pri meni vedno isti – sklonjenih ramen, z desno malo bolj  močno, z levo bolj odločno. Da vem, da je zemlja še moja, da sem njen. Vedno udarec – korak. Vse ostalo je spotika. Dež, sneg, zelena, rdeča, trubaški ansambel, osamljeni flavtist, pesek, antično obzidje, cenene ploščice med cenenimi oglasi – akcija! Kupi! Umri za pisalno mizo, da boš živel! Glej šefu v stopala, glej sodelavcem v stopala. Glej in tehtaj. Niso tu. Drsajo, vsakič drugače, ritem propadlih časopisnih hiš, rumenega tiska in spletnih strani polnih brezskrbnih pornografskih vsebin.

Nekje sem te že videl. Zato sem se ustavil in gledam vate. Lepota. Dolga črta obrvi, jantar – koža, oči, ustnice, ušesni mešički, čop, pika na vratu. Ne lepota, podoba iz nekih lepih spominov. Ne poznam te, a podobna si vremenu iz dni, ko je vreme še obstajalo. Dež kot dež, sonce kot sonce. Najemo se tega vremena in slej ko prej pademo v zimski spanec.

V dežju srkamo njeno bližino – kamin, odeja, nezdrava hrana, poljub, poljub, poljub, dotik, odeja, preskakovanje isker, ogenj, jambski trohej na oknu, objem megle, poljub, ogenj, nezdrava hrana, oddaljenost od vsega, »mmmm …«, tišina, tup-tup tup-tup, poljub, iskanje; v soncu zanjo lovimo naravo - vrhove, globeli, smrečje, zmrznjena gozdna jezerca, plodove različnih časov, stranpoti, kolovoze, gozdne jase, Tupperware, palačinke, imena dreves, imena plodov, veter, brezvetrje, rečne rokave, ruševine, ovčji sir, pašnike, »do kam se potopiš«, »preskoči to, če lahko«. Trofeje narave. Za sonce. Žrtev za priprte oči in jantarni poljub. Dež – popolna transcendenca v popolni bližini, sonce – popolna distanca v popolni transcendenci.

Potem pozabiš na vreme. Korak postane vsakič enak. Pozabil si na davek na sonce in na dež. Vsak plača svoj davek. Na sonce in na dež. Vreme ne vpliva na korake. Vreme. Senca. O senci. S senco. Vsa se vedno plača za nazaj. Ali ve prašič, da bo postal klobasa? In ko postane, plača za vsako vedro pomij, ki ga je smel pojesti. Za nazaj. Plača, davek. Konec meseca, za prejšnji mesec. Korak pa ostane isti, ne glede na dež ali sonce. Hrib hrib, reka reka, ogenj ogenj, megla megla. Prideš na vrh, pa ga nimaš komu podariti. Najdeš osamljen smaragden rečni rokav, zreš vanj, da bi se našel, pa vidiš samo prod in še te ti uhaja iz pogleda. Slediš mu s pogledom. Spomin na pesek v smaragdni reki, ki ga odnese.

»Pozabi na kamen.« Moj kamen je bil. Davek. Ne bi smel gledati v reko. Voda te ubije. Zbaši si tisti pesek v usta in zagrizi v naslednji hrib. Korak mora biti vedno enak, ne glede na vreme. Vseeno je kam ti reka odnese kamen in komu, če sploh komu, bi želel pokazati – poglej, moj vrh. V resnici si svoboden. Bežiš v hrib, ko ostali bežijo v vrste – moja vrsta, moj voziček, moj kos kruha, nimam za kruh, kupi še pivo. V dežju se smejiš in čakaš, da spere s tebe spomine. Dež ti postane popolna oddaljenost v popolni transcendenci. Njihove besede ti ne pomenijo nič. Vlada - ne vlada. Bes. Spet ni sonca, spet je dež, to močno sonce, suša, nič ne bo letine, trgovinam je vseeno za letino, McDonald`s ima vedno hamburger. Gorivo. Zakon, ki iz študentov dela študente, kateremu nasprotujejo vsi študentje. Brezposleni, ki bi delali samo kakšno uro na dan, ker potem ostane pivo brez pene in škatilca cigaret, pa roka, evo.

Za razliko od njih si žrl pesek, ko si zrl v tisto reko. Oni so zrli v pesek in si ga natirali v oči, ko so pili iz tiste reke. Premagal si vreme. Vreme. Koliko rim. Resnice. S koraki trdno na tleh, da si zagotoviš oprijem. Tu sem. Zemlja, čuti me, sliši me, moja zemlja. Odvržeš vse, spomine, podobe, vreme, da postaneš svoj korak med koraki, četudi veš, da se ne sliši pesmi zgolj spod enega para nog. Vse ostalo pa bo vedno imelo svoj davek. Takrat, ko bo vreme zopet vreme in boš svoj davek plačal z nasmehom, boš začutil, da ne čutiš več korakov.