Milan

Nobena velika stvar do sedaj se ni zgodila v meni. S Torkarjem bi se strinjal o Parizu in bi pridal: potovanja so le beg, ki ti ostane, ko se v domačem okolju soočiš z resničnostjo bivanja.

Ne toliko vprašanje: »Kaj bom jedel?«, kot vprašanje: »Kdo sem?« Izbrali smo lažjo pot. Komur se še vedno zdi teleportiranje znanstvena fantastika – spi. Ne lažjo, najlažjo pot smo izbrali. S stranišča prižgem televizor, na stranišču se vklopim v neskončno anomično divjino kozmonavtov. Prijatelj vsem, prijatelj nikomur. Ni se mi treba spraševati, kako zapravljam svoj čas, ko se preslikam v svet utrinkov s potovanj svojih »prijateljev«.

Vse zgodbe na spletnih stičiščih namišljenih interakcij so filmske pripovedke – izmišljotine. Iluzija. Film zaradi filma. Filmi pa dokažejo hitro le eno: da so v resnici ena velika laž.

Ne bom verjel ljubezensko-romantični zgodbi, dokler si ona ne zvije gležnja in on ne utegne dovolj hitro priti iz službe, da bi jo lahko peljal na urgenco. Potem jo pelje tisti, s katerim si je gleženj zvila. Ali pa dokler ne vidim žalosti v njenih očeh, ko ji nehvaležen pušča z ljubeznijo pripravljeno hrano. Filmi odpuščajo lažem. Niso pa zmožni prikazati, kako odpuščati resničnosti – človeški naravi. Vsak dan znova – tisočere ... male ... napake.

Bežimo v laži. Ker so narejene po našem kroju. Človek si je izboljšal že skoraj vsa področja življenja, nikoli pa si ne bomo znali izboljšati resničnosti, ki nas vedno znova trga z enim samim namenom: da se zmoremo zopet sestaviti. Boljši. Izkušenejši.

Resničnost. V stanovanje se je vselil cimer. En dan v bližnji prihodnosti ga bom na gobec. Ker mi je dober prijatelj in ga imam kot takega preveč rad, da bi ga prizadel. Resničnost. Nikogar še nisem prizadel z udarcem na gobec. Facta non verba. Vstavi vejico. Prizadel sem z molkom, pa z odmevom; to je, ko so prišle besede - tako po ovinkih - do naslovnika, ki mu sploh niso bile namenjene. V smislu: jadral bi preko njenih prsi in lomil valove kratkih dihov. Na koncu pa: on te ima samo za seks.

Potem pa se pojdi to igro. Strpnost – relativizem, sprehod – seks, pijača – seks, dregljaj – seks, pravica – komunist, komunisti – belogardist. Obračam se na glavo in edino, kar slej kot prej ugotovim, je, da je dobro vedeti, kje sploh imaš glavo, preden se jo lotiš razbijati. Resničnost.

Skratka cimer je prišel. Nastavil sem mu rdečo preprogo in dal pir na hladno. Potem sem imel neke opravke, tako da ga sploh nisem srečal ob vselitvi. Ko sem se popoldne vrnil, je v gatah zlagal fikuse na svoje mesto. Zaenkrat na mizo v jedilnici. Naj bo.

»Na šampanjec,« privleče iz torbe neko petorazredno penino.

»Tenks,« vzamem. Niti ni nujno, da je vse, kar zapišem res. Na gobec ga bom vseeno.

»Bom dal v skrinjo tale šampanjc, pol pa nazdravva. Kej pomagam?«

»Kul. Ne, ne … ni treba. Prid sem,«

»Ajd, mrš – feget!«

Ta mačistični odnos lahko nakazuje marsikaj. Zopet en kup tavtologij. Jaz: feget. Vi: homofob. V resnici: ti si car. Resničnost. Tista, ki jo spreminjamo že desettisoče let, spremenili pa smo le orodja in načine za beg – ali pobeg – od resničnosti. Tudi to, da ga bom na gobec, ima v neki resničnosti, ki je obstoječa na edini uglašeni struni med strunami življenja, popolnoma drugačen pomen.

Nekoč sem nekomu povedal: »Tako bi te na gobec, ker te očitno ni še nihče.« On je razumel, da mu želim razparati trebuh, ga zadušiti z lastnimi očmi in ga obesiti za ključnico na drevo. Izrečene besede je zavrtel okoli osi, ki pred tem sploh ni obstajala, in mi rekel nekaj v smislu – klerofašist. Najhuje od vsega pa je, da mi ni vseeno za to osebo. Vendar ta uboga duša se pač ne bo streznila, dokler je ne bo nekaj (ali nekdo) »na gobec«.

Krajši stavki. To prezrite. In cognito sporočilo, hermenevtični ključ za poglobljene bralce.

Šampanjec v zmrzovalniku je pač razneslo. Resničnost. Odprla sva pivo in se zadebatirala o etičnosti masturbiranja. Razkoljeva se med patologijo in fiziologijo. Potem sem moral spati, ker služba. Poskušam uporabiti spletno šalo, med tem pa pozabim, da vam je tačas ušlo iz glave, da je v zmrzovalniku razneslo zamrznjen šampanjec. Pač: peneče vino. Slon v sobi.

Zaspim z enim luštnim verzom za ušesom, a fantaziram o nečem popolnoma drugem, ko stegnem roko preko postelje in ugotovim, da tudi popolnoma raztegnjen ne sežem od roba do roba v kateri koli smeri.

Poleg šampanjca in fikusov je prinesel tudi hrčka. Živali. Resničnost. Pozabim nanj, ker ne zganja nikakršnega hrupa. Ne goni tistega kolesa, ne koplje, ne stresa žagovine naokoli.

»Kva je z Milanom?«

Zlomljena noga. Nekaj kletvic. Potem mi pokaže, kje ima zlomljeno tačko in pove, kako si jo je zlomil. Žival butasta. Vse mu zateka. Zgleda kot dva hrčka. Več dni potem samo o tem, kako ga je treba ubiti in na kakšen način bi ga ubila. Operacija je itak predraga. Evtanazija. Glede živali ni nobene dileme. Vseeno iščeva humano rešitev – odrešenje. Kot bi beseda humano vsebovala vsaj nek daljni vesoljni preblisk zoona. Nezdružljivost dvojega mi potrdi, kako in zakaj teh dveh sobivajočih svetov ne bo nikdar možno združiti.

Jaz nisem zoon in zoon ni homo. Dovoljujem možnost zamenjave. Patologija. Prilagajanje resničnosti za beg pred resničnostjo. Ne bom ti branil reči človeku žival in ti ga tudi tako doumevati. Te pa bo resničnost na gobec. In žival imeti za človeški nadomestek razkrije dejstvo samotne bolečine in neuresničenega odnosa. Resničnost.

Tip je Milana suvereno zamrznil. Ideja ni bila moja. Jaz sem predlagal, da ga vrževa z balkona. Na tej točki se sprašujem, ali ni morda vse skupaj že tako bizarno resnično, da bi zmogel kdo celo pomisliti, da je kaj od tega celo res? Čez sto petdeset let bo vseeno. Mi pa lahko zaradi zamrznjenega Milana – hrčka – v tem času, v tem trenutku, v tej resničnosti zanetimo vojno, zažigamo mesojede ali nabadamo na kole vegane. V svojem bistvu ostajamo nepoboljšljivi – dokler se ne odločimo sprejeti resničnosti in poboljšati sebe. Lahko bi kje napisal Bog, a se bom v tem tekstu temu izognil.

Našel sem ga zmrznjenega in v trenutku vedel le to, da zrem vase. Rit kosmata. Zmrznil je v ostankih eksplodirane penine. Sicer ga je dal v hiško – rdeče barve – in vse skupaj v vrečko in dobil sem vtis, da je šlo za pogreb, a to je bizarnost le še povečalo.

Jaz sem Milan. Vsi smo Milan. Nekaj mi je zlomilo nogo. Ali: nekaj imam zlomljeno. Mirujem. Mirujem in zatekam. Mirujemo in zatekamo. Ker zatekamo, mirujemo. Resničnost. Grem na pivo in si rečem: »Nehal bom s sladkorjem.« Vse bom imel rad tako, da bom z vsemi prekinil stike. Sebe imam najraje. Zato zbašem vase vsa možna umetna hranila, poživila, pomirjevala in analgetike. Da nikakor ne bi pozabil, kako zelo se imam rad. Iz resničnosti mi uspe ustvariti svet patologij, kjer verjamem zgolj temu, v kar nikakor in pod nobenim pogojem ni mogoče verjeti. Resničnost pa ostaja.

Cimer jo je prinesel tisti dan skupaj s šampanjcem. Sprehodil se je po rdeči preprogi in mi jo položil v roke. Sedaj jo imam pred seboj in zrem v njo. Poleg litrske steklenice Jack Danielsa, dveh pic zmrznjenih iz Lidla, gozdnih sadežev in starega molitvenika, ki je tako smrdel, da sem ga moral nekam dati. Stanko je rekel, naj smrdeče knjige zmrznem. In sem jih. Drva sem zato pustil doma.

Poleg naštetih stvari in še česa, pa je tisti Milan. Hrček, ki je bil premalo vreden, da bi mu kdo pomagal, zato je moral zmrzniti. Moral bi leteti čez balkon. Prenašal je svoje muke. Milan je vedel, da se pred resničnostjo ne beži. Milan je zoon. Milan si ne zna prilagajati resničnosti, da bi pobegnil od nje. On biva v resničnosti. Milan je sprejel resničnost in vse skupaj prenesel kot pravi homo.

Διάβολος

Dan je zopet minil. Na en list nekaj o pripekanju, o preklinjanju čez družino, čez pretirano ljubezen do življenja. O strahu, trti ovijalki, ki grabi za vrat in stopnjujoče stiska, dokler ne poči. In res je, da strah ne obstaja. Ne obstaja sam po sebi. Vendar še kako obstaja. Blagor ubogim v duhu, ker imajo usmiljenje demonov. In ubogi ubogi v duhu, ki nikdar ne bodo resnično živeli.

To, da se zaprem v svoj mikrokozmos, v čezvesoljno pot od doma do službe in ostale postojanke na tej poti. To, da mi vrhunec tedna predstavlja pivo v petek po službi. Pivo po službi ob katerem še dve uri in v resnici ob dveh pivih govorim o službi. Ne bi si drznil končati življenja z nabojem, ker verjetno v tem svojem mikrokozmosu niti ne bi zbral zadosti razlogov, ki bi proizvedli zadosti energije, da bi se v meni sprožila misel eksistencialni razsežnosti.

Le dovolj modre prešine samomor. Pivo. Spet pivo. To smrdljivo ceneno pivo. In politika. In vreme in tečna žena in kako nimam časa zase in kako sem nekje, kjer nisem nikdar mislil, da bom. Brez milimetra kritične distance. Brez strahu pred okovi brezstrašnosti. Brez slehernega demona. Spiješ pivo in »moram k ženi, pomagat` otroke zrihtat, jutr` pa na bajto delat«. Zate ni strahu. Zato lahko delaš od jutra do večera, ker ti je vseeno kam boš pravzaprav prišel po tej poti. Utopljen v povprečje s cinizmom kot popotnikom in vrečo plehkih šal, da ne pozabiš, da je bilo nekoč življenje smešno, dokler ni postalo samoumeven šum in bela lisa tvojih garaških rok.

Nikoli ne bi zapisal karkoli o muci. Dve muci. Ne o mačkah, prej o tistem, kar najdem v nosu, ko razmišljam o naslednjem verzu in potem dovolj dolgo strmim v prst premišljujoč, kam s tem, da se mi ali utrne, kaj napisati, ali pa vse skupaj pozabim in pojem, kar sem izbrskal. Nikoli ne bi rekel kovini muca, ali sivini v njenih očeh – muca. Moja muca. Vse muce so šle v popolnoma drugo smer. Devet življenj, pristanek na nogah, družba ob koncu tedna, politika namesto boksarske vreče, distanca do vsega, kar bi samo namignilo na to, da v življenju štejejo utripi.

Začutil sem strah. Prvič v življenju. Niti najmanjšega smisla ni v tem, da bi se bal smrti, če si ne želi vsak najmanjši del mene živeti za vsako ceno. Moral sem prijeti za nekaj in Ti si bil tam. Dovolj je bilo, da sem zrl v tvojo trpečo podobo in prosil za ljubezen, v mislih pa jih preklinjal, ker so ti vzeli križ, na katerega si ponosno šel, da zmoremo bedniki zreti v brezno demonov in reči strahu – sapa.

Kamorkoli pogledam sivina brezčasnosti. Bojim se zgolj poimenovati demone, ki me trgajo iz bivanja, kaj šele, da bi se soočil z njimi. Beg je lažji. Ne morem leči v travo in samo zreti v nebo, ker čutim roke, ki mi zdrsnejo za vrat. Vračanje. Vse je vračanje in perpetuum mobile. Tisti demon, ki me drži za vrat, ko želim steči stran. Prsti grebejo po koži in trgajo meso. Cena za preskok iz takrat v sedaj.

Vse, kar se ti zdi dosegljivo, postane vakuum. Dogodki, ki jih ni in sinje turkizna praznina, ki bi jo morali zapolniti novi dogodki, ki na koncu izzvenijo v kakofonijo slabih ponaredkov preživetih impulzov. Vse govori le: bil si. Bil si. Na kavču se skrčim, da bi našel dečka, ki je pihal svečke na torti v obliki ježa. Bodice so nadrobljeni lešniki in tega se takrat niti ne zavedam. Z vsakim ugrizom: bil si. Pogovarjam se z ježem, pa sploh nisem tisti deček.

Bil si. Vse se je zdelo tako dostopno. Polnost življenja je imela smisel in smisel je služil letnim časom. Vse je bilo en sam neskončen smisel – iluzija neskončnosti o kateri pa so mi vsi molčali. Pomlad je imela zvončke in žafran in sneg se je topil samo za nas, da smo lahko zmetali še tiste zadnje kepe v sošolke in sošolke v svoja srca in potem smo bili ena sama kepa polnosti življenja. Poletje je bilo šolska torba čim dlje od oči. Vsako poletje nov met v isti kot in potem … smo vso poletje ponavljali pomlad.

Nekega dne pa se zbudiš in je pomlad tišina pod katero se teptajo zvončki in trobentice nimajo več nobenega okusa. Obupan vzameš tisto ob poti – »Ne teh! Blaž, tu psi ščijejo!« - in ni nič drugačna. Ko bi zabrisal torbo v kot in rekel poletju tri mesece pomladi, zabrišeš sebe na kavč in rečeš kipečim popoldnem zima. Veš, zakaj je vsaka sekunda glasnejša in veš, da ti nikdar več ne bo uspelo biti. Ker si že bil.

Ostane ti le to, kar si. Sivina neskončnih cest, ki še edine predstavljajo pobeg iz norosti popolnoma nepotrebne grabežljivosti. Neskončne povratne zanke življenja z masko smrti. Večurni sprehodi s soncem nizko nad obzorjem in z demoni ob rami in edinim strahom, da boš dosegel konec ne da bi karkoli kadarkoli sploh začel. In ko nisi več zmožen bivati v mlačni brozgi povprečja, povprečja, ki te sili biti kolektiv, biti »mi«, biti mož, biti družina, biti smisel na avtocesti nesmislov. Ko postane edini smisel popolna distanca, ti pa se sesuješ sam vase. Vse koli tebe pa je kraljestvo demonov in edini strah je ta, da boš za en utrip zgrešil sinhronizacijo z njenim utripom. Če ni tudi to le – iluzija smisla.