Διάβολος

Dan je zopet minil. Na en list nekaj o pripekanju, o preklinjanju čez družino, čez pretirano ljubezen do življenja. O strahu, trti ovijalki, ki grabi za vrat in stopnjujoče stiska, dokler ne poči. In res je, da strah ne obstaja. Ne obstaja sam po sebi. Vendar še kako obstaja. Blagor ubogim v duhu, ker imajo usmiljenje demonov. In ubogi ubogi v duhu, ki nikdar ne bodo resnično živeli.

To, da se zaprem v svoj mikrokozmos, v čezvesoljno pot od doma do službe in ostale postojanke na tej poti. To, da mi vrhunec tedna predstavlja pivo v petek po službi. Pivo po službi ob katerem še dve uri in v resnici ob dveh pivih govorim o službi. Ne bi si drznil končati življenja z nabojem, ker verjetno v tem svojem mikrokozmosu niti ne bi zbral zadosti razlogov, ki bi proizvedli zadosti energije, da bi se v meni sprožila misel eksistencialni razsežnosti.

Le dovolj modre prešine samomor. Pivo. Spet pivo. To smrdljivo ceneno pivo. In politika. In vreme in tečna žena in kako nimam časa zase in kako sem nekje, kjer nisem nikdar mislil, da bom. Brez milimetra kritične distance. Brez strahu pred okovi brezstrašnosti. Brez slehernega demona. Spiješ pivo in »moram k ženi, pomagat` otroke zrihtat, jutr` pa na bajto delat«. Zate ni strahu. Zato lahko delaš od jutra do večera, ker ti je vseeno kam boš pravzaprav prišel po tej poti. Utopljen v povprečje s cinizmom kot popotnikom in vrečo plehkih šal, da ne pozabiš, da je bilo nekoč življenje smešno, dokler ni postalo samoumeven šum in bela lisa tvojih garaških rok.

Nikoli ne bi zapisal karkoli o muci. Dve muci. Ne o mačkah, prej o tistem, kar najdem v nosu, ko razmišljam o naslednjem verzu in potem dovolj dolgo strmim v prst premišljujoč, kam s tem, da se mi ali utrne, kaj napisati, ali pa vse skupaj pozabim in pojem, kar sem izbrskal. Nikoli ne bi rekel kovini muca, ali sivini v njenih očeh – muca. Moja muca. Vse muce so šle v popolnoma drugo smer. Devet življenj, pristanek na nogah, družba ob koncu tedna, politika namesto boksarske vreče, distanca do vsega, kar bi samo namignilo na to, da v življenju štejejo utripi.

Začutil sem strah. Prvič v življenju. Niti najmanjšega smisla ni v tem, da bi se bal smrti, če si ne želi vsak najmanjši del mene živeti za vsako ceno. Moral sem prijeti za nekaj in Ti si bil tam. Dovolj je bilo, da sem zrl v tvojo trpečo podobo in prosil za ljubezen, v mislih pa jih preklinjal, ker so ti vzeli križ, na katerega si ponosno šel, da zmoremo bedniki zreti v brezno demonov in reči strahu – sapa.

Kamorkoli pogledam sivina brezčasnosti. Bojim se zgolj poimenovati demone, ki me trgajo iz bivanja, kaj šele, da bi se soočil z njimi. Beg je lažji. Ne morem leči v travo in samo zreti v nebo, ker čutim roke, ki mi zdrsnejo za vrat. Vračanje. Vse je vračanje in perpetuum mobile. Tisti demon, ki me drži za vrat, ko želim steči stran. Prsti grebejo po koži in trgajo meso. Cena za preskok iz takrat v sedaj.

Vse, kar se ti zdi dosegljivo, postane vakuum. Dogodki, ki jih ni in sinje turkizna praznina, ki bi jo morali zapolniti novi dogodki, ki na koncu izzvenijo v kakofonijo slabih ponaredkov preživetih impulzov. Vse govori le: bil si. Bil si. Na kavču se skrčim, da bi našel dečka, ki je pihal svečke na torti v obliki ježa. Bodice so nadrobljeni lešniki in tega se takrat niti ne zavedam. Z vsakim ugrizom: bil si. Pogovarjam se z ježem, pa sploh nisem tisti deček.

Bil si. Vse se je zdelo tako dostopno. Polnost življenja je imela smisel in smisel je služil letnim časom. Vse je bilo en sam neskončen smisel – iluzija neskončnosti o kateri pa so mi vsi molčali. Pomlad je imela zvončke in žafran in sneg se je topil samo za nas, da smo lahko zmetali še tiste zadnje kepe v sošolke in sošolke v svoja srca in potem smo bili ena sama kepa polnosti življenja. Poletje je bilo šolska torba čim dlje od oči. Vsako poletje nov met v isti kot in potem … smo vso poletje ponavljali pomlad.

Nekega dne pa se zbudiš in je pomlad tišina pod katero se teptajo zvončki in trobentice nimajo več nobenega okusa. Obupan vzameš tisto ob poti – »Ne teh! Blaž, tu psi ščijejo!« - in ni nič drugačna. Ko bi zabrisal torbo v kot in rekel poletju tri mesece pomladi, zabrišeš sebe na kavč in rečeš kipečim popoldnem zima. Veš, zakaj je vsaka sekunda glasnejša in veš, da ti nikdar več ne bo uspelo biti. Ker si že bil.

Ostane ti le to, kar si. Sivina neskončnih cest, ki še edine predstavljajo pobeg iz norosti popolnoma nepotrebne grabežljivosti. Neskončne povratne zanke življenja z masko smrti. Večurni sprehodi s soncem nizko nad obzorjem in z demoni ob rami in edinim strahom, da boš dosegel konec ne da bi karkoli kadarkoli sploh začel. In ko nisi več zmožen bivati v mlačni brozgi povprečja, povprečja, ki te sili biti kolektiv, biti »mi«, biti mož, biti družina, biti smisel na avtocesti nesmislov. Ko postane edini smisel popolna distanca, ti pa se sesuješ sam vase. Vse koli tebe pa je kraljestvo demonov in edini strah je ta, da boš za en utrip zgrešil sinhronizacijo z njenim utripom. Če ni tudi to le – iluzija smisla.