Milan

Nobena velika stvar do sedaj se ni zgodila v meni. S Torkarjem bi se strinjal o Parizu in bi pridal: potovanja so le beg, ki ti ostane, ko se v domačem okolju soočiš z resničnostjo bivanja.

Ne toliko vprašanje: »Kaj bom jedel?«, kot vprašanje: »Kdo sem?« Izbrali smo lažjo pot. Komur se še vedno zdi teleportiranje znanstvena fantastika – spi. Ne lažjo, najlažjo pot smo izbrali. S stranišča prižgem televizor, na stranišču se vklopim v neskončno anomično divjino kozmonavtov. Prijatelj vsem, prijatelj nikomur. Ni se mi treba spraševati, kako zapravljam svoj čas, ko se preslikam v svet utrinkov s potovanj svojih »prijateljev«.

Vse zgodbe na spletnih stičiščih namišljenih interakcij so filmske pripovedke – izmišljotine. Iluzija. Film zaradi filma. Filmi pa dokažejo hitro le eno: da so v resnici ena velika laž.

Ne bom verjel ljubezensko-romantični zgodbi, dokler si ona ne zvije gležnja in on ne utegne dovolj hitro priti iz službe, da bi jo lahko peljal na urgenco. Potem jo pelje tisti, s katerim si je gleženj zvila. Ali pa dokler ne vidim žalosti v njenih očeh, ko ji nehvaležen pušča z ljubeznijo pripravljeno hrano. Filmi odpuščajo lažem. Niso pa zmožni prikazati, kako odpuščati resničnosti – človeški naravi. Vsak dan znova – tisočere ... male ... napake.

Bežimo v laži. Ker so narejene po našem kroju. Človek si je izboljšal že skoraj vsa področja življenja, nikoli pa si ne bomo znali izboljšati resničnosti, ki nas vedno znova trga z enim samim namenom: da se zmoremo zopet sestaviti. Boljši. Izkušenejši.

Resničnost. V stanovanje se je vselil cimer. En dan v bližnji prihodnosti ga bom na gobec. Ker mi je dober prijatelj in ga imam kot takega preveč rad, da bi ga prizadel. Resničnost. Nikogar še nisem prizadel z udarcem na gobec. Facta non verba. Vstavi vejico. Prizadel sem z molkom, pa z odmevom; to je, ko so prišle besede - tako po ovinkih - do naslovnika, ki mu sploh niso bile namenjene. V smislu: jadral bi preko njenih prsi in lomil valove kratkih dihov. Na koncu pa: on te ima samo za seks.

Potem pa se pojdi to igro. Strpnost – relativizem, sprehod – seks, pijača – seks, dregljaj – seks, pravica – komunist, komunisti – belogardist. Obračam se na glavo in edino, kar slej kot prej ugotovim, je, da je dobro vedeti, kje sploh imaš glavo, preden se jo lotiš razbijati. Resničnost.

Skratka cimer je prišel. Nastavil sem mu rdečo preprogo in dal pir na hladno. Potem sem imel neke opravke, tako da ga sploh nisem srečal ob vselitvi. Ko sem se popoldne vrnil, je v gatah zlagal fikuse na svoje mesto. Zaenkrat na mizo v jedilnici. Naj bo.

»Na šampanjec,« privleče iz torbe neko petorazredno penino.

»Tenks,« vzamem. Niti ni nujno, da je vse, kar zapišem res. Na gobec ga bom vseeno.

»Bom dal v skrinjo tale šampanjc, pol pa nazdravva. Kej pomagam?«

»Kul. Ne, ne … ni treba. Prid sem,«

»Ajd, mrš – feget!«

Ta mačistični odnos lahko nakazuje marsikaj. Zopet en kup tavtologij. Jaz: feget. Vi: homofob. V resnici: ti si car. Resničnost. Tista, ki jo spreminjamo že desettisoče let, spremenili pa smo le orodja in načine za beg – ali pobeg – od resničnosti. Tudi to, da ga bom na gobec, ima v neki resničnosti, ki je obstoječa na edini uglašeni struni med strunami življenja, popolnoma drugačen pomen.

Nekoč sem nekomu povedal: »Tako bi te na gobec, ker te očitno ni še nihče.« On je razumel, da mu želim razparati trebuh, ga zadušiti z lastnimi očmi in ga obesiti za ključnico na drevo. Izrečene besede je zavrtel okoli osi, ki pred tem sploh ni obstajala, in mi rekel nekaj v smislu – klerofašist. Najhuje od vsega pa je, da mi ni vseeno za to osebo. Vendar ta uboga duša se pač ne bo streznila, dokler je ne bo nekaj (ali nekdo) »na gobec«.

Krajši stavki. To prezrite. In cognito sporočilo, hermenevtični ključ za poglobljene bralce.

Šampanjec v zmrzovalniku je pač razneslo. Resničnost. Odprla sva pivo in se zadebatirala o etičnosti masturbiranja. Razkoljeva se med patologijo in fiziologijo. Potem sem moral spati, ker služba. Poskušam uporabiti spletno šalo, med tem pa pozabim, da vam je tačas ušlo iz glave, da je v zmrzovalniku razneslo zamrznjen šampanjec. Pač: peneče vino. Slon v sobi.

Zaspim z enim luštnim verzom za ušesom, a fantaziram o nečem popolnoma drugem, ko stegnem roko preko postelje in ugotovim, da tudi popolnoma raztegnjen ne sežem od roba do roba v kateri koli smeri.

Poleg šampanjca in fikusov je prinesel tudi hrčka. Živali. Resničnost. Pozabim nanj, ker ne zganja nikakršnega hrupa. Ne goni tistega kolesa, ne koplje, ne stresa žagovine naokoli.

»Kva je z Milanom?«

Zlomljena noga. Nekaj kletvic. Potem mi pokaže, kje ima zlomljeno tačko in pove, kako si jo je zlomil. Žival butasta. Vse mu zateka. Zgleda kot dva hrčka. Več dni potem samo o tem, kako ga je treba ubiti in na kakšen način bi ga ubila. Operacija je itak predraga. Evtanazija. Glede živali ni nobene dileme. Vseeno iščeva humano rešitev – odrešenje. Kot bi beseda humano vsebovala vsaj nek daljni vesoljni preblisk zoona. Nezdružljivost dvojega mi potrdi, kako in zakaj teh dveh sobivajočih svetov ne bo nikdar možno združiti.

Jaz nisem zoon in zoon ni homo. Dovoljujem možnost zamenjave. Patologija. Prilagajanje resničnosti za beg pred resničnostjo. Ne bom ti branil reči človeku žival in ti ga tudi tako doumevati. Te pa bo resničnost na gobec. In žival imeti za človeški nadomestek razkrije dejstvo samotne bolečine in neuresničenega odnosa. Resničnost.

Tip je Milana suvereno zamrznil. Ideja ni bila moja. Jaz sem predlagal, da ga vrževa z balkona. Na tej točki se sprašujem, ali ni morda vse skupaj že tako bizarno resnično, da bi zmogel kdo celo pomisliti, da je kaj od tega celo res? Čez sto petdeset let bo vseeno. Mi pa lahko zaradi zamrznjenega Milana – hrčka – v tem času, v tem trenutku, v tej resničnosti zanetimo vojno, zažigamo mesojede ali nabadamo na kole vegane. V svojem bistvu ostajamo nepoboljšljivi – dokler se ne odločimo sprejeti resničnosti in poboljšati sebe. Lahko bi kje napisal Bog, a se bom v tem tekstu temu izognil.

Našel sem ga zmrznjenega in v trenutku vedel le to, da zrem vase. Rit kosmata. Zmrznil je v ostankih eksplodirane penine. Sicer ga je dal v hiško – rdeče barve – in vse skupaj v vrečko in dobil sem vtis, da je šlo za pogreb, a to je bizarnost le še povečalo.

Jaz sem Milan. Vsi smo Milan. Nekaj mi je zlomilo nogo. Ali: nekaj imam zlomljeno. Mirujem. Mirujem in zatekam. Mirujemo in zatekamo. Ker zatekamo, mirujemo. Resničnost. Grem na pivo in si rečem: »Nehal bom s sladkorjem.« Vse bom imel rad tako, da bom z vsemi prekinil stike. Sebe imam najraje. Zato zbašem vase vsa možna umetna hranila, poživila, pomirjevala in analgetike. Da nikakor ne bi pozabil, kako zelo se imam rad. Iz resničnosti mi uspe ustvariti svet patologij, kjer verjamem zgolj temu, v kar nikakor in pod nobenim pogojem ni mogoče verjeti. Resničnost pa ostaja.

Cimer jo je prinesel tisti dan skupaj s šampanjcem. Sprehodil se je po rdeči preprogi in mi jo položil v roke. Sedaj jo imam pred seboj in zrem v njo. Poleg litrske steklenice Jack Danielsa, dveh pic zmrznjenih iz Lidla, gozdnih sadežev in starega molitvenika, ki je tako smrdel, da sem ga moral nekam dati. Stanko je rekel, naj smrdeče knjige zmrznem. In sem jih. Drva sem zato pustil doma.

Poleg naštetih stvari in še česa, pa je tisti Milan. Hrček, ki je bil premalo vreden, da bi mu kdo pomagal, zato je moral zmrzniti. Moral bi leteti čez balkon. Prenašal je svoje muke. Milan je vedel, da se pred resničnostjo ne beži. Milan je zoon. Milan si ne zna prilagajati resničnosti, da bi pobegnil od nje. On biva v resničnosti. Milan je sprejel resničnost in vse skupaj prenesel kot pravi homo.