Brez naslova I.

Na koncu ostaneš nek tip, omenjen med ducatom drugih na prvih straneh precenjenega »bestsellerja«. Pa še to samo zato, ker si se znašel ob pravem času na pravem mestu. Niti se ne boš vprašal, kaj počneš tam. Z neko tankočutnostjo medlega piska v ušesu, se boš delal, kot da si ponosen na svoje ime med imeni. Komur se bo dalo brati zahvalo, bo prebral tvoje ime. O tebi ne bodo vedeli nič. Blaž Koman.

»Rad bi se zahvalil vsem z Ministrstva za kulturo. Najprej Jožici Petrič, Marjani Lubej, Kreftu Ribiču, Blažu komanu, Petru Nartniku, Vasji Ogorelcu in vsej ostali ekipi z ministrstva, ki mi je pomagala nabirati sredstva.«

Na primer.

Zatipka ne bo nihče opazil. Nepomembnež strnjen na bistvo dveh besed, ki bosta sčasoma izzveneli v pozabo. Čez dvesto let te bodo zmrzovali v skrinji, da bi knjiga v kateri se ti avtor zahvaljuje, ne toliko smrdela. Nihče ne bo vedel, kdo si bil. Kjerkoli že boš, nihče ne bo vedel o tebi nič.

Potomce si črtal. Vsiljeno nasledstvo, ki se ni zgodilo, ker si spustil standarde, obesil zastavo na polovico droga, pripel belo krpo in dihal globoko in dolgo, da bi imel najmanj občutek, da vsaj nekaj v svojem življenju nadzoruješ.

Že dolgo nisi pomislil na njo. Prisiljeno se vračaš v spomine. Iščeš vonj, da bi smel pobegniti od tu. Odsotnost vizije kompenziraš z nihilizmom. Brez sramu se zakoplješ v delo, to in ono ambicijo, da bi le odmislil dejstvo minevanja. Kazalci ure trgajo jutra in upiraš se tako, da si iz vseh pobral baterije. Edini smisel življenja so ti drugi, ker v sebi ne najdeš več smisla. Popolna ekscentričnost, ki pa se kot morje v valovih vrača k izvoru. Lahko rečem: »Pozabi,« – preteklost, vendar imajo besede tudi svojo težo. In moram se slišati po poteh in se znajti na mestih, kjer sta se prijela za roke in se ji je zakopal v lase, ker mu je več pomenil dotik njene lepote, kot utrip njenega srca.

Udarjam po tipkovnici, preden se zavem, kako me vse skupaj prehiteva. Kar biva izven mene, se spreminja hitreje kot se zmorem – ali želim – spreminjati sam. Skozi strešno okno pribeži poletna sapa. Tiho. Srce. Preskok samopodobe. Vozijo po meni. Časovni stroj. Naše bistvo, naša iskrenost. Naša uresničitev. Nov – avto. Moja vrednost na borzi socialnih odnosov poskoči. Na Brezje, na morje, na sladoled. Potem prati vsako nedeljo. Popolna predanost Mamonu. Krst, očiščenje, loščenje, obhajilo, sušenje, jelenova krpa. Ite, missa est!

Končno se ustavi pod omaro, ko za njo plaho prišepne že druga. Vse sape poletja se zbirajo v moji sobi. Epicenter mojega bivanja, mojih smrti, mojega vstajenja in zveličanja. Oprosti, toda ne vem, kolikokrat sem tu že umrl. Razprodaja zbledele mladosti. Prihodnost brez vizije. Skrijem se med poletne sape. Kako jim uspe? Prilagajanje. Zunaj katoliške, tu notri le del prahu. Mrtvi delci mojega templja. Pobriši prah. Pobriši smrt za seboj. Ljubiti življenje tako zelo, da se mu odpoveš. Verjeti v Boga, zavračati idejo spreminjanja.

Tiho zavetje votline v katero sem na stene zarisal podobe preteklosti. Preteklosti, ki se zdi le še fantazija. Nimam dokazov, da je karkoli obstajalo. Podobe na stenah. Ples. Reka. Stara pot. Martinček. Ogenj. Koruza. Postelja. Petje.  Zdi se, da med podobami ni podobe, ki bi ne obstajala. In kadar zrem v podobe, se zdi, kot da nikdar sploh niso obstajale.

Dnevi so daljši. Lahko dlje delam in pridem kasneje domov in zunaj je še vedno dovolj sonca in v meni dovolj življenja, da se spravim teč. Eno uro. Uro rojevanja za deset ur umiranja. Vse skupaj postaja eno iskanje. Kolikokrat si rečem, da me smrt niti ne plaši več. V ogledalu že dolgo ne vidim več sebe. Krvave oči, v kotičkih gube, odmev nasmeška, ki ga kmalu tako ali tako ne bo več. Nov človek. Pol človek. Ora et labora. Sancta Maria mater Dei. Crux sacra sit mihi dux. Nečimrnost. Dovolim si vse, ker je vse nečimrnost. Pride papir do mene, ga malo prepognem, nekajkrat obrnem okoli. Preletim s pogledom črke in številke. Podčrtam. Enake na isti kup. Auschwitz. Slovanom odrežemo jajca, Žide v peči. Deset ur papirjev. Prosim za peč, za strup, za lobotomijo. Odrežite mi moškost.

Preplah v meni je izzvenel. Ostala je tišina, ki je dokončno umolknila. Zvečer postelja. Pivo. Nanizanka. Vsa je eno samo bežanje v lepši svet. Nikogar na obisk, k nikomur na obisk. Ali tek ali družba. Brez teka trohnim. Brez družbe trohnim. Sprehod po Ljubljani. Poslužujem se jezika, ki je morda moj, morda ga je oblikoval nekdo drug. Nimam več nobene trditve, vprašanja me ne vzburjajo več. Tudi, če si predstavljam, da hodim z njo po starem mestnem jedru male malteške vasice, mi idejo ubije dejstvo, da nimam časa za nič od tega. Moj edini namen je počasi in zagotovo umreti. Rodil sem se in umrl bom. Vmes nič. Besede zase, ker so v meni prehrupne in nimam poguma, da bi šel zaradi njih v zapor. Pišem. Objavim pod psevdonimom, za katerega vsi vejo, da je moj. Vase ne spustim več ničesar.

Včasih se še najdeva. Med vikendi si vzamem čas za Rožnik in jo vidim, kako se izgubi med ivanjščicami. Molk je edini objem, ki ga sprejmem. Ljudje. Breme. Posluša nihče. Koristnost pogledov je edino gibalo naših malih svetov. Kadar se zazrem v njene oči, ugotovim, kako resnično majhen je naš svet. Kako nujno moram pobegniti. In vedno znova me trezni usoda budilke. Omega 3, tuš, zobje, vosek, nasmešek, papirji. V moji glavi: nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, smrt.

Ves svet je izbira močnih. Tistih, ki pišejo zahvale, tistih, omenjenih v zahvalah. Ostanejo še tretji. Neomenjeni. Neobstoječi. Žal mi je za ves napredek. Ostanejo sledi, ki jih nisi nameraval nikdar pustiti. Prisilno obstajanje. Kadar bi zažgal papirje, si prepozen. Bivaš v nebivanju binarnega sistema. Si. Nisi. Dobrodošli v 21. stoletju. Na svidenje, v naslednji vojni.