Erotikon - politikon

Odložim knjigo. S pogledom sledim drobni postavi. Čvrste prsi, napet trebušček. Vse živo, vse brhti. Vse cveti. Vabi – vendar jaz nisem prejel vabila. Sledim, da si skoraj zlomim vrat.

Vem, da ne bom več bral. Koncentracija trči ob navidezne dotike, navidezni dotiki ob koncentracijo. Nima smisla nenehno bežati v drevorede črk, zato se za trenutek zastrmim in zrem v dejstva pred seboj. Raje bi sicer zrl v morje, vendar ne utegnem. V sebi začnem oblikovati besedilo, zunaj sebe pa na videz nadzorovano mirim strasti.

Včasih pač reči bobu bob. Hiši hiša. Grobu grob. Lepoti ljubezen. Strasti ljubezen. Tavanju iskanje. Morje. Motorni čoln. Slamniki – zgoraj, še višje, znotraj. Globoko v sebi. Klavcu klavec. Vsak dogovor med nama je pravica. Ker morajo obstajati heroji. Drzni. Tisti, ki vedno stopijo na pravo stran zgodovine. Zgodovina - deroča reka brez struge. Tisti, ki prepoznajo trenutek, ko je potrebno kazati s prstom. Na te. Potem na druge. Ovo je Srbija! Ein volk, en wagen, ein volkswagen! Prst na prsa. Mi smo zgradili to deželo!

Prst v tla, prst v nebo. Prst v rit. Toliko o tovrstnih herojih.

Vendar smo ovce. Pridno jim sledimo. Do konca. Čisto do roba jam in vhodov v rove. Vsem ostalim pa: Ne slediš? – bum – v jamo! Potem pa: zasujmo! Površen bo tvoj pokop, če ne boš ovca.

Heroji in ovce. Tisti združeni, ki nenehno iščejo primeren prostor v senci osamljenega drevesa. S prstom: tu! Potem tu. In tu. Senca ne vprašuje o lagodju. Gre in oni za njo. Compa compa, comp. V senčko. Svobodnega duha. Od prve do zadnje ovce. Potem pa reči, da niso resnično osvobojeni … če upaš?

Nekateri tako strastni v iskanju te sence, da so zanjo pripravljeni splezati kar gor na drevo. Čisto pod vrh v krošnjo. Pa saj nič takega. Se nam še ni uspelo popolnoma odločiti, kaj smo. Ljudje? Živali? Z dreves pred tabernakelj, tisti brez pa nazaj na drevo.

Tik-tak. Vse za senco. Tja. Tja, tja … tja! Tja. Ti to, ti to, Tito. Potem pa v jame, če nisi za to, da gremo čepet gor na veje. A, da je neudobno? Da je polno mrčesa? Šuti, majmun jedan! Senca pa je. In mi smo vam jo zrihtal. Boš ti govoru, k te sploh tam ni blo!

Stojim na soncu in nekako priprtih oči ugotavljam, da je tu prav prijetno krasno. Malo zapiha – a me ne premakne. Pride opoldanska pripeka, zakolnem in obrišem tistih nekaj kapelj s čela. Opazim premlado, ki opazi mene. Vse žge in vse teče. Ona ugotavlja, kaj je to v njej, jaz – jaz pa grizem vest in ona mene. Pa se gremo pradavno igrico. Marš! Dvajset sklec! Utrip. Življenje, ki ga lahko sprejmem in ki ga lahko opustim kadarkoli. Le v nevidne niti ostajaš vedno vpet.

Pride senca – počivam. Me greje sonce – se grejem in grejem dalje. Potem pogledam tiste čepeče iskalce enakopravnosti gor v krošnji. Borci za to, da je vsem enako neudobno. Združena lista rdečeritih pavijanov, evnuhov in ostarelih iskalcev sence. Kajti tja sonce ne posveti, da bi osvetljevalo njihove groteskne podobe. Karikature zla, ki bodo vedno čepele nad nami. Vedno - v hladu sence.

Knjiga bo počakala. Kakor knjige čakajo. Zvezek. Pisalo. Račun. Račun? Račun. 24. 40, dobro je. Vstanem in hodim. Da bi našel tisti pravi prostor. Tisto ravno pravšnjo pripeko. Tam z morja hrapavo brizga v kristalih sol sto tisočletij. Tisti prostor med hrupom in tišino. Malo tebe, malo njihove mladosti, malo ničesar. Tista popolnost duha, kjer besede tečejo v tekočem ritmu. Kjer življenjske resnice in laži bivajo v mehurčku vodne tehtnice. Tukaj! Čutim sol na nebu, ko napol priprem usta.

Sedem. Vdih. Izdih. V glavi nekaj, pred očmi drugo. Rit. Ritka. Rit. Trebušček. Celulit. Meča. Premlada. Stara. Stara. Stara. Lena, ziher. Premlada, prelepa – nedosegljiva. Debela. Bobu bob. Zanemarjena. Premlada. Nedosegljiva. Nedosegljiva. Privid. Distanca. Iluzija. Ti.

Ne bo šlo. Vstanem. Naprej! Na boj junaška kri! Zdaj že o nečem drugem. Nad mano galeb. Tudi tako ne bo šlo. Ne maram hoditi pod ptiči. Nekaj v zvezi s politiki. Letijo tam gor – in serjejo. Meni nič, tebi nič. Meni drek, tebi drek. Tako vzvišeni, da ne verjamejo v gravitacijo. Tako arogantni, da ne upoštevajo gravitacije. Krhkost ptičjega življenja.

Naši biriči pa med njimi. Zapiha jugo, pa vsi v desno. Zapiha burja, pa vsi v levo. Krilijo, prhutajo, da vse leti okoli. Pa kričijo! Kdo bo prej ujel pravno termiko v tem in onem vetru. Vmes pa: serjejo! Ni časa za vejo, za stranišče, o, ne. Prdec tu, prdec tam. Po tebi, po ženi, po otrocih. Po tašči, po sosedu – o, to pa že nekako preboliš. Pa, tudi čutiš ne, kdaj te označijo. To tako - po malem. Na ramo malo, na klobuk, na stransko ogledalo … Potem pa tuliš v nebo, kot da je komu mar.

Pod ptiči, kot pod politiki, pač ni za hodit. So pa. Tam. Gori. V krošnjah, v senci. Potem pa – švis – malo vem, malo raztegnit krila. Pa je veter. Pa je pritisk. Včasih tak, da jih sesuje na tla, včasih tako odsoten, da jih dvigne visoko med motorje letal.

A, brez skrbi – imamo tudi noje. Pa kure. In purane in pave. Toliko ptičev fičfiričev, da mi o ovcah sploh ni potrebno pisati.

Sami heroji. Sami govorci ob pravem času. Pravočasniki. Noji, kokoške, pavi, purani. Krošnjarji. Reči bobu bob. A le takrat, ko zberem vse bobe na kup. Bob. Bobek. Koze. Ovce. Drekec pekec.

Potem pa smo tu še tisti, ki vsakemu bobu rečemo bob. Vsaki riti rit. Vsaki babi baba. Grehu greh, zlu zlo, resnici resnica. Ker morajo obstajati tudi antiheroji. Mečemo se na trepalnice zgolj zato, da bi dokazali, da se nima smisla metati na trepalnice. Nikakor ne utegnemo kazati s prstom, ker se z obema rokama trudimo držati vaše veke odprte.

Tokrat nikakor ne najdem tistega mesta, kjer bi se misli zapisovale same od sebe. Indija Koromandija. Trnovska plaža. Nebotičnik. Lili Novy. Na koncu pristanem za mizo pred prikolico ob mrzlem pivu. In zapišem kar nekaj o skoraj zlomljenem vratu, ker sem gledal tiste preklete najstnice. Kdo pa boš, če ne, kdor si?