Nečimrnost

»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar,

»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Prd 1,2)

Prejšnja leta bi ob tem času bile stvari drugačne. Logično, boste rekli, saj se vse spreminja. Se bom torej malce popravil. Prejšnja leta bi bile ob tem času stvari popolnoma drugačne. Pa ne bom zopet o vremenu – tudi če bi najraje na ves glas zavpil: »Jebemti, pa kaj se dogaja z našim planetom!?« A ne bom.

Resnično cenim tiste norce, ki mi na vsak način želijo prodati floskule, ki so tako odtujene od njih samih. Na primer tiste preskakovalce časa, ki mi nenehno pridigajo o tem, kako je potrebno živeti v sedanjosti. A ni večjega paradoksa, kot teza o sedanjosti. Če bi želel bivati v sedanjosti, se moram nujno omejiti(!) z neko dogovorjeno časovno enoto. Kaj je torej sedanjost? Današnji dan? Ta teden v katerem smo? Oktober? Leto 2014? V kolikor tega ne naredim mi ostaneta le preteklost in prihodnost. Hkrati pa vem, da vse, kar počnem, to moje udarjanje ob tipkovnico, norenje po travi, kostanj, ki cvrči v ponvi, zvok hladnega piva, ko odtrgaš zamašek … vse to se dogaja zdaj. A ta zdaj je le hip … vse ostalo je že bilo, ali pa šele bo.

Vseeno sem želel o nečem drugem, ki pa je zelo povezano s časom. Eden mojih velikih človeških bibličnih prijateljev, gospod Kohelet, me uspe vedno znova nagovoriti. Ko že v svojih prvih verzi benti o nečimrnosti in se prav naduto postavi na vse in istočasno vse postavi v nič, le Boga na prvo mesto. Dobro, ko sem nekaj let nazaj začel prebirati Knjigo, sem si mislil: »Dej, stari … ne pretiravej,« a me je vseeno nekaj v njegovih zapisih begalo. In tudi, če sam pravi, da je doživel vse, kar se doživeti da in ugotovil le to, da je vse nečimrnost, je meni manjkalo ravno tega … izkustva. Izkustva tega, kar se pač doživeti da.

Od takrat do danes so se stvari precej spremenile. In s Pridigarjem sva postala odlična prijatelja. Izkušnje. Izkušnje in zavedanje izkušenega. Vse to in le to. Nikdar mu ne bi verjel, če ne bi vsako leto z večjo prisilo praznoval rojstnega dne in okoli sebe opažal ljudi, ki se hodijo v mojo družbo »zabavat« in mi lažnivih nasmeškov na obrazu voščijo neiskrene in zlajnane želje. Vseeno verjamem, da sem točko, na kateri sem se znašel letošnje leto, tiho a vedno glasneje od nekdaj pričakoval. Morda je kdo kaj podobnega že izkusil ali izkušal skozi svoje življenje. Tista mračna slutnja, tisti sivi scenarij v katerega sicer dvomiš in trenutna resničnost govori vse zoper njega, a tu in tam kak droben dogodek v življenju počasi in prikrito namigne, da se stvari resnično odvijajo v smer uresničitve tega scenarija.

Rojstni dnevi v mojem življenju – in življenju moje družine – so bili vedno neka velika stvar. Dogodek, ko smo se vsi zbrali in se vsaj nekajkrat letno veselo družili. Tako je tudi naneslo, da je bil skorajda statusni simbol to, koliko sošolcev in prijateljev je prišlo na tvoj rojstni dan. Ker … saj veš, če jih je veliko, potem si očitno dober človek in pomemben in te imajo ljudje okoli tebe radi, zato si vsi želijo praznovati tvoj »veliki« dan ob tebi. A iz leta v leto se mi je vse skupaj, bolj kot ne, zdelo samo sebi namen. Nečimrnost. Še posebno kasneje, ko smo bili že proti koncu gimnazije in v študentskih letih, ko sem opazoval »prijatelje« in znance okoli sebe, kako so jim PRIJATELJI pripravili za rojstni dan presenečenja in so bila darila stvar izvirnosti in iskrene želje po obdarovanju slavljenca s točno določeno stvarjo. Še najbolj pa s svojo (nepričakovano) prisotnostjo. Meni pa je vsako leto znova uspelo spraviti »prijatelje« na kup le tako, da sem jih povabil v družbo. Pa še to je bil odziv vedno bolj ubog.

Tako sem začel spoznavati in premišljevati o dvojem. Najprej, sem se nehal truditi ugajati drugim. Tista huda laž, kateri mnogi verjamejo in jo obešajo na veliki zvon, vendar po njej ne živijo, ker niso zmožni plačati cene, ki jo prinaša takšno življenje. Formiral sem se iz USTREZAJOČEGA JAZA v URESNIČUJOČI JAZ. Tisti prvi »Jaz« je želel nenehno na vsak način ustrezati vsem. Okolici. Biti del nečesa. Biti prijatelj, biti partner, biti … Le da sem ugotovil eno: prijateljev ni. Presneto, še v ljudi okoli sebe bom nehal verjeti! Sodobni čas brezčasja mi od ljudi, s katerimi bi se želel družiti ponuja vedno znova le eno besedo: »Drugič.« »Prijatelji« so se raztrosili po drugih manjših klapah. Nekateri, s katerimi smo bili še včeraj kot rit in srajca, si ne vzamejo čas niti za voščilo, kot bi bil naš odnos nikdar ne obstajal, drugi … Bog ve, kaj se drugim podi po glavi. Zato sem se odločil in se trudoma počasi začel preobražati v URESNIČUJOČI JAZ. Jaz, ki dela stvari s katerimi se (morda, morda ne) uresničujem. Jaz, ki stopi svoj korak. Korak s katerim ne lovi več tistih pred sabo in ne čaka tistih, ki negotovo in neodločno drobencljajo ob njem. Ne čudite se, če človek, ki je tolikokrat razočaran v odnosu in zapuščen v ključnih trenutkih, ne verjame v nič več razen v Boga, ki je vedno trdna in zagotovljena opora!

Sočasno s to prvo odločitvijo sem spoznal tudi drugo resnico. Resnico o kateri se strinjava oba s Pridigarjem. Da je vse nečimrnost. Napisal bom lahko nepregledne kupe zapisov, razmišljanj, tez, vprašanj, miselnih izzivov, pesmi, dram … a v tej »sedanjosti« ne bom segel do kolen mulcu, ki na spletnih omrežjih zasmehuje vrstnice in vrstnike, pri tem pa dobiva prekomerno pozornost in odzive na svoje početje. Na koncu bova oba z enako hitrostjo razpadala v zemlji in se morda srečala v Večnosti, morda zrla drug v drugega – en iz Pekla in drugi z Nebes. Čemu potem vse to početi? Čemu biti ustrežljiv, prijazen, tovariški, čemu biti opora, prijatelj pripravljen na pogovor, če pa ostajam pri vsem tem enako sam in osamljen, kot kadar pošljem vse skupaj v tri krasne in se zvalim v svoj smrdljivi brlog?

Uspelo mi je razočarati vse, kogar sem lahko razočaral. Uspelo mi je sabotirati vsak zdrav odnos, ki sem ga uspel zgraditi. Uspelo mi je splezati skorajda na vrh lestve, le da sem mogel potem skočiti globoko v že prej skopano luknjo. In s kakšnim namenom? Komu na čast? Karkoli sem počel je bila nečimrnost. Lahko sem bil zlati otrok in perspektiven »nekdo«, pa sem na koncu enako kot popivajoči falirani študent ob nedeljah gulil hlače na kolenih in spraševal Boga, s kakšnim ciljem sem sploh tu in za koga naj sploh počnem vse družbeno sprejemljive ali nesprejemljive stvari, če pa bo prišel dan, ko bo vse to popolnoma nepomembno? In si razbijal glavo dovolj dolgo, da sem ugotovil, da je vse skupaj nečimrnost. Da šteje le to, kakšen stopam pred Gospoda, vse ostalo pa bo minilo in šlo v večno pozabo.

»Kar je bilo, bo spet,

kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,

nič ni novega pod soncem.

Kaj je, o čemer bi se reklo:

»Glej, to je novo!«

Bilo je že zdavnaj, v vekih,

ki so bili pred nami.

Na prednike ni spomina,

tudi na zanamce, ki še bodo,

ne bo spomina nanje pri tistih,

ki bodo živeli pozneje.«

(Prd 1,9-11)

Inštruktor II (odlomek)

Ljubljana. Tista srednješolska profesorica, ki si jo sovražil s slehernim vdihom. Tista, za katero si nažgan in osamljen na vrhu rimskega zidu ugotovil, da te je v resnici največ naučila. Če ti to ne uspe … pojdi. Ne rabiš veliko. Gate, čevlje, vzglavnik.

Nekaj ga je zbadalo v kolenu, vendar ni upočasnil koraka. Mimo trnovske cerkve do KUD-a in nato ob »Rimcu« do Mirja. Vozila so bila tam ves čas parkirana. Občasno je šel kakšen za potrebe izrednih prevozov - ljubic. Zadnji sedeži so tako ali tako za nergače s komisije. Pobereš jo zadaj za trnovskim pristanom, zapelješ pod Golovec, mogoče dlje – na Rudnik, hip hop med nogami, »garbage«. Dlake ostanejo kar tam. Veš, kakšen osel si. Pripelješ avto nazaj, sedeš v svojega in greš razložiti ženi, kako je bila to ena težjih nočnih voženj, ker tamala kar ni in ni utihnila o svojih najstniških težavah.

Bel clio. Belo jutro, bela Ljubljana. Ma, que bello. Mali je že stal ob avtu, ko je prišepal na parkirišče. Med potjo ni mogel mimo občutka, da je jesen tisto leto nekoliko pretopla. Prule so bile prelite z odtenki, center je še vedno zeleno kraljeval nad nekonformnostjo čustvenih. Uniforma šteje. Biti del stroja. Kolektivna smrt. Samomora sploh ne rabiš, kadar se odločiš biti del širših družbenih norm. Ravno v kolektivizmu pa se zrušijo vse temeljne norme. Zeleno, ki te ljubim – oranžno. Za nas ni grmad, niti ječ, niti kazni. Zelena je edino, kar nas preganja. Bela zima, zelena pomlad, rumeno poletje. Jesen … jesen pa je zamujala, zato je vtaknil roke v žep, da bi imel vsaj občutek, da ga bije veter, ki bi v tem času že moral gristi v neme kamne ljubljanskih mostov.

»Sani?«

»Ja.«

»Frenk. A bo? Bled si.«

»M …«

»Kaj »m«? Vozt greva. Ti boš vozu mene, pa okol naju bodo vozil drugi. Eni bodo hodil po pločnikih in iskal priložnost, da se ti vržejo pod avto. Ta najbl kretenski bodo na kolesih. Če bova mela srečo, nama bo kakšna na semaforju pomahala. Spredej pod havbo maš devetdeset konjev, od tablce do tablce osemsto kil. Pr naletu v statično oviro z dvajset na uro te bo še en mesec bolel vrat … lahko si tudi zlomiš zapestje in ali ključnico.«

Sani ga je gledal čukasto. Spodnjo debelo ustnico je povesil in malce preglasno dihal skozi usta. Roke so mu padale ob telesu. Frenk je vedel, da ga ne sme skloftati, vedel je tudi, da mora biti kandidat stoodstotno pripravljen na vožnjo. Deja vu. Blagajničarke poznajo vse artikle že na pamet. Picopek vse sestavine za določeno pico. Enega Davida. Hrenovke, jajce in ostalo. Izvoli. Tudi Frenk je že videl takšne pojave. Prestrašenčke. Dvoje: doma so jih preveč tepli, doma so jih preveč ujčkali. Potem pa se igraj pedagoga pri starejših mladostnikih. Oni mislijo, da se učijo voziti. Ti jih pripravljaš za življenje. Če ne bodo umrli od kapi, raka ali starosti, bodo umrli v zaradi te konzerve, ki premika človeka hitreje, kot je kadar koli v veki svojega razvoja bil zmožen potovati ali se gibati. Povoziš, si povožen, zmečkaš, si zmečkan. Statistika je na strani mrtvih. Previdne bo vedno izsilil kak kreten na telefonu. Loviš rumeno, loviš črno in tri ikebane – od sestre, staršev in prijateljev. Tvoja končna vrednost. V Nebesih boš zopet lep, le tja moraš priti.

»Torej,« ga je vprašal široko razkoračen in z rokami uprtimi v boke, »greva vozt al greva na pir?«

Jesen je zažvižgala po parkirišču. Frenk je priprl oči in v desni kotiček ustnic se mu je prikradel nasmešek. Spomini vedno isto dišijo. In veselje ima vedno obliko novoodkritega približka popolnosti.

Sunil ga je v ramo ravno toliko, da ga je spravil iz hromečega grabeža treme in strahu pred neznanim.

»Pejva,« mu je namignil z glavo in ga usmeril proti sovoznikovem sedežu, »jaz pelem do poligona, tam pa te bom nauču, kako vozit, da boš pršu od točke A do točke B živ in cel, ne da bi komurkoli kej naredu. Ajde, hop!«

Tržaška pelje proti Trstu. Trst je naš. V resnici je vse skupaj eno veliko sranje. Parola, ki jo vpijejo tisti, ki istočasno mahajo s simboli režima, ki je podaril to zasmrajeno mesto v zameno za več deset tisoč sorojakov, nad katerimi so se smeli znesti. Greh, ki tlači slovensko dušo že sedemdeset let. Izdaja gor, izdaja dol. Če je potrebno tako, se je vsak po svoje skurbal. V resnici nas ni bilo tam. Vsak je vzel uzde, svoje življenje in ga zapregel, a potem so prišli kreteni in so mislili, da smejo zapreči tudi življenja drugih. Človek ni žival. Človek vozi avto in letala in podmornice. Najti bitje, ki bo sposobno najmanj tega, potem pa dvomi v to, da si kaj več od opice – ali ščurka. Zato pa podpiraš krvnike. Saj niso pobijali oseb. Poboji vedno zreducirajo osebo na raven objekta. Številke. Na zapestju. Na kapi. Na jopi. Na seznamu. Frenk ne obstaja. Obstaja pet, tri, sedem, sedem, dve, pet. Danes. Danes še. Jutri? Ta številka ne obstaja.

Pritisnil je stopalo močneje proti tlom in pospešil. Vedno nekaj kilometrov več od dovoljene hitrosti. Nikdar preko oranžne, nikdar brez smernika. Pozorni pogledi v ogledala. Opazke. »Lej jo, lej jo … uf, ta ritka … pazi, pazi to … o, ker žakelj … pejd tečt! … rawr, milfica …« Nabora ni zmanjkalo.

Sani je mutasto gledal predse. Njegove misli odložimo, preložimo – najbolje: popolnoma opustimo. Beži. Beži od doma, beži v svet treh dimenzij. Ne ve, zakaj bi moral znati voziti avto. Ne razume. V tisti prekleti škatli vozi helikopterje, letala, tanke, čolne, ladje, formule, motorje. Nihče mu ne teži za izpit. W, S, A, D in se vse premika, kot želi.

Listje pod avtom je razmetavalo na vse strani. Narava in njeno bivanje, neodvisnost, stvarstvo ne potrebuje nas. Mi smo dopolnilo. Sedaj pa smo se postavili nad njo. Nad in izven nje. Tehnokrati smrti. Zakoni, ki so in zakoni, ki jih ni. Biologija, matematika. Fizika. Stisnjene molekule in ta možnost, da pridemo od centra do Gmajnic v slabih treh minutah. Nobeno bitje si ni zamislilo tega zakona, ki omogoča listju profani ples svobode. Ali uporu jesenskih sentimentov zoper konformizem vegetacije. Biti ti je edina popolna uresničitev in smisel. Odkriti, kaj ti sploh si, pa je edina prava pot. Vedeti, zakaj je tam stop znak in zakaj ne hodiš pri rdeči preko semaforja, pa je temeljni obrambni mehanizem. Človek je osvojil naravo, le svoje ne zmore. Zato hodi pri rdeči na cesto in krši predpise, ki jih je sam sebi postavil.

Avto je ustavil na poligonu. Neskončna asfaltna ravnina posuta z drobnimi peščenimi zaplatami. Prvi stik mladih ljubljanskih voznikov z vožnjo. Idealna površina za simulacijo resnične vožnje. Vse je ravnina. Vsaka pot gre vedno naravnost. Preko prizme časa je vse ravno. Relativno ravno. Kaj je drugega ovinek, kot neskončna množica vektorjev … ki so ravni? Le vsak pod malce drugačnim kotom.

»Tako,« je rekel in ugasnil motor, »bo šlo?«

Sani je zgolj pokimal.

»Dobro. Zamenjava se, ponoviva nekaj teorije, glede ogledal, sedeža in tako, potem mi pa pokažeš iz kakšnega testa si.«

Odprl je vrata in ležerno vstal s sedeža. Vreme je še nekako držalo. Jutro je bledelo in noč je postajala le luknja v času - ne več medel spomin. Zazrl se je proti oddaljeni Dolenjski in se pretegnil. Zehaje je stegnil roke karseda od telesa, stopil na prste in preslišal pokanje vretenc, ko je zravnal utrujeno hrbtenico. Nesorazmerno dolge ude je spustil ob telo in ustavil pogled na obzorju.

Zvečer je špil. Po dolgem času. Končno. Predolgo že počnem vse skupaj. Dvanajst, trinajst let? Kdo sploh šteje? Kdo bi zame štel … volkovi in ovce. Lahko bi bil ovca. Pohlevno revše. Lahko bi bil in bi tiho sledil, blejal, kadar bi bila trava drugače zelena kot sicer in to bi bilo to. Jaz ovca. Danes, jutri, pojutrišnjem, za vedno. Kam gremo zdaj? A, tja … grem z vami. Drugam tako ne znam. One bodo zaklali, one bodo obrili, tisti bodo vzeli jagnje, blee ble-e bleeeee. Nikar po svoje. V ogrado, iz ograde. Dež. Pa pod streho. Ni strehe, gremo vkup. Kje je naš pastir? Kje je ovčar Runo? Kdo nas bo vodil sedaj, ko smo same in premočene? Tamle na robu je črni Peter. Tisti prekleti oven, ki je že nekajkrat poskušal stvari narediti po svoje. »Peter, Peter! Kaj bomo?« Ne sliši. Peter je igralec. Ima urejen Facebook profil in spletna omrežja in verjame, da je življenje takšno, kot si ga je ustvaril v opisih in s skrbno filtriranimi naloženimi fotografijami. Peter, še zame laži! Tudi jaz imam poln kufer te resničnosti. Peter, Peter, Črni Peter, Črni Peter, sveti Črni Peter.

Ljubim svoje delo. Ljubim igranje. Razlik ne opažam več. Vožnja je poezija, špil pred občinstvom je vključevanje v in vožnja po krožišču. Prvi akordi, vžig motorja. Ni podobnosti, ni različnosti. Dva svetova v enem vesolju. Potrebno je le preživeti črne luknje in supernove. To je najtežji del.

Obzorje je izgubljalo podobo. Loviti neskončnost, ki si jo zmoreš predstavljati, je lahko smrtno nevarno. Čutil je veter na zametkih obraznih ščetin. Bil je. A kje je? Donelo je in stvarnost je bila le bežno prisotna. Globok glas je pritrkaval tik ob njem.

»mfhm mfskor …

msprf snkor …

spnd iktutor …

spod truktor …

gospod inštruktor!«

Obzorje se je skrčilo in noge so se dotaknile prodnate asfaltne površine. Dlan je zopet potegnil skozi razmršene lase. Prepričan je bil, da diha, vendar bi bilo popolnoma možno, da je v resnici držal sapo.

»Gospod inštruktor …«

»Frenk,« je rekel v prazno in zasukal obraz proti Saniju, ki je stal ob njem.

»Gospod inštruktor Frenk,«

Kakšen kreten.

»Ob uri morava biti nazaj. Samo povem, oprosti … te.«

Cepetal je pred njim. Revše ubogo. Pogumni fantje enaindvajsetega stoletja. Premagali so že nešteto zmajev, pošasti in demonov na poti do dragocenega in redkega artefakta v temni votlini ali med trnjevimi vejami neskočnih gozdov, na ravnini poltoplega ljubljanskega asfalta pa so edini zmaj, ki ga ne bodo nikdar – ali pa ga bodo zgolj redki – premagali.

»Ja, itak … ajde, greva,« pridržal mu je vrata.

Kratek čas sta stala drug pred drugim in opazil je odsotnost Sanijeve smiselnosti. Praznino v njegovem pogledu. Oči, ki so zrle skozi vse, ne da bi bile usmerjene v karkoli. Misli cepljene na nič. Opazil je osebno rast zvezano na jambor čolniča, ki počasi, z gibanjem plime in oseke, z mešanjem toplih in hladnih tokov pluje brez smisla, kamor koli ga že pač zanese.

Vsak na svoji strani sta sedla v avto. Vsak po svoje sta se borila z lupino, v kateri je ob rebra udarjal kilogram mesa in krvi. Frenk je začel z litanijami o nastavitvah sedeža, ogledal, o sklopki, smernikih … Sani se je vključil z odsotnim prikimavanjem.