Inštruktor II (odlomek)

Ljubljana. Tista srednješolska profesorica, ki si jo sovražil s slehernim vdihom. Tista, za katero si nažgan in osamljen na vrhu rimskega zidu ugotovil, da te je v resnici največ naučila. Če ti to ne uspe … pojdi. Ne rabiš veliko. Gate, čevlje, vzglavnik.

Nekaj ga je zbadalo v kolenu, vendar ni upočasnil koraka. Mimo trnovske cerkve do KUD-a in nato ob »Rimcu« do Mirja. Vozila so bila tam ves čas parkirana. Občasno je šel kakšen za potrebe izrednih prevozov - ljubic. Zadnji sedeži so tako ali tako za nergače s komisije. Pobereš jo zadaj za trnovskim pristanom, zapelješ pod Golovec, mogoče dlje – na Rudnik, hip hop med nogami, »garbage«. Dlake ostanejo kar tam. Veš, kakšen osel si. Pripelješ avto nazaj, sedeš v svojega in greš razložiti ženi, kako je bila to ena težjih nočnih voženj, ker tamala kar ni in ni utihnila o svojih najstniških težavah.

Bel clio. Belo jutro, bela Ljubljana. Ma, que bello. Mali je že stal ob avtu, ko je prišepal na parkirišče. Med potjo ni mogel mimo občutka, da je jesen tisto leto nekoliko pretopla. Prule so bile prelite z odtenki, center je še vedno zeleno kraljeval nad nekonformnostjo čustvenih. Uniforma šteje. Biti del stroja. Kolektivna smrt. Samomora sploh ne rabiš, kadar se odločiš biti del širših družbenih norm. Ravno v kolektivizmu pa se zrušijo vse temeljne norme. Zeleno, ki te ljubim – oranžno. Za nas ni grmad, niti ječ, niti kazni. Zelena je edino, kar nas preganja. Bela zima, zelena pomlad, rumeno poletje. Jesen … jesen pa je zamujala, zato je vtaknil roke v žep, da bi imel vsaj občutek, da ga bije veter, ki bi v tem času že moral gristi v neme kamne ljubljanskih mostov.

»Sani?«

»Ja.«

»Frenk. A bo? Bled si.«

»M …«

»Kaj »m«? Vozt greva. Ti boš vozu mene, pa okol naju bodo vozil drugi. Eni bodo hodil po pločnikih in iskal priložnost, da se ti vržejo pod avto. Ta najbl kretenski bodo na kolesih. Če bova mela srečo, nama bo kakšna na semaforju pomahala. Spredej pod havbo maš devetdeset konjev, od tablce do tablce osemsto kil. Pr naletu v statično oviro z dvajset na uro te bo še en mesec bolel vrat … lahko si tudi zlomiš zapestje in ali ključnico.«

Sani ga je gledal čukasto. Spodnjo debelo ustnico je povesil in malce preglasno dihal skozi usta. Roke so mu padale ob telesu. Frenk je vedel, da ga ne sme skloftati, vedel je tudi, da mora biti kandidat stoodstotno pripravljen na vožnjo. Deja vu. Blagajničarke poznajo vse artikle že na pamet. Picopek vse sestavine za določeno pico. Enega Davida. Hrenovke, jajce in ostalo. Izvoli. Tudi Frenk je že videl takšne pojave. Prestrašenčke. Dvoje: doma so jih preveč tepli, doma so jih preveč ujčkali. Potem pa se igraj pedagoga pri starejših mladostnikih. Oni mislijo, da se učijo voziti. Ti jih pripravljaš za življenje. Če ne bodo umrli od kapi, raka ali starosti, bodo umrli v zaradi te konzerve, ki premika človeka hitreje, kot je kadar koli v veki svojega razvoja bil zmožen potovati ali se gibati. Povoziš, si povožen, zmečkaš, si zmečkan. Statistika je na strani mrtvih. Previdne bo vedno izsilil kak kreten na telefonu. Loviš rumeno, loviš črno in tri ikebane – od sestre, staršev in prijateljev. Tvoja končna vrednost. V Nebesih boš zopet lep, le tja moraš priti.

»Torej,« ga je vprašal široko razkoračen in z rokami uprtimi v boke, »greva vozt al greva na pir?«

Jesen je zažvižgala po parkirišču. Frenk je priprl oči in v desni kotiček ustnic se mu je prikradel nasmešek. Spomini vedno isto dišijo. In veselje ima vedno obliko novoodkritega približka popolnosti.

Sunil ga je v ramo ravno toliko, da ga je spravil iz hromečega grabeža treme in strahu pred neznanim.

»Pejva,« mu je namignil z glavo in ga usmeril proti sovoznikovem sedežu, »jaz pelem do poligona, tam pa te bom nauču, kako vozit, da boš pršu od točke A do točke B živ in cel, ne da bi komurkoli kej naredu. Ajde, hop!«

Tržaška pelje proti Trstu. Trst je naš. V resnici je vse skupaj eno veliko sranje. Parola, ki jo vpijejo tisti, ki istočasno mahajo s simboli režima, ki je podaril to zasmrajeno mesto v zameno za več deset tisoč sorojakov, nad katerimi so se smeli znesti. Greh, ki tlači slovensko dušo že sedemdeset let. Izdaja gor, izdaja dol. Če je potrebno tako, se je vsak po svoje skurbal. V resnici nas ni bilo tam. Vsak je vzel uzde, svoje življenje in ga zapregel, a potem so prišli kreteni in so mislili, da smejo zapreči tudi življenja drugih. Človek ni žival. Človek vozi avto in letala in podmornice. Najti bitje, ki bo sposobno najmanj tega, potem pa dvomi v to, da si kaj več od opice – ali ščurka. Zato pa podpiraš krvnike. Saj niso pobijali oseb. Poboji vedno zreducirajo osebo na raven objekta. Številke. Na zapestju. Na kapi. Na jopi. Na seznamu. Frenk ne obstaja. Obstaja pet, tri, sedem, sedem, dve, pet. Danes. Danes še. Jutri? Ta številka ne obstaja.

Pritisnil je stopalo močneje proti tlom in pospešil. Vedno nekaj kilometrov več od dovoljene hitrosti. Nikdar preko oranžne, nikdar brez smernika. Pozorni pogledi v ogledala. Opazke. »Lej jo, lej jo … uf, ta ritka … pazi, pazi to … o, ker žakelj … pejd tečt! … rawr, milfica …« Nabora ni zmanjkalo.

Sani je mutasto gledal predse. Njegove misli odložimo, preložimo – najbolje: popolnoma opustimo. Beži. Beži od doma, beži v svet treh dimenzij. Ne ve, zakaj bi moral znati voziti avto. Ne razume. V tisti prekleti škatli vozi helikopterje, letala, tanke, čolne, ladje, formule, motorje. Nihče mu ne teži za izpit. W, S, A, D in se vse premika, kot želi.

Listje pod avtom je razmetavalo na vse strani. Narava in njeno bivanje, neodvisnost, stvarstvo ne potrebuje nas. Mi smo dopolnilo. Sedaj pa smo se postavili nad njo. Nad in izven nje. Tehnokrati smrti. Zakoni, ki so in zakoni, ki jih ni. Biologija, matematika. Fizika. Stisnjene molekule in ta možnost, da pridemo od centra do Gmajnic v slabih treh minutah. Nobeno bitje si ni zamislilo tega zakona, ki omogoča listju profani ples svobode. Ali uporu jesenskih sentimentov zoper konformizem vegetacije. Biti ti je edina popolna uresničitev in smisel. Odkriti, kaj ti sploh si, pa je edina prava pot. Vedeti, zakaj je tam stop znak in zakaj ne hodiš pri rdeči preko semaforja, pa je temeljni obrambni mehanizem. Človek je osvojil naravo, le svoje ne zmore. Zato hodi pri rdeči na cesto in krši predpise, ki jih je sam sebi postavil.

Avto je ustavil na poligonu. Neskončna asfaltna ravnina posuta z drobnimi peščenimi zaplatami. Prvi stik mladih ljubljanskih voznikov z vožnjo. Idealna površina za simulacijo resnične vožnje. Vse je ravnina. Vsaka pot gre vedno naravnost. Preko prizme časa je vse ravno. Relativno ravno. Kaj je drugega ovinek, kot neskončna množica vektorjev … ki so ravni? Le vsak pod malce drugačnim kotom.

»Tako,« je rekel in ugasnil motor, »bo šlo?«

Sani je zgolj pokimal.

»Dobro. Zamenjava se, ponoviva nekaj teorije, glede ogledal, sedeža in tako, potem mi pa pokažeš iz kakšnega testa si.«

Odprl je vrata in ležerno vstal s sedeža. Vreme je še nekako držalo. Jutro je bledelo in noč je postajala le luknja v času - ne več medel spomin. Zazrl se je proti oddaljeni Dolenjski in se pretegnil. Zehaje je stegnil roke karseda od telesa, stopil na prste in preslišal pokanje vretenc, ko je zravnal utrujeno hrbtenico. Nesorazmerno dolge ude je spustil ob telo in ustavil pogled na obzorju.

Zvečer je špil. Po dolgem času. Končno. Predolgo že počnem vse skupaj. Dvanajst, trinajst let? Kdo sploh šteje? Kdo bi zame štel … volkovi in ovce. Lahko bi bil ovca. Pohlevno revše. Lahko bi bil in bi tiho sledil, blejal, kadar bi bila trava drugače zelena kot sicer in to bi bilo to. Jaz ovca. Danes, jutri, pojutrišnjem, za vedno. Kam gremo zdaj? A, tja … grem z vami. Drugam tako ne znam. One bodo zaklali, one bodo obrili, tisti bodo vzeli jagnje, blee ble-e bleeeee. Nikar po svoje. V ogrado, iz ograde. Dež. Pa pod streho. Ni strehe, gremo vkup. Kje je naš pastir? Kje je ovčar Runo? Kdo nas bo vodil sedaj, ko smo same in premočene? Tamle na robu je črni Peter. Tisti prekleti oven, ki je že nekajkrat poskušal stvari narediti po svoje. »Peter, Peter! Kaj bomo?« Ne sliši. Peter je igralec. Ima urejen Facebook profil in spletna omrežja in verjame, da je življenje takšno, kot si ga je ustvaril v opisih in s skrbno filtriranimi naloženimi fotografijami. Peter, še zame laži! Tudi jaz imam poln kufer te resničnosti. Peter, Peter, Črni Peter, Črni Peter, sveti Črni Peter.

Ljubim svoje delo. Ljubim igranje. Razlik ne opažam več. Vožnja je poezija, špil pred občinstvom je vključevanje v in vožnja po krožišču. Prvi akordi, vžig motorja. Ni podobnosti, ni različnosti. Dva svetova v enem vesolju. Potrebno je le preživeti črne luknje in supernove. To je najtežji del.

Obzorje je izgubljalo podobo. Loviti neskončnost, ki si jo zmoreš predstavljati, je lahko smrtno nevarno. Čutil je veter na zametkih obraznih ščetin. Bil je. A kje je? Donelo je in stvarnost je bila le bežno prisotna. Globok glas je pritrkaval tik ob njem.

»mfhm mfskor …

msprf snkor …

spnd iktutor …

spod truktor …

gospod inštruktor!«

Obzorje se je skrčilo in noge so se dotaknile prodnate asfaltne površine. Dlan je zopet potegnil skozi razmršene lase. Prepričan je bil, da diha, vendar bi bilo popolnoma možno, da je v resnici držal sapo.

»Gospod inštruktor …«

»Frenk,« je rekel v prazno in zasukal obraz proti Saniju, ki je stal ob njem.

»Gospod inštruktor Frenk,«

Kakšen kreten.

»Ob uri morava biti nazaj. Samo povem, oprosti … te.«

Cepetal je pred njim. Revše ubogo. Pogumni fantje enaindvajsetega stoletja. Premagali so že nešteto zmajev, pošasti in demonov na poti do dragocenega in redkega artefakta v temni votlini ali med trnjevimi vejami neskočnih gozdov, na ravnini poltoplega ljubljanskega asfalta pa so edini zmaj, ki ga ne bodo nikdar – ali pa ga bodo zgolj redki – premagali.

»Ja, itak … ajde, greva,« pridržal mu je vrata.

Kratek čas sta stala drug pred drugim in opazil je odsotnost Sanijeve smiselnosti. Praznino v njegovem pogledu. Oči, ki so zrle skozi vse, ne da bi bile usmerjene v karkoli. Misli cepljene na nič. Opazil je osebno rast zvezano na jambor čolniča, ki počasi, z gibanjem plime in oseke, z mešanjem toplih in hladnih tokov pluje brez smisla, kamor koli ga že pač zanese.

Vsak na svoji strani sta sedla v avto. Vsak po svoje sta se borila z lupino, v kateri je ob rebra udarjal kilogram mesa in krvi. Frenk je začel z litanijami o nastavitvah sedeža, ogledal, o sklopki, smernikih … Sani se je vključil z odsotnim prikimavanjem.