Nečimrnost

»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar,

»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Prd 1,2)

Prejšnja leta bi ob tem času bile stvari drugačne. Logično, boste rekli, saj se vse spreminja. Se bom torej malce popravil. Prejšnja leta bi bile ob tem času stvari popolnoma drugačne. Pa ne bom zopet o vremenu – tudi če bi najraje na ves glas zavpil: »Jebemti, pa kaj se dogaja z našim planetom!?« A ne bom.

Resnično cenim tiste norce, ki mi na vsak način želijo prodati floskule, ki so tako odtujene od njih samih. Na primer tiste preskakovalce časa, ki mi nenehno pridigajo o tem, kako je potrebno živeti v sedanjosti. A ni večjega paradoksa, kot teza o sedanjosti. Če bi želel bivati v sedanjosti, se moram nujno omejiti(!) z neko dogovorjeno časovno enoto. Kaj je torej sedanjost? Današnji dan? Ta teden v katerem smo? Oktober? Leto 2014? V kolikor tega ne naredim mi ostaneta le preteklost in prihodnost. Hkrati pa vem, da vse, kar počnem, to moje udarjanje ob tipkovnico, norenje po travi, kostanj, ki cvrči v ponvi, zvok hladnega piva, ko odtrgaš zamašek … vse to se dogaja zdaj. A ta zdaj je le hip … vse ostalo je že bilo, ali pa šele bo.

Vseeno sem želel o nečem drugem, ki pa je zelo povezano s časom. Eden mojih velikih človeških bibličnih prijateljev, gospod Kohelet, me uspe vedno znova nagovoriti. Ko že v svojih prvih verzi benti o nečimrnosti in se prav naduto postavi na vse in istočasno vse postavi v nič, le Boga na prvo mesto. Dobro, ko sem nekaj let nazaj začel prebirati Knjigo, sem si mislil: »Dej, stari … ne pretiravej,« a me je vseeno nekaj v njegovih zapisih begalo. In tudi, če sam pravi, da je doživel vse, kar se doživeti da in ugotovil le to, da je vse nečimrnost, je meni manjkalo ravno tega … izkustva. Izkustva tega, kar se pač doživeti da.

Od takrat do danes so se stvari precej spremenile. In s Pridigarjem sva postala odlična prijatelja. Izkušnje. Izkušnje in zavedanje izkušenega. Vse to in le to. Nikdar mu ne bi verjel, če ne bi vsako leto z večjo prisilo praznoval rojstnega dne in okoli sebe opažal ljudi, ki se hodijo v mojo družbo »zabavat« in mi lažnivih nasmeškov na obrazu voščijo neiskrene in zlajnane želje. Vseeno verjamem, da sem točko, na kateri sem se znašel letošnje leto, tiho a vedno glasneje od nekdaj pričakoval. Morda je kdo kaj podobnega že izkusil ali izkušal skozi svoje življenje. Tista mračna slutnja, tisti sivi scenarij v katerega sicer dvomiš in trenutna resničnost govori vse zoper njega, a tu in tam kak droben dogodek v življenju počasi in prikrito namigne, da se stvari resnično odvijajo v smer uresničitve tega scenarija.

Rojstni dnevi v mojem življenju – in življenju moje družine – so bili vedno neka velika stvar. Dogodek, ko smo se vsi zbrali in se vsaj nekajkrat letno veselo družili. Tako je tudi naneslo, da je bil skorajda statusni simbol to, koliko sošolcev in prijateljev je prišlo na tvoj rojstni dan. Ker … saj veš, če jih je veliko, potem si očitno dober človek in pomemben in te imajo ljudje okoli tebe radi, zato si vsi želijo praznovati tvoj »veliki« dan ob tebi. A iz leta v leto se mi je vse skupaj, bolj kot ne, zdelo samo sebi namen. Nečimrnost. Še posebno kasneje, ko smo bili že proti koncu gimnazije in v študentskih letih, ko sem opazoval »prijatelje« in znance okoli sebe, kako so jim PRIJATELJI pripravili za rojstni dan presenečenja in so bila darila stvar izvirnosti in iskrene želje po obdarovanju slavljenca s točno določeno stvarjo. Še najbolj pa s svojo (nepričakovano) prisotnostjo. Meni pa je vsako leto znova uspelo spraviti »prijatelje« na kup le tako, da sem jih povabil v družbo. Pa še to je bil odziv vedno bolj ubog.

Tako sem začel spoznavati in premišljevati o dvojem. Najprej, sem se nehal truditi ugajati drugim. Tista huda laž, kateri mnogi verjamejo in jo obešajo na veliki zvon, vendar po njej ne živijo, ker niso zmožni plačati cene, ki jo prinaša takšno življenje. Formiral sem se iz USTREZAJOČEGA JAZA v URESNIČUJOČI JAZ. Tisti prvi »Jaz« je želel nenehno na vsak način ustrezati vsem. Okolici. Biti del nečesa. Biti prijatelj, biti partner, biti … Le da sem ugotovil eno: prijateljev ni. Presneto, še v ljudi okoli sebe bom nehal verjeti! Sodobni čas brezčasja mi od ljudi, s katerimi bi se želel družiti ponuja vedno znova le eno besedo: »Drugič.« »Prijatelji« so se raztrosili po drugih manjših klapah. Nekateri, s katerimi smo bili še včeraj kot rit in srajca, si ne vzamejo čas niti za voščilo, kot bi bil naš odnos nikdar ne obstajal, drugi … Bog ve, kaj se drugim podi po glavi. Zato sem se odločil in se trudoma počasi začel preobražati v URESNIČUJOČI JAZ. Jaz, ki dela stvari s katerimi se (morda, morda ne) uresničujem. Jaz, ki stopi svoj korak. Korak s katerim ne lovi več tistih pred sabo in ne čaka tistih, ki negotovo in neodločno drobencljajo ob njem. Ne čudite se, če človek, ki je tolikokrat razočaran v odnosu in zapuščen v ključnih trenutkih, ne verjame v nič več razen v Boga, ki je vedno trdna in zagotovljena opora!

Sočasno s to prvo odločitvijo sem spoznal tudi drugo resnico. Resnico o kateri se strinjava oba s Pridigarjem. Da je vse nečimrnost. Napisal bom lahko nepregledne kupe zapisov, razmišljanj, tez, vprašanj, miselnih izzivov, pesmi, dram … a v tej »sedanjosti« ne bom segel do kolen mulcu, ki na spletnih omrežjih zasmehuje vrstnice in vrstnike, pri tem pa dobiva prekomerno pozornost in odzive na svoje početje. Na koncu bova oba z enako hitrostjo razpadala v zemlji in se morda srečala v Večnosti, morda zrla drug v drugega – en iz Pekla in drugi z Nebes. Čemu potem vse to početi? Čemu biti ustrežljiv, prijazen, tovariški, čemu biti opora, prijatelj pripravljen na pogovor, če pa ostajam pri vsem tem enako sam in osamljen, kot kadar pošljem vse skupaj v tri krasne in se zvalim v svoj smrdljivi brlog?

Uspelo mi je razočarati vse, kogar sem lahko razočaral. Uspelo mi je sabotirati vsak zdrav odnos, ki sem ga uspel zgraditi. Uspelo mi je splezati skorajda na vrh lestve, le da sem mogel potem skočiti globoko v že prej skopano luknjo. In s kakšnim namenom? Komu na čast? Karkoli sem počel je bila nečimrnost. Lahko sem bil zlati otrok in perspektiven »nekdo«, pa sem na koncu enako kot popivajoči falirani študent ob nedeljah gulil hlače na kolenih in spraševal Boga, s kakšnim ciljem sem sploh tu in za koga naj sploh počnem vse družbeno sprejemljive ali nesprejemljive stvari, če pa bo prišel dan, ko bo vse to popolnoma nepomembno? In si razbijal glavo dovolj dolgo, da sem ugotovil, da je vse skupaj nečimrnost. Da šteje le to, kakšen stopam pred Gospoda, vse ostalo pa bo minilo in šlo v večno pozabo.

»Kar je bilo, bo spet,

kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,

nič ni novega pod soncem.

Kaj je, o čemer bi se reklo:

»Glej, to je novo!«

Bilo je že zdavnaj, v vekih,

ki so bili pred nami.

Na prednike ni spomina,

tudi na zanamce, ki še bodo,

ne bo spomina nanje pri tistih,

ki bodo živeli pozneje.«

(Prd 1,9-11)