Bogovi

Pogled je skorajda predrl ceneno stensko uro. Preštel bi lahko zobnike in nato na njih zob za zobom, če ne bi s težavo držal glave pokonci. Niti trkanje po vratih ga ni zdramilo. Vse v prostoru je dajalo vtis pripadnosti staremu režimu. Človek se je obrnil v svoji majhnosti, da bi okoli sebe ovil niti časa, da bi postal večji, ostalo pa mu je le še nekaj scefranega klopčiča in teža tkanine v katero je zlezel. Kavč, postelja, knjige, gramofon, knjige, pepelnik, plošče, umazan krožnik, knjige. Vsak kot v sobi je imel svojo na videz prav posebno nalogo. Poslanstvo. Poleg kavča je zlagal prazne steklenice. Navezati se na minljivo, nato imeti nenehno pri roki nekaj trdnega, da si zbije iluzijo večnosti iz glave.

Pokašljal je in še naprej negibno strmel v stensko uro. Glava mu je pozibavala v ritmu udarcev ob preklopu zobatih kolesc v urnem mehanizmu. Obraz je rahlo zasukal in uho usmeril proti uri. Ko je zamižal, se je spomnil laži s katerimi si ljudje lajšamo življenje. Večna ljubezen. Dobro nad zlim. Pošten, poštenost, pošteno nategnjen, poštenjakar idiotski. Nekega dne je kot otrok prišel v vrtec in ugotovil, da ni več tovarišic. Igra zdravnikov in svet, ki se je omejeval le s fizikalnimi zakoni. Vedel si, da greš lahko višje od vrha češnje na vrtu, vendar nisi imel česa prijeti. Vseeno je lezel gor v tiste veje, vseeno je verjel, da bo naslednjič, ko bo prišel do vrha, tam odkril nekaj novega.

Stena se je plazila proti njemu, se plaho dotaknila stola in s pišem obstala na svojem prejšnjem mestu. Čutil je, kako svet postaja tog in dolgočasnih redkih barv. Bledičnost okolja je bila odsev. Odsev, ki ga je zapustil redko. Odsev, ki se je zrcalil iz sleherne površine sveta, ki ga je obdajal. Pogled je od ure usmeril proti praznim stranem zvezka pred seboj. Neobstoj praznine ga je begal. Stisnil je kozarec v desni roki in upal, da poči. Potreboval je močnejšo drogo. Strmel je v utripajoče črte na papirju, da bi iz njih ustvaril podobe črk, le da je obstal pred molkom in v miselnem krču. Želel je naprej, a naprej je bilo le: neobstoječa točka na neskončni premici življenja. Tudi trkanje ni ponehalo. Ravno nasprotno, iz sekunde v sekundo je nekaj silneje in vedno bolj surovo razbijalo po vratih. Želel je ohraniti mirno kri, želel je biti svoja last. Saj smo le voda začinjena s ščepci vesoljskega prahu, delci ostankov časov, ko je Bog ustvarjal sam sebe. Vendar kalnost ujete vode ne merimo z valovi na njeni površini, temveč z umazanijo, ki pade na dno. Praskal je po dnu in goltal s smetišča lastne grešnosti. Prepojen je bil z napačnimi odločitvami, hoditi ni znal več, padci so ga pritisnili ob tla in plazil se je po blatnem dnu zanemarjenega močvirja.

Dovolj je imel udarcev po vratih. Odrinil je stol, v dveh korakih stal pred vrati in jih sunkovito odprl.

»Kaj?!« je zavpil v sveže prepleskan hodnik.

Z roko se je obešal na vrata in strmel v prazno stopnišče pred seboj. Iz spodnjih nadstropij je še vedno prihajal vedno tišji odmev. Prazno. Brezmadežne bele stene, tu in tam okrušena ograja, pod stropom napeljane cevi in robustni, izstopajoči števci porabe pri vratih stanovanj. Manjše okno je na hodnik vabilo sivino melanholičnih dni. A na hodniku niti žive duše niti mrtvega trupla.

Počasi je z eno nogo prestopil prag in se ozrl po hodniku. Kdorkoli je bil, pobegniti ni mogel. Stopnišče je bilo dolgo in prostorno in svetlo in … po vratih je udarilo še trenutek, preden jih je odprl. Stopil je do ograje in se nagnil preko. Nobenih korakov. Niti sence. Vhodna vrata daleč spodaj, tri nadstropja nižje, so prav tako molčala.

Že dolgo si ni zaupal. Spal je z enim odprtim očesom. Morda niti ni spal. Zbujal se je iz sanj, v katerih je bdel in zrl v strop. V sanjah je bil strop je tako resničen, da je smel dvomiti vanj. Olupki pomaranče, strgane strani iz knjig, kepe zmečkanih napol popisanih listov papirja, odprta in skorajda izpraznjena steklenica viskija. Nočna omarica, prva pomoč, zadnji zakrament. Verjel je v otipljivost neotipljivega. Lesena palica je v ognju izgorela v plin in v toploto in v oglje in v drobce pepela in to je bilo to, kar je materialni svet nudil. Lažje je sprejel resnico o oblakih nekje nad sabo, kot o preprogi pod golimi stopali. Vse materialno ga je postavljalo v središče lastnega sveta. Ni se dojemal absolutno, vedel je, da se svet pravzaprav ne vrti, da čas ni linearen, da v resnici vse nekako utripa, išče bližino in se odbija v trkih zbliževanja. Vedel je, da ni središče, vedel pa je tudi, da je lahko le edino središče lastnega sebstva. Iz te podstati se je iztrgal le tako, da je v zavedanje okolice vcepil dvom o manifestaciji otipljivega stvarstva. Luži je rekel luža in dokler je to zmogel, je bilo očitno, da je on središče, ki zašepeče v talamusu: »Luža,« in izzveni v šepetu vetra, ki se dotakne dlani ob telesu ter zopet vzbudi dražljaj fizičnega zavedanja.

Ne, vse to je zanikal. Pretežko je biti svoje lastno vesolje. Nešteti delci, vse okoli tebe ti govorijo: »Bog si,« ali vsaj nekakšno božanstvo, nekaj osrediščenega, tebi pa manjka osnovna lastnost božanskosti – stvarjenje. Sedel je pred bledo modro brnečim ekranom in se trudil zapolniti praznino pred seboj. Trgal si je možgane, prebadal srce, pospeševal utrip, preskakoval vesolja, le da je vedno znova ostal sam sebi središče iz katerega se ni in ni mogel iztrgati.

Prva porcija psihotropne mane je bila presenečenje. Darilo. Prežvekoval je grenčičnost in potrkaval s stopali po tleh. Upal je na najboljše, pričakoval je, da bo najmanj storil samomor, odkril je svet, v katerem ni bil središče in na katerega je lahko zrl z neomejenih zornih kotov. Fizikalni svet ni bil več limita. Niti sam sebe ni več dojemal kot omejujočo materijo, kot skupek milijarde celic, ki se ti klanjajo in te zlobno kujejo med antropogena božanstva. Razpadel je. Razpadal in se sestavljal kot pršič delcev potujočih skozi nezavedne tokove Božjega načrta. Smisel vesolja v lastnem nebivanju živečega. Nedosegljivo je bilo le upanje na perpetuualnost stanja.

Če so bila to nebesa, je z usahnitvijo evforije vsa sila koscev materije, ki so se znova sestavili, ko se je vrnil vase, pritisnila nanj in ga najsilneje treščila v hladno krutost peklenskega brezna.

Stal je pred vrati in strmel v belino praznega stopnišča. Bledi členki so prebadali dlani, ki so objemale stopniščno ograjo. Spoznal je praznino. Resnično praznino. Neprisotnost sebe. Dejstvo, da si vesolje znotraj vesolja. Da si svoj svet, okoli katerega se vrti svet in si svet bivajoč v svetu neštetih svetov. Sestavljen iz sebe in iz delcev vsega, kar te obdaja. Bogovi ste, le Bog ne boste nikoli. Obljubljena vam je podobnost, le nikar se ne enačite z Njim.

Obrnil se je in se vrnil v stanovanje. Vrata za njim so se s treskom zaprla. Ura je zopet udarila mimo črtice na številčnici. In zopet. In znova … in spet. Obstal je in čakal, da dobi odgovor v času, ki je bil tako hrupen v tišini, a tako nem, ko je v mislih vpil nanj: »Kam me pelješ?«