Gospod Nihče

Poznaš tisti občutek, ko se ti utrne nekaj prvenstvenega? Tisti preblisk razsvetljenja, ki ga ne znaš opisati, tisti predobčutek, ko se srečaš z nečim, s čimer se še nikdar nisi srečal - ki predstavlja nekaj nepredstavljivega? Zopet sem se nekam vozil. Ali od nekod. Zadnje čase sem nenehno nekje in hkrati me nikjer ni, kot bi se pozabil vsakokrat, ko odidem od doma, vzeti s seboj. Tu in tam se srečam v ogledalu kavarne, v kateri se ustavim, da prigriznem kak topel sendvič in čaj. Zeleni čaj. Zeleni plastični čaj iz zelenih plastičnih vrečk, ki se v okusu ne razlikujejo od tistega, kar potapljaš v pregreto vodo. In za to dam 1,80€? Za toplo vodo in posušeno plev z okusom … zelenega? Vozim se in glasbo v radiu imam nastavljeno prav na potiho, česar se zavem šele kasneje in to mi zopet odpre neka vprašanja.

Zadnje čase me ubija en sam ontološki sofizem ali sofistična ontologija ali nihilistični antivivizem. Izmišljanje besed kot beg pred stvarnostjo. Ker vrata so pač vrata in vrat je vrat. Kot: »Odšla je skozi vrata in zadnji delec kože, ki sem ga videl je bil dolg in gladek vrat.«

Plehnato dete je še vedno prekrito z aprilsko zimo. Vzvratna ogledala so tam, zadnje steklo tudi, črna platišča, drobcene pnevmatike ali zračnice (morda to počnem, ker se je nek košček mojega zavedanja zdrznil, ko je umrl Toporišič, in ko zrem okoli sebe in vidim, da polpismeni kromanjonci izdajajo pesniške zbirke in prozaična dela, ali ker mladi govorijo jezik, ki nikakor ni več slovenščina in to nikogar več ne gane – koliko let še do dne, ko ne bomo več znali ubesediti in zaigrati »Županove Micke«?). Teče in gre. Ravno. Siva cesta, ponavljanka-sestavljanka, ampak, kaj čem? Kot da lahko izumim karkoli, kar bi nadomestilo sive ceste?

Okolica je zlita v eno. Tihe meglice preskakujejo kraje. Ne opazujem jih, vendar vem, da so tam. Od Kočevja do Kamniških Alp – povsod nad mano; in v meni nič drugače. Mirujem v tem nemiru. V meni se kopiči strah. Morda sem popustil medijem, morda sem popustil kakšni drugačni vrsti propagande, morda sem le seštel ena in ena in ugotovil, da od dve ne morem živeti. Da me čaka za vogalom, da prihaja, da je tam, vsem na očeh, da jo gledamo, to vsoto strahov in sovraštva in drobnih stotin seštetih v eno veliko zlo. Skušam živeti ljubezen, a zrem v globel zla in vsrkavam odsev.

Ni nedelja, a čutim jo za vratom. Dan, ki bi ga moral ljubiti najbolj, je dan, ki se ga tako zelo bojim, da ga najpogosteje prespim za zastrtimi žaluzijami stanovanja. Kot da bi nekoč razvil nek obrambni mehanizem, ki se je zrastel iz (morda) travmatične nedeljske izkušnje. Šli smo k maši? Šli. Ne, takrat še nismo hodili. Potem je moral iti. Potem pa smo šli k maši? Ne, tudi takrat še nismo hodili. Jaz sem hodil? Ne, nisi. Nisi hodil. Niti k verouku nisi hodil. Ampak potem sem enkrat šel k maši? Potem si konec osnovne šole hotel tudi ti k birmi, ali k verouku, ali nekam. Omenjal si Boga in birmo. In sem šel k maši? Ne, najprej si šel k verouku in si opravil štiri razrede verouka, ki si jih pustil za sabo. Točno! In potem smo začeli hoditi k sveti maši? Ne, potem si rekel, da hočeš na tisto marmornato gimnazijo, mi pa smo rekli, da bodi raje kuhar ali računalničar. Nobene sivine. Nobenih mračnih nedelj. Nobenega razloga za strah pred ljubeznijo do ljubezni. Prepričan, da je enkrat nekaj moralo biti, ne vrtam več dalje.

Morda je bila nedelja dan vrat in vratu. Morda je bila nedelja kriva za dan vrat in vratu. Morda bi bilo lažje verjeti v kakšne druge stvari, v usodo, v božjo previdnost, v rjav habit in leseno palico v rokah. In kaj pridobim? Svobodo. »Svobodo,« pravi Gospod. Nikdar nisem znal bivati svobodno. Kdo sem, da si bom jemal svobodo? Priveži me! Zveži me nase! Iztrgaj me iz prostega pada svobode in me vkleši v kamen, zacementiraj v tla, zvari na mestni drog, vlij v kalup neuničljivega oklepa! Vdam se ti! Tvoj talec bom in počni z menoj kar hočeš, le dovoli mi, da sem ti zvest!

Prvič se je to zgodilo. Prisežem, da nikdar prej še nisem občutil tega, kar sem tisti trenutek. Čudež življenja je v čudenju nad življenjem. Vsa leta na kolenih in sklenjenih rok niso iz mojih misli odgnala podobo teme na neskončno vzporedni premici časovnic mojega bivanja. Po tridesetem letu imam pred očmi vedno temo. Vedno. Ne vem, kdo sem. Ne vem, kam grem. Ne vem, čemu in zakaj grem.

Vsi pogoji so ustrezali. Zunanje razlitje sivine po minljivi materiji je zamotilo oči, ki so se izgubile v neskončnosti. Trenutek zbistritve je bil. Trenutek popolnega ničesar. Trenutek videnja skozi ozko odprtino na zgoščeni avtocesti mojih vzporednih časovnic v neskončnost. Pišem in se sam sebi zdim nor, vendar povem vam, da je bilo popolnoma tako. Strmel sem v dogajanje in vedel, da ne sanjam. Saj vozim. Tu sem. Zavijem levo desno, avto gre levo desno. Zaviram, sila zaviranja me potisne naprej. Tu sem. Sedaj sem se prepričal.

Sedim v nekakšni čakalnici in se sproščeno nasmiham. Izraz neobremenjenega mi prekriva obraz. V elegantni temni obleki, s suknjičem vrženim čez naslonjalo belega kavča. Bela srajca in temno modro rjava kravata. Jaz, ki sem že bil, a to sem jaz, ki ga nisem še nikdar videl. Vem, da sem jaz. Ne le, ker se vidim, ampak kar čutim prostor. Nad mano je luč in ne brni, ker je tehnologija, ki je ne poznam. Čutim kri, ki se preteka po telesu in okostje starejšega človeka, ki mi daje trdnost.

Kako pogosto se vprašam, kako bi bilo, če bi bilo … sedaj se gledam, kot da sem tam, starejšega. Ne postaranega, le starejšega. Redki a urejeni lasje in delno postarana koža mi dajo jasno vedeti, da sem blizu petdesetih - morda že čez. Sproščen sem in zdrav. Osredotočim se na dogajanje … in takrat se zavem. Tvoja silhueta, ki je ne bom nikdar pozabil. Tista točka na premici bivanja, kjer sem postal gospod Nihče. Bližava se tridesetim. Kako bo, ko ti bom želel voščiti? Me boš povabila na svoje praznovanje? Kako neumen sem … sam sebi se zdim bolan, a misli ostajajo. Noseča boš in poročena, otroci bodo imeli verjetno čudna moderna imena, jaz pa bom nekje v kotu zgodovine odganjal temo. Potem pa se vidim, ko sedim na tistem stolu in obujava spomine na nekoč. Čas ti ni prišel do živega tako kot meni. Smejiva se in še vedno te spravim v smeh s svojim neposrednim in bizarnim humorjem. Pri kakšni opazki še vedno zaviješ z očmi in ugotoviva, kako daleč sva si v resnici. Predvsem pa, zakaj sva tu, kjer sva. Vstanem. Treba bo iti. Imam opravke, svoje obveznosti, nekam hitim. Zdrav petdesetletnik, ki se ne boji let. Lepo te je bilo srečati. Lepo ti gre v življenju, to mi je všeč. Vesel sem, da klepetava kot nekoč … a ne kot nekoč. Seževa si v roke, suknjič vržem čez rame in odidem v bleščečo belino; igriv, navihan in radoveden kot sem globoko v sebi od nekdaj. Jaz, ki je ostal jaz … in preživel težo vseh nedelj. Gledaš me ... nekaj ti gre po mislih … a nikoli ne bom vedel, kaj ... in le naj kar tako ostane.

Paramecij

Z obraznimi kocinami imam resnično smolo. Ali tistim nadomestkom tam. Tistim drobnim izrastkom, tisto željo po »biti mož«, ker na ven ni bolj jasnega znamenja moškosti - z izjemo golega telesa. Pač nekaj dlak je, bolj ščetin kot dlak, ravno toliko, da jih ni malo, da bi jih lahko preštel, a tudi ravno toliko, da bi potreboval kar precej časa, da bi vse preštel. Skratka začaran krog raztrganega obstoja, ki je Damoklejev meč moje življenjske poti. Ni dovolj, da je človek razklan v sebi, v svojem bistvu. Da ljubi smrt in istočasno z vsakim pobliskom med nevroni išče način, kako bi premagal to dejstvo nad dejstvi. Ne, Bog se je poigral z mojim bivanjem in vnesel razcep v sleherni delec moje krhkosti z oznako: življenje. Naredil me je za šemo, za smeh in v posmeh.

Opisati se z eno besedo. Paradoksalen. Nekaj neobstoječe bivajočega. Saj bi se smejal vsemu temu, pa mi gre na jok, ker imam vse in ničesar nimam. Šel bi v mesto na pivo, a imam stanovanje v predmestju – zato se moram odločiti, ali bi šel z avtobusom ali z avtomobilom. Zmanjkalo mi je sredstev na Urbani; jok. Lahko grem z avtomobilom, ki ga imam; veselje. Vendar kje bom parkiral? Jok. Pri Operi. Veselje. Potem bom po tem mrazu hodil? Jok. Pa saj imam veliko toplih oblek! Veselje! Potem oblečem najudobnejše in ugotovim, da sem čisto premalo oblečen. Jok. In tako naprej. Do večera. Zvečer v posteljo. Kako je velika, jaz pa tako majhen v njej in sam. Dokler v njej nisem sam. Takrat pa: kdo vdira v moje življenje in volk samotar in preziranje in molk, ker ne trpim dolgo človeške bližine. Zavist na eni strani, ponižnost na drugi. Prezir (do sebe) na eni strani, napuh na drugi. Pa se pojdi, človeček paramecij!

Nekateri se čutijo dolžne, da me nenehno silijo v iskanje pradavnega misterija imenovanega: »prav«. Kaj je prav? Prav je, da si najdeš dekle. Prav je, da imaš službo. Prav je, da si. Ne rečem, da ne želim dekleta ali službe. Ne trdim tudi, da je to nujno. Morda so to le neki trenutni impulzi? In če vam rečem, da verjamem, da so vse te puhlice izmišljotine praznih ljudi, ki potrebujejo NEKAJ, s čimer si zapolnijo praznine svojih duš? V nekem trenutku praznega dneva se zavem, da preveč premišljujem, potem pa se mi v pogovoru s kakšno razgledano osebo zdi, da sem intelektualno razmišljujoče popolnoma vegetiral. Kot bi pozabil kdo sem. Hočem reči, nekoč sem bil, ker sem kritično razmišljal, bral, debatiral, vstopal v sfere modrecev, izstopal iz tu in zdaj v nekoč, nekje in nekdaj. V vrtincu dogajanja sem bil prepričan, da sem to jaz in s seboj kot takim, sem bil zadovoljen. Na žalost le toliko, da sem postal zadovóljen in sem se ugnezdil v svojem praznem zadovoljstvu. Ozrem se nazaj in vidim, da je bilo najlepše takrat, ko nisem zaznal niti najmanjšega premika v svoji okolici. Ker, kaj je zdrs drobnega kamna na vrhu gore na Zemlji za našo galaksijo, ki se komaj drži v lastnem ravnovesju?

Potem se človek zave, da je otrpnil. Saj si in vse je lepo in prav. In srečaš tu in tam dušo, ki ji uspe dihati v tvojo smer in te zmrazi – ravno toliko, da se malo zdrzneš. Piješ in ješ in opravljaš neke namenske stvari, a še vedno na vse to zreš z razdalje tiste v vesolju izgubljene galaksije in opazuješ drobni kamen, ki trka ob ostalo kamenje. Z oglušujočim zvokom drvi po strmini proti svoji končnosti, proti postanku na kupu med ostalim kamenjem. Zbije tu in tam zaspan rožmarin in brin, preskoči ranjeno odtrgano korenino, se zmoči v drobni strugi izvira, ki se je odcepil od glavne struge – pride na svoj konec in umolkne. Nikomur ne pove, kje je bil. Nihče ne bo nikoli vedel od kod je prišel, kje je bil na svoji poti in kaj vse se mu je zgodilo. Je le kamen med kamni. Enako siv, enako mirujoč, enako vibrirajoč, po njem pada isti dež, vanj se upira isto sonce. In samo zaradi tega naj bi rekel ostalim kamnom – bratje?

Vozim se po ljubljanski obvoznici in si srčno želim le kakšnega pljunka z nadvoza, da bi lahko očistil vetrobransko steklo. Nisem si še razjasnil, zakaj ne umivam svojega avtomobila. Niti mi ni pomembno. Sem tista osamljena galaksija v neskončnem vesolju, napolnjen z osončji, planeti, vesolje v vesolju. Čutim, kako na nekem oddaljenem delu mojega bivanja, na nekem z življenjem prepojenem planetu - kot nešteto drugih - začne podrsavati kamenje. In med njimi je kamen, ki se upira – a tudi ta zdrsne. Vse to se dogaja – vem, da je to stalnost bivanja. Potem sedim tu v usnjenem sedežu predragega vozila, ki ga ne umivam, ker mi je škoda vode, ker sem lenuh, ker mi pločevina ne pomeni nič, ker ima pri zadnjih stranskih vratih udrtino in mi je grd in želim, da se njegova grdost izraža "par excellence" in ugotovim, kako mi ni prav nič mar za tisto usrano kamenje. Nepomembnost pomembnih dogajanj. Vidimo poboje in jih vrednotimo – ta poboj je bolj poboj, ta je pa manj poboj. Enkrat umirajo naši, drugič umirajo samo ljudje, krivi pa smo kristjani, ker smo izumili človekove pravice in sedaj smo popolnoma razpeti – si moraš misliti? – med to, kje se te vražje pravice sploh začenjajo in kje jim je konec? Neskončnost nam je grozno tuja in nas plaši. Zato nas plaši Vsemogočni Bog, neskončnost Njegovega stvarstva. Celo vrli krščanski, raje »krščanski«, novinarji so izumili »obrobje vesoljne« Cerkve. Tudi neumnost je lahko neskončna - nekaterim uspe doseči celo rob te neskončnosti. Pogosto si želim, da bi bil tisti kamen, ne pa galaksija, ki mora videti, kako se tu in tam kak kamen znova in znova ob rahlih premikih silno zadene ob mogočno skalo misleč, da je na cilju.

Ostane mi čas, ki ga smem preživeti zase. Bog ve, koliko časa zase mi v resnici pripada. Saj je ves čas Njegov, kdo sem potem, da mu Ga bom kradel in namenjal sebi? Znotraj tega časa molčim in ugotavljam, kako hladno je bivanje med zvezdami. Med tistimi polpismenimi, ki se na omrežju dvignejo nad povprečje in tistimi žaljivimi, ki za masko satire uporabljajo demokracijo in temeljne svoboščine namesto straniščnega papirja. Molčim in si želim upanja in sile, ki je bivala v meni. Včasih je enostavno tako, da je dovolj, da v ta molk spustimo kakšno dobro pesem. Tiste zimzelene. Vetrobransko steklo se naenkrat očisti, gorivo ne predstavlja skrbi. Nisi več sam. Znotraj bivanja ustvarjalnosti si nenehno povezan z najbolj bistvenim delom človeštva. Ni bil prvi človek tisti, ki je zakuril ogenj, temveč tisti, ki je zaplesal s senco, ki jo je ogenj metal na steno v votlini. Edina resnica, ki jo dovoljuje ustvarjanje je ta, da nikdar ne pristane na ultimat uničevanja. Spomnim se na čas prve ljubezni in »Dan ljubezni« in neke pikre pripombe domačih, ob katerih sem zardeval. Dovolim si biti ranljiv. Umestim se in zopet zaupam Gospodu, da me nekam pelje. Razdvojil sem se in sestavil. Kakšen "jaz" bom jutri? Kdo ve …