Paramecij

Z obraznimi kocinami imam resnično smolo. Ali tistim nadomestkom tam. Tistim drobnim izrastkom, tisto željo po »biti mož«, ker na ven ni bolj jasnega znamenja moškosti - z izjemo golega telesa. Pač nekaj dlak je, bolj ščetin kot dlak, ravno toliko, da jih ni malo, da bi jih lahko preštel, a tudi ravno toliko, da bi potreboval kar precej časa, da bi vse preštel. Skratka začaran krog raztrganega obstoja, ki je Damoklejev meč moje življenjske poti. Ni dovolj, da je človek razklan v sebi, v svojem bistvu. Da ljubi smrt in istočasno z vsakim pobliskom med nevroni išče način, kako bi premagal to dejstvo nad dejstvi. Ne, Bog se je poigral z mojim bivanjem in vnesel razcep v sleherni delec moje krhkosti z oznako: življenje. Naredil me je za šemo, za smeh in v posmeh.

Opisati se z eno besedo. Paradoksalen. Nekaj neobstoječe bivajočega. Saj bi se smejal vsemu temu, pa mi gre na jok, ker imam vse in ničesar nimam. Šel bi v mesto na pivo, a imam stanovanje v predmestju – zato se moram odločiti, ali bi šel z avtobusom ali z avtomobilom. Zmanjkalo mi je sredstev na Urbani; jok. Lahko grem z avtomobilom, ki ga imam; veselje. Vendar kje bom parkiral? Jok. Pri Operi. Veselje. Potem bom po tem mrazu hodil? Jok. Pa saj imam veliko toplih oblek! Veselje! Potem oblečem najudobnejše in ugotovim, da sem čisto premalo oblečen. Jok. In tako naprej. Do večera. Zvečer v posteljo. Kako je velika, jaz pa tako majhen v njej in sam. Dokler v njej nisem sam. Takrat pa: kdo vdira v moje življenje in volk samotar in preziranje in molk, ker ne trpim dolgo človeške bližine. Zavist na eni strani, ponižnost na drugi. Prezir (do sebe) na eni strani, napuh na drugi. Pa se pojdi, človeček paramecij!

Nekateri se čutijo dolžne, da me nenehno silijo v iskanje pradavnega misterija imenovanega: »prav«. Kaj je prav? Prav je, da si najdeš dekle. Prav je, da imaš službo. Prav je, da si. Ne rečem, da ne želim dekleta ali službe. Ne trdim tudi, da je to nujno. Morda so to le neki trenutni impulzi? In če vam rečem, da verjamem, da so vse te puhlice izmišljotine praznih ljudi, ki potrebujejo NEKAJ, s čimer si zapolnijo praznine svojih duš? V nekem trenutku praznega dneva se zavem, da preveč premišljujem, potem pa se mi v pogovoru s kakšno razgledano osebo zdi, da sem intelektualno razmišljujoče popolnoma vegetiral. Kot bi pozabil kdo sem. Hočem reči, nekoč sem bil, ker sem kritično razmišljal, bral, debatiral, vstopal v sfere modrecev, izstopal iz tu in zdaj v nekoč, nekje in nekdaj. V vrtincu dogajanja sem bil prepričan, da sem to jaz in s seboj kot takim, sem bil zadovoljen. Na žalost le toliko, da sem postal zadovóljen in sem se ugnezdil v svojem praznem zadovoljstvu. Ozrem se nazaj in vidim, da je bilo najlepše takrat, ko nisem zaznal niti najmanjšega premika v svoji okolici. Ker, kaj je zdrs drobnega kamna na vrhu gore na Zemlji za našo galaksijo, ki se komaj drži v lastnem ravnovesju?

Potem se človek zave, da je otrpnil. Saj si in vse je lepo in prav. In srečaš tu in tam dušo, ki ji uspe dihati v tvojo smer in te zmrazi – ravno toliko, da se malo zdrzneš. Piješ in ješ in opravljaš neke namenske stvari, a še vedno na vse to zreš z razdalje tiste v vesolju izgubljene galaksije in opazuješ drobni kamen, ki trka ob ostalo kamenje. Z oglušujočim zvokom drvi po strmini proti svoji končnosti, proti postanku na kupu med ostalim kamenjem. Zbije tu in tam zaspan rožmarin in brin, preskoči ranjeno odtrgano korenino, se zmoči v drobni strugi izvira, ki se je odcepil od glavne struge – pride na svoj konec in umolkne. Nikomur ne pove, kje je bil. Nihče ne bo nikoli vedel od kod je prišel, kje je bil na svoji poti in kaj vse se mu je zgodilo. Je le kamen med kamni. Enako siv, enako mirujoč, enako vibrirajoč, po njem pada isti dež, vanj se upira isto sonce. In samo zaradi tega naj bi rekel ostalim kamnom – bratje?

Vozim se po ljubljanski obvoznici in si srčno želim le kakšnega pljunka z nadvoza, da bi lahko očistil vetrobransko steklo. Nisem si še razjasnil, zakaj ne umivam svojega avtomobila. Niti mi ni pomembno. Sem tista osamljena galaksija v neskončnem vesolju, napolnjen z osončji, planeti, vesolje v vesolju. Čutim, kako na nekem oddaljenem delu mojega bivanja, na nekem z življenjem prepojenem planetu - kot nešteto drugih - začne podrsavati kamenje. In med njimi je kamen, ki se upira – a tudi ta zdrsne. Vse to se dogaja – vem, da je to stalnost bivanja. Potem sedim tu v usnjenem sedežu predragega vozila, ki ga ne umivam, ker mi je škoda vode, ker sem lenuh, ker mi pločevina ne pomeni nič, ker ima pri zadnjih stranskih vratih udrtino in mi je grd in želim, da se njegova grdost izraža "par excellence" in ugotovim, kako mi ni prav nič mar za tisto usrano kamenje. Nepomembnost pomembnih dogajanj. Vidimo poboje in jih vrednotimo – ta poboj je bolj poboj, ta je pa manj poboj. Enkrat umirajo naši, drugič umirajo samo ljudje, krivi pa smo kristjani, ker smo izumili človekove pravice in sedaj smo popolnoma razpeti – si moraš misliti? – med to, kje se te vražje pravice sploh začenjajo in kje jim je konec? Neskončnost nam je grozno tuja in nas plaši. Zato nas plaši Vsemogočni Bog, neskončnost Njegovega stvarstva. Celo vrli krščanski, raje »krščanski«, novinarji so izumili »obrobje vesoljne« Cerkve. Tudi neumnost je lahko neskončna - nekaterim uspe doseči celo rob te neskončnosti. Pogosto si želim, da bi bil tisti kamen, ne pa galaksija, ki mora videti, kako se tu in tam kak kamen znova in znova ob rahlih premikih silno zadene ob mogočno skalo misleč, da je na cilju.

Ostane mi čas, ki ga smem preživeti zase. Bog ve, koliko časa zase mi v resnici pripada. Saj je ves čas Njegov, kdo sem potem, da mu Ga bom kradel in namenjal sebi? Znotraj tega časa molčim in ugotavljam, kako hladno je bivanje med zvezdami. Med tistimi polpismenimi, ki se na omrežju dvignejo nad povprečje in tistimi žaljivimi, ki za masko satire uporabljajo demokracijo in temeljne svoboščine namesto straniščnega papirja. Molčim in si želim upanja in sile, ki je bivala v meni. Včasih je enostavno tako, da je dovolj, da v ta molk spustimo kakšno dobro pesem. Tiste zimzelene. Vetrobransko steklo se naenkrat očisti, gorivo ne predstavlja skrbi. Nisi več sam. Znotraj bivanja ustvarjalnosti si nenehno povezan z najbolj bistvenim delom človeštva. Ni bil prvi človek tisti, ki je zakuril ogenj, temveč tisti, ki je zaplesal s senco, ki jo je ogenj metal na steno v votlini. Edina resnica, ki jo dovoljuje ustvarjanje je ta, da nikdar ne pristane na ultimat uničevanja. Spomnim se na čas prve ljubezni in »Dan ljubezni« in neke pikre pripombe domačih, ob katerih sem zardeval. Dovolim si biti ranljiv. Umestim se in zopet zaupam Gospodu, da me nekam pelje. Razdvojil sem se in sestavil. Kakšen "jaz" bom jutri? Kdo ve …