Gospod Nihče

Poznaš tisti občutek, ko se ti utrne nekaj prvenstvenega? Tisti preblisk razsvetljenja, ki ga ne znaš opisati, tisti predobčutek, ko se srečaš z nečim, s čimer se še nikdar nisi srečal - ki predstavlja nekaj nepredstavljivega? Zopet sem se nekam vozil. Ali od nekod. Zadnje čase sem nenehno nekje in hkrati me nikjer ni, kot bi se pozabil vsakokrat, ko odidem od doma, vzeti s seboj. Tu in tam se srečam v ogledalu kavarne, v kateri se ustavim, da prigriznem kak topel sendvič in čaj. Zeleni čaj. Zeleni plastični čaj iz zelenih plastičnih vrečk, ki se v okusu ne razlikujejo od tistega, kar potapljaš v pregreto vodo. In za to dam 1,80€? Za toplo vodo in posušeno plev z okusom … zelenega? Vozim se in glasbo v radiu imam nastavljeno prav na potiho, česar se zavem šele kasneje in to mi zopet odpre neka vprašanja.

Zadnje čase me ubija en sam ontološki sofizem ali sofistična ontologija ali nihilistični antivivizem. Izmišljanje besed kot beg pred stvarnostjo. Ker vrata so pač vrata in vrat je vrat. Kot: »Odšla je skozi vrata in zadnji delec kože, ki sem ga videl je bil dolg in gladek vrat.«

Plehnato dete je še vedno prekrito z aprilsko zimo. Vzvratna ogledala so tam, zadnje steklo tudi, črna platišča, drobcene pnevmatike ali zračnice (morda to počnem, ker se je nek košček mojega zavedanja zdrznil, ko je umrl Toporišič, in ko zrem okoli sebe in vidim, da polpismeni kromanjonci izdajajo pesniške zbirke in prozaična dela, ali ker mladi govorijo jezik, ki nikakor ni več slovenščina in to nikogar več ne gane – koliko let še do dne, ko ne bomo več znali ubesediti in zaigrati »Županove Micke«?). Teče in gre. Ravno. Siva cesta, ponavljanka-sestavljanka, ampak, kaj čem? Kot da lahko izumim karkoli, kar bi nadomestilo sive ceste?

Okolica je zlita v eno. Tihe meglice preskakujejo kraje. Ne opazujem jih, vendar vem, da so tam. Od Kočevja do Kamniških Alp – povsod nad mano; in v meni nič drugače. Mirujem v tem nemiru. V meni se kopiči strah. Morda sem popustil medijem, morda sem popustil kakšni drugačni vrsti propagande, morda sem le seštel ena in ena in ugotovil, da od dve ne morem živeti. Da me čaka za vogalom, da prihaja, da je tam, vsem na očeh, da jo gledamo, to vsoto strahov in sovraštva in drobnih stotin seštetih v eno veliko zlo. Skušam živeti ljubezen, a zrem v globel zla in vsrkavam odsev.

Ni nedelja, a čutim jo za vratom. Dan, ki bi ga moral ljubiti najbolj, je dan, ki se ga tako zelo bojim, da ga najpogosteje prespim za zastrtimi žaluzijami stanovanja. Kot da bi nekoč razvil nek obrambni mehanizem, ki se je zrastel iz (morda) travmatične nedeljske izkušnje. Šli smo k maši? Šli. Ne, takrat še nismo hodili. Potem je moral iti. Potem pa smo šli k maši? Ne, tudi takrat še nismo hodili. Jaz sem hodil? Ne, nisi. Nisi hodil. Niti k verouku nisi hodil. Ampak potem sem enkrat šel k maši? Potem si konec osnovne šole hotel tudi ti k birmi, ali k verouku, ali nekam. Omenjal si Boga in birmo. In sem šel k maši? Ne, najprej si šel k verouku in si opravil štiri razrede verouka, ki si jih pustil za sabo. Točno! In potem smo začeli hoditi k sveti maši? Ne, potem si rekel, da hočeš na tisto marmornato gimnazijo, mi pa smo rekli, da bodi raje kuhar ali računalničar. Nobene sivine. Nobenih mračnih nedelj. Nobenega razloga za strah pred ljubeznijo do ljubezni. Prepričan, da je enkrat nekaj moralo biti, ne vrtam več dalje.

Morda je bila nedelja dan vrat in vratu. Morda je bila nedelja kriva za dan vrat in vratu. Morda bi bilo lažje verjeti v kakšne druge stvari, v usodo, v božjo previdnost, v rjav habit in leseno palico v rokah. In kaj pridobim? Svobodo. »Svobodo,« pravi Gospod. Nikdar nisem znal bivati svobodno. Kdo sem, da si bom jemal svobodo? Priveži me! Zveži me nase! Iztrgaj me iz prostega pada svobode in me vkleši v kamen, zacementiraj v tla, zvari na mestni drog, vlij v kalup neuničljivega oklepa! Vdam se ti! Tvoj talec bom in počni z menoj kar hočeš, le dovoli mi, da sem ti zvest!

Prvič se je to zgodilo. Prisežem, da nikdar prej še nisem občutil tega, kar sem tisti trenutek. Čudež življenja je v čudenju nad življenjem. Vsa leta na kolenih in sklenjenih rok niso iz mojih misli odgnala podobo teme na neskončno vzporedni premici časovnic mojega bivanja. Po tridesetem letu imam pred očmi vedno temo. Vedno. Ne vem, kdo sem. Ne vem, kam grem. Ne vem, čemu in zakaj grem.

Vsi pogoji so ustrezali. Zunanje razlitje sivine po minljivi materiji je zamotilo oči, ki so se izgubile v neskončnosti. Trenutek zbistritve je bil. Trenutek popolnega ničesar. Trenutek videnja skozi ozko odprtino na zgoščeni avtocesti mojih vzporednih časovnic v neskončnost. Pišem in se sam sebi zdim nor, vendar povem vam, da je bilo popolnoma tako. Strmel sem v dogajanje in vedel, da ne sanjam. Saj vozim. Tu sem. Zavijem levo desno, avto gre levo desno. Zaviram, sila zaviranja me potisne naprej. Tu sem. Sedaj sem se prepričal.

Sedim v nekakšni čakalnici in se sproščeno nasmiham. Izraz neobremenjenega mi prekriva obraz. V elegantni temni obleki, s suknjičem vrženim čez naslonjalo belega kavča. Bela srajca in temno modro rjava kravata. Jaz, ki sem že bil, a to sem jaz, ki ga nisem še nikdar videl. Vem, da sem jaz. Ne le, ker se vidim, ampak kar čutim prostor. Nad mano je luč in ne brni, ker je tehnologija, ki je ne poznam. Čutim kri, ki se preteka po telesu in okostje starejšega človeka, ki mi daje trdnost.

Kako pogosto se vprašam, kako bi bilo, če bi bilo … sedaj se gledam, kot da sem tam, starejšega. Ne postaranega, le starejšega. Redki a urejeni lasje in delno postarana koža mi dajo jasno vedeti, da sem blizu petdesetih - morda že čez. Sproščen sem in zdrav. Osredotočim se na dogajanje … in takrat se zavem. Tvoja silhueta, ki je ne bom nikdar pozabil. Tista točka na premici bivanja, kjer sem postal gospod Nihče. Bližava se tridesetim. Kako bo, ko ti bom želel voščiti? Me boš povabila na svoje praznovanje? Kako neumen sem … sam sebi se zdim bolan, a misli ostajajo. Noseča boš in poročena, otroci bodo imeli verjetno čudna moderna imena, jaz pa bom nekje v kotu zgodovine odganjal temo. Potem pa se vidim, ko sedim na tistem stolu in obujava spomine na nekoč. Čas ti ni prišel do živega tako kot meni. Smejiva se in še vedno te spravim v smeh s svojim neposrednim in bizarnim humorjem. Pri kakšni opazki še vedno zaviješ z očmi in ugotoviva, kako daleč sva si v resnici. Predvsem pa, zakaj sva tu, kjer sva. Vstanem. Treba bo iti. Imam opravke, svoje obveznosti, nekam hitim. Zdrav petdesetletnik, ki se ne boji let. Lepo te je bilo srečati. Lepo ti gre v življenju, to mi je všeč. Vesel sem, da klepetava kot nekoč … a ne kot nekoč. Seževa si v roke, suknjič vržem čez rame in odidem v bleščečo belino; igriv, navihan in radoveden kot sem globoko v sebi od nekdaj. Jaz, ki je ostal jaz … in preživel težo vseh nedelj. Gledaš me ... nekaj ti gre po mislih … a nikoli ne bom vedel, kaj ... in le naj kar tako ostane.