Videnje

Kakšna razhajanja se zgodijo kot pajčevine v kotu kopalnice. Ravno na poti med tušem in najlepšim, najsvetlejšim in najbolj izravnanim ogledalom v domu. Ostala ogledala so vedno nekako popačena. Da ustvarijo podobo podobe, kakršno želimo sami zase.

Kadar razhajanja udarijo silno in so podobna jezni materi, ker sama ni zmogla z otroki in ima preveč položnic in je že davno pozabila na pomoč Boga, so nesmiselna. Takšna razhajanja se ne bi smela zgoditi. Takšna razhajanja bi morala biti najbolj popolna oblika spretnega dušeklepstva. Boli le kadar se trga nekaj živega. Nič mrtvega pa ne bo dvakrat umrlo.

Zagotovo gre za obliko olajšanja, kadar vidiš svoj padec in veš, da je edina možnost, da se pobereš in ohraniš dostojanstvo s pokončno hojo mimo vzroka padca. Ali stran od vzroka. Skratka ne meneč se za vzrok. Že med pobiranjem spletaš nove niti in gradiš nove bližine. Srečanja, ki bodo iskrena in živa. Kjer ne bo tujkov, očitkov, nezaupanja – kjer bo misel na odhod zavrtala v sam smisel bolečine in se izničila v začetku lastnega stvarjenja.

Vzameš metlo in skupaj z odhodom pometeš še zadnje ostanke pajčevine, ki je bila preveč krhka, da bi nosila kaj več od teže drobnih mušic in nadležnega mrčesa.

Postajal si lev in trop hijen ni želel s teboj jesti svežega in sočnega plena. Čakali so na obglodano in ohlajeno truplo, da so se nato smeli zgražati nad tvojim slabim lovom in neokusnim plenom, ki ga morajo uživati. Nobenega usmiljenja nimaš več do teh majhnih, škripajoče režečih in zahrbtnih pojav. Nobenega spoštovanja. Nobene nuje. Nobene obveze. Hotel si jih vpreči v svoj trop, jih učiti kraljevskih moči, dolžnosti in obveznosti na neskončnih planjavah nepredvidljivih in življenjsko ogrožajočih sosledij. Nehvaležnost se je preko dobrih namenov razpredala kot drobna pajčevina v kotu in na koncu tudi končala to popotovanje mladega leva. Utrujen in obremenjen si izdihnil v ogledalo in razpihal slabotno šibko pajčevino.

Preneham s izvirnim tekstom. Za počitek uporabim preprosto pripovedovalsko obliko. Dovolj je bilo prelaganja dejavnosti iz enega trenutka na drugega. Počasi sem zopet začel iskati ritem. Novosti je vedno dovolj. Valijo se preko gozdov, koruznih polj, namišljenih in resničnih meja. Na neki točki se vse skupaj zdi popolnoma brezpredmetno, pretežko, zapleteno in nerazumljeno.

»Imaš kaj novega?«

»Ne,«

ker ima v mojem svetu resnica težo. Besede niso zgolj stisk pljuč in vibracija glasilk. Nadaljujem:

»Obnavljam in izboljšujem stare stvari. Jesensko, Belo liso, Inštruktorja.«

Tako se negotovi, majhni, nesamozavestni in nevredni bahamo. S prihodnostjo. Z nečim, kar bo. Ko bo. In vedno dopuščamo še če-ju obstajati.

Potem se v pogovor vrinejo vsakdanjosti.

»Stari … tole je vse v kurcu.«

Se opravičujem za profanosti, vendar hočem povedati, kot sem slišal. Danes energije za izvirno leposlovje, tisto izmišljevanje dogodkov in pripetljajev, nimam več.

»Ne govor … poslušej tole. Zadnjič spijem tri totalno zanič in podpovprečne pire, drug dan … drug dan me obrača in ožema k star servet.«

V debati je neka brezzveznost in v brezzveznosti nek kompromis, da bova pretrpela drug drugega. Da se bova poslušala, si kimala. Tovarištvo v najčistejši obliki. Saj sva se režala drug drugemu, ko sva bruhala po ljubljanskih grmovjih; zakaj bi bilo sedaj – ko sva starejša, bolj bedna in nezanimiva in je vrhunec najinih dogodivščin iskanje prave poti osamosvajanja – kakorkoli drugače? Gledava svoje bedne dlani in oba v svoji tišini veva, da se že dolgo ni nič zgodilo.

Zdrzneva se. Popolna kognitivna disonanca. Svet je skregan s tem, kar vemo o njemu. Odbije devet zvečer, noč je že vsaj uro in pol, petindevetdeset odstotkov Slovencev ni zmolilo angelovega češčenja ob sončnem zahodu. Niti ob dvanajstih in ne ob sončnem vzhodu. Z molkom se poskušamo prepričati, da je vse v redu. Z nami. In našo družbo. Pesmi nisem slišal že vsaj pet let.

»Dolgo že nismo nič zapeli,«

zadoni v sesedeno peno na vrhu kozarca.

»Dolgo …«

Edini odgovor.

Oba veva, da so spremembe neizbežne. Vprašanja o zvestobi ostajajo. Morda je to res le preizkušnja Boga. Morda bo res dovolj, da se zaljubimo, ljubimo in preljubimo v mnoštvo malih, okoli skakajočih, šmrkavih ljubezni. Morda, morda, morda, morda.

Analiza v sinapsah vsako noč pred spanjem sporoča nekaj popolnoma drugega. Strah tokrat ni posledica nepoznanega. Je pristno zavedanje obstoja dobro poznanega. Črnine, ki se vpleta v mreže naših niti.

Veva, da naju čaka hrup. Mogoče zato, bolj kot ne, nemo gledava v prezračeno pivo in po vsakem dolgem izdihu napraviva še daljši požirek? Dovolj je bilo tišine. Ko dvigneva pogled iznad pivskega vrča in se ustaviva v temnih očeh, se zavedava, da si želiva mrzlih jarkov in oddaljenih odmevov topovskih granat. Prepričana sva, da se bomo zbrali in skupaj počeli, kar nam je namenjeno.

»Nič ne bomo več rešili?«

Vem, da je retorično vprašanje. Ampak Bog ni ustvaril upanja za mrtve, temveč za žive.

»Z molkom? Samo pri molitvi. Ostalo bo hrup. Hrup, kakršnega si sploh ne predstavljamo. Kupi zemlje in trupel in nezaupanja. Vesel sem, da bomo takrat skupaj,«

rečem, kot bi vedel,

»čeprav se prav ničesar ne veselim.«

»Če mi odtrga kurca …«

»Zajebi tisto glisto … dokler boš tekel z nami in grizel v klance blatnih gozdov … sploh pa moraš se počasi navaditi na celibat.«

»Tud to je res. Ampak vseeno …«

»Na zdravje. In Bog živi … brat.«

»Boh lonej.«

Izprazniva. Kozarca udarita ob mizo. Oblačno noč nekje nad ljubljanskim gradom osvetlita dve rumenkasto oranžni raketi. S smeri Grosuplja udari topovski sunek, ki ga čutim v prsih.

Na rame vrževa vsak svojo torbo in se odpraviva proti Tivoliju, kjer je zbirno mesto. Pretipam notranje žepe jakne, ali imam še vedno vse fotografije, ki sem jih tja pospravil, ne da bi pomislil, kolikokrat bom – v letih, ki sledijo – to še naredil.