Majhen veter

»Tekmujva,« je nežno zavpila preko leve rame in se močneje uprla v pedala starega kolesa. Pesek na makadamski poti je hreščal pod težo njunih teles in potrpežljivo sprejemal vase vrezano sled ozkih gum.

Zasmejal se je in pospešil za njo.

Do konca polotoka, na katerem je stal visok, debelušen in – očitno – pred kratkim obnovljen svetilnik, sta prišla zadihana in rdečelična. Ustavila sta drug ob drugem, se spogledala in nasmejala. Z majhnimi koraki, razkrečen nad kolesom, je stopil bližje njej, da bi jo poljubil na lice. Hudomušno je umaknila obraz in se s sklonjeno brado zasmejala v drobno telo, ki ga je za to priložnost oblekla v prav posebno čudovito s pikami prelito krilo.

»Tibor … nehaj,« se je zahihitala in pljusknila s pogledom v njegov pogled.

»Kaaaj?« je na kratko potegnil s prijazno milino, ki jo premore le on. Z očmi se je zaletaval v njeno srce, ona pa ga je lovila v udobje svoje ljubeznivosti.

Nadaljevala je z drobnimi nasmeški in mu pritisnila poljub na nos. Stopil je s kolesa, brez ozira na to ali bo obležalo na tleh ali ne, jo prijel pod pazduho in dvignil v zrak. Tudi njeno kolo je s kovinskim žvenketom leže obmirovalo na pesku.

Prepustila se mu je. Kot pred leti, ko ji je rekel, če bi šla z njim na plesišče. Kljub temu, da ni znala nobenega swing koraka, ji je zatrdil, da jo bo vodil in naj se mu prepusti … kar je tudi storila.

Ko jo je tako držal kot majhno punčko, jo je stisnil k sebi in jo začel počasi poljubljati vrat. Oklenila se ga je in okoli njiju je počasi in čisto nevsiljivo zaplesal poletni vetrc. Ko jo je odložil, ji je rekel:

»Na drugi strani so čeri. Veš to?«

»Vem. Nočem jih pogledati.«

»Ne maraš čeri?«

»Ne.«

»Veš, da se mi zdi, da še nikdar, v vseh letih najinega skupnega življenja, nisva govorila o tem?« Spočil je dlani na njenih ramenih in jo počasi pogladil po hrbtu navzdol v smeri njenih oblin in vse do pasu.

»Vse strahove sva spoznavala skupaj. Kaj ni to lepo?« je pomežiknila z dolgimi trepalnicami in razširila bisernate oči.

»Je. Že mora biti tako,« mu je šlo na smeh, ko ji je to govoril. Ker so ga prehitevale misli in … ker je bila tako božansko lepa. In vsa njegova.

»Predstavljaj si,« je nadaljeval, »da bi se prve dni usedla na kavici … tam, veš, kam sva že hodila?«

»Ob Ljubljanici? Dvorni norček?« ga je pozorno spremljala.

»Ja, tam! Da bi se usedla na kavici pri Dvornem norčku in se o vsem pogovorila. Si predstavljaš? O vsem! Ti bi govorila o svojih najljubših filmih, jaz o dobrih knjigah, ti o okusih, ki so ti ljubi, jaz o tem, kako se mi zdi učinkovito preživljati, potem bi ti povedal, kaj bi rad čez deset … ne! … petnajst let, ti bi se umestila nekam v ta čas in mi povedala o svojem načrtu za sanjsko poroko …«

Hodila sta okoli svetilnika, kjer je bila speljana stara ozka stezica sredi od vetra zabrite travnate čistine, opletal je z rokami in razvijal klobčič ravno utrjene misli. Zaljubljena kot prvi dan ga je z vso pozornostjo spremljala in povprečnemu očesu nevidno igrivo skakljala ob njem, skorajda lebdela.

» … potem bi mi povedala, koliko otrok si želiš in bi naštela vsa imena. In jaz bi začel z besedami graditi najin dom. Pazi! Skupaj bi ga dokončala, vključno z vrtom in dolgim peščenim dovozom, manjšim ribnikom na travniku za hišo. Potem bi nekako zašla do strahov, do vseh skrbi, ki naju stiskajo za prepono in se zaganjajo v najino porebrje.«

Zajel je dih in se od daleč zazrl v neskončno morje pod njim.

»Zakaj si nehal?« ga je radovedno vprašala. Opazil je podton zaskrbljenosti.

»Nič, nič … zgodilo se je točno tako, kot se je moralo. Morala sva strniti vse te pogovore v tu in tam kakšen stavek na to temo in nič več. Morala sva to doživeti. Mislim, da je to nujno … in prav je tako.«

Pogledal je k njej. Tiho a hitro je dvigala in spuščala prsni koš.

»Poglej,« je izdihnila v prazno z v mislih iztegnjenim prstom proti morju.

»Ha,« je presenečen ugotovil, »pa sva prišla. Ne da bi vedela! Te je še strah?«

Stala sta nekaj metrov od roba pečine. Pod njima so se valovi zaganjali v stotisočletne plasti kamnin. Bučanje je bolj spominjalo na oddaljeno petje velikanskega zbora. Tu in tam so zavriskale jate galebov. Sonce se je odbijalo od neskončne ravnine valovitega morja in veter je brez sramu in obotavljanja poskakoval okoli njiju.

Tesneje je spletla prste med njegove. Še vedno je zrla v neskončnost, kot da zre v to, kar je pred njima. Neskončne možnosti prostega pada. Samozavestno in brez kančka dvoma mu je odgovorila:

»Ne. Ni me strah. Veš,« ga je pogledala od spodaj in se zlila nad njegovo srce, »s tabo me nikoli in ničesar ni strah.«