Sprehod

Izredno rad imam dolge sprehode po puščavi. Dolgi kilometri ničesar, razbeljen pesek ti prijetno cvre bosa stopala, nenehna napetost v zraku kdaj te bo pičil kak škorpijon...

Pot prijetno hladi pregreto, potemnjeno in ožgano kožo. Nima smisla nositi majice, kajti udobje je "all inclusive". Pljunek v pesek je stran vržena tekočina, zato z užitkom pogoltnem vsak višek sline v ustih.

 Oaz se izogibam, ker so prijetno zelene in zavajajoče. Gledam jih med mojimi sprehodi in zavidam tistim, ki si drznejo vstopiti v ta svet čiste blaženosti in užitka. Po pravici povedano, se oaz bojim. Svoj čas sem bival v eni. Čudovito zelenje, poležavanje v senci, osvežilni izviri vode. Nudila mi je vse, kar si lahko srce poželi v neskončni puščavi, ki ga obdaja.

Vendar nekega dne je izvir usahnil. Ostal sem na istem mestu in iz dneva v dan kopal v ista tla upajoč, da ponovno najdem izvir. Moral bi vedeti, da ga tam ne bo nikdar več... prepozno sem to spoznal.

Ni hujšega kot ostati sam sredi puščave. Zares sem se boril in se nenehno učil življenja v puščavi. Brez oaz, brez svežih izvirov, brez čudovitega zelenja in zavetja hladne sence. Vendar sčasoma se človek tudi tega navadi.

Kljub več oazam, grem raje naprej po samotni, neprijazni, peklenski puščavi. Oaze izginejo, izviri usahnejo, senčni hlad odide in ostane le hrepenenje in bolečina po vsem kar je bilo. Puščava me ne more več prizadeti. Spoznal sem jo točno takšno, kot je v resnici. In nikamor ne bo šla in ne bo me zapustila begajočega. V najboljšem primeru se lahko vsa spremeni v oazo...

Rad imam dolge sprehode po puščavi...