Jesenska - V. del

Tisti večer sva napravila dolg postanek v Guinessu. Kolikor je pač dopuščal delovni čas. Nikakor se še nisem navadil svoje starosti in vse skupaj se mi je zdelo bizarno. To, da je bila toliko let mlajša od mene in to, da bom pihal že več kot trideset svečk na torti, ko bo stara toliko kot jaz sedaj.

Vendar alkohol marsikaj izbriše. Včasih je dovolj že, da zgolj zamegli. Gube, telesna nesorazmerja, tike, starostne razlike, madeže pod pazduho.

Slovo je bilo nenavadno. Nikdar se nisem tako poslavljal. Tujčevsko. Brezbrižno. Hladno. In ne zgolj zaradi novembrskega hlada ob dveh zjutraj, ampak zaradi tega, ker se je poslovila kar tako, nenadno. Med hojo proč je med lublanske fasade zaželela: »Čau.« Jaz pa sem obstal na mestu in čakal vsaj pogled. Vse kar sem vedel o njej, je bilo njeno ime, to da pozna Roka in sem in tja obišče kak literarni večer.

Čez slaba dva tedna sem šel na Marnovo branje. Bil je moj anonimni mentor. Sem in tja sem si ga drznil vprašati za kak nasvet glede pisanja, glede branja, glede avtorjev, glede pijače, glede tistih, ki so mlade in imajo rade boheme in glede tistih, ki jih ne bomo nikdar videli ob sebi. Ni dojel, kaj mi pomeni, niti ni dojel, kako drobnega in nepomembnega se čutim ob njemu.

Bil je zakoten lokal, vendar prijaznejši od marsikaterega prostora, kjer se je po navadi prebiralo svoje izlive črnila. Sedel sem za šank ob steno in naročil pivo. Počutil sem se varno in domače. Ne da bi vedel, kaj od tega bolj, sem se začel spraševati, kdaj se je to zgodilo. Moj dom naenkrat ni bil več dom. Bil je le večerno pribežališče pred mrazom, dežjem, nesramnimi psi, ki te zamenjajo za neuporaben hidrant. Moj dom ni bil moj dom. Bil je moja omara, moj pralni stroj, moja pisalna miza, vse, le dom ne.

Kljub vsemu nisem imel občutek, da sem brezdomec. Kajti sedaj je bil lahko moj dom marsikje. In ne brezdomec, postal sem domoiskalec. Zdomec. Popotnik. Vendar ne ravno popotnik, ker ta rabi pot. Morda tudi popotnik, če je pot v pekel tudi pot. Prosti pad z zanko kot edina rešitev. Pa vendar pot ni cilj in takšna rešitev ni del poti.

Tako sem se tisti trenutek, v tujem in tamčnem kotu zanikrnega šanka, ko sem iz pločevinke pil napol hladno pivo in si zdaj z eno, zdaj z drugo roko podpiral glavo, bolj doma in bolj domačega kot kjerkoli drugje v zadnjem času. Postajal sem senca in bilo mi je vseeno kdo stopi name in kako daleč padam. 

Po branju sem stopil na zrak. Roko na srce, nisem razumel, v čem naj bi bil Marn boljši od mene. Zdelo se mi je, da smo vsi skupaj najmanj blazno zanič in popolni amaterski pisuni. Videl sem izstopati sebe in videl sem kup samovšečnih poetov zaprtih v majhen krog en(ak)omislečih, ki so se v spodbudo nekritično tolkli po ramenih in drug drugemu pihali blage sapica v mala jadra egoistov. Jaz pa sem sam stal na ogromni čezoceanki in čakal, da napoči čas, da se napolni in bom izplul in jim vsem po vrsti pokazal, kje je njihovo mesto. Ali vsaj končno ugotovil, kje je moje.

Presenetila me je. Očitno je bil to njen modus operandi. Zdrznil sem se in zaklel. nisem bil več doma. Nisem bil več varen.

»Kako si? Ti je blo kul?«

»Bo kul, k se umirim.«

»Marn, bedak … ti je bil kul?« je ponovila. Očitno ni dojela, da se namerno izogibam vprašanju.

»Ja. Pa ne. Teb?«

»Men je odličen. Taprav poet. Nastop, metafore. Hud je.« Očitno ima res vsak pes svoj hidrant.

»Kul.«

»Ooooooooo, a slučajno zaznavam foušijo?«

»Ne vem. A hod papež srat v gozd?« Nič od tega ni imelo smisla. Niti ta pogovor. »Ej, jest bom šel počas,« sem ji rekel in za vsak primer z roko v žepu preveril, če imam še vedno orodje med nogami. Tako očitno se mi je ponujala, jaz pa … nič.

»Te pospremim? Na Viču si, ane?« Kako je to vedela?

Iz žepa sem vzel prisrčnico in naredil požirek.

»Boš?«

Vzela je brez oklevanja in naredila dolg požirek. Bilo je vseeno. Bilo mi je vseeno. Koliko let ima, koliko let imam jaz, kako dober je Marn, kako ve, kje živim, kam greva, zakaj greva. Prikimal sem ji in viteško ponudil levico. Oklenila se je je in zakorakala sva v jesenski hlad lubalnskih oranžnih noči.

Nekje na pol poti je iz mene šibko pobegnil in v stisku glasilk izdahnil najšibkejši delec ustvarjalčeve krhke duše. Pesnikove vice.

»Kaj pa moja poezija?«

Nekje sem slišal pisk vlaka. In lajež. In popevanje fantov z vasi, ampak petje je prihajalo iz centra mesta. Zavohal sem pečen kostanj, čeprav so bile vse ute že zaprte, in hladen piš Lublance in ribarnic pod lublansko tržnico. Zvonovi stolnice so odbili polnoč in vsak ton donečih zvonov sem slišal jasno razločno. Mačka je zapredla nekje nad nama in nekje, verjetno blizu Prešerca, se je pričkal mlad parček, ki v resnici ni bil mlad. Vse sem slišal, le ona je molčala. Predolgo molčala.

»Po pravici?« je vprašala. Ne, po navadi veliko raje poslušam laži, ampak zate naredim izjemo.

»Ajde. Da vidm. Prenesem udarce na gobec, bom pa še to.«

»No … ammm … tvoje pesmi mi niso preveč všeč.«

Nič nisem rekel. Tiho sem hodil dalje in čakal na naslednjo rundo. Zdelo se mi je, da čaka, da bom nekaj rekel in dobil sem občutek, da moram dejansko nekaj reči. Zato sem izustil prvo, kar mi je padlo na pamet. Po navadi ne preveč pametna odločitev.

»Kaj pol delaš tle? Z mano … ob men. Hodš že drugič z mano prot bloku in me držiš pod roko?«

Prišla sva do Kongresca. Bil je prazen. Osvetljen z oranžnim sijem, ki je prodiral lebdeče meglice. Lublanski grad je kot angel bdel nad mestom, midva pa sva – dve izgubljeni duši, ena zagotovo – sedla na klopco sredi parka.

»Vseeno mi je za tvojo poezijo in tvoje blodnje, k v resnici niso ti, ampak tvoj beg pred samim sabo.«

»Mhm …« Poslušal sem jo. Zadnje čase so me rade secirale. Dajale v nič, se napajale z mojo patetiko, iskale temne prostore mojih misli in upale, da bodo kdaj zapisane v nesmrtnosti. Morda celo mojih pesmi.

»Zanimaš me ti. Kot človek, kot oseba. In upam in verjamem, da ti loh pridem tolk bliz, da mi boš dovolu, da ti snamem tudi zadnjo masko.«

Pogledal sem jo. Verjetno prvič naravnost v oči, vendar ne v oči. Verjetno je govorila resnično in iskreno. Pomislil sem, da morda po dolgem času zrem v obraz osebe, ki mi vrača poglede zaradi mene in ne zaradi moje javne persone.

Zajel sem sapo in se zazrl navzgor proti gradu. Počasi sem izdihnil in pustil, da se neštete misli usedejo. Mogoče upal, da se zgostijo v eno. Mogoče, da izginejo.

»Blaž,« sem jo slišal v blagem šepetu, »kaj se je teb zgodil, da si tako zjeban?«

Razmišljal sem. Ne to, kaj bi rekel. Ampak to, ali bi izrekel. Pustil sem tišini, da odgovori, vendar je postala prehrupna.

»Veš, včasih daš vse in vse zgubiš … in pol se ti zdi, da nimaš več česa dat.«

Vstal sem in ji z dlanmi prekril lica.

»Hvala za spremstvo. Se vidva, k se vidva,« sem ji rekel, se na petah obrnil in odkorakal proti stanovanju. Mogoče tudi domu.