Jesenska - VI. del

Gledal sem v zrcalo in nekaj iskal. Ugotovil sem, zakaj gre vse tako hitro, med tem ko jaz popolnoma mirujem. Čas … dejansko drvi. Od rojstnega dne slehernika dalje se giblje v dvoje smeri. V preteklost, ki beži proč in prihodnost, ki drvi naproti. V resnici je tako preprosto razumljivo, da me zaboli, ko se mi utrne.

In jaz? No, če se čas giblje horizontalno po premici in jaz nisem čas in niti ne morem zasesti časa, mi potem preostane le vertikala. Lahko se vzpenjam v nebesa ali zlomljen drvim v brezno. Dlje pa kot sem od premice časa, bolj oddaljen sem od bežeče preteklosti in ne vpet v njen beg. In dlje kot sem od premice časa, daljšo pot potrebuje prihodnost, da me ulovi in tako šibkeje občutim, da se mi približuje. Le dokončni postanek na enem od skrajnih točk moje vertikale ustavi to drvenje preteklosti in prihodnosti.

Zrcalo je začelo zreti nazaj in podoba v njem postajati tuja, zato sem odvrnil pogled. Morda je bil sram, morda strah.

Iz omarice sem vzel deodorant, ga rahlo poškropil po redkih dlačicah pod pazduho in odložil nazaj na svoje mesto na polici. Vse na polici je bilo na svojem mestu. Ščipalec za nohte je imel svoje mesto, rezervna zobna ščetka in celo nova rezervna varčna žarnica, čeprav ne vem, kaj je počela v tej omarici.

Ob enajstih sva bila dogovorjena v Tivoliju. Še vedno si je želela moje družbe in ni me motilo. Spal sem bolje. Še vedno sam, vendar bolje. Nekdo je hodil z mano na kosilo in v knjigarne in na prebranec in pelinkovec in končal sem z nenehnimi monologi v glavi, ki so mi redčili lase in povzročali glavobole in na trenutke sem bil prepričan, da sem zblaznel. Vendar blazen nikdar ni tisti, ki je prepričan, da je zblaznel.

Sedel sem zraven Kocbeka. Ah, tragični mrtvi literat. Dva. Trije. Pogledal sem, če na kateri mojih ram počiva tudi moj mali-jaz. Ni ga bilo. Dvomim, da obstaja mali jaz. Morda, ko v klopčič zvit zaspim pod toplo odejo ali prižet na njeno razgreto telo ali oboje. Večino mojega bivanja pa obstaja le en velik vsiljiv in sam sebe poln Jaz, ki je hkrati tudi jaz.

Oksidiran zelenkast baker je bil kljub toplemu novembrskemu soncu ledeno hladen in moj debeli črni plašč se ni mogel več upirati mrzlim atomom, ki so se želeli prebiti v varno zavetje moje kosmate zadnjice. Vstal sem in pogledal na uro. Bil sem točen. Če to pomeni deset minut prej. In zame pomeni biti točen, biti deset minut prej.

Prišla je z Rožne doline, ki že dolgo ni več dolina. Temno moder plašč ji je segal do sredine beder. Skozi debel volneni šal sem videl nagajiv mladostniški nasmešek, ki so ga razkrivala rahlo dvignjena rdečkasta lička. Lase je spustila in si na glavo poveznila pleteno baretko.

Prikupno, sem pomislil. In lica in baretka in njena pozibavajoča hoja in drobcena stopala v drobcenih čevljih in čudovito nekričeče urejeni nohti in ona in lica in njen skrit nasmešek, ko me je videla. Stopil sem ji naproti.

»Dan,« sem jo pozdravil, se rahlo priklonil, jo nežno prijel za desno dlan in jo blago poljubil. Malo za šalo, malo zares.

Vključila se je v mojo igro dunajske šole, prijela rob plašča in se tudi sama damsko priklonila.

»Me veseli,« je rekla, ko sem pustil, da ji počasi dlan spolzi iz mojega prijema.

Zravnala sva se in zasmejala. Naboj, ki se je za trenutek ustvaril, je popustil in vrnila sva se v svoji vulgarno dolgočasni osebnosti enaindvajsetega stoletja.

»Kako si?« sem jo vprašal. Ne tako vljudnostno, ampak tako iskreno, ker me je resnično zanimalo, kako je.

»Meeeeh … gre. Počas se začenjajo kolokviji in izpiti in te fore. Pa neki štrajkam s telovadbo zadnje čase in se počutm k en krof.«

Nasmejala me je. Rad sem jo poslušal. No, rad sem slišal njen glas. Včasih sem jo tudi poslušal.

»In, kam me potem pelješ?«

»Prid.«

Namignil sem ji in korakoma mi je stopila ob bok. Še dobro, da sem hodil z ležernim korakom brezpotnega bohema in ji ni bilo potrebno drveče stopicati ob meni, kot moram jaz pogosto ob drugih.

Odločil sem se, da jo peljem v živalski vrt. Želel sem nekaj banalnega in posebnega hkrati. Ne vem, zakaj, ampak od nekdaj sem čutil veselje v tem, da sem smel dekleta zabavati na preprost način. In sprehod je resnični nekaj precej banalnega in opazovanje eksotičnih živali pa nekaj, česar ne počneš ravno vsak dan.

Resnično posebni dogodki imajo v sebi vedno jedro popolne banalnosti. Tako se ti vedno znova prikradejo v misli v najbolj vsakdanjih situacijah. Kot na primer nočno kopanje. Kopanje kot kopanje, le da skrivnostnost noči in teme dodata svojo misteriozno noto in naredita iz banalnega posebno.

Všeč ji je bilo, da greva v živalski vrt in otroško nestrpno je z nogami odmetavala listje s poti, ko sva hodila po pločniku pod utrujenimi in starimi kostanji Rožnika.

Po pogovoru o moči etiketizacije in mojem dodatku o mimetičnem plazu po Girardu v filmu »Jägten« sva za trenutek umolknila, nato pa:

»Je res, da gledaš na ženske zviška?«

Želel sem ustreliti jasni »ne«, pa me je prehitela lastna misel: »Ženska, preveč razmišljaš in govoriš neumnosti,« ki mi je podala odgovor, zato sem si vzel – verjetno preveč – čas za razmislek. Zagotovo preveč.

»Od kje ti to?« sem uspel izpljuniti. Ajde, Blaž, neki je.

»Govori se. Da daješ ženske v nč.«

»O … ne, ne. To večinoma počnejo same, tle nimam nč zravn.«

»Kako to mislš?«

»Simpl. Začnem lahko že s tem, da se jih večino oblač al kot cirkusantke, slabo plačane prostitutke al pa kot neposrečene maškare. Ker pa nisem tak in mi videz pač ni vse, dam sem in tja kakšni tud možnost, da z mano kkšno besedo spregovori. No … to … je pa boleče. Zame.«

»Zakaj?«

»Ker ne berem ženskih revij in ne vem, kakšen naj bi bil sodobni moški po ženskih standardih. Ker ne vem, katere kremice nanašati v katerem delu dneva in me roko na srce boli za to. Ker nisem pogledu zadnga filma v katerem igra Jennifer Aniston in ker mi dol visi, katero dieto so ti tokrat prodal in kolk solate poješ na dan, ker vem, da vseen ne boš premaklna svoje ritke in sem preveč prjazen, da bi ti povedu, da potem nima smisla imet diete.«

»A vi moški ste pa kej boljši?«

Nisem se hotel prerekat o neumni temi v katero itak nihče od naju ne spada, zato sem se odločil zaključiti.

»O, ne, ne, ne, ne … ne me narobe razumet. Večinoma niti ne prepoznam več razlike med moškim in žensko. In, če so nekateri vsaj na zunaj različni od žensk, so si vsi v bistvu tako strašljivo podobni.

Praznih glav, plitkih misli, materialistične zavesti in brezbrižni do kvalitetne ustvarjalnost ter obratn, nekritični do totalno gnilih stvaritev. Boleče je, ampak pustva to njim in njihovi povprečnosti, ki nima veze s spolom.

Naju čakajo opice in sloni in želve!«

Z glave sem ji potegnil kapo in ji skuštral lase. Nato sem dvignil kapo visoko v zrak in se smejal, ko se je, čeprav sem podpovprečno nizek, trudila, da bi jo dosegla in mi jo vzela iz rok.

Obstala je in zaigrala jezno užaljen izraz na obrazu. Nato je počasi potisnila roke pod moj odpeti plašč, jih sklenila na mojem hrbtu in se privila k meni. Skozi vse sloje njenih in svojih oblačil sem začutil toplino njenega telesa.

Utrip mi je podivjal in nisem vedel, kaj storiti. Gledal sem v liste tisočerih barv okoli naju, ji nerodno previdno poravnal razmršene lase in ji skrbno poveznil baretko nazaj na glavo. Preden me je tako prikupno od spodaj pogledala, sem za trenutek zakopal obraz v njeno teme, zamižal in globoko vdihnil vonj sveže umitih las.

»Pejva,« sem ji rekel, ko sem počasi oprl oči in z navideznim zasukom trupa poslal sporočilo. Razumela je in me počasi spustila iz objema.

Nerodna tišina mi je pokrila srce in nisem čutil ne novembrskega mraza, ne sonca, ki naju je iskalo med kostanji. Vse skupaj je bil en velik skok na slepo in na meni je bilo ali bom skočil, ali pustil njo samo padati v neznano. Ker ona je očitno že skočila.