Kraja

Kolikor si želim zatiskati oči pred resnico ali prelagati breme odgovornosti s tem, da si ponavljam, da krivda nikakor ni moja, toliko bolj me grize vest. Zakaj? Ker si potem toliko bolj intenzivno zastavljam vprašanje, ali več njih, kdo za vraga je potem kriv, da smo kjer smo in kje pravzaprav smo.

In ko se tako intenzivno skorajda vsako jutro, ko vstanem v kakršnokoli že pač lublansko vreme in vsak večer, ko ležem v svojo mehko posteljo v svoji topli sobici v centru Lublane, sprašujem to dvoje niti ne opazim, da med tem čas dobesedno drvi mimo mene.

Vendar se mi zdita vprašanji vseeno na mestu in očitno sta mi zaradi nekega – meni verjetno še neznanega – bistva zelo pomembni. Drugače bi jih že razrešil ali pa opustil. Zanimiva je izmenjujoča dinamika obeh vprašanj, ki mi otežuje odgovor, saj ne vem, katero od dveh je bolj pomembno.

Ko tako zjutraj mečem koščene noge spod odeje na tapecirana tla, se zadnjih nekaj mesecev najprej vprašam: »Kje za vraga smo?« In, da ne bo izpadlo patetično, dejstvo je, da poznam mnogo vrstnikov, ki jim enake težave verjetno odpirajo podobna vprašanja. Tako ob jutrih sedim v postelji, gledam na uro in si skorajda v času kosila mislim, kaj vse bi lahko sedaj že storil, če bi imel, kaj za delati.

Pa si potem prisolim eno zaušnico z besedami, da »saj je dela že dovolj, vendar to ni delo, ki bi ga želel opravljati in si z njim graditi kariero, poklicno pot«. Torej si priznam, da delo je. In priznam tudi tako na glas, da ko bi želel imeti službo – to je delo, ki bi ga opravljal zgolj zaradi denarja, bi jo lahko že imel. Prav tako verjamem marsikdo izmed vas, ki to prebirate.

Težava nastopi, ki bi želel najti delo in poklic, ki bi ga opravljal znotraj svojih znanj in kompetenc in – utopično – želja in za katerega verjamem, da bi ga opravljal srčno, častno in zavzeto, ker bi se v njem našel.

Nenehno mi po glavi odmeva: boš moral prejemati kuverte, če boš želel napredovati, boš moral lesti v rit, skratka opozorila, ki mi dajejo vtis, da v kolikor bom želel kjerkoli(!) graditi svojo kariero, bom moral opustiti vsa svoja krščanska načela in postati eden izmed tistih pohlepnih, podlih, nizkotnežev, ki se povzpenjajo po lestvici ozirajoč se le na svoj položaj in jih niti malo ne zanima koga vse na tej svoji poti potlačijo v drek.

Ker bo konec koncev vsak posameznik odgovarjal za svoja dejanja pred Bogom. Do takrat prepuščam moralno presojo dejanj takšnih posameznikom njim samim in Bogu. Zase si želim, da ne bi podlegel takšnemu vsegliharstvu, melanholiji in svetobolju v kolikor mi uspe dobiti resno delo.

In, ko ugotovim, da je dejansko stanje stanje popolne neetičnosti, če ne morda celo proti-etičnosti, ki je – po mojem opažanju – nemalokrat zavestna in ljudje, ki izvajajo tovrstna dejanja zoper prav in dobro, za takšno ravnanje celo iščejo prav podle izgovore, se mi porodi drugo vprašanje: kdo mi je ukradel državo? Kdo je kriv, da smo tu, kjer smo?

Da je razmerje med plačami in stroški bivanja bizarno nesorazmerno.

Da sploh ni pomembno, kako srdito se trudim ostati etičen in dokazovati, da sem vreden za delovno mesto, ko pa vem, da ga bo dobil nekdo, kateri bo - ali kateremu bo očka – dal debelejšo kuverto.

Da se sprejemajo nešteti zakoni, ki so sami sebi namen in odvračajo pozornost od resničnih težav.

Da nas neetični mediji in njihovi novinarji držijo v tem statusu quo.

Da se še vedno delimo na te in one, navkljub neštetim dokazom in zgodovinskim revizijam z novimi viri, ki so jih nekdaj prikrivali. Da ne razrešimo te narodne travme in si drznemo reči bobu bob.

Da se dogaja korupcija na popolnoma vseh(!) ravneh naše družbe! Ne zgolj na institucionalni ravni, ampak med nami vsemi. Quid pro quo smo postavili na glavo in sedaj z glavo butamo ob tla.

In tudi, ko bi tako dolgo tulil z govorniškega odra, da smo za stanje krivi sami, sleherni posameznik, ki že samo pomisli na to, da bi z nekim neetičnim dejanjem prišel do osebne koristi,  da bi ostal brez glasu, me ne bi čakalo drugega kot nerazumevanje zavedenih množic ali pa šus v glavo nevidnih klik, ki so nam ukradle državo.

Polagam vam na srce: nehajte se slepiti. Naša država je ukradena. Z vsako krivico, ki se godi vašemu bližnjemu, z vsakim dejanjem, ki vam vsaj malo smrdi, z vsakim politikom, ki vam prodaja prazne obljube in jim nasedate, z vsakim pristranskim člankom, katerega požrete brez kančka kritične presoje, z vsakim poskusom razdvojevanja, potvarjanja resnice in preteklosti, z vsakim očitnim nastopom zoper dobroto kristjanov, z vsako malo lažjo v šolskem sistemu, z vsakim izpuščenim kriminalcem in vsakršnim omejevanjem svobode udeleževanja javnih razprav in oznanjanja, vam je država bolj in bolj ukradena.

Resnično me skrbi dan, ko se bodo množice tega zavedale in bodo iskale krivca. In se bodo spraševali, ker bodo dojeli: »Kdo nam je vzel državo!?« In bodo našli krivce, vendar takrat, to vam zagotavljam, njihovi krivci ne bodo resnični krivci. Ti »krivci« bodo šolski primer žrtvenega jagnjeta po Girardu.

Prave krivce iščimo v sebi. Vsak v sebi in pri sebi in svojih dejanjih. Kolikokrat in v kolikšnem obsegu dopuščam, da se okoli mene ali da sem celo vpleten v neetična in sprijena opravila. Ko bomo sposobni tega, bomo dobili tudi nazaj državo. Državo, kakršno si pošteni ljudje zaslužijo. Do takrat pa bomo imeli državo, kakršno si zaslužijo pokvarjeni ljudje. Sedaj pa se vprašajte, kakšni ste vi in kakšna je vaša država …